Sužnji poceni energije in ogljičnih izpustov

Skupina afriških kmetov je zahtevala sestanek s predstavniki tujega podjetja, ki je v sosednji vasi postavilo tovarno. Ugotovili so, da ne morejo več namakati polja, ker so jim veliki porabniki vode pobrali podtalnico. Ko so jih po več mesecih protestov končno sprejeli, je lokalni predstavnik za stike z javnostjo pojasnil, da je za pomanjkanje vode krivo globalno segrevanje. Ne njihovo podjetje.

Komu se lahko pritožimo zaradi okoljskih sprememb, se je na mednarodnem simpoziju antropologov o žgočih problemih našega vročega planeta prejšnji teden vprašal socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen. Politikom, ki zaradi sebičnih interesov nacionalnih ekonomij nimajo posluha za usodo planeta? Nadnacionalnim korporacijam, ki povečujejo prihodke delničarjev na račun lokalnih skupnosti, kjer postavljajo tovarne in rudnike? Ali kar sami sebi, saj se kljub opozorilom in znanstvenim dokazom nočemo odreči potrošniškemu udobju, ki ga zahodnim družbam prinašajo globalizacija in fosilna goriva?

Problemi sodobnih družb niso več omejeni na posamezne države ali celine, je pojasnil norveški profesor. Požrešni terenski avtomobili, s katerimi peljemo otroke na družinski izlet, vplivajo na dviganje morske gladine na drugem koncu sveta. Enako velja za otipljive in medijsko odmevne dogodke, povezane z begunsko krizo. Le da so negativne stranske posledice oddaljene afriške vojne tokrat prvič občutili tudi prebivalci idiličnih norveških vasic, ki ne poznajo in ne razumejo nepovabljenih prišlekov v novem nastanitvenem centru. Nevednost, ogroženost in strah pa zelo hitro prerasejo v konflikte, če jih pravočasno ne zajezimo, je opozoril Eriksen.

Kako prebivalcem norveške vasi pojasnite problematiko beguncev? V medijih prevladujeta dva pristopa. Prvi prikazuje begunce kot brezosebno množico, kjer ni prostora za posamične usode …

... kar je bolj sociološki pristop …

... ali pa novinarji predstavijo posamezne zgodbe in jih posplošijo na celoto …

… kar je na prvi pogled podobno antropološkim raziskavam. Ampak res samo na prvi pogled (nasmešek).

Kaj manjka takšni novinarski antropologiji?

Predvsem časa in znanja. Novinarji so podobni zgodnjim antropologom, ki so v začetku stoletja obiskovali tuja ljudstva in plemenske skupnosti. Ti raziskovalci so bili naivno prepričani, da objektivno opisujejo navade, obrede in družbena razmerja. Niso se pa zavedali lastnih kulturnih predsodkov ali dejstva, da se ljudje obnašajo drugače, kadar jih opazujemo. Zelo podobno velja za opisovanje begunske krize. Spoznavanje posamičnih človeških zgodb je nujno, če hočemo ugotoviti njihove motive in predstaviti razloge, zaradi katerih so se znašli pri nas. Vendar začnemo zelo hitro izbirati sogovornike, ki potrjujejo naše pozitivne ali negativne stereotipe. Vsaki zgodbi o plemenitem beguncu ali nemočni žrtvi je mogoče poiskati njegovo nasprotje: oportunista, verskega skrajneža ali kriminalca. Poleg tega novinarji pogosto nimajo prevajalca, ne poznajo družbe, iz katere prihajajo sogovorniki, niso pozorni na nesporazume zaradi kulturnih razlik in nimajo časa preveriti njihovega ozadja. Zato si zelo težko ustvarijo dovolj dobro sliko o beguncih.

Se lahko mediji izognejo takšnemu poenostavljanju?

Novinarji imate veliko prednost pred znanstveniki, saj prispevke objavite takoj – ko so še aktualni in lahko vplivajo na javno mnenje. Med balkansko vojno je bilo v Bosni, Srbiji in na Kosovu veliko odličnih antropologov, ki so zelo dobro poznali jezik, kulturo in navade. Pozneje so objavili temeljite študije družbenih posledic zaradi nasilnega razpada države, ampak ta besedila niso več mogla vplivati na javno mnenje, spremeniti odnosa do prebežnikov, preprečiti najhujših zločinov in omiliti humanitarne katastrofe. Zato je treba združiti oboje – novinarsko hitrost in znanstveno metodo.

Je medijsko hitrost sploh mogoče združiti s strokovnostjo?

Zelo dober primer je knjiga Illegality, Inc., ki jo je lani izdal antropolog Ruben Andersson. Avtor se je odpravil v Mali in od tam spremljal skupino migrantov čez Saharo do Sredozemskega morja in Evrope. Orisal je vso kompleksnost begunskih tokov: kdo upravlja zbirna mesta, kje vse je treba plačati podkupnino, kdo so vozniki, kdo jih je pričakal na sredozemski obali, kdo sprejel na evropski strani … Vsak člen v verigi je imel zgodbo – od brezposelnega taksista, ki je preživljal družino s prevozom človeškega tovora, do državnega uradnika in malega kriminalca v grškem pristanišču. Andersson je zelo dobro opisal ekonomiko begunstva in pokazal, kdo vse se okorišča s človeškimi tragedijami. Ugotovil pa je tudi, da je begunstvo eno samo čakanje. Čakanje, da te poberejo v domači vasi, da popravijo motor tovornjaka sredi puščave, da te odpeljejo čez morje ali spustijo iz prehodnega centra, kjer si morda preživel dve leti. Tem ljudem so med potjo vzeli prepričanje, da lahko odločajo o lastni usodi. Ne morejo se prosto gibati, priti ali oditi, si kupiti hrano v trgovini. To vpliva tudi na njihovo družbeno identiteto. Nehajo biti delavci, študenti, zdravniki ali trgovci, kar so bili doma.

Ampak prevzamejo identiteto begunca?

Identiteto in vlogo begunca, na kar smo opazovalci premalo pozorni. Ljudje se prilagodijo okoliščinam in se vsakič drugače obnašajo, zato si ne smemo domišljati, da jih zares poznamo. To zelo dobro pokažejo resničnostne oddaje na televiziji, ki ne prikažejo resničnosti, ampak človeške – večinoma patološke – odzive na nenehno opazovanost. Enako velja za begunce, ki jih okoliščine ves čas opominjajo na novo identiteto. Vsi jih obravnavajo kot begunce: mediji, policija, državni uradniki in domačini, zato so prisiljeni sprejeti to vlogo in jo igrati. Podobno napako pa delajo mediji tudi pri poročanju o domačinih.

Ko prikazujejo odzive lokalnega prebivalstva na begunce?

Na obeh straneh so se ljudje nehote znašli v okoliščinah, ki jih sami nikoli ne bi izbrali. Predstavljajte si malo norveško vas s štiridesetimi družinami, zraven pa uredijo namestitveni center s 600 prišleki. Antropologi vemo, da bodo domačini zaskrbljeni. To je popolnoma človeška reakcija, ki je ne moremo preprosto označiti za rasistično, ksenofobno ali netolerantno. Ko so antropologi v Somaliji proučevali problematiko genitalnega obrezovanja pri ženskah, so morali ves čas ozaveščati lasten vrednostni sistem in se opominjati, da sogovornikov ne smejo presojati z zahodnega ali feminističnega gledišča. Le tako so lahko spoznali njihovo kulturo in običaje ter ugotovili, česa se bojijo zagovorniki tradicije in kaj jih ogroža. Podobno bi se morali vprašati tudi v Evropi, če hočemo razumeti vse večjo privlačnost desnega etnonacionalizma. Namesto tega ga poskušamo zanikati ali odpraviti z naivnim kozmopolitanizmom, ki še vedno pridiga strpnost, komunikacijo in večkulturnost.

Naivnim?

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je dejansko zdelo, da se je zgodovina končala s popolno prevlado globalnega liberalnega kapitalizma in informacijsko družbo. Da bo vse v redu, če se bomo razumeli med sabo, se tolerirali in komunicirali. Vendar svet ni takšen. Med družbami so velikanske materialne razlike. Vzemite samo Izrael in Palestino. Kako boste učili palestinske otroke, da si vsi delimo ta planet, da imajo Judje zapleteno zgodovino in pravico do države? Edini Judje, ki so jih kdaj srečali, so bili vojaki. Večino življenja so jih poniževali, pretepali, zapirali njihove sorodnike ali stražili nelegalne naselbine, kjer so lahko čez ograjo gledali umetne trate in bazene, oni pa niso imeli vode niti za pitje. Ob tako velikih materialnih razlikah ni mogoče učiti tolerance. Najprej je treba zmanjšati razlike in doseči, da Kitajski delavec za isto delo ne bo prejemal dvajsetkrat nižje plače kot njegov ljubljanski kolega.

Enako je v Afriki, kjer ljudje zelo dobro vedo, da svet ni pravičen. Od večine sogovornikov slišimo trditev: belci imate vse, mi nimamo ničesar. Pa tudi v Evropi se z etnonacionalizmom praviloma spogledujejo tisti, ki se čutijo poražene v globalni tekmi – ljudje, katerih znanja, obrti in veščine so postali odveč. To niso samo neizobraženi ljudje. Poznam norveškega zgodovinarja, ki je postal zagrizen nacionalist, saj je v idealizirani podobi nekdanje rasno in nacionalno čiste Norveške našel smisel svojega poklica in dela, ki skoraj nikogar več ne zanima. Zato ni nenavadno, da pripadniki evropskih nacionalističnih strank pogosto oblačijo dele narodnih noš ali nacionalna obeležja, ki smo jih dolgo videli samo v muzejih.

Sociolog Craig Calhoun je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo povedal, da se zaradi strahu pred islamom ne krepi samo nacionalizem, ampak tudi religija. Celo pri ljudeh, ki niso bili krščeni ali so cerkev nazadnje obiskali med ekskurzijo v srednji šoli.

Za antropologe je krepitev verske identitete v Evropi zelo zanimiv družbeni trend, saj je marsikdo verjel, da v moderni dobi ni več prostora za religijo. Vendar danes vidimo, da sta evropski etnonacionalizem in radikalni islam v resnici komplementarna, ker osmišljata in krepita drug drugega. Vemo pa tudi, da smo krepitev radikalnega islama spodbudili zahodnjaki.

Zakaj?

Poznavalci religije so radikalizacijo islama pogosto razlagali kot odziv na zahodno modernizacijo, vendar so razlogi precej bolj kompleksni. Prvi je zagotovo nezmožnost naših družb, da bi ustvarila boljše možnosti vključevanja in sprejemala drugačnost. Prebivalci nekdanjih evropskih kolonij – predvsem Anglije in Francije – se nikoli niso počutili kot enakovredni državljani. Prva generacija je to laže prenašala, saj priseljenci niso imeli težav z identiteto. Vedeli so, od kod prihajajo in zakaj so se odločili za odhod. Večinoma so bili veseli, da so ubežali revščini in si izboljšali življenjski standard v primerjavi s tistim, ki so ga imeli v domovini. Druga generacija je bila drugačna. Za matično kulturo so bili preveč »beli«, za belo večino preveč drugačni. Vse življenje so se počutili drugorazredne. Lastne intelektualne elite so jih razočarale, saj se je arabski socializem izrodil in postal enako pokvarjen kot nekdanje diktature. Prisluhnili so jim edino imami in pripadniki skrajnih islamskih frakcij, ki novačijo mlade podpornike na družabnih omrežjih.

Tehnologijo 21. stoletja uporabljajo za širjenje ideologije 16. stoletja?

In to izjemno uspešno. Z novimi mediji znajo nagovarjati najbolj ranljive dele populacije. Učili so se od MTV in zahodnih medijev. Na spletnih forumih in družabnih omrežjih iščejo mlade muslimane in muslimanke ter jih začnejo nagovarjati z vabljivimi podobami življenja v kalifatu. Mladim ponujajo pozitivno samopodobo: okolje, v katerem bodo lahko ponosni nase in na svojo vero. Vendar ti mladi ne vedo, da jim njihovi novi spletni prijatelji predstavljajo zelo konservativno razlago Korana in islama. Ne pomislijo, da verniki v Severni Afriki in nekaterih drugih islamskih državah še pred eno generacijo niso živeli po pravilih, ki jih danes zahtevajo njihovi verski voditelji. V osemdesetih letih so se pokrivale le redke Somalke, danes pa morajo biti popolnoma zakrite. To ni somalska tradicija, ampak zelo novodoben pojav, ki so ga v zadnjih dvajsetih letih načrtno širile konservativne islamske države, zlasti Saudska Arabija. Predvsem s štipendijami in gradnjo verskih šol.

Štipendijami?

V šestdesetih in sedemdesetih letih so v ZDA študirali številni mladi Norvežani, ker so jim ponudili zelo dobre štipendije. Vrnili so se precej amerikanizirani – kulturno in ideološko. Zelo podobno se je zgodilo po padcu berlinskega zidu v vzhodni in jugovzhodni Evropi, kjer so Američani izobrazili velik del sedanjih gospodarskih in političnih elit ter jih seznanili z neoliberalnim pogledom na družbo. Enako se je zgodilo z islamom. Konservativni učitelji v Saudski Arabiji so imeli veliko denarja za gradnjo šol in štipendiranje mladih muslimanov z vsega sveta. Za številne mlade Malezijce, Sirce, Iračane in evropske muslimane je bila to edina možnost šolanja. Posledica? Po petih letih so se ti ljudje vrnili domov z dolgo brado in tradicionalno opravo ter začeli pridigati čisto drugo različico Mohamedovega nauka od tiste, v kateri so odraščali.

Leta 1968 je ameriški futurist Buckminster Fuller izdal knjižico z navodili za upravljanje vesoljske ladje Zemlja. Po pariškem terorističnem napadu se astronavti na tem skupnem plovilu znova gledajo čez bodečo žico. Je mogoče v takih razmerah pričakovati kakršen koli dogovor o skupnem upravljanju planeta – predvsem zaradi vse bolj otipljivih podnebnih sprememb?

Čez bodečo žico ni mogoče doseči dogovora o skupnem upravljanju planeta, časa pa nam zmanjkuje. Znanstveni modeli kažejo, da smo okoljsko krizo ustvarili sami, saj smo v imenu napredka sklenili pakt s fosilnimi gorivi. In kakšen napredek je to bil! Za nekajkrat smo podaljšali življenjsko dobo. Marsikje smo izkoreninili bolezni, odpravili lakoto in izboljšali življenjske razmere, vendar smo pri tem postali sužnji poceni energije in ogljičnih izpustov. Če bomo nadaljevali tak način življenja, nas čaka okoljska in družbena katastrofa, po kateri se bodo preživeli pripadniki naše vrste najverjetneje vrnili v plemenske skupnosti. O takšni družbi nimam romantičnih predstav, saj dobro vemo, kakšno je bilo življenje v lovskih in nabirateljskih skupnostih: kratko, težko in brutalno. Zato se ne bi smeli odreči idealom in pridobitvam moderne.

Je moderno družbo mogoče ohraniti brez poceni energije in prekomernega izkoriščanja surovin?

Da, ampak nas čakajo številne spremembe. Poznamo primere manjših skupnosti, mestnih četrti ali občin, ki so razvile modele nizkoenergetskih družb in pokazale, da je mogoče kljub velikemu zmanjšanju ogljičnega odtisa ohraniti visoko kakovost življenja. Prav tako poznamo primere uspešnega sobivanja v večkulturnem okolju, kjer so prebivalci ohranili lastno identiteto ter se hkrati vključili v javne prostore in delovanje. Antropologi bomo morali zelo dobro proučiti te modele in ugotoviti, ali jih je mogoče uporabiti tudi v večjih družbenih skupinah in jih razširiti vsaj na regijo, če ne na državo. Skoraj zagotovo pa se ne bomo mogli izogniti vsaj delnemu omejevanju globalne trgovine, saj so njene posledice na okolje in družbo prehude.

Katere?

Naši ribiči pošiljajo ribe na Kitajsko, tam pa jih predelajo in vrnejo v norveške supermarkete. Takšno poslovanje se splača, vendar pomeni zelo veliko obremenitev za okolje, kar bomo verjetno preprečili samo z uvedbo ekonomskega nacionalizma. Naslednji velik problem lahko vidimo v Indoneziji ali zahodni Afriki, kjer švicarska, ruska in kitajska rudarska podjetja zgradijo svoje ceste, postavijo električno in komunikacijsko infrastrukturo ter pripeljejo svoje delavce. Z lokalnimi skupnostmi se sploh ne ukvarjajo – kot bi kolonizirali tuj planet. Ko izčrpajo surovine ali se proizvodnja ne splača več, se tuja podjetja premaknejo drugam, razpadle družbe pa se izseljujejo iz uničenega okolja ter sprožijo nov val migracij. Ko ti migranti prispejo do Evrope, je krog sklenjen. Zajame nas nov val etnonacionalizma in radikalizacije manjšinskih družbenih skupin: etničnih, verskih ali nacionalnih. Dialog pa postane zaradi polarizacije skoraj nemogoč.

Ker ravno omenjate kolonizacijo tujega planeta: nekateri klasiki futuristične literature so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisali, da lahko človeštvo poenoti kvečjemu grožnja iz vesolja. Bo res treba počakati na marsovce ali meteorit, preden bomo začeli skupaj reševati globalne probleme?

Kot antropolog in ljubitelj znanstvene fantastike se kar strinjam s takšno napovedjo (nasmešek). Vendar se bomo morali znajti brez vesoljskega sovražnika, saj smo si vse težave zakuhali sami in jih bomo morali sami tudi rešiti. To pa bo mogoče šele takrat, ko bomo razvili zavest o svetu, ki jo je pred skoraj dvesto leti opisal nemški filozof Friedrich Hegel. Zavest, zaradi katere posameznik ni odgovoren samo sebi, družini ali naciji, ampak svoji civilizaciji, vrsti, ekosistemu in celemu planetu.