Svet svobodnega človeka

V taborišče KL Mauthausen (krajše KLM) sem prispel 5. avgusta 1944 s transportom z 28 jetniki iz Begunj, kjer sem bil kot talec zaprt skoraj tri mesece. V tem taborišču smo bili sprejeti po »utečenem« postopku, ki je bil pripravljen za novince. Ob sprejemu smo izgubili ime in priimek, namesto tega pa smo prejeli pločevinasto številko za zapestje in našitke s številko za oblačila, s katero smo se morali predstaviti, če je to zahteval kdo od taboriščnega osebja, ki so ga sestavljali esesovci.

Nosači iz kamnoloma

Po striženju, kopanju in dezinfekciji po vsem telesu smo bili nameščeni v karantenski blok. Po nekaj dneh smo bili nekateri iz mojega transporta dodeljeni enoti nosačev kamna iz kamnoloma, ki je bil v kotanji na severni strani taborišča. KL Mauthausen je bil kot spominsko obeležje in je še vedno po vsem obsegu obdan s približno 2 kilometra dolgim, od 2,5 do 3 metre visokim kamnitim zidom iz obdelanih granitnih zidakov, ki so jih izklesali zaporniki v kamnolomu. Vse vgrajene zidake, ki so v zidu, stražarskih stolpih in zidovih zgradb poveljstva, so jetniki znosili peš na ramenih prek zelo strmih stopnic s 186 stopnicami približno kilometer ali dva daleč do vsakokratnega gradbišča. V naši enoti smo kamne na ramenih nosili kar bosi, takrat sem bil star 18 let. Vsak je moral izbrati svoj, približno 20 kilogramov težak kamen, če pa je paznik ocenil, da je kamen premajhen, mu je naložil večjega. Spominjam se, da smo opravili tri nošnje na dan, to tlako pa sem opravljal približno dva tedna.

Poleg naše enote so okoli 50 kilogramov težke granitne zidake s posebnimi nahrbtnimi nosilnicami nosili tudi interniranci kazenskega voda, ki so bili postrojeni v kolono po pet oseb v eni vrsti. Spremljali so jih esesovci, ki so jih v hitrem tempu gnali skozi celodnevno izmeno. Ta napor je internirance, nosače kamnov, ob pičli hrani hudo izčrpaval, če pa je kdo opešal, naslednji dan ni dobil nosilnice, ampak so ga poslali na »okrevanje« v bolnišnico, kjer so le redki preživeli. Na vrhu stopnic, kjer se strmina prevesi v ravnico, je bila na levi strani pešpoti žična ograja, varovana z električnim tokom in stražarskim stolpom. Jetniku, ki so se ga hoteli znebiti, je esesovski vodja kolone na tem mestu ukazal, naj stopi pred žično ograjo, in stražar ga je ustrelil. Domov so sporočili, da je bil jetnik na begu ustreljen, zato se te stopnice imenujejo stopnice smrti.

Konec leta 1942 so nemško vojsko začeli zapuščati uspehi. Potrebovali so nove vojake in novo oborožitev, zato je takratni minister Albert Speer tudi internirance koncentracijskih taborišč spremenil v delavce oborožitvene industrije. S tem ukrepom je moč notranjega vodstva taborišča, ki je bilo v rokah zapornikov kriminalnega porekla, začela slabiti, zato je notranje upravljanje taborišča začelo prehajati v pristojnost političnih zapornikov. Ti so se začeli politično organizirati na temelju zaupanja in prijateljstva, buditi vero v zmago, zmanjševati malodušje, gojiti medsebojno pomoč in solidarnost.

Stik s Slovenci

Moj prvi slovenski stik je bilo srečanje z Jožetom Kramarjem iz Podkorena, kmalu pa sem spoznal še veliko drugih Slovencev, ki so pred aretacijo doma sodelovali v slovenskem odporu proti okupatorju. V okviru medsebojne solidarnostne pomoči med Slovenci mi je pisar bloka 18, Bruno Gerdovič iz Maribora, v KLM že od aprila 1942 pomagal, da sem postal pomožni pisar. Kasneje sem bil dodeljen komandi za registracijo novih transportov, prispelih v KLM, imenovani Aufnahme Kommanda, ki je štela približno 20 članov. V tej komandi sta sodelovala še Slovenca Janez Batis, ki je po osvoboditvi končal veterino in postal tajnik SAZU, in Vladimir Jurca, ki je kasneje emigriral v Brazilijo.

Pomembni oblikovalci slovenske solidarnostne skupnosti v KLM so bili prvoborci NOB. Med njimi so bili na primer Aleš Jelenc, ki je bil na spisku 48 internirancev, ki so bili 20. aprila 1942 v KLM ustreljeni, on pa je po naključju ostal živ, Sveto Kobal, udeleženec škofjeloške vstaje, ki je bil najprej poslan v KL Auschwitz, od koder je bil premeščen v KLM, in Tone Dolinšek, ki je v slovenski taboriščni skupnosti užival velik ugled zaradi izredne hrabrosti pri gestapovskem zasliševanju. Pomembni člani slovenske skupnosti KLM so bili uporniki iz Zgornjesavske doline: Franc Gregori, Franc Odar in Niko Bernard z Jesenic. Pripadali so tesarjem v KLM, ki so imeli praktično edini dostop po vsem taborišču. Jeseni 1944 so slovensko skupnost v KLM dopolnili še zaporniki iz ljubljanskih zaporov: inženir Viktor Turnšek, zdravnik dr. Franc Čelešnik in Janvid Flere. Podobno kot Slovenci so se tudi interniranci drugih narodov združevali v nacionalne skupnosti, s katerimi smo sodelovali in vzdrževali stike.

Nacisti so imeli koncentracijska taborišča posejana po vsem evropskem ozemlju, ki je bilo okupirano ob delitvi Poljske leta 1941. Jeseni 1944 se je ruska centralna fronta približevala predvojni nemški meji, kjer so bila nameščena uničevalna koncentracijska taborišča. Prav v vzhodnih uničevalnih taboriščih (Auschwitz, Birkenau, Groß Rosen) so se dogajali najhujši zločini, ki so jih nacisti skušali javnosti pred rusko zasedbo prikriti tako, da so zapornike izselili, izseljena taborišča pa rušili. Izseljene zapornike so začeli premeščati v KL Mauthausen ter v njegove podružnice Gusen in Ebensee. Zapornike so po mučnem potovanju v centralnem taborišču KLM na novo evidentirali, to nalogo pa smo opravili delavci sprejemne komande.

Jesen 1944–pomlad 1945

Jeseni 1944 in spomladi 1945 so začeli v KLM prihajati vedno večji transporti zapornikov iz evakuiranih koncentracijskih taborišč. Iz Varšave, kjer se je zgodila vstaja, so na primer pripeljali približno 4700 zapornikov; 16. septembra so iz Beograda pripeljali 780 zapornikov; 19. septembra je prispelo približno 4000 zapornikov iz KL Auschwitz; 20. septembra so pripeljali približno 1520 zapornikov iz KL Groß Rosen; novembra 1944 je iz Madžarske prispelo približno 8000 zapornikov, ki so bili nameščeni v šotorsko taborišče izven žične ograje; februarja 1945 je iz taborišča Sachsenhausen prispel transport približno 1500 zapornikov, med katerimi je bil tudi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Mnoge internirance iz naštetih transportov so z vlakom v živinskih vagonih pripeljali do železniške postaje Mauthausen.

Upravi taborišča KLM je pripadalo veliko podružnic, ki so bile po vsej Avstriji in so bile vključene v vojno industrijo. Himmler je poveljnikom teh taborišč ukazal, da nobenega taborišča in nobenega interniranca ne sme doseči ruska vojska, ki je prodirala z vzhoda. Številni izčrpani interniranci, ki so zapuščali podružnice Mauthausna, so morali pešačiti do Mauthausna. Nesposobne za hojo so že na začetku ali kasneje med pohodom umorili. Ti evakuacijski pohodi so bili izvršeni v pomladanskih mesecih leta 1945. Manjše skupine so štele nekaj sto, velike pa po več tisoč jetnikov. Korakali so v kolonah po pet oseb v eni vrsti, dolžine pohodov pa so bile odvisne od začetnega položaja. Najkrajši je bil dolg 10 kilometrov, najdaljši, ki je trajal 14 dni, pa 207 kilometrov.

V izpraznjenih taboriščih niso pustili živih jetnikov, pohodnikom pa so sporočili, da bodo tisti, ki bodo opešali, ustreljeni. Tako se je tudi zgodilo. Za primer: v taborišču Hinterbrühl je bilo ob evakuaciji 1884 jetnikov. Petdeset za hojo nesposobnih so takoj usmrtili, med pohodom, ki je ob slabem vremenu (dež, mraz, prenočevanje na prostem) trajal osem dni in je bil dolg 207 kilometrov, je bilo 150 ljudi ustreljenih, 56 pa jih je pobegnilo. Takšnih pohodov, enako velikih in manjših, je bilo okoli 20. Vodje kolon so izbirali stranske poti, jetniki so prenočevali na prostem, ob cestah ali na travnikih, hodili so ob vsakem vremenu, oskrba s prehrano in vodo pa je bila bolj naključna kot redna.

Jeseni 1944 so zgradili novo taborišče III, z novim obzidjem in petimi novimi barakami. Naselili so ga spomladi leta 1945. Tamkajšnji jetniki so imeli na sebi samo spodnje perilo, dobivali pa so minimalno količino hrane. Interniranci, ki so se na delovnem mestu (pri delu v oborožitveni industriji, gradnji podzemnih tovarn in podobno) do konca izčrpali, so običajno pristali na »zdravljenju« v bolnišnici, imenovani Russenlager. Od tam so opešane premestili v taborišče III, odtod je sledila plinska celica in konec v krematoriju. Tako krutega, brezčutnega uničevalnega odnosa človeka do sočloveka zgodovina človeštva skoraj ne pomni. Katoliška cerkev takšnemu ravnanju do konca vojne ni ugovarjala.

V taborišče III je bilo v obdobju, ko se je vojna bližala koncu, iz taborišča Gusen in drugih podružnic premeščenih več tisoč jetnikov šibkega zdravja, 25. aprila 1945 so v plinski celici usmrtili 128 jetnikov. To so bili zadnji, ki so bili privedeni iz taborišča III.

V KLM je bil blok 20 ograjen z 2,5 metra visoko zidano ograjo, obdano z bodečo žico pod električno napetostjo. V njem je bilo zaprtih okoli 600 jetnikov z oznako K, kar je pomenilo smrt s kroglo. Vsak dan so bili šikanirani z večurnim stanjem pred blokom in telesnimi vajami ob vsakem vremenu. Vedeli so, kaj pomeni oznaka K. Pred tem blokom je bilo vsak dan od pet do dvajset trupel. Odnašali so jih jetniki skupine Odnašalci trupel, ki jim je pripadal tudi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Dogajanje je opisal v črtici Koliko jih je danes. V noči na 2. februar 1945 so jetniki iz tega bloka organizirali pobeg, ki je bil uspešen. Ob prehodu čez zid jih je veliko obležalo mrtvih, drugi pa so zbežali proti severovzhodu. Esesovci so s krajevnim orožništvom, domačini in Hitlerjevo mladino uprizorili totalni lov na pobegle jetnike. Imenovali so ga »lov na zajce«. Ujete ubežnike so takoj ustrelili, 11 od več kot 500 pa jih je ob pomoči domačinov hajko preživelo.

Odporniški odbor

Spomladi 1945, ko so Nemci pred rusko fronto začeli evakuirati vzhodna koncentracijska taborišča in brisati sledi za storjenimi zločini, so ilegalni politični predstavniki internirancev v KLM začeli sumiti, da bi lahko esesovci taborišče minirali in zapornike pomorili. Osnovali so odporniški odbor, ki je v strogi tajnosti zbral ilegalne borce, organizirane v trojke, ki naj bi se uprli esesovcem, če bi zaznali namero za likvidacijo taborišča z jetniki vred. Člani posameznih trojk so bili različnih narodnosti; mojo trojko smo sestavljali Italijan Giulio Pajeta, Srb Jovo Kuzmanović in jaz, Jože Hlebanja, Slovenec.

V začetku aprila so še vedno prihajali novi transporti iz evakuiranih taborišč, plinska celica s krematorijem je še vedno obratovala, esesovci so začeli uničevati arhive in obremenilne materiale. Dvajsetega aprila so glavni voditelji taborišča, esesovci, še proslavljali (poslovilni) Hitlerjev rojstni dan. Na podlagi nastale zmede je ožje ilegalno politično vodstvo internirancev taborišča oblikovalo gospodarski štab pod vodstvom Avstrijca, zapornika v KLM, polkovnika Heinricha Kodreta, ki ga je nato zamenjal ruski major Andrej Pirogow. V noči na 3. maj so esesovci tiho zapustili KLM, s tem pa je minila velika nevarnost uničenja taborišča. Stražo taborišča so prevzeli na novo rekrutirani upokojeni dunajski gasilci.

Petega maja okoli poldneva je ameriška tankovska izvidnica prispela v taborišče in ga osvobodila. To je bil za nas zapornike velik dan. Na stežaj so se svobodi odprla glavna vhodna vrata, stražarji so odšli v ujetništvo, ob glavnem vhodu pa so odlagali orožje in ga zapustili tedaj že bivšim zapornikom. Vodenje taborišča je med 5. in 7. majem prevzel gospodarski štab pod vodstvom Andreja Pirogowa, ki je že za prvo noč odredil stražo taborišča, nato pa drugi dan še stražo preskrbe s hrano pred lačno množico. Za oba dneva sem bil imenovan za stražarja. Sedmega maja so Američani pod vodstvom komandanta R. R. Seibela dokončno prevzeli taborišče, zaprli vhodna vrata in omogočili izhod samo z dovolilnico.

Kot že rečeno, v drugi polovici aprila so se med jetniki posameznih narodnosti oblikovale ilegalne skupine oziroma odbori. Voditelji teh odborov so se povezovali v ilegalno politično vodstvo celotnega taborišča. Ti odbori so se po osvoboditvi preimenovali v komiteje, v odbore ali delegacije, Slovenci smo se s Srbi združili v jugoslovanski odbor, njegov predsednik pa je postal Lovro Kuhar. Šestnajstega maja 1945, na dan odhoda osvobojenih ruskih zapornikov iz taborišča, je bil z balkona nad vhodnimi vrati KLM v imenu vseh 15 nacionalnih komitejev zbranim, že svobodnim zapornikom na polno zasedenem zbornem mestu (Appellplatz) objavljen razglas o mauthausenski prisegi, na kratko imenovani Svet svobodnega človeka. Tako kot večina Slovencev, ki so še bili v taborišču, sem bil tudi jaz prisoten pri tem dogodku in dobro se spominjam, s kako bučnim navdušenjem je bil sprejet razglas, ki je za navzoče pomenil tudi sprejem obvez za njegovo uresničevanje. Pogoji resolucije so enostavni in splošno znani: mir, svoboda, socialna pravičnost in medsebojna solidarnost.

Slovenska sprava

Svoje pomnjenje iz mladih let naslavljam na mlade generacije. Aprila 1941 se je Hitler po zmagah na zahodnem bojišču stegnil proti Balkanu. Jugoslavija je z Nemčijo podpisala sporazum, imenovan »trojni pakt«, proti kateremu smo v Beogradu in tudi v Ljubljani demonstrirali. Študentje, dijaki in drugi protestniki smo v kolonah hodili po ljubljanskih ulicah in vpili: »Bolje rat nego pakt!« Sporazum je bil razveljavljen in 6. aprila se je začela vojna, Jugoslavija je bila poražena v 14 dneh, Slovenija pa razkosana med tri zavojevalce. Hitlerjanci so še pred vojno na Koroškem pripravili obsežne spiske zavednih Slovencev in mnoge so izselili že prvo leto okupacije. Takoj so organizirali nemško upravo, uvedli nemška krajevna in osebna imena, še isto poletje so pripeljali nemške učiteljice in uvedli nemški pouk v šolah.

Slovenski narod je pogubno namero okupatorjev hitro spoznal in že 27. aprila je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. Še isto poletje so nastale prve prostovoljne ilegalne partizanske čete, na primer v Lehnu na Pohorju. Na Celjskem sta nastali Celjska in Savinjska četa, na Rašici je nastala Kamniška četa, na Škofjeloškem Poljanska četa, v Mokrcu Krimska četa, pod Stolom Kokrška četa, v Krškem Krška četa itn. Partizani so hiteli organizirati sabotažne akcije in napade na Nemce, ti pa so se odzvali z drastičnimi protiukrepi z zapiranjem upornikov in streljanjem talcev. Nastali so prvi in številni slovenski uporniki, mnogi so odšli v partizane, številni so bili najprej po gestapovskih zaporih zaprti in mučeni, tisoči so postali talci, več tisoči pa so že od leta 1941 naprej pristali kot zaporniki v KL Mauthausnu in drugih nacističnih taboriščih.

Do konca vojne je bilo v KL Mauthausnu interniranih 4150 Slovencev, od tega jih je bilo 4054 (97,7 odstotka) prijavljenih kot politični zapornik. Podobno razmerje političnih zapornikov je verjetno veljalo tudi za slovenske zapornike drugih koncentracijskih taborišč. S tem želim povedati, da je bil na nemškem zasedbenem območju upor proti okupatorjem usmerjen predvsem v ohranjanje slovenstva, organizatorji pa so bili razmeroma maloštevilni komunisti, kar je pri ocenjevanju slovenskega upora treba upoštevati.

Slovenci smo se iz Mauthausna, Dachaua in številnih drugih koncentracijskih taborišč po vsej Evropi vračali svobodni, številni na osiromašene domove. Gospodarstvo je bilo popolnoma na tleh in vsak po svoje smo se vključevali v obnovo porušene dežele, a spomin na koncentracijska taborišča ni zamrl. Leta 1948 je bila ustanovljena borčevska organizacija Zveza združenj borcev NOB, v okviru katere je delovala tudi komisija za bivše politične zapornike, znotraj nje pa so delovali odbori posameznih taborišč, ki so povezovali nekdanje taboriščnike.

Na južni strani prelaza Ljubelj obstaja kompleks iz ostankov podružnice taborišča KLM Loiblpaß Süd, kjer je leta 1954 na pobudo ZZB NOB po zamisli arhitekta Borisa Kobeta in z delom kroparskega kovača Joža Bertonclja nastala 2,5 metra visoka kovana železna skulptura – spomenik, ki stoji na kamnitem podstavku z napisom Obtožujem. Na tem prostoru organizacije internirancev prirejajo letne komemorativne prireditve v spomin na žrtve nasilja nad zaporniki v koncentracijskih taboriščih. Podobna skulptura kovača Adama Kržišnika iz Krope je kot slovenski spomenik postavljena v spominskem parku muzejskega kompleksa nekdanjega taborišča KL Mauthausen.

Odbori internirancev pri ZZB NOB smo dolžni slediti vsebini mauthausenske prisege, ki nas obvezuje k uresničevanju gesla Svet svobodnega človeka. To je svet, kakršnega smo si jetniki predstavljali, ko je nad nami vladal nečloveški teror. Slovence že dolgo skeli rana zaradi poboja domobrancev leta 1945. To dejanje je boleča rana slovenskega naroda in bremeni vse Slovence.

Poboji domobrancev so prav tako zločin, ki je vreden obsodbe, ne glede na vzroke, in ga kot takega obsoja tudi podljubeljski spomenik. Člani odbora KL Mauthausen pri ZZB NOB smo brez uspeha oblikovali več predlogov za slovensko spravo. Zadnji predlog je predvidel, da bi za po vojni pobite domobrance v Podljubelju, nekje v območju spomenika z napisom Obtožujem, zgradili kostnico, v katero bi s pogrebom prenesli posmrtne ostanke domobrancev iz Hude jame, na državne – skupne stroške.

Za ta zadnji predlog je takratni predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik dejal, da z njegovim udejanjanjem vidi žarek upanja za dokončno rešitev slovenskega nadvse žgočega problema. Kot veteran druge svetovne vojne, taboriščnik, nekdanji dolgoletni predsednik odbora Mauthausen pri ZZB NOB, dobitnik zlate plakete ZZB NOB in dobitnik avstrijskega odličja Großes Ehrenzeichen für Verdienste um die Republik Österreich znova predlagam, da se na Ljubelju v območju spomenika Obtožujem postavi kostnica z namenom, da bi se ob tem spomeniku poravnale krivice, prizadejane enim in drugim takrat, ko je slovenski narod krvavel pod terorjem okupatorjev in v obdobju po vojni. Uresničitev opisanega predloga in dosežena »sprava« ne bo mogla škoditi pridobitvam NOB niti idealom Nove zaveze. Če pa se bo zgodilo, da bi po tem predlogu slovenski narod dosegel spravo, bi nastal preporod slovenskega naroda in razcvetele bi se možnosti za razvoj mladih rodov.