Tiskane izdaje
Dvaindvajsetletni Žigan Krajnčan, rojen v glasbeni družini, je od najstniških let nastopal v predstavah, muzikalih in filmih. Med drugim je sodeloval z Matjažem Pograjcem, Gašperjem Tičem in Ivano Djilas ter igral v filmu Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja, po končani srednji šoli za sodobni ples pa sodeluje zlasti s koreografoma Gregorjem Luštkom in Kajo Lorenci.
Dve leti mlajši Gašper Kunšek je plesni samouk. V otroštvu je veljal za obetavnega nogometaša, se sočasno uril v urbanih plesnih stilih in je eden od soustanoviteljev slovenske hiphoparske subkulture.
Vi, Žigan, ste nastopali od ranega otroštva in trenirali lokostrelstvo, vi, Gašper, ste ob plesu trenirali nogomet. Kako to, da sta se usidrala v plesu?
Gašper Kunšek: Nikoli nisem razmišljal, zakaj ravno ples, tako je naneslo. Pri štirih letih sem začel trenirati nogomet, leto kasneje sem začel plesati v Blejskem plesnem studiu pri Mihi Krušiču, pri trinajstih letih pa sem izbral ples. Prav tedaj sva se spoznala z Žiganom. Na poti na svetovno plesno prvenstvo v modernih tekmovalnih plesih sem se usedel zraven njega in najina skupna pot se je začela.
Žigan Krajnčan: Dejansko sva se srečala že pred tem, na enem od plesnih spopadov, ko sem bil sam v plesnem tandemu z Amelo Kurtić, Gašper pa z Romanom Urekom.
G. K.: Z Romanom Urekom sva pred šestimi leti prva v Sloveniji začela free style hip hop battle in vzpostavila urbano plesno sceno …
Ž. K.: … iz katere je izšla plesna skupina Abismo dance crew, v kateri so bili poleg Ureka in naju Vesna Urek, Tina Božič, Nejc Osovnikar in Karmen Žbogar. S skupino smo nastopali na plesnih spopadih Street Fighters v Sloveniji in tujini; v Italiji smo nastopili pred 2500 ljudmi. Prvi smo začeli razvijati street style hip hop sceno pri nas in danes že imamo naslednike.
Plesalca Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek. Foto: Jure Eržen/Delo
Torej je urbana plesna scena izšla iz subkulture zunaj institucionalnega izobraževanja?G. K.: Tako je. Sami smo raziskovali urbani plesni gib in se pri tem zelo razlikovali od že uveljavljenih hip hop scen po Evropi. Urbani plesi vključujejo več zvrsti in preizkušali smo, kaj gibalno deluje, ter ustvarili svoj izraz, ki vključuje tudi akrobatiko.
Je iz hip hop scene nastala šola urbanih plesov Urban Roof?
Ž. K.: Ne, Urban Roof je nastal iz Skate parka, katerega idejni vodja je bil Matevž Pokorn, ki je s sodelavci izdelal 3D-animacijo Skate parka, in ko so dobili denar, so ga v Ljubljani zgradili.
G. K.: Ravno v tistem času se je tudi nam odprlo in tako smo se povezali s Skate parkom ter se dogovorili o uporabi njihove dvorane.
Vaš hip hop se razlikuje od hip hop koreografij, ki jih je bilo mogoče videti v oddaji Slovenija ima talent.
G. K.: Pravi hip hop ni koreografiran, ampak improviziran. Hip hop je subkultura, ki poleg plesnega izraza vključuje druge oblike urbanih plesov – house, popping, krump, locking pa tudi didžejanje in grafitarstvo.
Gašper, v čem je srž slovenske hip hop subkulture? Ali njene pripadnike povezujeta tudi podobno razmišljanje in odnos do sveta?
G. K.: Bolj kot podobno razmišljanje in odnos do sveta nas povezujeta tok domišljije in način izražanja, ki je zelo surov in hkrati odprt različnim ljudem. Med nami ni razlik in vsakdo je lahko del tega. Bistvo hip hopa je širjenje zavesti in povezovanje. Njegovih pripadnikov je vse več, saj prihajajo nove generacije, ki se navdušujejo za hip hop.
Vi, Žigan, ste se rodili kot Žiga. Kaj je bilo narobe z rojstnim imenom, da ste si ga spremenili v Žigan?
Ž. K.: Ko sem bil na koncu osnovne šole, smo si vsi člani moje družine dali pregledati svoja imena. Izračuni vseh imen so bili super razen mojega, ki je bil resnično slab. Medtem ko sem se spraševal, ali v numerologijo sploh verjamem, mi je numerologinja predlagala, da bi svojemu imenu dodal končnico -n. Zakaj ne, sem rekel, saj slabše, kot je, ne more biti. Po spremembi imena so se mi začele dogajati resnično magične stvari. Začel sem sprejemati prave odločitve, vključno z odločitvijo za ples.
Gašper, v življenjepisu se označite za »plesalca, spiritualno umetniškega samouka«. Ali lahko to pojasnite?
G. K.: V takšnem okolju sem odraščal, od nekdaj imam vizije in čutim poslanstvo. Ko sva se z Žiganom spoznala, sva začela raziskovati. Zanimalo naju je vse – od vesolja do tega, kdo sva, kaj naj bi počela in kako.
Ž. K.: Brala sva knjige o okultizmu, jogi, astrologiji, zakonu privlačnosti …
G. K.: … in začele so se nama dogajati manifestacije, skozi katere sva razvijala ples v povezavi z duhovnostjo. Med drugim sva raziskovala medsebojno telepatsko komunikacijo, kako lahko delujeva brez pogovora. Na začetku sva iskala duhovnega učitelja, ki bi naju iniciiral, a ko sva spremenila perspektivo, sva dojela, da je vse, kar potrebujeva, tukaj, in da sva učitelja drug drugemu.
Ž. K.: Sprva naju je hudo premetavalo, a postopoma se je najin ezoterični pogled prizemljil, saj se morava ukvarjati tudi z zelo konkretnimi rečmi, od iskanja vadbenih prostorov do priprave in izvedbe projektov ter plesnega poučevanja.
Zanimivo je, da sta svojo metodo urbanega plesa razvila v gorskem okolju.
G. K.: Pred tremi leti sva se večkrat umaknila na Krvavec v kočo najinega prijatelja …
Ž. K.: … in tam nekaj tednov preživela v hermetizmu …
Kaj se vama je tam zgodilo?
Ž. K.: Prelom.
G. K.: Točno to.
Ž. K.: Že prej me je zanimalo, kako bi lahko odprl percepcijo na način, da bi postal prevodnik in bi se vse dogajalo skozi mene. V osami na Krvavcu se mi je to zgodilo.
G. K.: Sam sem takrat prvič uzrl »real source« – stanje blaženosti, enosti. Da se nama je zgodilo to, kar sva si dolgo želela in k čemur sva stremela, sva se morala umakniti iz socialnega sveta v samoto, saj si v običajnem svetu ne dopustimo, da se ti to odpre …
Ž. K.: … že samo vidna zaznava je v socialnem okolju zelo nadzorovana, v tistih tednih pa se mi je percepcija razprla in so se čutila med sabo intenzivno povezala. Izkušnja je bila podobna trampolinu – najprej naju je odneslo gor, tik zatem sva treščila dol. Takrat sva se naučila, da se morava skozi najin proces premikati postopoma.
Gašper Kunšek in Žigan Krajnčan. Foto: Jure Eržen/Delo
Kaj sta počela na Krvavcu?Ž. K.: Veliko sva hodila …
G. K.: … plesala, meditirala, se pogovarjala … Z nama je bil tudi omenjeni prijatelj in jaz sem za vse tri tudi kuhal …
Ž. K.: … pisala sva in risala. V resnici je bilo vse skupaj precej normalno, a hkrati so se nam dogajale nenavadne reči. Med prebiranjem alkimističnih tekstov Hermesa Trimegistesa o Thotu, egipčanskem bogu modrosti in magije, ki je upodobljen s ptičjim obrazom, se je iznenada začel v okno zaletavati ptič. Pomislili smo, da hoče hrano, a tudi ko smo mu jo dali, ni prenehal. Odprli smo vrata in ptič je odletel v kočo ter se začel zaletavati v steno, ko smo odprli okno, pa je odletel iz koče in nad njo še nekaj časa krožil.
G. K.: Mnogo dogodkov smo prepoznali kot simbole, saj so se neposredno navezovali na kontekst, o katerem smo se v tistem trenutku pogovarjali, in koncepte, ki smo jih razvijali.
Sta potemtakem prav na Krvavcu vzpostavila osnovo vajine plesne metode in obenem pridobila samozaupanje?
G. K.: Že pred to izkušnjo sva hotela narediti predstavo, po njej pa sva začela ogromno trenirati …
Ž. K.: … in se s tisoč evri, ki sem jih od javnega sklada za kulturo prejel kot nagrado za solo OPUS lotila najinega prvega dueta Neimenovano. Po ogledu dueta naju je koreograf Matjaž Farič povabil, da naslednji duet Alien Express postaviva v produkciji njegovega zavoda Flota. Med postavljanjem tega dueta naju je sprva prevračalo, dokler naju ni stabilizirala koreografinja Kaja Lorenci, ki je oblikovala luč in nama pomagala strukturirati predstavo.
Zanimivo, da v duetu Alien Express nista odprla vseh svojih gibalnih registrov. Kot da sta se namerno zadrževala, da bi se vsebinsko lahko osredotočila na vajin ustvarjalni in prijateljski odnos?
G. K.: V duetu sva se ukvarjala s tem, kako dolgo lahko improvizirava in hkrati ohranjava pozornost drug drugega in občinstva. Če bi uporabil svoj atraktivni gibalni material, bi prevzel pozornost Žiganu. Alien Express je bil vsakič uprizorjen glede na izvedbeni prostor in čas. Kasneje sva iz njega razvila gibalni material in ga uporabila v predstavi Chorus.
Ali obstaja vsaj ohlapna struktura tega dueta?
G. K.: Niti ne, že nekajkrat se je v celoti podrla. S takšnim odprtim pristopom sva odkrila ogromno stvari, ki so se v najini improvizaciji zgodile nepričakovano, in tiste, ki so delovale, sva ohranila.
Ali tudi lestve, ki sta jo kot scenski element uporabila v uprizoritvi v PTL in katere posnetek je dostopen na youtubu, ni v vsaki uprizoritvi?
G. K.: Lestev sva uporabila samo enkrat.
Ž. K.: V Bratislavi, kjer sva nastopila v okviru mednarodne plesne mreže Aerowaves, sva improvizirala celotno predstavo, vključno z lučjo in glasbo. Vnaprej sva pripravila devet lučnih planov, in ko je med plesom eden od naju izvlekel listič in prebral določeno številko, na primer pet, se je luč iz obstoječega plana spremenila v peti plan. Občinstvo sva prosila, naj predlaga glasbo, in jo nato predvajala z youtuba. Bratislavska uprizoritev je bila najboljša od vseh izvedb tega dueta.
G. K.: Poleg tega sva povabila gledalce, naj pridejo na oder in plešejo z nama. Prva se nama je pridružila ena super babi, nato so začeli plesati tudi drugi, tako da sva po uri in pol morala dati vedeti gledalcem, da je čas, da počasi končamo predstavo.
V skupinski predstavi Chorus, ki je nastajala v produkciji Kina Šiška in bila tam premierno uprizorjena septembra lani, sta sodelovala z režiserjem in pesnikom Janom Krmeljem. Kako ste si razdelili vloge?
G. K.: Midva sva bila bolj režiserja kot koreografa, Jan pa bolj dramaturg kot režiser.
Ž. K.: V predstavi sta na odru poleg plesalcev še oblikovalec luči Borut Bučinel, ki v enem prizoru tudi pleše, in moj brat Kristijan, ki predstavo glasbeno spremlja v živo in s katerim sva že sodelovala pri njegovem interdisciplinarnem projektu. Jana sva povabila zato, da bi projekt z distanco osmislil. Politika naju ne zanima, zato je Jan ta spekter pokril skozi odnos med kolektivom in posameznikom.
Če vaju politične vsebine ne zanimajo, zakaj sta sploh imela potrebo, da bi skoznje osmislila predstavo?
Ž. K.: Ne zanima me vsakodnevna politika in je ne spremljam, me pa zanima delovanje političnih mehanizmov. Raje se gibam, kot berem, čeravno me je pri predstavi Chorus vsebinsko najmočneje spodbudilo prav branje o »plesni kugi«, ki je leta 1518 en mesec »razsajala« po Strassbourgu. Takrat se je s plesom »okužilo« okoli 400 ljudi, nikakor se niso mogli ustaviti in nekateri med njimi so zaradi izčrpanosti umrli. Pri tem me je zanimal ritem kot sredstvo komunikacije, s katerim je mogoče drug drugega poslušati in skozi katerega se posamezniki lahko zlijejo v enoten kolektiv …
G. K.: … a se pri tem ne razblinijo, temveč ohranijo individualno odgovornost.
Kako sta izbrala tri soplesalke in soplesalca, ki imajo zelo različne plesne izkušnje?
Ž. K.: Bolj kot iz profesionalnega odnosa sva izhajala iz prijateljskega. Plesalka Kristýna Šajtošová je moja punca, s Saro Janaškovič, ki trenutno študira na Portugalskem, sva bila sošolca v srednji šoli za sodobni ples ...
G. K.: … prijatelj Alex Tesch, ki je iz Gradca, vsak dan prakticira jogo, je odličen locker in velja za najboljšega avstrijskega hauserja.
Gašper Kunšek in Žigan Krajnčan v duetu Alien Express. Foto: Borut Bučinel
G. K.: Že pred tem sva imela nabranega ogromno gibalnega materiala in zanimalo naju je, kako bi deloval v skupini. Razvijali smo organski kontakt, organsko komunikacijo v gibu, in improvizirali na določene naloge, tisti od naju, ki je bil zunaj prizorišča, pa je ta proces usmerjal.
Kako, konkretno? Metodo predstavita za omizjem in medtem ko Gašper daje navodila Žiganu, jih slednji gibalno izvaja.
G. K.: Žigan, daj popping in emocijo ljubezni, pelji to v slow motion, počasi začni menjati emocije in obenem ohranjaj gib ...
Ž. K.: Med mojim izvajanjem me Gašper od zunaj preverja, in ko vidi, da kombinacija deluje, izreče: potencial. Takšno kombinacijo ohraniva.
Žigan, med najinim telefonskim pogovorom ste dejali, da ravnokar pregledujete posnetek sinočnje predstave, da bi videli, kaj bi lahko spremenili. Ali to pomeni, da bo vsaka naslednja ponovitev predstave Chorus drugačna od prejšnje?
Ž. K.: Elemente, ki delujejo, ohranjava, dokler učinkujejo, preostalo spremeniva.
Kar je smiselno, glede na to, da ste imeli zgolj dve uprizoritvi predstave Chorus …
Ž. K.: Žal se nam s Kinom Šiška ni uspelo dogovoriti za več ponovitev. A pred naslednjo ponovitvijo 22. aprila bomo lahko dva tedna uporabljali njihove prostore in v tem času še kaj spremenili in izboljšali. Z Gašperjem se trenutno trudiva s prodajo predstave Chorus in organizacijo gostovanj.
Verjetno se ne motim, da razmišljata o ustanovitvi svojega producentskega zavoda?
Oba: Drži.
V zadnjih dveh letih sta napravila velik prodor na slovenski sodobnoplesni sceni, prek mednarodne plesne mreže Aerowaves, ki vama omogoča gostovanja v tujini, se kot obetavna plesalca in koreografa najmlajše generacije uveljavljata tudi zunaj Slovenije. Kako doživljata uspeh?
G. K.: Socialni uspeh mi niti ni zelo pomemben. Želim si biti uspešen zato, da bi prišel do denarja, s katerim bi uresničeval ideje, ki jih poganja moja domišljija. Poleg tega nočem neprestano prositi ljudi za usluge. Rad imam star način, da lahko sodelavcem ponudim plačilo in jim po uprizoritvi plačam večerjo.
Ž. K.: Lani sva na ministrstvo za kulturo prijavila dva projekta, za leto 2018 Alien Express 2 in za leto 2019 Chorus 2, vendar na odgovor še čakava.
Vaju sploh kdaj ustavi dvom?
Ž. K.: Mene so dvomi močno načenjali po koncu srednje šole za sodobni ples, na kateri nisem opravil mature. Tudi drugi so pritiskali name z vprašanjem, kaj in kako bom z življenjem. Zelo sem dvomil o svojem početju, o plesni sceni. Odkar sem se po omenjeni izkušnji na Krvavcu povsem posvetil temu, kar najraje počnem – plesu, pa ne dvomim več.
G. K.: Pa saj za vse poskrbi vesolje. Če daješ, tudi dobiš. Iskreno rečeno, nisem nikdar dvomil o tem, da je ples moja pot. Vseskozi sem vedel, da šola ni zame. Čutil sem, da se mi zelo mudi in da moram čim prej začeti ustvarjati. Od osnovne šole sem se družil z deset let starejšimi ljudmi in s sovrstniki nisem našel stika, pogosto sem se udeleževal plesnih tekmovanj in bil bolj malo doma. Sem zelo instinktiven tip. Od nekdaj me vodi natančen občutek o tem, kaj moram početi. Sicer pa sva oba zelo praktična tipa.
Kdo je vaše občinstvo? Na prvi ponovitvi Chorusa v Kinu Šiška sredi decembra me je presenetilo, da so po koncu predstave skoraj vsi gledalci med bučnim ploskanjem vstali, a, presenetljivo, že po vašem drugem priklonu odnehali in zapustili dvorano, kar je neobičajno v primerjavi z odzivi občinstva na plesnih in gledaliških predstavah.
G. K.: Naše občinstvo je zelo mešano. Septembrske premiere so se udeležili tako ljudje iz sodobnoplesne in gledališke scene kot iz urbane plesne scene, vključno z najinimi učenci.
Ž. K.: Z Gašperjem stremiva k temu, da bi posredovala gledalcem good feeling. Mnogi sodobnoplesni ustvarjalci govorijo, da delajo predstave predvsem zase, a sam sem se pri Chorusu dokončno zavedel, da v vadbenem prostoru lahko sam zase improviziram, medtem ko predstave ustvarjam za ljudi, in da jim moram dati dober občutek. Ko je po premieri predstave Chorus, med pripravo katere smo šli ustvarjalci skozi zelo zanimiv in hkrati težek proces, publiko zajela evforija, sem najmočneje doslej začutil, da sem od občinstva prejel to, kar sem mu dal.
Kakšni so vajini treningi? Glede na vajino odlično telesno pripravljenost ne dvomim, da veliko trenirata.
Ž. K.: Trenirava vsak dan, in to vse več. Trening začnem z dihanjem, nato preverim sklepe, v navezavi na sodobni ples trenutno veliko delam na iztegnjenih rokah v odnosu do prostora, do arhitekture, potem preklopim na sodobni taj či, zatem treniram hip hop in flow, pri katerem skušam najti najlepši nastavek telesa, ki mi omogoča ozaveščenost telesa in natančno percepcijo gibanja. Danes sem treniral dobre štiri ure, najprej sam, nato s punco Kristýno, kasneje smo dve uri in pol vadili s Kajo Lorenci, s katero pripravljamo predstavo, ki bo v Plesnem teatru Ljubljana.
G. K.: Ko nisva skupaj, trenirava vsak zase, skupni treningi pa so odvisni od projekta, ki ga pripravljava. Kadar treniram sam, grem zjutraj na fitnes v Radovljico, kjer živim, nato se odpravim na trening v Ljubljano in začnem s free sessionom, torej z raziskovanjem prek prostega sloga improvizacije. Podobno kot Žigan najprej preverim svoje telo in nato raziskujem nove gibalne povezave. Poleg tega na šoli urbanih plesov Urban Roof učence, stare od 14 do 22 let, poučujem tehnike, od či gonga do razlike med performansom in odprtim sessionom. Ne učim jih svojih stvari, temveč jim dajem orodja, s katerimi lahko sami razvijajo gib. Trenutno se pripravljam tudi na Juste Debout, enega največjih mednarodnih street dance tekmovanj, na katerem se zbere več kot 4000 plesalcev. Plesna šola Urban Roof je namreč dobila licenco za organizacijo plesnih kvalifikacij Juste Debout v Sloveniji in s tem na Balkanu, katerega finale bo letošnjega marca v Parizu.
Od lani imata status samozaposlenega plesalca. Ali spremljata sodobnoplesne predstave? Kako se doživljata kot del sodobnoplesnega prostora?
G. K.: Nikdar se nisem počutil kot del sodobnoplesne scene in se niti ne označujem za hip hop plesalca. Z Žiganom razvijava povsem svoje gibalne principe, nekdo naju je označil za spiritualni cirkus (smeh) …
Ž. K.: … ne morem verjeti, kakšne oznake so nama že prilepili (smeh). Zelo rad sodelujem z ljudmi iz sodobnega plesa in gledališča in tudi urbane plesne scene. Gregor Luštek, Kaja Lorenci in Nejc Osovnik so legende, pogovori v SNG Drama so vsakič zelo inspirativni.
Ali vaju sploh zanima zgodovina sodobnega plesa, začetnik kontaktne improvizacije Steve Paxton, na primer?
Ž. K.: O zgodovini plesa sem se učil na srednji šoli za sodobni ples in na začetku sem iz Paxtona tudi izhajal, vendar njegovo metodo jemljem zgolj kot osnovo za razvijanje svoje. V kontaktni improvizaciji je še veliko prostora.
G. K.: Kritiki naju pogosto povezujejo s Paxtonom, a v resnici z njim nimava dosti skupnega, saj razvijava lasten princip.
Telo je krhek material, ples vključuje možnost poškodb in v primerjavi z drugimi ustvarjalnostmi je plesna kariera kratka. Glede na to, da vaju za zdaj formalna izobrazba ne zanima, ali imata pripravljen rezervni scenarij, če bi se zgodilo, da ne bi več mogla plesati?
Ž. K.: Plesna kariera, pri čemer raje kot kariera uporabljam besedno zvezo plesni užitek, je lahko kratka za plesalca, ki se ne razvija in ne išče novega znanja. Zame so starejši plesalci zanimivejši od mlajših. Že res, da imamo mladi plesalci več energije in navdušenja, toda razvijanje odnosov, pazljivost in gibalna nega telesa so dolgotrajen proces. Prav zato zelo občudujem gibanje zrelih plesalcev, kot sta Gregor Luštek in Julyen Hamilton. V najslabšem primeru, če resnično ne bi več mogel plesati, bi poskusil s petjem. Letos se bom lotil sola, v katerem bom plesal in pel.
G. K.: Se strinjam z Žiganom, le da bi v omenjenem primeru sam nadaljeval plesnopedagoško delo in še naprej iskal načine, da bi se lahko izrazil. Morda bi se ukvarjal z zelišči in tarotom.
