Strah in pogum nekoč in danes

»Pa smo tam, ko je najstrašnejše postalo resničnost. Šest let in pol smo nemški antifašistični pisatelji v izgnanstvu vztrajno opozarjali na najslabšo možno katastrofo. Videli smo, da prihaja, čeprav smo najgloblje v sebi verjeli, da se to ne bo zgodilo. Prav do zadnjega trenutka smo goreče upali, da se bomo izognili najhujšemu. Saj je vendar nemogoče, da bi se nemško ljudstvo prepustilo takšni čezmerni norosti! Njegova nerazumljiva in pogubna potrpežljivost se vendar mora nekje končati!«

Misel, citirano nad naslovom, je leta 1939 v pozivu nemškim intelektualcem zapisal pisatelj Klaus Mann, sin pisatelja Thomasa Manna (Klaus Mann, Le Condamné à vivre, založba Denoël, 1999), »obsojenec na življenje«, ki je s sestro Eriko od začetka vzpona nacionalsocializma neprizanesljivo opozarjal na njegovo nevarnost in nedopustnost. Bil je bil prepričan, da ima boj proti nacizmu več možnosti, če se bodo razumniki, ne glede na medsebojne ideološke spore, skupaj angažirali zoper tisto, kar jih ogroža.

Klaus Mann je bil zelo kritičen do oportunizma generacije svojega slavnega očeta. V članku Mladost in radikalizem iz leta 1930 je Stefanu Zweigu odkrito povedal, da se usodno moti, ko skuša razumeti radikalnost nacistično usmerjenega dela nemške mladine. Renomirani pisatelj, ki je bil kompulzivni pacifist, si je želel biti moralna avtoriteta. Medtem ko je odprto izražal odklonilen odnos do Stalina, je bil v javnih nastopih in pisanju presenetljivo dobronamerno uvideven do grozečih pojavov nacizma med mladimi, češ da gre le za njihovo mladostno neučakanost in protest zoper obotavljivost nemške politike ter za njihov odpor proti neodločnosti tedanje Lige narodov, da bi preprečila oboroževanje. Mladenič Klaus Mann mu je odvrnil, da je sam radikalno proti tem mladim razbijačem, saj se mu zdi perverzno, da se nekdo navidezno zavzema za hitrejšo razorožitev na mednarodni ravni, medtem ko hkrati v svoji državi seje teror in odkrito hujska na vojno.

Dvaindvajsetega februarja letos bo minilo petinsedemdeset let od smrti velikega evropskega pisatelja Stefana Zweiga, ki je leta 1942 skupaj s svojo drugo soprogo Lotte Altmann naredil samomor v Petropolisu, znamenitem letoviškem mestecu med hribi nad Riom de Janeirom, nekoč priljubljeni poletni rezidenci nekdanjega portugalsko-brazilskega kralja Dom Pedra II.

Zweig je dobil pribežališče v Braziliji ob koncu poletja 1941, kamor je prišel iz ZDA, potem ko se je najprej pred nacizmom zatekel v London. Udobno domovanje na griču v bližini Salzburga je svetovno znani in brani pisatelj zapustil v začetku leta 1934, le nekaj dni po tem, ko je doživel nenadno in ustrahovalno policijsko hišno preiskavo, češ da naj bi iskali orožje. Domov se je za kratek čas vrnil čez dve leti in na varno spravil arhive in pretežni del knjižnice ter prodal hišo.

Jeseni 1941 so mu v državi njegovega pribežališča izdali znamenito knjigo Brazilija, dežela prihodnosti, ki pa ni bila deležna posebno dobrega sprejema. Bil je čas vladavine predsednika Getulia Vargasa, »O Estado Novo« (nova država), ki jo zgodovina označuje za faschismo tropical. Iz tedanje brazilske levice so prišla namigovanja, da je Zweig idealizirano hvalnico napisal po naročilu oblasti, da bi poravnal svoj dolg za prejeto zatočišče. Desničarski politiki pa ni bilo všeč, ker je avtor (sicer zelo benigno) v njej omenjal tudi nekatere negativne plati, kot so revščina, bolezni in nezavidljiv položaj temnopoltega prebivalstva. Tudi kasneje so mlajše generacije pisatelju očitale naivnost in zaslepljenost, zaradi česar po njihovem mnenju ni mogel razumeti družbene resničnosti.

Za Brazilijo se je Stefan Zweig navdušil leta 1936, ko je na povabilo svetovne pisateljske zveze v okviru južnoameriške turneje tja prispel iz Argentine. Takrat je doživel veličasten sprejem književnih prijateljev in založnikov ter predsednika države. Enotnost svetovnega duha – tako je pisatelj naslovil svoje predavanje literarni javnosti v obeh južnoameriških državah, v katerem se je zavzemal za svetovno miroljubno civilizacijo, idejo, ki jo je razvijal in dolgo časa delil s svojim prijateljem, francoskim pisateljem Romainom Rollandom.

V majhni hiši na vzpetini v Petropolisu, kjer sta Zweigova preživela zadnjega pol leta življenja, je bila julija 2012 otvoritev stalne razstave v njun spomin, skupaj z muzejem izgnanstva, v katerem je med drugim mogoče najti tudi dolg seznam evropskih umetnikov migrantov, ki jih je dežela prihodnosti sprejela med morijo zadnje svetovne vojne in v prvih letih po njej. Večina pisateljevega osebnega arhiva, ki ga je tik pred smrtjo z njemu značilno pedantnostjo lastnoročno izročil mestnemu muzeju, se je desetletja pozneje izgubila. Zato razstava v muzeju Casa de Stefan Zweig zajema osebne predmete in korespondenco zakoncev v času njunega bivanja v Braziliji.

Smrt v raju

Življenje in delo Stefana Zweiga že več desetletij skrbno proučuje Alberto Dines, urednik in starosta brazilskih novinarjev, ki je bil tudi pobudnik in poglavitni načrtovalec stalne razstave v t. i. Zweigovi hiši. Osem let je bil star, ko je slavnega pisatelja videl med njegovim obiskom v izraelitsko-brazilski ljudski šoli Sholem Aleichem v Riu de Janeiru. Pisalo se je leto 1940, ko se je evropski pisatelj že drugič mudil v Braziliji, in sicer zato, da bi zbral material za načrtovano knjigo o tej deželi. Na fotografiji, kjer elegantni Zweig s soprogo pozira v družbi ravnatelja, profesorjev in dijakov, je mogoče v prvi vrsti opaziti dečka, ki ne gleda v fotografski objektiv, temveč obrača glavo k pisatelju.

Deček je zrastel v uglednega avtorja obsežne biografije z naslovom Morte no paraiso (Smrt v raju), s podnaslovom Tragedija Stefana Zweiga (Nova Fronteira 1981, 2004). Dines pravi, da ga je prvo in edino srečanje s pisateljem usodno zaznamovalo kot amok, nepremagljiva strast, za vse življenje.

Predani biograf je v knjigi na 557 straneh z dokumentarno natančnostjo in empatijo izpilil široko paleto osebnih in objektivnih okoliščin in njihovo kompleksnost, ki pojasnjujejo, zakaj se je trpeči duh Stefana Zweiga zatekel k usodni odločitvi. Kaj je torej preostalo velikanu evropske literature, še dovčerajšnjemu prepričanemu Evropejcu, v naročju južnoameriškega izgnanstva, v katero ga je prisilil nacizem? Na lastni koži je tudi v deželi, ki jo je primerjal z rajem na zemlji, le še bolj občutil vso grenkobo tujstva ob izgubi »domovine svojega jezika«, kakor se je sam izrazil. Tropski paradiž mu ni bil v uteho, saj je dobro vedel, da je na drugi strani oceana pekel vsak dan hujši, in skupaj s »potopljenim svetom« je nepovratno ugasnilo tudi njegovo upanje na vrnitev.

Jeseni 1936, ko je bil Zweig prvič v Braziliji, je tedanji brazilski režim že obračunal z mladimi komunističnimi zarotniki, ki so po navodilih Kominterne leto poprej nameravali izvesti državni udar. Policija pod vodstvom zloglasnega Filinta Muellerja, ki je bil povezan z nemškimi nacisti, je tako imenovano »sovjetsko-judovsko« mednarodno zaroto razkrila, zarotnike pa v nekaj mesecih polovila in zaprla. Zgodb o njihovih usodah Stefan Zweig gotovo ni mogel slišati od uradnih gostiteljev, med katerimi sta bili tudi obe hčeri predsednika države. Romain Rolland in André Malraux sta bila takrat poglavitna akterja pariškega odbora, ki je hotel preprečiti izgon nemške judinje Olge Benario, žene in tovarišice Luisa Carlosa Prestesa, ki je desetletje pred tem vodil odporniško gibanje brazilskih častnikov, znano kot Prestesova kolona. Brazilski predsednik Vargas je navzlic ugovorom doma in ne glede na energične proteste svobodoljubnega dela Evrope podpisal ukaz o njeni izročitvi v Nemčijo, četudi je moral vedeti, da jo s tem pošilja v smrt.

Visoko nosečo Olgo so skupaj z njeno nemško tovarišico Elso Ewert vklenjeno vkrcali v Riu de Janeiru na nemško tovorno ladjo in ju zaprli v zasilno kajuto ob ladijskih strojih. Zaradi napovedanih demonstracij se ladja na poti v Hamburg ni ustavila v nobenem evropskem pristanišču. Olga je rodila konec leta 1936 v zaporu v Berlinu in februarja 1942 umrla v taborišču Bernburg. Njeno hčer Anito sta s pomočjo španske revolucionarke Dolores Ibarruri rešili Prestesova mati in sestra ter jo pripeljali k njenemu očetu v Brazilijo, ta pa je postal vodja tamkajšnje ilegalne komunistične partije.

Vse to je opisal brazilski pisatelj Fernando Morais v knjigi Olga (Companhia das Letras, 1984), ki je imela v njegovi domovini med širokim krogom bralcev izjemen odmev. Mnogi so se tako prvič seznanili s to epizodo v zgodovini »nove države«. V knjigi nastopa tudi odvetnik Pinto Sobral, znan kot »vest Brazilije«, saj je svoj pravniški ugled in varnost večkrat zastavil v prid človekovih pravic in demokracije. V tem duhu se je zavzel tudi za nemškega zapornika Arturja Ewerta, »glavo zarotnikov«, ki so ga brazilski policijski preiskovalci – pri zasliševanju so se izmenjavali z nemškimi nacisti – tako zverinsko mučili, da je izgubil razum. Pinto Sobral je v njegovo obrambo vztrajal, da mora brazilski zakon, ki prepoveduje mučenje živali, po analogiji veljati tudi za ljudi ...

Olga je v zadnjem pismu svojemu možu zapisala: »Zelo sem srečna, ker vem, da so najboljša človeška čustva enaka pri vseh ljudeh na tej zemlji, le da jih različna ljudstva izražajo na različen način, ki ustreza posebnostim njihovih lastnih kultur.«

V času Zweigove počasne agonije med eksilom v Braziliji je Sousa Dantas, brazilski veleposlanik v Franciji, ignoriral navodila predsednika Vargasa in z izdajanjem vizumov omogočil, da je pred preganjanjem in smrtjo pobegnilo iz vichyjevske države nekaj sto judov, za kar si je zaslužil naslov pravičnika. Brazilija se je na vztrajanje ZDA leta 1942 priključila zavezniškim silam. Za potrebe zavezniških enot v Evropi so morali v Braziliji zelo dvigniti proizvodnjo kavčuka. Med letoma 1943 in 1945 je petdeset tisoč revnih Brazilcev s severa države v človeka nevrednih razmerah nabiralo lateks v Amazoniji in več kot polovica jih je v pragozdu pustila svoje življenje.

Slaba vest velikih držav

V okupirani Evropi je z begom iz koncentracijskega taborišča čudežno preživel nemško-francoski judovski mladenič Stéphane Hessel, sotrpin pisatelja Borisa Pahorja v lagerju Dora, in se pridružil odporniškemu gibanju generala de Gaulla. Po vojni je kot francoski diplomat v OZN sodeloval pri oblikovanju besedila listine iz San Francisca in kasnejše deklaracije o človekovih pravicah, sprejete v Parizu leta 1948.

V knjigi Danse avec le siècle (Ples s stoletjem), ki jo je leta 1997 izdala francoska založba Seuil, med drugim opisuje entuziazem in odločnost sestavljavcev obeh ključnih mednarodnih dokumentov, ki jih je prežemalo prepričanje »nikoli več vojne«. Vedeli so, da je čas omejen in da morajo to narediti »zdaj ali nikoli«. Imeli so edinstveno nalogo koncipirati mednarodno deklaracijo, ki bo nalagala državam dolžnosti in omejila njihovo samovoljo v prid neodtujljivim pravicam posameznika, nad katerimi bo bedela mednarodna skupnost. Tisti, ki so takrat predstavljali to skupnost, so hoteli biti dostojni velikanskemu izzivu, saj so občutili veliko odgovornost do zgodovine. »Zavedali smo se,« piše Hessel, »da je treba pohiteti in izkoristiti tisto, kar je bilo hipokritskega v proklamiranem pristopu zmagovalcev k nekaterim vrednotam, ki jih morda niso imeli namena zvesto promovirati.« Z drugimi besedami, pravočasno je bilo treba unovčiti tudi slabo vest velikih držav, preden bi se ohladila.

Odlični mož je že zgodaj občutil ogorčenje nad nacizmom, ki ga je vodilo v upor med vojno in potem skozi vse življenje usmerjalo njegove odločitve in dejanja. Uporniški duh ga je držal pokonci še v pozni starosti, ko je s knjižico Indignez-vous (v slovenskem prevodu Dvignite se!) za božič leta 2011 prepričljivo pozival: Résistez! Uprite se! Kratka in jasna poslanica je klic vsem, zlasti pa mladim, naj se odločno uprejo vsem nepravilnostim in krutostim brezsramnega neoliberalizma, ki so nevredne dostojnega življenja in nevzdržne za dostojanstvo univerzalne človečnosti ...

Zanimivo, tudi kultna gledališka predstava Liberdade, liberdade! (Svoboda, svoboda!) avtorjev Millorja Fernandesa in Flavia Rangela, ki so jo leta 1965 v Braziliji postavili pred navdušeno publiko in ki jo je diktatura prepovedala, se konča z eno samo besedo glavnega igralca: »Resisto!« (Upiram se!)

Klaus Mann zaključi poziv nemškim razumnikom iz leta 1939 z besedami ultimativne vzpodbude: »Vi ste nosilci ogromnega upanja. Če boste kos tej preizkušnji, če ste pogumni in spretni, boste skupaj s tistimi, ki so danes prisiljeni, da se borijo proti vam, postali državljani boljše Evrope, ki bo končno osvobojena more sramotne tiranije.«

Potem ko je v ZDA leta 1942 ustanovil literarno revijo Decision (Odločitev), s katero je želel povezati evropsko-ameriško kozmopolitsko misel, je ugotovil, da na drugi strani oceana, predvsem zaradi strahu pred komunizmom, ni bilo zadostnega zanimanja za literaturo evropskih izseljencev. Leta 1949, tik preden si je vzel življenje, je v eseju Kriza evropskega duha kljub razočaranju nad stanjem tega duha videl kot pozitivno za prihodnost prav dejstvo, »da navzlic velikim nacionalnim in ideološkim razhajanjem obstaja evropski načrt, podprt z določenim občutkom za solidarnost«.

Branje, demokratična poštevanka

Vprašanje je, ali smo danes sposobni misliti na vse pretekle strahote prejšnjega stoletja kot na nekaj, kar nas še vedno v temelju enako ogroža in kar lahko samodejno zdrsne v razdiralno ponovitveno moč napovedane katastrofe, če ne bomo nenehno razbirali in prepoznavali vseh njegovih pojavnih oblik in če jih ne bomo poimenovali s pravim imenom ter jim ne dovolili, da se zalezejo v pore države in družbe ter njunega skupnega javnega prostora?

Ali pa ravnamo tako kot oni, ki je vrgel svojo preteklost v vodnjak in si ne upa pogledati vanj, da bi se prepričal, ali je zares mrtva? Povedano drugače: če v današnjem času kot posamezniki in kot družba nismo sposobni prepoznati pojavov zla, ki je že pustošilo in ki se ponovno izraža v ideji in besedi, kako naj se potem Evropa izogne njegovi ponovitvi v prihodnosti?

Zato je tako pomembno, da vedno znova beremo knjige, da bi ugotovili, da kljub tehnološkemu napredku in navidezni zmedi vrednot pravzaprav v sredici našega življenja ni ničesar novega pod soncem. Branje je nujni vzvod za ohranjanje demokracije in z njo povezane državljanske zavesti in pokončnosti vsakega posameznika. Branje je demokratična poštevanka in vaja iz človečnosti. Starejši in mlajši bi morali sesti skupaj »iz oči v oči« in drug drugemu javno in zasebno brati knjige za medsebojno utrjevanje koordinatnega sistema humanističnih vrednot in krepitve odpornosti do avtoritarnosti. Naslov nedavno začete kampanje Berem, ker je to zdravo zame in za državo, ne bi mogel biti boljši označevalec za nadaljevano opismenjevanje vzdržne družbe sedanjosti in prihodnosti. In najboljša podlaga za razumne odločitve na zasebni, družbeni in državni ravni.

V današnjem »fragmentiranem času« raznoraznih resnic lahko starejša generacija naredi mlajši največjo uslugo, če ji je v oporo pri razbiranju predvsem tistih, že od nekdaj večnih vprašanj današnjega časa, za katera bi v slogu televizijskega opozorila za otrokom neprimerne vsebine bilo priporočljivo, da si jih mlajši obvezno ogledajo/berejo v prisotnosti staršev. Ali pa starih staršev. Tako bi lažje in bolj odločno ter pogumno skupaj »odkljukali« vse usedline, ki so se v zgodovini izkazale kot uničujoče za družbo in posameznika in ki so se z oznako déjà vu (že videno), zaradi svoje trdovratnosti doslej že prevečkrat in vedno znova, le navidezno znašle na smetišču zgodovine.

***
Milena Šmit je nekdanja veleposlanica v Braziliji.