Štirinožna pamet

Naš strokovni štab je presodil, da je nedavno razkritje mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) o uživanju t. i. rdečega mesa enakovredno najpomembnejšim človekovim dosežkom, na primer izumu kolesa, vpeljavi ničle v matematiko, odkritju elektrike itd. Skratka, pri IARC so ugotovili,­ da se človeštvo že milijone let zastruplja, ker se prehranjuje z govedino, teletino, svinjino, jagnjetino, ovčetino ter s kozjim in konjskim mesom. Te uboge živali, spečene ali predelane v klobase, šunke in salame, naj bi bile tako karcinogene kot alkohol, azbest in ultravijolično sevanje.

Žal strokovnjaki niso povedali, kako je s pasjim mesom, ki marsikje velja za posebno specialiteto, primerljivo z divjačino, mačkami, podganami itd. Malce smo posumili, da sta študijo naročila Delamaris in Perutnina Ptuj, kajti begunci pri nas so zanju nadvse perspektiven nov trg; menda jedo samo piščance in ribe, do vsega drugega so nezaupljivi.

Preverili smo tudi reference omenjene mednarodne agencije in vse kaže, da tam ni verskih fundamentalistov, kajti vprašanje mesa je globoko zasidrano v sleherni verski sistem; pomislite samo na svete krave v Indiji in prašiče na Bližnjem vzhodu. IARC je dejansko v registrih mednarodnih organizacij, ni še eden od »centrov za strateške študije«, kakršni se množijo iz ure v uro in producirajo svetovno informacijsko zmedo. Celo politiki se sklicujejo na »pronicljive izsledke« teh zombijevskih ustanov, v zadnjem času na primer na Sirski observatorij za človekove pravice s sedežem v Londonu. Zdaj je ruska televizijska postaja v angleškem jeziku RT razkrila, da se za to »ugledno ustanovo« skriva en sam človek – sirski emigrant Rami Abdulraman, ki je Sirijo nazadnje obiskal pred petnajstimi leti.

Ne bi škodilo obuditi spomin, ko se je celo ESČP dokopal do statične ugotovitve, da je Slovenija najhujša kršiteljica človekovih pravic v Evropi. B. M. Zupančič je samo odmahnil z roko: Kakšna neumnost!

No, ne moremo si kaj, da ne bi s strokovnjaki za rakava obolenja vsaj malce polemizirali. Bolj ali manj vsi evolucijski biologi, kot Richard Dawkins, se strinjajo, da se iz bogvedi katerega opičnjaka ne bi nikoli razvil homo sapiens, če ne bi užival tudi mesa – pri čemer pri tedanjih lovskih spretnostih ni mogel biti ravno izbirčen. Možgani današnjega človeka merijo 1300 do 1400 cm3, pred približno poldrugim milijonom let pa je bilo v šolskem razredu kandidatov za človekovega prednika približno takole: Homo habilis okoli 600 cm3, Homo ergaster oz. Homo erectus zavidljivih 1000 cm3, Australopithecus okoli 400 cm3, toliko kot šimpanzi. Pred tremi milijoni let so torej naši predniki zmogli možgane šimpanza, vendar so hodili po zadnjih nogah. To so Dawkinsove številke, mi se v take reči raje ne vpletamo.

Zaradi dvonožne hoje zdaj plačujemo hud davek predvsem v obliki koronarnih in srčnih obolenj – vendar še nismo zasledili mednarodne organizacije, ki bi nam priporočala, naj se vrnemo k štirinožnosti, naj se gibljemo po vseh štirih. Tu smo trmasti, čeprav se je v nas ohranilo nekaj štirinožnosti. V glavah. Včasih takoj začutiš človeka, ki mu je v možganskih vijugah ostalo nekaj paleontološke štirinožnosti, še zlasti če se ima za intelektualca in potemtakem nezadržno rine pred kamere in mikrofone. Šentflorjanska dolina je v tem pogledu prava paleontološka zakladnica, kot vzhodna Afrika, kjer so odkrili večino hominidov, tudi našo Lucijo, ki je veljala za mater vsega človeštva. Marija pomagaj.

Sedanja begunska kriza je razgalila marsikaj v šentflorjanski paleontologiji. Če bi dogajanje prestavili za poldrugi milijon let v preteklost, bi bilo verjetno videti nekako takole: v savani se med drevjem utabori dolga kolona dotlej nikomur znanih osebkov in v krošnjah zavlada preplah, češ, na naši zemlji so, verjetno so nevarni, kako naj se kot vsak dan spustimo na tla, nabiramo koreninice in lovimo miši?! Zrak je nasičen s kričanjem, cviljenjem, renčanjem, skovikanjem – čemur bi se danes verjetno reklo sovražni govor. Hominidi se morejo sporazumeti, kaj in kako ukrepati, kajti pred poldrugim milijonom let verjetno še ni bilo centrov za strateške študije, poklicnih svetovalcev, lobijev, Evropske unije in podobnih pridobitev evolucije. Tudi ni bilo kake odločne vlade, kakršna je pri nas Cerarjeva, ki vselej ve, kaj bo storila od danes na jutri.

Kmalu se zravsajo med seboj tudi hominidi, ker eni tulijo kot nori, drugi pa dremljejo vsak na svoji veji. Poldrugi milijon let pozneje se je tako na Šent­florjanskem razpihnil spor med murskosoboškim škofom Petrom Štumpfom, ki se mu je zareklo, da je »karitativnost na način, kakor jo vodimo zdaj, naše samouničenje«. In moralisti. V mislih je seveda imel begunce, tiste sumljive osebke pod drevesi, ki so se od-bog-vedi-kod priklatili, da bi uničili evropsko kulturo in staro celino islamizirali. Verjetno so bile že med hominidi bratovščine, ki bi jim danes rekli moralisti, in ti bi kajpak tudi pred davnimi časi zagnali vik in krik. Štumpf se je moral posuti s pepelom, toda Cerkev ga je vzela v bran, češ, le malce je pretiraval, se pa v marsičem strinjamo.

Ne vemo, ali so se hominidi hkrati s komuniciranjem učili tudi laganja, hipokrizije, blefa in podobnih reči. Vsekakor so te reči danes že institucionalizirane na najvišji ravni, od politike do najbolj razvpitih »človekoljubnih« ustanov. Morda za take in podobne življenjske spretnosti zadostujejo že 400 cm3 veliki možgani.

Sicer pa se gniloba ne širi samo po Šentflorjanskem, svet je povsem dezorientiran in vse gre le še na slabše. Pokojna Oriana Fallaci je pred desetletjem spisala avtointervju z zgovornim naslovom Apokalipsa in takole se pogovarja sama s seboj: »Vidim, da vse manj verjamete v Evropo. – Vanjo sem verjela, ko je bila še Evropa, ko še ni bila Evrabija. Vanjo sem verjela od otroštva, moj bog. Ni naključje, da sem rasla v času začetkov evropskega federalizma. Tako zelo sem ji verjela, da če me je v Ameriki kakšen taksist vprašal, kakšne narodnosti sem, sem mu odgovorila: 'Evropejka sem.' Nisem rekla: 'Italijanka sem.' Rekla sem: 'Evropejka sem.' Zdaj rečem: 'Italijanske', in to je to.«

Nravstvena policija na Šentflorjanskem bi seveda knjige Fallacijeve, posebno Bes in ponos in Moč razuma, ocenila kot sovražni govor. Da, tudi nravstveno policijo premoremo, na levi in desni; prvi kričijo v mikrofone o sovražnem govoru in humanizmu, drugi o svetosti družine z materjo in očetom. Samozvana civilna družba postaja pravzaprav vse bolj agresivna in ti pravzaprav ne dovoli več, da bi kaj povedal po svoje.

Skratka, po poldrugem milijonu let na Šentflorjanskem skoraj ista pravila evolucije. Nekateri se prerivajo s 400, drugi celo s 1400 cm3 možganov. In za nameček se v sedanji begunski krizi počutimo še kot narod brez prostora, kot je leta 1926 pisal o Nemcih Hans Grimm in s tem pomagal cementirati temelje nacizma. (V Nemčiji je živelo 132 prebivalcev na km2, na Nizozemskem trikrat več. Sami si izračunajte, koliko prostora primanjkuje Slovencem.)

Danes so v krošnjah savanskega drevja le nekoliko drugačni osebki, vse drugo je bolj ali manj po starem. Filozof Rudi Supek piše, kako so nekje v Bosni sekretarja občinskega komiteja Hasana vprašali, ali je v njegovi občini kak nacionalist, šovinist? »Jok, ni nobenega. Če pa bi bil, bi mu takoj odrobili glavo, takole – kot Vlahu!«