Tiskane izdaje
Ko je evropsko komisijo vodil Gaston Thorn (1981–1985), se je Evropska skupnost povečala za eno članico, Grčijo. Ko jo je vodil Jacques Delors (1985–1995), se je povečala za Španijo in Portugalsko. V času, ko je komisijo Evropske unije vodil Jacques Santer (1995–1999), se je EU povečala za tri države, Švedsko, Avstrijo in Finsko. V mandatu Romana Prodija (1999–2004) se je EU leta 2004 povečala za deset novih članic, tudi Slovenijo. José Manuel Barroso (2004–2014) je EU vodil v obdobju, ko je ta narasla še za Romunijo, Bolgarijo in Hrvaško. Kaj lahko pokaže Jean-Claude Juncker? Ni resnih znakov, da bi se EU v doglednem času lahko povečala. Hkrati pa se bo prvič v zgodovini evropskih integracij pripetilo, da bo ena članica, Velika Britanija, iz EU izstopila.
Leta 1954 rojeni Luksemburžan, ki se je v zgodovino že vpisal kot politik z enim najdaljših mandatov na čelu demokratično izvoljene vlade – izvršilno vejo oblasti v velikem vojvodstvu je vodil med letoma 1995 in 2013, med letoma 1989 in 2009 je bil finančni minister (torej je med letoma 1995 in 2009 vodil tako vlado kot državno blagajno), pri tridesetih letih pa je kot minister za delo prvič postal član vladnega kabineta. Če je evropski projekt šestdeset let kar dobro vzhajal in zagotavljal, da v evropskem središču ni bilo vojn (na periferiji kontinenta pa so vojne, kot se še dobro spominjamo, bile in še trajajo), je rasti in razraščanja mehanizmov, ki naj bi zagotovili tesnejše povezave območja, na katerem živi pol milijarde ljudi, konec. Juncker si ob tem, ko Velika Britanija zapušča Evropsko unijo, zaveznik z druge strani Atlantika pa ne skriva veselja ob krepitvi centrifugalnih sil, zastavlja podobno vprašanje kot Lenin leta 1902: Kaj storiti? A ideja, ki odgovarja na vprašanje, kaj bi veljalo storiti, ni pretirano jasna. Tik preden je pripotoval v Ljubljano, kjer ga je pričakal rafal vprašanj o teranu, je na vprašanje kaj storiti? odgovoril s petimi odgovori, pravzaprav petimi alternativnimi scenariji. Bolj natančno: namesto da bi napisal besedilo Kaj storiti?, je napisal Smeri razvoja. Za strateški dokument o prihodnosti pa je porabil dobrih 30 strani oziroma dobrih 4000 besed. Ko si je enako vprašanje zastavljal Lenin, je za odgovor potreboval dobrih 60 tisoč besed. Petnajst let zatem, ko je Lenin napisal Kaj storiti?, je izbruhnila oktobrska revolucija. Petnajst let zatem, ko je Edvard Kardelj napisal Smeri razvoja, visokonakladno knjigo z vizijami razvoja jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja, je SFRJ razpadla, Slovenija pa je že bila mednarodno priznana.
Predsednik evropske komisije Juncker torej ne odgovarja na vprašanje, kar narediti s kontinentom, temveč zgolj evidentira scenarije, ki so bolj ali manj samoumevni. Če je na enem polu scenarijev krepitev integracijskih mehanizmov, je na drugem polu rahljanje. Junckerjeve smeri razvoja Evropske unije bodo do septembra v javni razpravi. Potem pa bo med govorom v evropskem parlamentu predstavil osebni pogled na evropsko prihodnost.
Med obiskom Ljubljane je Juncker odločno poudaril, da ni federalist. Foto: Uroš Hočevar
Ko je Jean-Claude Juncker leta 2014 prevzel vodenje evropske komisije, je bil portfelj njegovega političnega kapitala sestavljen iz pestrega svežnja vrednostnih papirjev. Prihaja iz druge najmanjše članice EU, ki pa je hkrati ustanoviteljica. Funkcijo predsednika luksemburške vlade je bil prisiljen zapustiti, ko je veliko vojvodstvo ob koncu leta 2012 pretresala kompleksna obveščevalna afera s širokimi mednarodnimi implikacijami. Ko je ostal brez službe, ga je evropska ljudska stranka nominirala za njenega glavnega kandidata za predsednika evropske komisije po volitvah v evropski parlament. Leta 2014 se je po evropskih avtocestah prevažal z avtobusom, na katerem je pisalo »Juncker za predsednika«. Volilni postopki so prvič v zgodovini sodobne evropske vzbujali vtis, da ima ljudstvo nekaj vpliva na to, kako bo sestavljena evropska komisija. Celo na tv-soočenju je nastopil. Ker je zveza evropskih desnosredinskih strank na volitvah zbrala največ glasov, je Juncker potem dejansko postal predsednik evropske komisije. Popotnica je bila kar solidna; zdelo se je, da je Junckerjev politični kapital sestavljen iz prvovrstnih vrednostnih papirjev. A že dan zatem, ko je prevzel vodenje komisije, je v javnost priletela obsežna datoteka z zaupnimi podatki, ki je dokazovala, da je Luksemburg v času, ko je vlado velikega vojvodstva vodil Juncker, multinacionalkam omogočal širokopotezno izogibanje davkom. No, da je Luksemburg nekakšna davčna oaza, je bilo seveda znano. A svežnji zaupnih dokumentov so pokazali na anatomske značilnosti davčnega izogibanja. Datum, ko je sveženj udaril v javnost, je enako pomenljiv kot sami podatki. Zaupni podatki v javnost niso prileteli med volilno kampanjo, čeprav bi Junckerjevo kandidaturo za predsednika komisije lahko torpedirali. Zaupni podatki so v javnost prileteli, ko je bil Juncker že zasidran v Bruslju. Verodostojnost politika, ki pripoveduje o enotnem evropskem trgu in drugih evropskih enotnostih, hkrati pa je kot predsednik vlade in finančni minister enotni trg uničeval s sistemom davčnih lukenj, je bila s tem globoko načeta. Če se je tik pred prevzemom vodenja evropske komisije zdelo, da je Junckerjev politični kapital primerno perspektiven, dan pozneje ni več vzbujal zaupanja. Ker ni več vzbujal zaupanja, je moč izgubila tudi celotna evropska komisija. Večji vpliv je dobil evropski svet, sestavljen iz predsednikov vlade držav članic (z Angelo Merkel na čelu), ter finančni ministri evrskih držav, zbrani v t. i. evroskupini (z nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem na čelu). Zanimivo je, da je bil Juncker do leta 2013 prvi mož evroskupine, neformalne, a izjemno vplivne združbe finančnih ministrov držav, ki evro uporabljajo kot nacionalno valuto.
Čez nekaj tednov bo evropska integracija obhajala 60. rojstni dan, Juncker pa medtem čaka na sporočilo iz Londona, ki naj bi vsebovalo tudi nekoliko bolj jasen odgovor, kakšna naj bi bila ločitev med EU in Veliko Britanijo. Ker je od samega začetka mandata na čelu evropske komisije šibak, bo to vplivalo tudi na pogajanja z Veliko Britanijo. Če bi bil premočan, bi s tem krepil centrifugalne sile v Franciji in na Nizozemskem. Včasih se zdi, da si želi biti avtoritarni oče evropske družine, ki nepredvidljivemu sinu evropske družine Viktorju Orbánu pred kamerami primaže teatralno klofuto in ga pravično ozmerja, češ da je diktator. A raje kot klofute ima enako teatralne objeme. Ki pa ne morejo nadomestiti realnih integrativnih sil.
Med obiskom Ljubljane je odločno poudaril, da ni federalist. »Federalist sem bil, ko sem bil star 15 let,« je razložil in s tem hote ali nehote ošvrknil predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki v šestem desetletju življenja, ko naj bi bil človek že bolj ali manj zrel, prihodnost Evropske unije vidi v federaciji.
