Tiskane izdaje
Stanko Kristl je doktor arhitekturnih znanosti, profesor arhitekture, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predvsem pa je arhitekt. Sam pravi, da se vedno znova trudi, da ostane arhitekt. To zanj pomeni, da skuša v svojem razmišljanju o bivalnem okolju vsakič znova narediti korak naprej od tega, kar je že znano, narejeno in določeno s pravili in zakoni. V vsaki nalogi skuša realizirati arhitekturno invencijo.
Številni projekti Stanka Kristla so spomeniško zaščiteni in nagrajeni z državnimi nagradami in priznanji. Med slednje sodijo stanovanjski blok Prule, atrijske hiše na Borsetovi ulici v Ljubljani, trgovsko stanovanjski blok v Velenju, osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod in diagnostično terapevtski in servisni objekt Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. In še nekaj je značilno za arhitekta Kristla, kar je nasploh značilnost dela dobrih arhitektov: tudi po tem, ko so njegovi projekti zgrajeni, se vztrajno bori za to, da v procesu uporabe niso reducirani na generične uporabne objekte, pač pa živijo naprej kot primeri arhitekture. 19. decembra bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje odprta pregledna razstava Humanost in prostor o opusu akademika Kristla.
Zahtevnost konstruiranja arhitekture, v nasprotju z gradnjo zgolj uporabnih stavb, je verjetno v tem, da jo je vselej treba misliti in konstruirati kot dvoje hkrati: vsak detajl, element, prostor mora biti zasnovan tako, da odgovori na tehnično-funkcionalne zahteve dane naloge in hkrati prispeva k oblikovanju okolja, ki omogoča, recimo temu, dobro življenje. To hkratnost dvojega je verjetno še zlasti težko uresničiti pri projektu bolnišnice, saj gre za tehnološko zahteven tip stavbe, ki se jo navadno razume kot zgolj nekaj uporabnega, nekaj, kar mora dobro funkcionirati. Kako ste se tega lotili v svojem projektu ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC)?
Gradnja bolnišnice je za arhitekta gotovo ena najzahtevnejših nalog. Ko sem se v sredini prejšnjega stoletja začel ukvarjati z arhitekturo bolnišnic, je pri nas med arhitekti veljalo, da se je takšnim projektom treba izogniti v velikem loku. Takrat smo bili v naši državi na tem področju v močnem zaostanku. Nismo poznali niti poklica bolnišničnega programerja, ki bi obvladal medicinsko tehnologijo, s tem se je moral ukvarjati arhitekt. Univerzitetni klinični center je bil pri tem še posebej zahteven projekt. Najprej že zaradi velikosti: diagnostični, terapevtski in servisni objekti (DTS) skupaj s posteljno zgradbo merijo več kot 100.000 kvadratnih metrov. Zahtevnost tega projekta je tudi v izjemni kompleksnosti programa, ki ga je bilo treba umestiti v stavbo. Na to smo odgovorili z zasnovo, ki temelji na koncentraciji posameznih dejavnosti: centralna oskrbna služba, centralna sterilizacija, centralni RTG, centralna intenzivna terapija, laboratoriji, kuhinja itn. Takšna zasnova je najbolj racionalna. Posamezne delovne enote pri tem obsegajo po več tisoč kvadratnih metrov in pri njihovi prostorski zasnovi je bilo treba premisliti vrsto tehnoloških vprašanj, kot denimo ločitev na nečiste, čiste in sterilne cone, ki so med seboj tudi povezane ... Vsem enotam pa je bilo treba zagotoviti tudi čim bolj optimalne delovne in »bivalne« razmere. Moj moto pri projektu UKC je bil, da je arhitektura terapevtski sodejavnik. Projekta smo se lotili, kot da gre za družbeno stavbo, in ne zgolj za bolnišnico.
Stari urgentni blok UKC. Foto: Janez Kališnik/arhiv Stanka Kristla
Za stavbo UKC pravite tudi, da je mesto v malem.
Tako smo jo zasnovali. V enotni blok smo skoncentrirali diagnostične, terapevtske in servisne dejavnosti in jih povezali s prostorsko delujočo »hrbtenico« med dvema kliničnima cestama. To so široki povezovalni hodniki, ki jih je upravičeno imenovati ceste, saj so dolge nekaj sto metrov. Na to naj bi se navezovali tudi posteljni oddelki. Vhodna avla kliničnega centra je zamišljena in zasnovana kot osrednji trg tega mesta. Kot se za prostor takšnega značaja spodobi, smo tu posebno pozornost posvetili oblikovanju – izboru barv, materialov, konstrukciji elementov in detajlov. Strop, ki je sestavljen iz premišljeno oblikovanih stropnih elementov, je nagovor naši bolj ali manj nezavedni doživljajski sferi. Prostorsko smo avlo zasnovali tako, da se prostor vizualno kar nadaljuje, in ko tam sediš in gledaš okoli sebe, te začne zanimati, kaj se skriva za tistim zidom, kaj se dogaja za tistim vogalom ... Tako vsaj malo pozabiš na svoje težave. S takšnimi, na videz obrobnimi, a za človeka pomembnimi vprašanji smo se ukvarjali. Dodatna zahtevnost celotnega projekta je bila v tem, da se je pri gradnji izredno mudilo. Od sprejetja našega natečajnega projekta za stavbo DTS do njene izgradnje je trajalo le štiri leta in pol, in to vključno s projekti za gradbeno dovoljenje, projekti za izvedbo, gradbenimi detajli, površinskimi načrti za vse prostore z mersko določenimi instalacijskimi izpusti, medicinsko in splošno opremo. V tako kratkem času nam je uspelo zgraditi eno najsodobnejših bolnišnic.
To se res zdi rekordno kratek čas, posebej če ga primerjamo s projektom nove urgence – od začetka načrtovanja tega projekta do danes je minilo že več kot 15 let. Kako ste lahko v 60. letih prejšnjega stoletja projekt kompleksa UKC, ki je precej obsežnejši, izvedli v tako kratkem času?
Pomemben dejavnik, da smo projekt lahko tako hitro realizirali, je bila podpora naših takratnih upravnih organov. Zaupali so nam, arhitekte so razumeli kot tiste, ki se na svoje delo spoznajo, in nam tako omogočali nemoteno delo. Odločilni dejavnik pa je verjetno bil enkratni mrežni načrt za gradnjo bolnišnic, ki ga je razvil kanadski arhitekt, graditelj vancouvrske učne bolnišnice, Lloyd Detwiller. Načrt je zasnovan tako, da omogoča gradnjo ob hkratni pripravi projektne dokumentacije. Arhitekt mi ga je poklonil in mi smo ga potem še nadgradili. Zavedali smo se, da bo med gradnjo prihajalo do sprememb projekta, zato smo namesto kotiranja, torej vnašanja posameznih številskih mer v načrt, uvedli projektni raster, neke vrste modularno mrežo. To se je obrestovalo: ko smo recimo med gradnjo morali objekt skrajšati za 15 metrov, ni bilo težav pri prilagoditvi načrtov in tako tudi ne izgube časa. Vse stene, tehnični stropovi in tlaki so bili izvedeni v istem rastru. Z ozirom na ta raster smo razvili tehnični strop, ki je hkrati opora za mavčne montažne stene, vodilo za luči, klimo in drugo infrastrukturo. To je bila invencija, ki so jo tudi v tujini prepoznali kot tako. Ker je bil strop avtorsko zaščiten le za Jugoslavijo, so to Belgijci izkoristili in ga za svoje območje zaščitili kot lastno rešitev. To je bila le ena od invencij, ki smo jo pri projektu razvili. A razvili smo še številne druge. Prednost modularne mreže oziroma rastra je tudi v tem, da omogoča širitev, rast objekta, če je in kadar je to potrebno. V ta namen sem ta raster tudi že uporabil: na njegovi podlagi sem zasnoval idejni projekt nove urgence oziroma prenove kompleksa DTS sever.
Ste torej sodelovali tudi pri projektu nove urgence oziroma pri projektu prenove in razširitvi vašega projekta stare urgence?
Tu so zadeve veliko bolj zapletene. Leta 2000 so se na ministrstvu za zdravje odločili, da povečajo in prenovijo urgenco z novim prometnim terminalom. Najprej so projektiranje prepustili biroju, ki se nikoli ni ukvarjal s projektiranjem bolnišnic. Nekaj let po izdelavi projekta še vedno niso vedeli, kako začeti gradnjo. Ker je stavba DTS, katere sestavni del je tudi stara urgenca, zgrajena na podlagi našega prvonagrajenega arhitekturnega natečajnega projekta – nagrajen je bil z dvakrat povišano prvo nagrado, kar se do tedaj v naši natečajni praksi še ni zgodilo –, so me v skladu z našo zakonodajo morali povabiti k sodelovanju. Pred posegom v objekt je namreč treba pridobiti soglasje avtorja. Moja prva poteza je bila, da sem skušal ministrstvo za zdravje prepričati, da se urgence kot celote enostavno ne da realizirati v enem zamahu.
Zakaj ne?
Nova urgenca je po višini vpeta med najvitalnejše bolnišnične terapevtske in servisne dejavnosti, ki so tehnološko, prostorsko in instalacijsko medsebojno tesno prepletene. S prenovo in razširitvijo urgence se dejansko posega v celoten severni del stavbe DTS. Zato je bilo treba pripraviti projekte za vse etaže, od kleti do heliporta. S tem se na ministrstvu seveda niso mogli sprijazniti. To se je zgodilo šele, ko so zamenjali projektni svet. Ta je sledil mojemu predlogu in mi naročil pripravo idejne zasnove za celoto, kar sem tudi naredil. V naslednji fazi smo v sodelovanju z arhitekturnim birojem IZTR izdelali programsko projektno nalogo za DTS sever s terminalom in heliportom in s prenovo kuhinje. Ministrstvo je potem zaradi hitrega tempa dela zahtevalo večjo projektantsko ekipo in povezal sem se s projektantsko organizacijo API arhitekti. Najprej smo dobro sodelovali, a postopno je sodelovanje zašlo v slepo ulico. Njihovi projekti odstopajo od projektne naloge in mojih idejnih rešitev, izdelani so brez mojega soglasja, o tem, kaj se dogaja na gradbišču, me niso obveščali, na gradbišče me tudi niso povabili, kljub moji prošnji. V predloženem elaboratu so nekatere rešitve, s katerimi se nikoli ne bi mogel sprijazniti, npr. sterilizacija, centralni laboratoriji, deli urgence, predvsem pa operacijski blok ... Bistveni problem nove gradnje vidim v tem, da v njej ni upoštevano to, kar ste na začetku pogovora izpostavili, da mora namreč bolnišnica biti arhitektura, to pa je vselej dvoje hkrati. Novi del UKC je mašinerija, zgolj mašinerija.
Kaj konkretneje mislite s tem?
Naloga arhitekta je, da ustvari humano okolje za človeka. To je še posebej pomembno, ko gre za človeka, ki je bolan ali poškodovan. Vedeti moramo, da je zdravstveno prizadet človek posebej občutljiv na okolje, kar se pri urgentnih primerih še stopnjuje. Pri oblikovanju stavbe, kot je urgenca, arhitekt nikoli ne more narediti dovolj. Mora pa poskusiti narediti čim več. Ne sme privoliti v to, da je le izvajalec medicinske tehnologije. Kot primer lahko navedem urgentni dovoz nove urgence. Ta je tehnično, tehnološko, tudi funkcionalno-prostorsko ustrezno izpeljan, kar pa zadeva humanost okolja, človeško merilo, nova rešitev nikakor ne dosega prejšnje rešitve. Še en primer je internistična in kirurško intenzivna terapija. Ob bolniških sobah smo predvideli mini atrije, prek katerih bi v prostor vstopala naravna svetloba. Pacientu, ki se v trenutkih hude stiske skuša oprijeti vsake bilke za svoj obstoj, mora biti dana možnost, da vidi sonce, spremlja ciklus dneva in noči, letnih časov ... Stlačiti ga v »tovarniško vzdušje« je nehumano. Predvideni svetlobni vir je danes zabetoniran. Še en problematični primer je predelava oddelka za sterilizacijo v prvi kleti. V stavbi, kot je bila pred sedanjimi posegi, je bila dosledno realizirana moja težnja ustvariti humano delovno okolje s pomočjo t. i. neskončnega prostora. Moja izhodiščna ideja je bila in še vedno je, da lahko bolnišnično okolje na prostorski in izkustveni ravni sodeluje kot terapevtski sodejavnik in lajša delo zdravstvenemu osebju. V sterilizaciji so bili tako delovni prostori od višine 120 centimetrov naprej zastekljeni, s pogledom v ozelenjene zunanje prostore. Novi arhitekturno-gradbeniški posegi so zdaj zaprli ta pogled.
Zanimivo, ko smo si s kolegi nedavno ogledovali gradbene posege v severni del UKC, smo govorili prav z medicinskim osebjem, ki dela na oddelku sterilizacije. Potožili so, da so ostali brez dnevne svetlobe, da zdaj delo poteka tako kot v rudniku.
Žal to ni posebej pomemben faktor za tiste, ki odločajo o projektu, niti za arhitekte, ki se ukvarjajo s prenovo urgence. Lahko bi jih zanimalo vsaj to, da se slabe razmere za delo vendar poznajo tudi pri delovnem učinku ... Nepremišljeno se danes posega tudi v obstoječo stavbo Kliničnega centra. Za primer lahko vzamemo čakalnice. Načrtovali smo jih tako, da niso prostorsko zamejene. Umestili smo jih v niše ob korita zelenja, ki so bile z zasteklitvijo sicer ločene od kliničnih cest, a vizualno povezane. Bolniki, ki čakajo na pregled, lahko tako spremljajo zdravnike in medicinske sestre, ki hodijo mimo, v prijetnem okolju se lahko pogovarjajo med sabo in tako malo pozabijo na svoje težave. V te niše se zdaj nameščajo kabineti, čakalnice pa se prestavljajo kar na hodnike. To je nedopustno. Ali pa, poglejte restavracijo pri vhodni avli: spremenjena je v tovarniško menzo. Načrtovana in sprva realizirana pa je bila kot kraj sprostitve in nabiranja moči za medicinsko osebje po napornem delu. Morala bi spet dobiti svoj prvotni videz z delitvami v manjše separeje, sprostitvenim stropnim nagovorom in kulturno ureditvijo okolja.
Arhitekt Stanko Kristl. Foto: Mavric Pivk/Delo
Se je v času, ko ste projektirali stavbo UKC, in v prvih letih njenega delovanja bolje razumelo, da je arhitektura nekaj pomembnejšega in zahtevnejšega od golega izpolnjevanja pragmatičnih zahtev?
Moram reči, da so v začetnih fazah projekta delovne razmere za projektiranje bile res dobre. Omenil sem, da je naš projekt za stavbo DTS bil izbran na natečaju. Prva faza projekta se je dejansko začela že prej. Gradbeni odbor za takrat nameravano gradnjo ljubljanske regionalne bolnišnice me je povabil, da s svojo ekipo prevzamem ta projekt. Privolil sem, vendar sem postavil svoje pogoje, saj smo, kot sem že omenil, takrat pri gradnji bolnišnic bili v močnem zaostanku. Zahteval sem, da nam omogočijo nabavo strokovne literature, odobrijo navezavo kontaktov z inštitucijami, ki se ukvarjajo z načrtovanjem bolnišnic, in z arhitekti, projektanti bolnišnic ter da nam omogočijo udeležbo na kongresih in oglede novih bolnišnic. Odbor je predlog v celoti sprejel, postavil pa je sledeče pogoje: da delamo 10 ur na dan, tudi ob sobotah, da v času dela pri projektu UKC ne sodelujem na nobenem natečaju – no, tega se nisem držal – in da sprejmemo administrativnega vodjo projekta, ki bo skrbel za nemoten potek dela. Ko smo jim čez dve leti in pol predložili naše rešitve, so se odločili, da povečajo število postelj bolnišnice na 1000 – najprej jih je bilo 600 – in da bo to učna bolnišnica. Program smo dopolnili in začeli pripravljati novo zasnovo. Vse večjo težo je dobivala raziskovalna in pedagoška dejavnost. Čez eno leto je iz tega nastala univerzitetna klinika z 18-etažnim objektom v obliki hrastovega lista, ki je bil prislonjen ob 60 metrov široki trakt DTS.
Vendar tudi pri realizaciji tega projekta ni šlo vse gladko?
Res je. Ker se je hkrati gradilo tudi stolpnici na Trgu revolucije, sedanjem Trgu republike, je začelo primanjkovati denarja. Predlagali so zmanjšanje bolnišnice na 500 ležišč. A naš projekt za 1000 ležišč je bil res dober in bil je edini smiseln. Zato v njihovo zahtevo nisem privolil, in razpustili so projektno skupino. Sedanji posteljni oddelek tako ni moj projekt, nastal je na podlagi nemškega modela bolnišnic, ki se je v tistem času uporabljal povsod po Evropi, za naš primer ga je izdelal projektni biro Slovenija projekt. A na neki točki se je tudi ta projekt ustavil, in ker niso znali naprej, so za stavbo DTS razpisali javni arhitekturni natečaj. Izid je bil pričakovan. Na natečaju je zmagala naša ekipa. Imenovali smo se ekipa H, H kot hospital. Na osnovi prvonagrajenega projekta smo – kot moram poudariti, po zaslugi vizije in zaupanja takratnega gradbenega odbora in poznejšega operativnega vodstva – zgradili bolnišnico, za katero je ob obisku stavbe takratna legenda srčne kirurgije, profesor dr. Michael DeBakey iz Houstona, dejal, da pozna v svetu le pet tako dobro zasnovanih bolnišnic. Ali kot je v nekem intervjuju dejal profesor nevrokirurgije dr. Boris Klun: »Z odprtjem novega kliničnega centra se nam je odprla pot v eno najbolj modernih evropskih bolnišnic in bili smo katapultirani v 20. stoletje.«
In vendar, ali je stavba danes, v 21. stoletju, še lahko ustrezna za opravljanje dejavnosti, za katere je namenjena? Medicinska tehnologija se je od takrat bistveno spremenila, potrebna je tudi razširitev kapacitet bolnišnice, ne le urgentnega bloka.
Mislim, da sem že v idejnem projektu stavbe DTS sever pokazal, da je stavbo na podlagi našega rastra mogoče širiti na racionalen, ekonomičen in hkrati arhitekturni način. Objekt UKC je sicer pod kulturno zaščito grajene dediščine, vendar to ne pomeni, da se ga ne da prilagoditi novim tehnološkim zahtevam, da torej ne more biti tehnološko izpopolnjen. Eno se ne izključuje z drugim. Dokaz za to je končno prav razširitev urgentnega bloka. Žal pa ta vključuje nekaj spodrsljajev, tudi tehničnih. Na to sem večkrat skušal opozoriti. Predsedniku vlade sem denimo poslal dopis s prošnjo, da za nekaj tednov zamakne otvoritev urgence, da lahko odpravimo nekaj spodrsljajev, kar je veliko lažje narediti, dokler urgenca še ni v pogonu. ... Projektantov, izvajalcev in revizorjev težave z Onkološkim inštitutom očitno niso izučile.
Poleg UKC in Splošne bolnišnice v Izoli ste sprojektirali še vrsto drugih bolnišnic in zdravstvenih centrov, vendar niste zgolj strokovnjak za bolnišnice. Prav tako arhitekturno inovativno ste se lotili tudi drugih stavbnih tipov, kot so vrtec, šola, stanovanjski blok. Kaj po vašem mnenju povezuje vse te programsko, oblikovno, tehnološko različne projekte?
Nekaj je po mojem nujno, in sicer to, da od projekta do projekta zavestno ostaneš in deluješ kot arhitekt, in ne postaneš tehnolog. Spomnim se, da je na fakulteti za arhitekturo, ko sem tam poučeval, delal tudi neki profesor, ki je imel zelo jasno predstavo o tem, kako je treba delati arhitekturo. Trdil je, da je najprej treba rešiti funkcijo, potem postaviti stavbo na lokacijo, nato oblikovati fasado in dobili bomo arhitekturo. Tudi pri oblikovanju fasade je imel zelo jasen sistem: zasnovati jih je treba tripartitno, po starogrškem vzoru. Pri njem si vedel, kaj boš dobil. Naročnik je vedel, kaj bo dobil. Pri meni naročnik tega ne ve. Tudi jaz ne vem. Za to, kako priti do arhitekture, ni sistema, ki bi mu lahko sledil, in ni metode, ki bi jo bilo mogoče določiti vnaprej. Ni dovolj funkcija, nekaj je treba narediti tudi za dušo, kot jaz temu pravim. Funkcija je le ena črka abecede arhitekture. Vedno sem se bal, da bom na to pozabil, da bom skrenil s poti ... Zame je vsaka naloga raziskovalnega značaja. In če si arhitekt raziskovalec, hočeš vedno stopiti korak naprej, sledeč otroški zvedavosti in sli po odkrivanju neznanega, ne vedoč, kakšen bo končni rezultat dela. Vsaka novost nosi v sebi seme dvoma. Vendar ni napredka brez tveganja.
Omenili ste, da ste arhitekturo tudi poučevali. Kaj ste skušali doseči kot učitelj arhitekture?
Na fakulteti za arhitekturo sem vztrajno širil »krivo vero« in študentom govoril: »Ne držite se predpisov in zakonov kot pijanec plota, predvsem ne tistih, ki temeljijo na včerajšnjih izkušnjah. Razmišljajte s svojo glavo!« Če bi pri projektiranju UKC slepo sledil takrat veljavnim pravilom in zakonom, danes te arhitekture ne bi imeli. ... Študentom sem govoril, naj ničesar ne jemljejo kot samoumevno, naj imajo odprte oči in skušajo vedno še nadgraditi to, kar so prepoznali kot dobro rešitev, kot dobro misel.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje se pripravlja velika retrospektivna razstava vašega dela. V najinih pogovorih ste omenili, da bi jo radi preložili na kasneje. Zakaj?
Žal nisem posvetil dovolj pozornosti arhiviranju svojega dela, številna dela je treba še dokumentirati, jih dobro fotografirati, kar ni lahka naloga. Nekatera tudi še niso končana. Imam projekte, ki bi jih bilo šele treba realizirati. Že dvajset let imam v predalu urbani stanovanjski projekt z vnosom novih doživljajskih prvin. Želel sem ga realizirati v raziskovalne namene, imel sem tudi primerno lokacijo in investitorja, nisem pa dobil podpore upravnih organov, ki odločajo o gradnji. Ta projekt bi lahko bil korak naprej.
