Tiskane izdaje
Če je majniška deklaracija (maj 1917) govorila o tem, da bi se južni Slovani povezali v tretji gradnik avstro-ogrske monarhije, je krfska deklaracija govorila o povezovanju Srbov, Hrvatov in Slovencev, »enega naroda s tremi imeni«, v kraljevino, ki bi jo vodila dinastija Karađorđević. Leta 1918 se je to tudi zgodilo.
Dvajseti julij 1917 je datum, ki ga razen zgodovinarjev pozna le malokdo, še manj pa komu kaj pomeni. Pa bi moral. Osebno sem prepričan, da bi bil lahko 20. julij celo slovenski državni praznik. Osamosvojitev je bilo namreč zadnje, nikakor pa ne prvo ali edino dejanje v procesu ustvarjanja slovenske državnosti.
Kaj se je zgodilo 20. julija 1917? Pred natanko sto leti je bila podpisana krfska deklaracija. To je neizpodbitno prvi uradni akt v zgodovini slovenskega naroda, ki je opredeljeval slovensko državnost in bil uresničen ter je imel zelo konkretno posledico, državo Slovencev! Pred tem dokumentom v zgodovini Slovencev ne obstaja noben dokument, ki bi opredeljeval državnost Slovencev in bi bil tudi udejanjen. Ves nadaljnji tok razvoja slovenske državnosti do danes dejansko temelji na tem dokumentu.
Na žalost ga slovensko zgodovinopisje praviloma zaobide oz. ne registrira. Veliko bolj nam je znana majniška deklaracija, ki je bila vložena v avstro-ogrskem parlamentu slaba dva meseca prej (30. maj 1917, dr. Anton Korošec, Jugoslovanski klub) in nekateri na njej želijo graditi naše temelje. Vendar je imela majniška deklaracija le simbolične posledice, ni pa prinesla formalnih učinkov, povezanih s slovensko državnostjo, saj od takratne sicer že razpadajoče in politično močno oslabljene avstro-ogrske države ni bila sprejeta, niti je ni pravnoformalno potrdil nihče. Cesar je deklaraciji sicer prisluhnil in se o njej pogovarjal, kar pa se skoraj zanesljivo ne bi, če bi izid vojnega viharja njegovi državi kazal dobro. In deklaracija tudi nikoli ne bi bila sprejeta, saj Slovanov ta država ni in nikoli ne bi sprejela kot enakopravnih partnerjev na nivoju državnosti. To se žal ni zgodilo v mnogih preteklih stoletjih in se ne bi niti sedaj.
Besedilo krfske deklaracije je v originalu zapisano v cirilici. Foto: Wikipedia
Unitarna, a ne uniformirana država
In v tem je bila neuspešnost in tragedija članov jugoslovanskega kluba, ki mu je predsedoval dr. Korošec. Klub je namreč imel vizijo, da bodo v okviru avstro-ogrske monarhije dosegli določeno stopnjo avtonomije.
Drugače od Jugoslovanskega kluba pa je Jugoslovanski odbor, v katerem so bili glavni slovenski predstavniki dr. Gustav Gregorin, dr. Niko Županič in dr. Bogumil Vošnjak, imel vizijo ustvariti slovensko državnost z združitvijo južnih Slovanov. Odbor so ustanovili politični emigranti z območja današnje Srbije, Hrvaške in Slovenije 30. maja 1915 v Parizu. Odbor je iskal politično podporo sil Antante, njegova osnovna usmeritev pa je bilo rušenje avstro-ogrske monarhije in združitev južnih Slovanov v enotno politično tvorbo. Prevladujoč vpliv v odboru so imeli hrvaški predstavniki in predstavniki Kraljevine Srbije. Slovenske interese pa je več kot uspešno zagovarjal pravnik dr. Bogumil Vošnjak. Njegovo prizadevanje in vpliv sta bila tako močna, da je interese Slovencev postavil ob bok Srbov in Hrvatov. Le-ti so morali Slovence vse bolj videti kot partnerje v dogovarjanju in ne le kot neki privesek, kar je bilo njihovo primarno videnje.
Svoje politične cilje je odbor uresničil s podpisom krfske deklaracije 20. julija 1917. Dr. Bogumil Vošnjak je bil edini Slovenec med podpisniki te listine in se je s tem vpisal v zgodovino kot eden največjih sinov slovenskega naroda. Žal mu zgodovinopisje ne daje priznanj za nadvse velike zasluge. Četudi je Vošnjak menil, da »mora državnemu in narodnemu edinstvu odgovarjati unitarna država, toda ne centralistična, ne uniformirana«, in se je leta 1941 pridružil četnikom, to ne more zmanjšati njegove vloge v procesu nastajanja slovenske državnosti v letih od 1914 do 1918. Z deklaracijo so bili namreč dani temelji državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenski narod je bil s tem prvič v svoji zgodovini, po Karantaniji, dvignjen na raven državotvornega naroda. Kranjska pokrajina s sedežem v Ljubljani kot sicer relativno samostojna tvorba v avstro-ogrski monarhiji, v kateri so Slovenci živeli do konca prve svetovne vojne, ni imela atributov prave državnosti.
Na osnovi podpisa krfske deklaracije je bila 29. oktobra 1918 formalno ustanovljena Država Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je bila prva državna tvorba, ki se je nato lahko z večjimi ali manjšimi uspehi in padci gradila in nadgrajevala slovenska državnost.
Zakaj morajo biti Jugoslovanski odbor, dr. Bogumil Vošnjak in krfska deklaracija z največjimi črkami zapisani v slovensko zgodovino? Zato, ker so se v drugi polovici prve svetovne vojne začeli dogajati prelomni trenutki nove Evrope. Vse bolj je postajalo jasno, da bo Avstro-Ogrska razpadla, da se bodo začele risati nove meje Evrope. Kdor je bil takrat zraven, se je lahko nadejal možnosti, da bo postavljen na ta zemljevid. Kogar ni bilo zraven, je to možnost zapravil za nedoločljivo vrsto let. Po zaslugi Jugoslovanskega odbora, dr. Vošnjaka in krfske deklaracije smo bili zraven in se zapisali na zemljevid Evrope. In če ne bi bili? Verjetno bi ostali narodnostna manjšina v neki državi, kot smo to bili že več stoletij. V svoji nacionalni trdoživosti bi ostajali s svojo nacionalno slovensko zavestjo, vprašanje pa je, ali bi se nam pozneje v državno relativno trdno zakoličeni Evropi ponudila možnost za ustanovitev lastne države. Te možnosti bi bile majhne in bi torej bila tudi verjetnost, da bi danes živeli v samostojni državi, manjša.
Seveda z družbo jugoslovanskih narodov v celoti nismo bili nikoli zadovoljni. Ne moremo pa zanikati zgodovinskega dejstva, da smo se v zgodovinsko pomembnem trenutku, na pravem mestu, povezali z njimi in skupaj ustvarili močne temelje svojega nadaljnjega obstoja, razvoja in usode. In v imenu tega zgodovinskega spomina nimamo nobene moralne pravice po dolgem in počez kritizirati in napadati vsega, kar se je dogodilo v prejšnjih državah. Še težje pa nam gre v spoznanje in z jezika, da jim dejansko moramo biti hvaležni, Srbom in Hrvatom, da smo bili takrat partner v dogovarjanju, da so nas sprejeli v družbo relativne samostojnosti in enakopravnosti in s tem državotvornosti. Seveda ne smemo biti naivni, da so to storili iz kakšne posebne ljubezni do nas; ne, to so storili zaradi dejstva, da bi bili oni skupaj z nami večja in pomembnejša država. A temu ne glejmo v nedrja, za nas je bil pomemben rezultat. In ta je bil naša državnost. Omejena? Kot že rečeno, nič bolj kot danes v okviru evropske skupnosti.
Dr. Bogumil Vošnjak je bil leta 1917 med podpisniki krfske deklaracije. Foto: Wikipedia
Če malo špekuliramo: kakšne pa bi bile naše alternativne možnosti v teh prelomnih časih? Prvič, da bi bili samostojna država; sile Antante, zmagovalke vojne, so z zelo stisnjenimi zobmi priznale Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, predvsem zato, ker je bila Kraljevina Srbija na strani zmagovalcev. Da bi priznali Slovenijo? Verjetno so Slovenci v Jugoslovanskem odboru dojeli pravo zgodovinsko resnico, da za to ni bilo nobenih možnosti. Drugič, da bi ostali v okviru nastajajoče Avstrije; seveda nas bi Avstrija sprejela, a izključno zaradi svojih ozemeljskih pretenzij. V njenem okviru ne bi mogli nikoli razvijati in uresničevati sanj o lastni državnosti in je torej danes ne bi imeli. Tretja možnost bi bila, da bi se udinjali Italiji. V španoviji z njimi nas bi zanesljivo čakala podobna usoda kot z Avstrijci, kar nam najbolj zgovorno priča usoda primorskih Slovencev med obema svetovnima vojnama.
Čeprav je bila krfska deklaracija prvi uradni akt, ki je potrjeval slovensko državnost in bil tudi uresničen, bi bilo zmotno trditi, da se je s tem aktom vse začelo. Ne, veliko momentov je bilo zgodovinsko pogojenih že veliko prej, da je lahko dr. Vošnjak sploh širil idejo o precej enakopravni vključitvi v državo južnih Slovanov. A to so dejstva, ki ob razmišljanju ob naši stoletnici sežejo že krepko nazaj v zgodovino. To pa ne pomeni, da so manj pomembna; nasprotno, pomenijo kvečjemu to, da je vsak korak v nastajanju slovenske državnosti še bolj vezan na širšo zgodovinsko dogajanje in v tem kontekstu sam po sebi še manj pomemben, ker je pomembnejše sosledje zgodovinskih razmerij in odnosov skozi našo celotno preteklost.
Zakaj vse to brskanje po zgodovini in poudarjanje nekaterih prezrtih dejstev? Po eni strani zato, ker nekako ne znamo, ne moremo ali nočemo pošteno pogledati v oči svoji preteklosti, se z njo soočiti in jo priznati, pa naj bo ta pozitivna ali negativna. Naša je, in hoteli to ali ne, mi smo njen produkt. Ko bomo to zmogli in ko bomo na svojo preteklost ponosni, bomo resnično lahko samozavesten državotvoren narod. Dokler pa vlečemo iz preteklosti zamere in odklanjanja, hočemo videti le ene resnice, drugih pa ne, nismo v popolnosti vredni tistega, kar nam je dala preteklost. In če nismo vredni preteklosti, tudi sedanjost ne more biti popolnoma čista.
Veliki narodi po duhu črpajo energijo iz vsega pozitivnega in tega verjetno ni treba poudarjati, a tudi iz negativnega, to pa poudarimo, z namenom, da se tudi naših preteklih negativnosti ni treba sramovati oz. jih vsaj sprejeti kot del nas. Sodobni Američani, Avstralci in Novozelandci so skoraj iztrebili staroselce, danes priznavajo svojo krivdo in skupaj z njimi gradijo boljši jutri za vse; Francozi so ponosni na Napoleona, enega največjih diktatorjev v Evropi; Angleži se z nostalgijo in ponosom spominjajo, da so bili največja kolonialna država in pri tem povzročili tudi največ gorja po svetu; Kitajci so ustvarili največjo gradbeno stvaritev v zgodovini in se z njo ogradili od sveta, danes pa ves svet občuduje to mojstrovino; Aleksander Veliki, Julij Cezar, Atila, Džingiskan, Cortés, Francisco Pizarro in še mnogi drugi so bili največji klavci v človeški zgodovini, danes pa veljajo za velike vojskovodje.
Po drugi strani pa je postavitev ogledala preteklosti potrebna zato, ker se človeku milo stori ali pa je jezen ali pa se nasmeji, ko opazuje in posluša prerekanja in borbe današnjih res sicer zaslužnih in tudi samooklicanih »zaslužnikov«, kdo je bolj zaslužen, da se je rodila država Slovenija, kdo je prvi v vrsti za zasluge, da danes sploh obstajamo, kdo je bolj zaslužen, da se ta svet sploh še vrti naprej. Nihče ni sam ustvaril tega, kar imamo, o ničemer se danes ne bi mogli prepirati ali hvaliti, če nam že velik, celo večji del tega ne bi bil dan v zibko. Pomilovanja je vreden tisti, ki ne uvidi, da je on osebno le manjši kamenček v zgodovini nastajanja slovenske državnosti, in ostre kritike je vreden tisti, ki svojo moč in voljo gradi na preziranju preteklosti ali enostranskem prikrojevanju resnice o preteklosti za svoje osebne politične ali širše družbene cilje.
Šestindvajset let samostojnosti je lepa preteklost in smo lahko ponosni nanjo. Kot Slovenci pa smo še bolj ponosni, da lahko rečemo, naša državnost je stara že precej več, in se s tem postavimo ob bolj samozavestne narode, države z daljšo tradicijo. To pa tudi nekaj šteje. Že zaradi tega ne bi bilo pametno prezreti dejstva, da so temelji za slovensko državnost letos stari že sto let, državnost pa je le dobro leto mlajša.
