Tiskane izdaje
Dva nekdanja ministra – Majda Širca in Uroš Grilc – sta se javno zavzela za Miho Turšiča in Ksevt, institucijo, ki jo vodi. Sedanjo ministrstvo sta pozvala, naj priskoči na pomoč gladujočemu in pomaga rešiti edinstveno ustanovo. Situacija je vsaj nenavadna, saj kaže predvsem na to, da v slovenski kulturni politiki ni kontinuitete, da v njej agende in vrednost določenih projektov niso jasno postavljene in da se zato zastavljeni strateški cilji ne uresničujejo.
Ministrstvo Majde Širce je pomagalo dokončati projekt gradnje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki je v glavnini nastal z evropskimi sredstvi, minister Grilc pa je leta 2014 z razglasitvijo Ksevta za zavod v javnem interesu omogočil državno financiranje sicer občinskega zavoda (vsaj mislil je, da je to dosegel). Zdajšnje ministrstvo pa meni, da takšna razglasitev ne implicira dolgoročne podpore tej instituciji.
Razhajanj med mnenji različnih ministrov je še več, tako kot variirajo tudi interpretacije Ksevtovega računovodstva: nekdanji minister Grilc je, denimo, prepričan, da se da zakonito rešiti te računovodske zagate, sedanje ministrstvo pa vztraja, da so akterji Ksevta neupravičeno ali celo nezakonito zapravljali davkoplačevalski denar. Od odprtja leta 2012 je država za Ksevt prispevala skupno 155.000 evrov.
Množična podpora, ki jo Miha Turšič v zadnjih dveh tednih dobiva od domače, pretežno kulturne javnosti in uglednih javnih oseb (od društva pisateljev, dramskih umetnikov do plesalcev, arhitektov, muzealcev in vidnih intelektualcev), je enotna predvsem v eni stvari – da je Ksevt preveč pomembna institucija, da bi se njen obstoj lomil na računovodskih nepravilnostih.
Njegov kulturni program v zadnjih treh letih od ustanovitve pozdravljajo in v tem, da je povezal vesoljske strokovnjake in kozmonavte z vsega sveta (med drugim je gostil kozmonavta in astronavtko, Jurija Ivanoviča Malenčenka in Sunito Williams, ter slovenskega znanstvenika dr. Antona Mavretiča itd.), vidijo izjemen dosežek.
Drugi izpostavljajo, da je prejel Plečnikovo nagrado za arhitekturo in muzealsko odličje, Valvasorjevo nagrado, ter na beneškem arhitekturnem bienalu v slovenski paviljon privabil 228.000 ljudi. V tem, da je Ksevt organiziral razstave v sodelovanju z Naso in Zvezdnim mestom v Rusiji ter nazadnje tudi srečanje z Evropsko vesoljsko agencijo, pa številni podporniki prepoznavajo še neizrabljene razvojne potenciale. Nekatere navdušuje, da je Ksevt postavil Slovenijo na zemljevid vesoljskih nacij, drugi izpostavljajo njegovo funkcijo pri vzpostavljanju ali ohranjanju mednarodnih odnosov.
Z gladovno stavko Miha Turšič paradoksno sporoča prav to: da ne gre zanj in njegovo dobro, ampak za obstoj institucije, ki je navdušila mednarodne umetnike, znanstvenike, torej širšo in raznovrstno strokovno javnost. Med tujimi podporniki Kulturnega središča evropskih tehnologij ruski teoretik in kustos Boris Groys, denimo, pravi, da je Vitanje unikaten prostor, ustvarjen za kozmično potovanje domišljije, pri kateri lahko sodeluje vsak. »Če bi bilo Vitanje ogroženo, bi bila to velika škoda, ne le za Slovenijo, ampak tudi za Evropo.«
Kdo je za luno
Tretja dimenzija Turšičeve gladovne stavke in vrenja, ki ga je povzročila predvsem v kulturni sferi, zadeva splošno nezadovoljstvo z delovanjem ministrstva za kulturo. Delni, a ne edini razlog je v tem, da je kultura v zadnjih letih izgubila tretjino proračunskih sredstev. Različni podporniki Turšiča in akterji v kulturnem življenju ministrstvu očitajo, da je v časih finančnih rezov delovalo preveč inertno.
Seveda se na ravni retorike bori za boljši proračunski delež, a obenem ne zna finančnemu ministru in še posebej glavnemu med ministri, premieru Cerarju, dokazati, če že sama ne bereta smernic evropske komisije, da kulturni sektor k evropskemu BDP prispeva 2,6 do 3 odstotke, več kot nepremičninski trg ali trg s kemikalijami in plastiko, da je to sektor z največjo rastjo, ki je najbolj odporen proti krizam, da je to sektor, ki odpira največ delovnih mest in tvori ključni moment »strateške vizije ekonomskega in družbenega razvoja«.
Evropska komisija v tem duhu predlaga, da je treba ta sektor primerno podpreti, zato tudi razpisuje kulturne programe, v katerih so, mimogrede, slovenski prijavitelji med najuspešnejšimi v Evropi.
Z drugimi besedami, Turšičevi podporniki od ministrstva in vlade ne zahtevajo nemogočega, ampak nasprotno – terjajo, da v svojem najbolj inovativnem in živahnem sektorju prepoznajo ne le javni kulturni interes, ampak nekaj tako banalnega, kot je ekonomska vrednost. S konstantnim zmanjševanjem sredstev se seveda moč in prebojnost te sfere lahko le manjšata. Smiselna vključenost kulture v gospodarstvo, predvsem prek kreativnih industrij in turizma, bi se torej – vsaj sodeč po izračunih evropske komisije – obrestovala tudi na ekonomski ravni.
Zahteva po dvoodstotnem proračunskem sofinanciranju kulture, kar zadeva njeno dodano vrednost, ni znanstvena fantastika, ampak terja le medresorsko analizo učinkov kulturnih proizvodov in storitev – sosednja Avstrija turizem svojih mest gradi prav na oblikovanju specifičnega kulturnega programa: Linz je mesto Ars electronice, ki združuje umetnost, znanost in tehnologijo, Gradec pa mesto za sodobno umetnost.
Problem, na katerega spet opozarjajo ustvarjalci z različnih kulturnih področij, je naposled v tem, da na ministrstvu za svoje ideje in predloge (tudi tiste, ki vključujejo povezovanja znotraj in zunaj kulture) nimajo sogovornika. Tako Asociacija (društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti) opozarja na apriorni antagonizem uradnikov do kakršnih koli pobud z njihove strani. Očitek arogance in nekooperativnosti uradniškega aparata je strašljiv, saj potrjuje uveljavljeno prepričanje, da kulturno uradništvo skrbi le za reprodukcijo in obstoj lastnih služb, ne pa za podporo in razvoj kulturnih programov, zaradi katerih je sploh nastalo.
A kot razberemo iz očitkov mnogih javnih osebnosti, producentov v kulturi z desetletnimi izkušnjami in mednarodnimi dosežki, uradništvo ni strokovno usposobljeno, nima osnovnih orodij, s katerimi bi ocenilo, s čim sploh ima opravka, kateri projekti so pomembni ali razvojni, kateri bi to lahko bili. Uresničitev prve Turšičeve zahteve, da naj razreši direktorico direktorata za ustvarjalnost, bi dala pomemben signal birokraciji nasploh: da je tu zato, da podpira umetnost, da rešuje zagate umetnikov, da komunicira, ne pa zgolj za to, da išče načine, kako kaj omejiti ali celo ukiniti. Vrstijo se opozorila, da tu ne gre za vprašanje denarja, ampak za osnovno izvedbeno podporo sektorju, zaradi katerega je na ministrstvu za kulturo zaposlenih malo manj kot 200 ljudi.
Na Turšičev protest so se torej prilepili nezadovoljstvo in večletne frustracije številnih vidnih kulturnih akterjev, ki ne morejo več molčati ob dejstvu, da so se ob permanentnih menjavah ministrov (v zadnjih petih letih so resor vodili štirje) ustavile vsakršne sistemske rešitve v kulturi, da je nacionalna kulturna strategija mrtva črka na papirju, kar daje prekomerno moč prav uradniškemu sloju.
Umetniki in kulturniki ne sanjajo o neuresničljivih umetniških utopijah, ne zahtevajo norih podvigov, ampak – nasprotno – precej bolj skromno pozivajo oblast, naj sama neha noreti in naj se končno s svojim kreativnim sektorjem začne ukvarjati racionalno in pragmatično.
Zadnje pobude parlamentarnega odbora za kulturo in premiera Cerarja – ki bo za Ksevt po treh letih obstoja poskušal iskati sistemsko rešitev z ustanovitvijo vesoljske agencije pod jurisdikcijo gospodarskega ministrstva v povezavi s kulturnim in izobraževalnim – kažejo, da je Mihi Turšiču z drastično akcijo vendarle uspelo predramiti oblastnike iz antikulturnega sna. Če bo ta akcija utrla pot dolgoročnemu strateškemu vključevanju celotne kulturne sfere v vladno politiko, bi bil to velik, morda celo zgodovinski dosežek za poosamosvojitveno Slovenijo.
