Starejši ljudje seksajo in niso depresivni

Ashton Applewhite, pisateljica in aktivistka, ki piše o staranju in starizmu ter ga enači z rasizmom in seksizmom.

Objavljeno
09. junij 2017 13.12
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Je pisateljica, blogerka in aktivistka. Nedavno so jo New York Times, National Public Radio in American Society on Aging razglasili za najboljšo poznavalko staromrzništva. Živi v New Yorku in že vse od leta 2007 piše o staranju in staromrzništvu na spletni strani thischairrocks.com in v blogu Yo, Is This Ageist? Napisala je več knjig, med njimi tudi Cutting Loose: Why Women Who End Their Marriages Do So Well.

»Danes, pri 65 letih, po letih raziskav, da sem lahko napisala knjigo Lepota let – manifest proti starizmu (Založba Eno, prevod Vera Čertalič), vem, da je degradiranje starejših ljudi v drugorazredne državljane navaden starizem. Podobno kot rasizem in seksizem je tudi starizem družbeno ustvarjena zamisel, ki se s časom spreminja ter služi družbenemu in ekonomskemu namenu. Če stigme ne izzovemo, jo reproduciramo. Dokazano je, da je človek najsrečnejši na začetku in koncu svojega življenja. Dokazano je tudi, da so starejši precej manj depresivni kot mlajši. In, ja, starejši tudi seksajo,« pravi Ashton Applewhite, pisateljica in aktivistka.


Dokazano je, da je človek najsrečnejši na začetku in koncu svojega življenja,« pravi Ashton Applewhite. Foto: Reuters

Applewhitova piše za revije Harper's in Playboy ter številne druge. Od leta 2000 dela v Ameriškem prirodoslovnem muzeju, kjer piše o vsem mogočem. Leta 2015 jo je Salt Magazine uvrstil na seznam sto najbolj navdihujočih žensk – skupaj  z Angelino Jolie, Elizabeth Warren, Amal Clooney, Aung San Suu Kji, Naomi Klein in drugimi pomembnimi aktivistkami, ki se zavzeto zavzemajo za družbene spremembe.

Zakaj je naš pogled na pozna leta tako neusmiljeno mračen, ko pa je stvarnost tako zelo drugačna? »Možnost, da je življenje v osemdesetih lahko zabavno, mi nikoli ni padla na misel. Tudi ne, da zasoplost, ki se iz leta v leto stopnjuje, vse manj plaši. Ali da je čedalje bolj omejeno življenje lahko vir vse večjega osebnega razvoja in posebnih užitkov. Ali da v zavedanju – ne zanikanju –, da je časa vse manj in da je treba torej uživati v njem, korenini tako radostna vedrina. Od nekdaj sem se bala možnosti, da bi sklenila svoje dni med slinjenjem pod kakšno slabo botanično reprodukcijo na kakšnem grozljivem domskem hodniku. Bila sem polna predsodkov, da so starejši ljudje grdi, da so nesposobni in da je žalostno biti star. Tako sem razmišljala vse do svojega šestdesetega leta. Ponosna starost je za vsakogar, ki noče obžalovati, da se zbudi dan starejši, ki pripoznava, da je dolgo življenje privilegij, kar v resnici je, in ki je pripravljen nasprotovati strukturam moči, ki so osnova vse diskriminacije,« pravi Ashton Applewhite.

Kako je bilo, ko ste dopolnili 60 let?

Ko sem jih dopolnila šestdeset, sem se počutila »dobro«. Vedela sem, da mi leta več podarjajo, kot odvzemajo. Vedela sem iz lastnih izkušenj, moje raziskave pa so še naprej potrjevale, da nisem izjema in da imajo leta, ki so pred menoj, dati še več. Toda spoznanje sem morala še ponotranjiti, ga vključiti v svoja prepričanja in naravnanosti, ga vložiti v občutek sebe in prostora, ki ga imam na svetu, si ga prisvojiti. Morala sem pripoznati in postopoma opuščati predsodke o staranju, ki so mi jih vse od otroštva vsiljevali javna občila in popularna kultura. »Gube so grde. Stari ljudje so nekoristni. Bedno je biti star.« Vsrkanje vseh teh zmot je nekaj najlažjega. Izkoreninjenje je neprijetno, vznemirjajoče in neskončno težje. V sedanjiku, kajti še vedno se trudim, kakor se redno opominjam.

Zakaj manifest proti starizmu?

Zaradi tašče in tasta. Kot uspešna knjigarnarja so ju kar naprej spraševali: Ja, kdaj se bosta pa upokojila? Šlo je za površinsko vprašanje, na katero ljudje navadno dobivamo površinske odgovore. Pisanje o starejših, ki delajo, je sorazmerno varno. Je optimistično in lahko se pretvarjamo, da starejši lahko lepo skrbijo zase. Nasploh to ni zanimivo. A če sem čisto iskrena, sem začela pisati o staranju zato, ker sem se ga začela bati.

Česa konkretno? Staranja telesa, izgubljanja spomina, gub, kako bodo vašo starost doživljali vaši bližnji in ljudje, s katerimi imate opravka v vsakdanjem življenju?

Sploh ne vem, ali sem se natančno zavedala, česa me je naenkrat postalo strah. Morda tega, da bom postala grda. Bala sem se, da bo življenje postalo nezanimivo. V resnici si nisem upala z mislimi globlje. Spet – strah.

Tudi vi, tako kot mnogi med nami, niste vedeli, da krivulja sreče kaže, da so ljudje najsrečnejši prav na začetku in ob koncu življenja? In da so najmanj srečni v resnici med štiridesetim in zgodnjim obdobjem petdesetih.

Starejši možgani so vzdržnejši zlasti na čustvenem področju. Slike možganov po osemdesetem letu kažejo spremembe v čelnih režnjih, ki stopnjujejo sposobnost za spoprijemanje z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah. Starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Tudi ko se te samostojne veščine procesiranja okrnejo, normalno starajoči se možgani omogočajo večjo čustveno zrelost, prilagodljivost na spremembe in ravni dobrobiti. To so nevrološki temelji krivulje sreče. Tako da, ja, nisem si predstavljala, da so ljudje v starosti lahko srečni. Kaj pa vi, ste si kot otrok predstavljali, vas je bilo strah, da pod vašo posteljo živijo zmaji?

Seveda. In vampirji.

(Smeh.) Leta in leta sem zvečer skakala na posteljo z največje mogoče razdalje in se prijemala za kolena. Za mnoge je staranje še vedno zmaj pod posteljo. Ampak moj temperament mi ni dovolil, da ne bi pomolila glave pod posteljo in pogledala, kakšen je v resnici. In sem ga videla; seveda bo naše telo prej ali slej odpovedalo, tako ali drugače. Ampak ne bomo vsi hkrati oslepeli, zboleli za rakom, artritisom in si polomili kolkov. Vsak bo »pokasiral« samo nekaj od tega. V redu, ljudje, ki smo jih poznali vse življenje, bodo umrli. Toda dejansko sta samo dve neizogibni posledici staranja: bolezen in smrt. To je ta zmaj pod posteljo.

A starost prinese tudi vse druge raznolike pozitivne stvari. In tudi komplicirane stvari, tako kot je vsakdanje življenje komplicirano. Staranje ni nekaj anonimnega, amorfnega, brezobličnega, sivega, strašljivega – je nekaj zelo zanimivega. Začela sem odkrivati statistike o zdravju, o domovih za ostarele, in rekla sem si: Noro, kako da tega ne vemo, da se o tem ne govori?! In takrat je v meni začela brcati aktivistka. Nisem pisateljica, knjige pišem zato, da bi prenesla pomembna sporočila.

Ko sem začela pisati knjigo o ženskah in ločitvah, se je zgodilo nekaj podobnega: posvetilo se mi je, da ne morem zdržati v svojem zakonu. Med raziskovanjem sem odkrila, da kar dve tretjini ločitev sprožijo ženske. Bila sem presenečena, kajti prepričana sem bila, da kar 98 odstotkov vlog za ločitev podajo moški, da brcnejo žene iz svojega življenja in te nato ostanejo žalostne in osamljene do konca svojih dni. In tudi revne do konca svojih dni. Začela sem se spraševati, zakaj je moj pogled na življenje po ločitvi tako klavrn. Je ločitev boljša, kot sem si predstavljala? Zakon slabši, kot sem si predstavljala? Ugotovila sem, da je med socialnimi vedami in mojimi prepričanji ogromna diskrepanca in da je to pravi razlog, da napišem knjigo. Nekaj podobnega se mi je zgodilo pri najnovejši knjigi, Lepota let. Zakaj tako malo vemo o življenju starejših?

Zakaj?

Zaradi patriarhalne družbe in kapitalizma. Če poenostavim: država bolje funkcionira, če ženska ostane sužnja v monogamnih zakonih. Država deluje bolje, če v smeti vrže starejše ljudi, ki si manj produktivni. To sem opisala zelo grobo, ampak saj veste, kaj mislim. Kaj pa bolni, nebogljeni? Kmalu sem zvedela, da več kot polovica »najstarejših« − po petinosemdesetem letu –  lahko opravlja vsakodnevne dejavnosti brez osebne pomoči. Morda res ne kidajo snega ali zahajajo v nakupovalna središča, vendar se sami oblačijo, si kuhajo in skrbijo za osebno higieno. Ljudje zbolijo za kroničnimi boleznimi, a se naučijo živeti z njimi. Velika večina starejših Američanov živi neodvisno, dokler jih pač ne pokosi, kar jih ubije.

Vsi mislimo, da stari ljudje ne seksajo več.

Kakšna zmota! Res je, da spolna dejavnost z leti slabi. Res pa je tudi, da so domovi za ostarele legla strasti in zaljubljenosti, kot dokazuje strmo vzpenjajoča se stopnja spolno prenosljivih bolezni pri ljudeh nad petdesetim letom. Spolnost in vzburjenje se spremenita, a pogosto na bolje, zlasti za ženske. Zgubani starci, ki seksajo? Beh! Zakaj že misel na to v toliko ljudeh prikliče nekaj podobnega gnusu? Seks nam bolj kot karkoli drugega pomaga, da se počutimo bolj žive, in ob misli, da bomo vse do konca uživali v mesenih užitkih, se ne bi smeli zgražati, temveč se je veseliti.

Ne sprašujemo, kdaj so ljudje prestari za petje ali sladoled; zakaj bi bili prestari za seks? Norme v zvezi z zmenki so postale bolj enakopravne. Ženske nič več ne postavajo in čakajo, da bo pozvonil telefon, kot so to počela spodobna dekleta v petdesetih letih prejšnjega stoletja, saj lahko same povabijo ali dajo pobudo za seks. Starost torej podeljuje precejšnjo samozavest in odločnost.

Zmotno mislimo tudi, da so starejši ljudje depresivni.

Seveda, zato ker da so stari in bodo kmalu umrli. Njihovi povešeni obrazi so mi bili zadosten dokaz. Vendar drži, da so starejši ljudje boljšega duševnega zdravja kot mladi in ljudje srednjih let. Kdo bi si mislil? Gre za to, da so ljudje najsrečnejši na začetku in na koncu življenja. Čeprav nas starost oropa stvari, ki so nam bile ljube  –  telesne moči, ljubljenih prijateljev, napete kože −, smo bolj zadovoljni.

Mlad in star sta koristni besedi s posebnim pomenom. Prva pomeni, da je za tabo kratko življenje; druga, da je za tabo dolgo življenje ali da si ne več mlad, čeprav imam za ta drugi pomen raje besedo starejši. Besedi ne pomenita privlačen/grd ali trendovski/staromoden ali neumen/moder in nista binarni. Ker smo ujeti v zanikanje starosti, ne opazimo, da so take enačbe napačne. Ne gre za to, kako stare se počutimo, temveč za to, kakšne občutke nam zbuja starost ali dejstvo, da nismo več mladi.

Kako to, da ste knjigo izdali v samozaložbi in ne kot vašo prejšnjo uspešnico Cutting Loose: Why Women Who End Their Marriages Do So Well, na primer, pri kakšni založbi, kot je HarperCollins?

Če sem čisto iskrena, zato, ker bi zanjo dobila premalo denarja. Jaz pa sem ga hotela veliko (smeh). Založniki so že sicer zelo previdni, glede vsebin, kot je staranje, pa še toliko bolj. HarperCollins, ki so pravkar ponatisnili mojo knjigo o ženskah in ločitvah, so se te o staranju ustrašili, češ, saj nihče ne piše o tem.

Ja, in?

Seveda, tudi sama sem ji odvrnila: Ja, in? Delo založnikov je, da v svet distribuirajo ideje, ne pa, da se jih bojijo. Ko vstopite v knjigarno, vsaj v ameriških je tako, obstaja predel s policami, nad katerimi piše staranje in smrt. Šele v zadnjem obdobju so v ZDA vzniknile študije o staranju kot del humanističnih študijev in te so spet del političnih znanosti.

In tu je tudi gerontologija. Sem generalist. Zato tudi vsa ta leta pišem za Ameriški prirodoslovni muzej. Staranje se mi zdi najpomembnejša tema na svetu. Ker je del vseh nas. A naj povem nekaj v bran založnikom; knjig o staranju ne izdajajo predvsem zato, ker jim primanjkuje poguma in domišljije, rečeno na kratko, ne vedo, kam bi jo v knjigarni postavili. Odgovor ni enostaven.

Je. Takoj ob vhodu.

(Smeh.) Všeč mi je vaš odgovor. Treba se je potruditi. Tudi jaz; če hočem gostovati s predavanji na različnih univerzah, se mora moj agent potruditi. Skoraj vsakega, ki premore naprednega duha in radovednost, da bi o preostanku življenja razmišljal drugače in ima vsaj za ščepec nagnjenja do socialne pravičnosti, bi moralo zanimati moje delo, najsi je astronavt ali sprehajalec psov, ali poučuje politične vede ali pa je iz medicinskih strok. Imela sem srečo, da mi je pri tem lahko pomagal mož Bob. V nekaj mesecih sem prodala skoraj 20.000 izvodov knjige.

Bob Stein je eden od pionirjev, vizionarjev digitalnih medijev. Gotovo ve, kako se tem rečem streže.

Zato upam, da se bo knjiga še naprej tako dobro prodajala. Ljudje morajo začeti prepoznavati in imenovati starizme, ki so preplavili sodobno družbo.

Glede na to, da boste kmalu dopolnili 65 let, je prav neverjetno, kako drugačni ste vsaj še od dveh ali treh žensk, ki jih poznam, tudi pisateljic, ki so vaše starosti … Gre spet za predsodek, starizem?

Ja in ne. Postavite v vrsto naključno skupino sedemdesetletnikov in ne boste mogli verjeti, da so se rodili istega leta. Ker se različno hitro staramo, je v nekem pogledu smiselno zavreči istovetenje s kronološko starostjo. Zato tudi številni osemdesetletniki trdijo, in to iskreno, da se v sebi še vedno počutijo stare petdeset, štirideset ali celo trideset let.

Drugi razlog je ponotranjeni starizem, zaradi česar je zatajevanje tako problematično. Številki daje več moči, kot si je zasluži, prispeva k starističnim podmenam o tem, kaj starost označuje, in starističnim stereotipom o tem, kakšna je videti starost, ter nas oddaljuje od naše kohorte.

Kako sami doživljate staranje? Koliko se družite z mlajšimi?

Z mlajšimi sem ves čas. Če me vprašate, kako se soočam s staranjem, je zame tako, kot če bi me vprašali, kako se soočam z življenjem. Starati se zame pomeni živeti: zjutraj vstati in domisliti svoj dan. Pravkar bom dopolnila 65 let, pravzaprav ga bom praznovala v Sloveniji. In ko v ZDA dopolniš 65 let, postaneš star. Vsaj formularji pravijo tako.

Če me sprašujete o mojem telesnem počutju, sem precej zdrava, nagajajo mi samo kosti, imam artritis. Imela sem operacijo kolena, kar pomeni v mojem življenju nekaj novega: vsak dan moram ležati na tleh dnevne sobe in izvajati vaje, ki so strašno dolgočasne. Toda to pomeni, da se bom lahko gibala.

Najpomembnejše se mi zdi, da vzdržujem odnose z ljudmi vseh starosti. Ključni dejavnik konstruktivnega staranja ni dobro zdravje in počutje, tudi ne dejstvo, koliko kdo ima ali nima pod palcem, temveč to, kako močna je njegova socialna mreža, prijatelji. Sama sem v tem dobra, sem zvesta prijateljica in res imam prijatelje vseh starosti. Najtežji del staranja je zame izguba družinskih članov in prijateljev. Njihova smrt. Vesela sem, da me bo veliko prijateljev preživelo.

Pogosto se zdi, da se starejši ljudje »umaknejo« iz socialnega življenja, podobno kot se »umaknejo« tudi mlajši, ko zbolijo za katero od neozdravljivih bolezni. Ampak v resnici ne gre za umik …

Ne, ne gre. Gre preprosto za zavedanje, da jim ni preostalo veliko časa, enim in drugim, zato svoj ritem upočasnijo, da lahko trenutke polneje zaživijo. Ker jim jih bo kmalu zmanjkalo. Nemara pa res drži, da nas zares osrečujejo samo tisti trenutki, ki jih polno užijemo. So zato mlajši otroci tako srečni? Najverjetneje. Ker imajo samo trenutke. Nimajo še občutka za trajanja časa. A obstajajo tudi izjeme. Bobova mati, na primer, ki je preminila pred nekaj meseci.

Žal mi je.

Nama pa prav nič. Bila je neverjetno sebičen človek. Bila je povod za knjigo o starizmu. Povod, da sem raziskala vse to zanikanje, ki se ga gredo mnogi starejši. Imela je devetdeset let in tega ni hotela priznati. Čakala sem, da se bo ta njena hiša iz kart naenkrat vendarle sesula, rekoč: »Takole je: imam 93 let, ne morem več iz postelje, imam levkemijo – kaj pa če sem navsezadnje vendarle umrljiva, tako kot vsa druga živa bitja v našem univerzumu?« Ne, njej se to ni zgodilo. Govorila je, da komaj čaka, da bo lahko prišla na katero od mojih predavanj … In tako je tudi umrla: v zanikanju, da bo umrla.

Mar ni tako, da tisti, ki zna živeti, zna tudi umreti, če se lahko tako izrazim?

Natanko tako. Vsak od nas tudi med umiranjem ostane tisto, kar je vse življenje bil. Treba pa se je, v precej manjši meri, zanesti tudi na srečo, okoliščine.

Zanimivo, kako se ljudje, ki pridejo na zabavo, na primer, ali v kakšni drugi situaciji, kjer ne poznajo povabljencev, instinktivno napotijo v predel, kjer so ljudje njihove starosti …

Ja, res je. Ampak v resnici nam starost posameznika o njem pove zelo malo. Ne pove nam, razen kronološke vrednosti, ničesar. Ne pove nam, kaj tega človeka zanima, kako vidi svet, v čem je dober ali kakšno glasbo posluša. To pa so dejavniki, na podlagi katerih navadno sklenemo prijateljstva. Izmenjujemo ideje in znanje. Starost je precej butast razlog, da nas nekdo zanima oziroma ne zanima. Družbeni razredi, na primer, imajo v tem smislu precej manj ohlapne prehode, pa geografija, rasne razlike – vse to je osnovano na politični ravni –, ampak starost? Starost resnično ni faktor.

Morda je zdaj čas, da vprašam, kakšno glasbo poslušate?

V zadnjem obdobju vse več nove muzike, predvsem elektronsko plesno glasbo. Odkrila sem jo pri štiridesetih. In vesela sem, da je tako. Z možem ugotavljava, da sva pogosto najstarejši par na plesišču, ampak komu mar. Zaradi tega ne bova žalostno posedala doma. Bob posluša vse. In tudi vse pozna. Ampak saj kot založnik mora poznati vse, kar izide, kajne (smeh)?

Kako naj človek, ki je raje sam kot v družbi, sprejme nujnost sobivanja v starosti?

To je eden od izzivov, ki jih je treba sprejeti. Zase lahko rečem, da me je že vse življenje groza skupnosti. Ampak to bom prebolela. Mislim, da je nujno, da se staramo v skupnosti. Tolažim se, da vse dokler bo moja soba imela vrata, ki jih lahko zaprem, bo vse v redu. Dejstvo pa je, da med staranjem potrebujemo ljudi v svoji bližini. Da nam pomagajo in nas povezujejo s svetom.

Če starost kar koli naredi bolj smiselno, kot se zdi na prvi pogled, je to, da je pač treba umreti. In starejši se veliko manj bojijo smrti kot mlajši.

Mar ni to resnično zanimivo? Misel na smrt pogosto doživljamo kot senco, ki se vse bolj približuje naši postelji. Spet eden od stereotipov. Po mnogih pogovorih z geriatri in drugimi strokovnjaki za staranje, s starejšimi samimi, sem ugotovila, da ne gre za to, da starejši nočejo umreti, ampak za to, da se ne bojijo umreti. S tem se v resnici ne ukvarjajo.

Kaj se v procesu staranja zgodi z ljudmi v ZDA, ki si ne morejo privoščiti zadovoljivega zdravstvenega zavarovanja oziroma ki si sploh ne morejo privoščiti zdravstvenega zavarovanja?

Že zelo dolgo me je sram, da sem Američanka. Še posebej v zadnjih mesecih. Seveda bi se lahko slepila oziroma si nadela rožnata očala in vam odgovorila, da bo za te ljudi poskrbela država. To, da ni prave preventivne oskrbe, je ostudno. Precejšen delež bolezni, ki jih imamo za starostne, je posledica stanj in obolevanj, ki so se začela v mladostnem obdobju. Tu ne mislim na diabetes, alzheimerja, artritis … Svetovna zdravstvena organizacija pripravlja celo protistarostno iniciativo, da bi se odnos do staranja spremenil.

Če skleneva, bi lahko rekli, da se o večini stvareh, ko gre za staranje, motimo, imamo predsodke? Da preveč poveličujemo mladost, je že dolgo jasno.

Zato sem zadržana do nagnjenja, ki povezuje modrost s starostjo v sijoč celofan in jo podarja kot industrijsko pripravljeno darilno košaro vsakomur s sivimi lasmi. Da, mladostniki so predvidljivo utrudljivi in življenjske izkušnje navadno pripomorejo k premišljenim odločitvam in bolj vsebinskim pogovorom, toda domneva, da je modrost, prav kot gube, neizogiben rezultat staranja, je oblika obrnjenega starizma. Kot je napisala Simone de Beauvoir veliko bolj veličastno: »Če ne vemo, kdo bomo, ne moremo vedeti, kdo smo. Prepoznajmo se v tem starcu ali tisti starki. Nujno je, če želimo prevzeti celotnost svoje človeškosti.«

V svetu, ki vse bolj ločuje po rasi in razredu in tudi po starosti, je preseganje te ločnice − da bi pripoznali našo skupno človeškost − radikalno dejanje. »Želim si, da bi bil spet mlad.« To ljudje kar naprej ponavljajo. Toda če bi morali, bi zelo redki dejansko vrnili svoje figure na začetek igre ali kam bliže, razen če bi lahko časovno vrnili tudi sedanje zavedanje. Mladostništvo – spet? Ne, hvala. Lepo bi bilo spet imeti hrustanec osemnajstletnice, vendar zdaj več plešem, ker sem bolj samozavestna in bolje določam prednosti.

Ne glede na naše poti, kakorkoli smo krmarili ljubezen in opuščanje, pa naj je šlo za otroke ali hiše ali sanje, smo vsota vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. To je polna starost, bogata in neprecenljiva.