Tiskane izdaje
Bernard Brščič, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je javno izrazil dvom o obstoju oziroma obsegu holokavsta. Gre za drugi tak primer letos. Pred nekaj meseci je namreč ZRC SAZU vložil ovadbo zoper uporabnika twitterja, ki je na omrežju objavil svoja stališča, da so »vsi elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic ... ni bilo«. Ovadbo je tožilstvo zavrglo z utemeljitvijo, da »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«.
Ali lahko javno zanikanje holokavsta štejemo za dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja ali ne?
Najprej, svoboda izražanja je nedvomno ena od najpomembnejših človekovih pravic. Brez svobodne izmenjave idej in informacij ni mogoče govoriti o svobodni in demokratični družbi, zato so v okviru svobode izražanja, kot je v sodbi Handyside proti Združenemu kraljestvu zapisalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), dopustne tudi izjave, ki »žalijo, pretresajo ali motijo«. V tem kontekstu bi moralo biti dopustno javno izražanje dvoma o katerem koli dejstvu, tudi če je to zgodovinsko dokazano. Pravica do svobode izražanja namreč ne varuje resnice, temveč varuje pravico, da sme vsak o vsem povedati svoje mnenje.
Vendar pa ima kljub tako visokemu položaju na hierarhični lestvici človekovih pravic in kljub nujnosti zagotavljanja njenih širokih meja tudi svoboda izražanja svoje meje, kar še posebej velja za sovražni govor. ESČP je v sodbi Gunduz proti Turčiji zapisalo, da je treba zaradi varstva demokratične in pluralistične družbe kaznovati in preprečevati vse oblike izražanja, ki širijo sovraštvo, temelječe na nestrpnosti. V tem kontekstu je ESČP večkrat poudarilo, da je treba uveljavljanje svobode izražanja omejiti oziroma sankcionirati tudi v primeru javnega zanikanja holokavsta. Ena od zadev, v kateri je ESČP zavzelo stališče glede navedenega vprašanja, je Garaudy proti Franciji.
Francoski pisatelj Roger Garaudy je v dveh svojih knjigah med drugim navedel, da je bilo žrtev holokavsta bistveno manj, kot se navaja v zgodovinskih učbenikih, da plinskih celic v taboriščih v resnici ni bilo in da so bili nacistični zločinci na nürnberških procesih po krivici obsojeni. Zaradi teh izjav je bil v kazenskem postopku pred francoskimi sodišči obsojen, zoper obsodilno sodbo pa je vložil pritožbo na ESČP. V pritožbi je zatrjeval, da so francoska sodišča z obsodilno sodbo prekršila njegovo pravico do svobode izražanja.
ESČP je sprejelo soglasno odločitev o nedopustnosti pritožbe oziroma jo je zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da zanikanje holokavsta kot jasno ugotovljenega zgodovinskega dejstva ni namenjeno iskanju resnice, temveč rehabilitaciji nacionalsocialističnega režima in obtoževanju žrtev teh zločinov, da so izkrivljale resnico. Gre za eno najbolj resnih oblik rasistične žalitve Judov in za spodbujanje sovraštva zoper njih.
Kazenski zakonik in evropske smernice
Po mnenju ESČP javno zanikanje ali minimaliziranje holokavsta torej pomeni zlorabo svobode izražanja, ki jo je treba sankcionirati. Enako stališče zastopajo praktično vse evropske države, ki so v svojih kazenskopravnih zakonodajah javno zanikanje holokavsta opredelile kot kaznivo dejanje. Med te države spada tudi Slovenija: v drugem odstavku 297. člena kazenskega zakonika je kot kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen do dveh let zapora, med drugim opredelila tudi javno zanikanje ali zmanjševanje pomena holokavsta. Kot je določeno v istem členu kazenskega zakonika, pa je navedeno dejanje kaznivo samo pod pogojem, da je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.
Ta sicer težko razumljiv in v strokovni ter laični javnosti večkrat kritiziran element kaznivega dejanja sovražnega govora je bil v kazenski zakonik sprejet na podlagi Okvirnega sklepa o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi, ki ga je 28. novembra 2008 sprejel evropski svet. V tem aktu je evropski svet pozval evropske države, naj v svojih kazenskopravnih zakonodajah hujše primere rasizma in ksenofobije, med katere spada tudi zmanjševanje pomena ali zanikanje holokavsta, opredelijo kot kazniva dejanja. Hkrati pa jim je, prav tako v tem aktu, dal možnost, da lahko, če se tako odločijo, kot kaznivo dejanje opredelijo samo tiste primere rasizma in ksenofobije, ki so storjeni na način, ki lahko moti javni red in mir, ali pa z grožnjami, zmerjanjem in žalitvami.
Slovenski kazenski zakonik torej, sicer v okviru evropskih smernic, določa sorazmerno stroge pogoje za pregon sovražnega govora. Še tako sovražne izjave, naperjene proti določeni družbeni skupini, ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja, če hkrati ne ogrožajo javnega reda ali če niso storjene z grožnjami, zmerjanjem ali žalitvami. Vendar bi bilo mogoče tudi na podlagi takih zakonskih določb učinkovito preganjati avtorje sovražnega govora, če bi jih tožilstvo v praksi dosledno uporabljalo oziroma če bi jih tolmačilo tako, kot se glasijo. Na podlagi več aktualnih primerov pa je mogoče sklepati, da si tožilstvo do avtorjev sovražnega govora že tako blage določbe še dodatno razlaga v njihov prid.
Javni red in grožnje, zmerjanje ali žalitve
V primeru uporabnika twitterja, ki je zanikal obstoj holokavsta, je tako tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker po njegovem mnenju sporne izjave niso ogrožale javnega reda in niso bile storjene z grožnjami, zmerjanjem ali žalitvami. Gotovo se je treba strinjati s tožilstvom o tem, da sporni tvit ne bi mogel ogroziti javnega reda ali miru, torej da realno ne bi mogel spodbuditi množičnih nemirov in nasilja na ulicah. Zelo sporno pa je stališče tožilstva, po katerem zanikanje holokavsta ne pomeni »groženj, zmerjanja ali žalitev«. V zadevi Garaudy proti Franciji je ESČP prepričljivo pojasnilo, da pomeni zanikanje holokavsta obtoževanje Judov, da so izkrivljali zgodovino, da so torej lagali o svojem trpljenju v nacističnih taboriščih. Take obtožbe so do žrtev holokavsta nedvomno žaljive. Ugotovitev tožilstva, da je javno zanikanje holokavsta le neškodljivo izražanje lastnega mnenja, do katerega je vsakdo upravičen, in da tako izražanje ni žaljivo, je zato neprepričljiva.
Sebastjan Erlah je lani na twitterju zapisal, da bi bilo treba begunce postreliti, če bi se državni meji približali na 500 metrov. Foto: Jože Pojbič/Delo
Na neustrezen način si tožilstvo tolmači tudi zakonsko določbo, po kateri je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko sovražni govor ogrozi javni red. Ko je avgusta 2015 Sebastjan Erlah na twitterju zapisal, da bi bilo treba begunce postreliti, če bi se državni meji približali na 500 metrov, je tožilstvo ovadbo zoper njega zavrglo z obrazložitvijo, da s svojimi izjavami ni ogrozil javnega reda in miru. Težko je razumeti stališče tožilstva, po katerem pozivi k streljanju na ljudi ne pomenijo grožnje za javni red. Erlahovi pozivi so bili objavljeni v času, ko se je zaostrovala napetost med matičnim evropskim prebivalstvom in vedno večjim številom priseljencev. V takih razmerah bi se objektivno lahko zgodilo, da bi kdo tem pozivom sledil in da bi dejansko prišlo do nasilnega vedenja do beguncev ali do muslimanov – v medijih, predvsem pa v različnih spletnih komentarjih sta se ti dve skupini ljudi enačili. Po Erlahovih tvitih in številnih drugih sovražnih spletnih komentarjih, naperjenih proti muslimanom, smo bili priče dvema zaporednima skrunitvama zemljišča, na katerem bo v Ljubljani stala džamija. Takrat so neznani storilci po tem zemljišču razlili svinjsko kri oziroma nanj odvrgli svinjske glave. K temu dogodku je gotovo pripomogla tudi intenzivna gonja proti priseljencem in muslimanom na splošno v različnih spletnih komentarjih, morda pa so k temu pripomogli tudi Erlahovi pozivi.
Člen 133 jugoslovanskega kazenskega zakona
O razlogih za tako blag odnos državnega tožilstva do avtorjev sovražnega govora lahko samo ugibamo. V množici teoretičnih prispevkov, ki grajajo odnos slovenskega tožilstva do sovražnega govora, je mogoče najti tudi take, ki se sklicujejo na zgodovinske okoliščine. V Jugoslaviji, vključno s Slovenijo, ki je bila njen del, je bila predvsem do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja svoboda izražanja grobo kratena. Člen 133 jugoslovanskega kazenskega zakona je opredeljeval znameniti »verbalni delikt«, ki je prepovedoval vsakršno izražanje, naperjeno proti takratni komunistični oblasti. Ta zloraba kazenskega prava za politične namene in posledično pretirano omejevanje svobode izražanja v prejšnjem družbenem sistemu sta morda razlog za to, da državno tožilstvo v današnjem času - pod vplivom teh zgodovinskih travm - pretirano varuje svobodo izražanja.
Vendar: pretirano privilegiranje svobode izražanja v primeru sovražnega govora nujno pomeni pretirano deprivilegiranje človekove pravice, ki je na drugi strani tehtnice, to je pravice do osebnega dostojanstva in varnosti žrtev sovražnega govora. Po eni strani sicer moramo soglašati s tožilstvom, da je treba varovati svobodo izražanja in da je treba kazenskopravno represijo zoper avtorje sovražnega govora uporabiti le kot zadnje sredstvo oziroma ultima ratio. Po drugi strani pa se moramo tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj iz ne tako oddaljene preteklosti zavedati nevarnosti, ki jo s sabo prinaša vzbujanje sovraštva do ranljivih družbenih skupin. Zato bi morali svobodi izražanja postaviti jasne meje, ekscesne primere sovražnega govora pa ustrezno sankcionirati. Tega bi se moralo slovensko tožilstvo pri kazenskopravnem pregonu sovražnega govora bolj zavedati. Ob vse pogostejših poskusih rehabilitacije nacističnega režima, ki smo jim priče, bi bil za to skrajni čas.
