Tiskane izdaje
Jelena Mizulina
Putin je sinonim za vojno in krizo.
Boris Nemcov
Zvesti Ruslan je daleč najboljša knjiga Georgija Vladimova, svojčas enega najbolj obetavnih disidentskih pisateljev. V Sovjetski zvezi je bila strogo prepovedana. Prvič je bila objavljena šele v osemdesetih letih. Na Zahodu seveda, v Sovjetski zvezi pa je med bralci krožila kot samizdat. Zaradi tematike so mnogi mislili, da jo je napisal Aleksander Solženicin, saj je bil precej mlajši Vladimov med širšo javnostjo takrat še povsem neznan ustvarjalec.
Knjiga pripoveduje o Ruslanu, psu čuvaju, ki je stražil zapornike v Stalinovem gulagu. Ruslan je bil lep in dobro hranjen pes. Član discipliniranega in nevarnega pasjega regimenta, ki je pazil na zapornike in lovil tiste, ki so si drznili pobegniti. Psi so na bližnji železniški postaji vsak dan vajeno čakali vlak, iz katerega so se usipali novi zaporniki. Vaščani si takrat niso upali v bližino, saj bi jih psi zlahka zamenjali za obsojence in jih zlepa ne bi spustili nazaj na domove. Toda nekega dne vlaka ni bilo več.
Bilo je po Stalinovi smrti in v Sovjetski zvezi se je začel proces destalinizacije. Gulag so zaprli, pse pa spustili na prostost. Živali, navajene reda in poslušnosti, so zmedeno tavale po pustem taborišču in iskale novega gospodarja. In zapornike, ki bi jih pazile v njegovem imenu. Čas je medtem mineval. Nekega dne trop zapuščenih psov v dalji nenadoma opazi skupino mož, otovorjenih s težkimi nahrbtniki, ki so se počasi premikali skozi stepo in prihajali proti njim. Bila je geološka odprava, ki so jo presrečni psi renčaje zamenjali za skupino pobeglih kaznjencev. Divje so planili na geologe, ki so se besnih psov lahko rešili le tako, da so jih začeli pobijati. V tistem trenutku zvesti Ruslan ni razumel ničesar več. Zakaj nenadoma ta izdaja, ko pa je vendarle počel samo to, kar so ga učili vse pasje življenje: budno paziti na tiste, ki jim oblast ni zaupala …
Zgodba je zaradi tragičnosti pravo nasprotje nekoč izjemno gledane in oblastem kajpak zelo naklonjene poljske televizijske nadaljevanke Štirje tankisti in pes (kosmatincu je bilo ime Šarik), ki je v časih komunizma popolnoma zasvojila Sovjetsko zvezo in dobršen del vzhoda Evrope. Toda kljub takratni vsesplošni (tankovski in pasji) evforiji so na srečo vendarle obstajali pogumni (disidentski) glasovi, ki so javnost vztrajno opozarjali na bridko realnost. Med njimi denimo znameniti bard Aleksander Galič, ki je po sovjetski okupaciji Češkoslovaške sarkastično vzkliknil: »Domovina je v nevarnosti. Naši tanki grmijo po ozemlju tuje države!«
Zdi se, da so tanki in zvesti psi postali nekakšna stalnica novejše ruske zgodovine. Sredi poletja 2011 si je Katja Obrazcova, študentka iz novgorodske regije, dala duška svoji ustvarjalnosti. Pobarvala si je obraz, se v nekem trenutku vrgla na vse štiri in strastno, sem in tja morda celo malce obupano, pela, da hoče postati pes Vladimirja Putina. »Hočem biti tvoja Koni, na delovni mizi in na balkonu …« Gre kajpak za črno labradorko, ki jo je Putinu nekoč podaril zdajšnji obrambni minister Sergej Šojgu. Njen nastop je bil tistega poletja pravi hit na youtubu. Podobno kot komad z naslovom KGB, v katerem znana punkovska skupina Barto, ki slovi po ironičnosti, zvito poje: »Hočem se dati dol s polkovnikom KGB. Za njim so red, obilje, večni mir …« Barto na enem svojih najbolj znanih albumov denimo nastopa z nič manj udarnim peterburškim bendom Zadnji tanki v Parizu. Že spet torej tanki, tanki …
Katja Obrazcova je bila nekoč članica organizacije Stal (Jeklo), ki se je odcepila od Naših, militantnega Putinovega komsomola, katerega člani so na Rdečem trgu pred leti besno zažigali knjige Vladimirja Sorokina in Viktorja Pelevina, dveh do Kremlja nadvse kritičnih sodobnih ruskih pisateljev. Naši so daleč najbolj zagnani oboževalci in propagatorji kulta Putina. Njihove agitke pomalem že mejijo na množično psihozo, ki jo Vasilij Jakemenko, vodja Naših, pojasnjuje takole: »Predstavljajte si, da je državna oblast mož, mi, družba, pa smo žena. Leta 2000 se je ta naša družba poročila z Vladimirjem Vladimirovičem Putinom. Volili smo zanj in rekli: Bodi naš mož, skrbi za nas in nas varuj …«
Boris Nemcov, februarja letos ubiti voditelj ruske opozicije, se je do zadnjega boril proti tovrstnemu idealiziranju zdajšnje kremeljske nomenklature in njenim notoričnim lažem o pravem stanju stvari. Ob deseti obletnici prihoda Vladimirja Putina na oblast mi je v Strasbourgu, v palači Sveta Evrope, izročil drobno – in v Moskvi kajpak prepovedano – knjižico, ki sta jo skupaj z Vladimirjem Milovom takrat napisala ob tem bridkem jubileju.
»Prevedite jo v slovenščino, da bodo tudi v Ljubljani vedeli, s kom imajo opraviti, ko poslujejo s Putinom!« mi je takrat smeje dejal med pogovorom. Ker sva se v preteklih letih srečala že kar nekajkrat, sem resno računal, da mi bo ob priložnosti izročil tudi najnovejše poročilo o Putinovi agresiji zoper Ukrajino, za katero sem vedel, da ga pripravlja. Toda zaradi skrbno pripravljenega atentata nanj, na Velikem moskvoreškem mostu, tako rekoč pred vrati Kremlja, srečanj z Borisom Nemcovom ne bo več. Poslej se bomo vsi srečevali samo še z njegovo resnico. In slabo vestjo tistih, ki so ga umorili.
Boris Nemcov v poročilu z naslovom Putin. Vojna, ki so ga posmrtno uredili in objavili njegovi prijatelji, pravi, da je Putinov kult osebnosti pravzaprav produkt hipertrofirane vloge televizije v komunikaciji med oblastjo in javnostjo. Putinu je bržkone prvemu v svetu uspelo zgraditi telecentrično državo, v kateri je vse, od cerkve do armade, podrejeno televizijski sliki. Ta gigantski propagandni stroj, kakršnega ni bilo niti v sovjetskih časih, iz dneva v dan skrbi za množično pranje možganov milijonov gledalcev, ki verjamejo vsemu, kar jim servira kremeljska televizija.
A problem je, da ta grozljivi stroj hkrati tudi ubija, je pred dnevi bridko izjavila Žana Nemcova, hči umorjenega opozicijskega politika, ki se je zaradi groženj zdaj izselila iz Rusije. Ne ubija le razuma in zdrave pameti. Ubija tudi neposredno. S histeričnim podžiganjem sovraštva in poniževanjem vseh, ki se ne strinjajo s takšno politiko. Agresija proti Ukrajini je zato v bistvu le nadaljevanje propagandne vojne z drugačnimi sredstvi. Vojne iz strahu, da se ne bi majdanska revolucija prelila čez mejo in podobno kot Viktorja Janukoviča odnesla tudi korumpirano kremeljsko vrhuško. Moskva vse to počne v imenu (lažnega) patriotizma, ki pa je v takšnih zgodbah pravzaprav le drugo ime za kulturni primitivizem, kot to v svojem Popku sveta lepo pove makedonski pisatelj Venko Andonovski.
Domoljubje je namreč vedno nekaj povsem drugega, pravi Boris Nemcov. Ustaviti vojno, to je po njegovem pravi patriotizem. Vojno, v katero je Rusija neposredno vpletena od okupacije Krima naprej. Vojno, v kateri je po njegovih podatkih padlo že najmanj 220 ruskih vojakov, v resnici pa bržkone še precej več. Le zakaj bi sicer Vladimir Putin podatke o mrtvih vojakih, padlih v miru in vojni, tako rekoč čez noč razglasil za državno skrivnost? In le zakaj bi sicer zapirali ljudi, kot je denimo Svetlana Davidova, mati sedmih otrok, ki je povedala zgolj to, da je kasarna specialcev iz Vjazme, kjer živi, v času spopadov v Ukrajini nenavadno prazna …
V tovrstnem ruskem početju je nekaj živalskega. Ukrajinski filozof Volodimir Jermolenko zato trdi, da v vojni proti Ukrajini pravzaprav ne gre za geopolitiko, ampak bolj za zoopolitiko. Za spopad velikih (političnih) zveri, ki se borijo za preživetje in življenjski prostor. Putin Rusijo pogosto primerja z »medvedom v tajgi«. Prav za to metaforo se skriva vsa mračna logika njegovega početja.
Kremelj se s svojo novo politiko ne vrača v čas hladne vojne, ampak v čas socialnega darvinizma iz poznega 19. stoletja, po katerem države lahko preživijo le, če pobijejo ali ranijo druge države, svoje najbolj nevarne tekmice. To počne izjemno grobo in kruto. V boj namreč ne pošilja le bomb, ampak tudi »države bombe«. Namesto samomorilskih atentatorjev torej »samomorilske države«, kot so Doneška in Luganska republika, Pridnestrovje, Južna Osetija in Abhazija. Njihov edini raison d’etre je, da eksplodirajo in uničujejo vse okrog sebe. Vladimir Putin to počne hladnokrvno preračunljivo. S pomočjo zvestih Ruslanov, ki jih je v avtokratskih režimih vedno mogoče najti in vrhunsko zdresirati.
