Štirje zobje, štirideset nog

Slavnega beograjskega košarkarja Ljubodraga Simonovića so že na nekaterih najuglednejših institucijah vklesali v marmor kot enega najboljših igralcev sveta. Skupaj z našo legendo Ivom Daneuom. Toda Ljubodragova kariera se je končala že pri enaindvajsetih letih, daleč pred koncem predvidene športnikove kariere.

Kaj se je bilo pripetilo? Jugoslavija je tedaj vladala na svetovnem košarkarskem prizorišču. Toda nenadoma so ji, svetovni prvakinji, v kvalifikacijah za olimpijske igre v Mehiki podtaknili Portoriko, bistveno slabše moštvo. Zlasti dva pa sta igrala, kot bi bila z drugega sveta, in nepričakovan poraz je bil pač tu. Doping so ugotovili tudi drugim, veliko dopinga!, a zgodilo se ni nič.

To je bil direkten napad sistema in zlasti njegove ravnodušnosti na mladeniča, ki je tedaj že študiral filozofijo. Odtlej ga, nepreklicno, nikoli več ni bilo videti na tekmi. V enciklopedijah je zato prav toliko kot o košarki zabeleženega tudi o njegovem intelektualnem angažmaju. Naslov ene njegovih knjig: Šport – kapitalizem – uničenje.

Simonovićeva načelnost in kljubovalnost seveda nista omajali Fibe, svetovne košarkarske zveze, in košarkarski svet zato tudi pol stoletja pozneje ni videti dosti drugače. Zato smo si ta primer izposodili za Slovenijo, ki si je prav te dni drznila nasloviti pismo na evropsko komisijo s priloženo tožbo na evropsko sodišče. Tožbo zoper Republiko Hrvaško zaradi ignoriranja t. i. arbitražnega sodišča in seveda spodkopavanja implementacije njegove odločitve.

V sklepni fazi bo svet komisarjev (naša, evropska vlada) odločal, ali se bo pridružil slovenski tožbi proti Hrvaški. Sam se je bil namreč pridružil pobudi za arbitražo o meji in njeni evoluciji, tako da se primer šteje tudi v okvir t. i. evropskega prava, notranje ureditve; razsodbo je sicer sprejelo mednarodno arbitražno sodišče v Haagu, in sicer za ves svet. Nihče je ne more preklicati.

Tu se zdaj skriva bistvo: bo evropska vlada spoštovala svoj pravni red ali se bo kar otresla Slovenije, češ, sami se pravdajte! In to zavoljo zadeve, ki bi morala biti za neko Evropsko unijo daleč v ospredju – zaradi notranjih in zunanjih meja EU. Tako bruseljska politokracija opravičuje svoje sprenevedanje in pomišljanje, in sicer naj bi bile stvari bolj zapletene in izmuzljive. Opazovalci pa menijo, da bo debata komisarjev o slovenski tožbi bolj politična kot analitična glede na pravno vsebino. Z drugimi besedami: cekajevska.

Cekajevska debata o neki sodni odločitvi, ki naj bi imela, takoj ko je bila izrečena, veljavnost po vsem organiziranem svetu, vključno z Jean-Claudom Junkerjem in njegovo falango po veseljaški noči, morda prebiti v Dubrovniku ali na kaki luksuzni ladji. Seveda malce namigujemo, čas je že, kajti o permanentni obveščevalni invaziji Hrvaške in naši vzporedni butalskosti je bolje ne govoriti.

Mimogrede: Lenina so vprašali, kaj je zanj zakon. Zakon je politični akt, je bil odločen, in tako je v njegovih časih tudi veljalo. Seveda pa nismo mogli vedeti, da bo zahodnoevropska demokracija, ki že nekaj časa v parlamentu EU dominira pod poslanskim dežnikom »narodnjakov«, vrnila definicije na to izhodišče.

Skratka, Sloveniji ni ta hip obetanega prav nič lepega: če bi našo tožbo proti Hrvaški nevidna roka potisnila v črno luknjo, bi vsaj vedeli, pri čem smo; ker pa je videti, da nas je potisnila v režo velike galaksije, ki se kot školjka odpira in zapira, je položaj še manj obetajoč. Predstavljajte si, le kaj se bo tam notri utegnilo dogajati, morda kaj tako norega kot za Sartrovimi Zaprtimi vrati.

Nikoli se nismo posmehovali misijam na Luno in v prihodnje na Mars, zato »misija« arbitraža nikakor ne bo vržena v pomije, kakorkoli se bo izšla. Arbitražna sodba bo ostala v Piranskem zalivu nekaj najbolj oprijemljivega, na kar se da karkoli privezati, in bo še dolgo »strašila« naokoli. Nekega dne se bo tudi v teh krajih umirilo. Vprašanje pa je, kaj vse bo dotlej še premetavalo EU, ki s skorumpirano politično elito in z divizijami uradnikov ne obvladuje več niti same sebe.

Ne zdi se verjetno, da bi nas nekega dne izpljunili tudi z evropskega sodišča, ampak tudi to se da narediti – če dovolj dolgo prepustiš akte prahu in pozabi. V vsakem primeru pa se bomo tudi v našem »spet doma« znašli v znani druščini sosed, ki niso nikoli uredile svojih računov z nacizmom in s fašizmom. Pravzaprav nimamo prijateljev in arbitraža je pokazala, da se bo treba s tem mučiti.

Sicer pa se lahko zanašamo na uganko, s katero se prej ali slej sooči vsak veliki sistem, tudi EU: Kaj ima štirideset zob in štiri noge? Krokodil. Kaj pa ima štiri zobe in štirideset nog? Centralni komite.