Tako čudovito mračno

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bodo 13. aprila odprli razstavo grafik kultnega filmskega režiserja Davida Lyncha.

Objavljeno
06. april 2018 14.43
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

V dokumentarnem filmu Umetniško življenje (The Art Life) iz leta 2016 David Lynch ne govori prav veliko. Večji del filma strastno kadi, ogorke frca po betonskem studiu nekje v hribovju Los Angelesa, premišljuje in slika skoraj tridimenzionalna platna. Vmes prav počasi in z zavijajočim glasom, kot kakšen moder kavboj iz vesterna, pripoveduje o svojem življenju. O tem, da je imel srečno otroštvo (»Vedno me malo zaskrbi, ko ugotavljam, da so psihopati mnogokrat imeli zelo srečno otroštvo«), da nikoli ni maral šole, da je začel kaditi že kot mulc, ker ima rad ogenj, da obožuje vino in sovraži umivanje, ker ne mara biti moker. Razlaga, da je od nekdaj rad slikal in da si ni nikoli predstavljal, da lahko slikarstvo postane poklic, vse dokler ga ni nekoč prijatelj odpeljal v očetov umetniški studio. Takoj se je zaljubil v vonj in kaos ateljeja in se odločil, da je umetniško življenje prava izbira zanj. »Cel dan slikaš, piješ kavo, kadiš in to je to. Včasih pridejo tudi ženske. Sreča je to, da ustvarjaš in živiš kot umetnik.«

Sprva ni bil preveč dober slikar, a vedel je, da bo boljši, če bo vztrajal. Vedel je seveda tudi, da s takšno fantazijo, kot jo ima, lahko ustvari marsikaj. Ko je bil star osemnajst let, je v New Yorku videl razstavo slikarja Francisa Bacona in njegova platna, polna agonije, krikov in groze eksistence, so ga neskončno inspirirala. Všeč mu je bilo Baconovo razmišljanje o ustvarjanju: »Kreativni proces je koktejl instinktov, spretnosti, kulture in kreativne mrzlice. Ni tako, kot da bi bil na drogi. Gre za natančno določeno stanje, kjer se vse dogaja zelo hitro, za mešanico zavestnega in nezavednega, strahu in užitka; malce je podobno ljubljenju, v resnici je to fizični akt ljubezni.«

Lynch je našel je slikarsko dušo dvojčico in iznašel večne motive, ki so postali njegova poetika: halucinacije, nadrealizem, erotično senzualnost, rdeče zavese, skrivnostne sobe, radiatorje, ki imajo svojo zavest, pritlikavce, srhljivi voajerizem, razpadanje ... »Včasih grem po ulici in zagledam star obliž. Robovi so pokriti z umazanijo. Vidim lahko krvav madež, mogoče je celo malce rumen. Če bi ga videli na fotografiji in ne bi vedeli, kaj predstavlja, bi se vam zdel neverjetno lep.«

Premikajoča se slika

Vpisal se je na študij likovne umetnosti na muzejski šoli v Bostonu, a se je kmalu naveličal. S prijateljem sta slišala, da v Salzburgu na likovni akademiji uči slavni slikar Oskar Kokoschka. Odločila sta se, da bosta postala njegova študenta, in odpotovala v Evropo. Načrtovala sta, da bosta v avstrijskem mestu ostala tri leta, a sta se vrnila že čez štirinajst dni. Začel je študirati na Likovni akademiji Pensilvanija v Filadelfiji. Tam mu je bilo veliko bolj všeč, tudi zato, ker je bila stavba akademije skoraj črna in je nad mestom visel temen oblak smoga, ulice so bile nevarne, polne kriminala, obupa in žalosti. Ta temačna atmosfera je bila primerna za nadrealistične slike, ki jih je ustvarjal.

Imel je napade anksioznosti in tedne ni zapuščal stanovanja. Cele dneve je sedel in poslušal tranzistor. Ko so bile baterije v njem že skoraj prazne in je delal vedno bolj tiho, ga je tesno stiskal k ušesu. Hodil je v mrtvašnico gledat kadavre in v kleti doma kopičil trupelca mrtvih ptičev in mišk, ker ga je zanimalo, kako se nekaj organskega spreminja, kako razpada in izginja.

I Write on Your Skin How Much I Love You

Ko ga je nekoč obiskal oče, ga je ponosno odpeljal v svoj »laboratorij«, in ko sta se vzpenjala iz kleti, mu je oče previdno dejal: »David, upam, da nikoli ne boš imel otrok.« Lynch ima štiri otroke.


Nekega dne je slikal zelo mračno kafkovsko sliko divjega vrta in naenkrat se mu je zazdelo, da je skozi sliko zapihal veter in da se rastline, ki jih je naslikal, premikajo. »Gledal sem, kaj se dogaja, in pomislil, poglej, premikajoča se slika.« Začel ga je zanimati film.

V 70. letih je posnel kratek nadrealističen in vizualno zelo močan film Stara mama, ki govori o dečku, ki moči posteljo in ima nore animalične in nasilne starše. Nekega dne najde seme in posadi rastlino. Iz nje se kot sluzava pošast v filmu Tujec »rodi« ljubeča stara mama. Danes se zdi zelo nenavadno, da je ta, tako zelo umetniški film pritegnil pozornost ameriškega filmskega inštituta, da mu je konec šestdesetih let podelil štipendijo.

Preselil se je v Los Angeles in začel snemati prvi celovečerni film Eraserhead (1977), ki je nastajal kar pet let in za katerega je sam naredil tudi scenografijo, kostumografijo in poskrbel za vsak najmanjši detajl. »Včasih sem ponoči sedel na prizorišču snemanja in si predstavljal, da svet zunaj tega prostora ne obstaja.«

Eraserhead, zgodba o zombijevski kreaturi po imenu Henry Spencer, čigar dekle rodi čudno bitje brez okončin, je takoj postal kulten. Še vedno je ena največjih skrivnosti filmske zgodovine ta, kaj natančno je to čudno tragično bitjece brez kože, za katero se zdi, kot da je resnično živo. Žival brez kože? Živalski fetus?

Sledili so filmi Človek slon, Modri žamet, Divji v srcu, Mulholland Drive, tv-nadaljevanka Twin Peaks ...

Lynch je postal eden najbolj slavljenih filmskih režiserjev. Predmestja, krofi, kave, nasilje, podzavest, absurd so postali njegov podpis. Vedno ga zanima, kaj je pod površino, in njegovi junaki to površino včasih spraskajo do krvavih nohtov.

Že ko je bil otrok, so ga najbolj zanimale hiše, ki so imele zaprta vsa polkna, kaj se dogaja v temnih sobah te hiše, se je spraševal. »Ljudje pravijo, da so moji filmi mračni. A tako kot svetloba tudi tema raste iz odseva sveta. Rad imam svoje ideje, vanje se resnično zaljubim. Dober film je mnogokrat kot dekle, v katero se zaljubiš, a natančno veš, da je ne moreš pripeljati domov in predstaviti staršem, ker je preveč čudna, nenavadna, čudaška in nepredvidljiva.«

Razstava in transcendenca

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bodo 13. aprila odprli razstavo z naslovom Ogenj na odru, na kateri bomo lahko videli izbor grafik litografij, ki jih je Lynch ustvaril v grafičnem ateljeju Idem v Parizu. Poleg temačnih in nenavadnih platen, ki so kot črno-bela podzavest njegovega filmskega ustvarjanja, bo predstavljen tudi izbor eksperimentalnih filmov. Razstava je nastala v sodelovanju s pariško založbo Item Éditions in Lynchevim studiem iz Los Angelesa.

Razstavljene grafike imajo v sebi nekaj filmskega tudi zato, ker jih je mnogokrat opremil z besedami. Čeprav gre le za izraz, komaj kdaj stavek, se zdi, kot da gre za zgodbo. Besede ga vznemirjajo podobno kot druge likovne oblike, saj ima tekst zanj tako pripovedno kot vizualno noto. Kot pravi sam, so črke povezane v besedo kot zobje v ustih.

Laughing Woman

Razstavo zaokrožajo slike iz zasebnih zbirk, akvareli in izbor eksperimentalnih in animiranih filmov od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes. Razstavljenim delom je skupno prepletanje nadrealističnega, ekspresivnega in grotesknega, s čimer se vzpostavlja lynchevsko vzdušje.


Lynch že štirideset let izvaja transcendentalno meditacijo. Brez nje bi s svojim umom težko preživel. Nekoč se je zelo bal javnih nastopov; najraje je kar posnel svoj govor in potem brez besed stal pred mikrofonom ter ga predvajal. V zadnjih letih rad nastopa, saj o tem, kako dobro transcedentalna meditacija vpliva na najstnike, predava po vsem svetu.

Prav tako je po njegovem koristna za umetnike, saj se lahko z njeno pomočjo ustvarjalec osvobodi pritiskov vsakdana in se posveti kreativnosti. Zdi se mu neumno, da ljudje še vedno mislijo, da je trpljenje nujno za dobro umetnost, saj kakršna koli oblika trpljenja ustavi tok kreativnosti. Sreča se mu zdi za ustvarjanje zelo pomembna, le če si srečen, kreativnost teče.

Kako ujeti ideje?

V knjigi Kako ujeti veliko ribo: Meditacija, zavest in kreativnost (Catching the Big Fish: Meditation, Consciousness, and Creativity) piše o tem, da je lovljenje idej zelo podobno lovljenju rib. »Vse, kar delamo, se začne z idejo. Če ni ideje, ni nič. Ko ujameš prvo idejo, jo to zelo dober začetek, saj jo lahko uporabiš kot vabo, daš jo na trnek, potopiš v vodo in takoj se bo ujela še kakšna. Globlja ko je voda, močnejše in čistejše so ideje, večje in abstraktnejše so ribe.«

Po njegovem mnenju ideje zelo dobro lovimo takrat, ko sanjarimo. Ali pa gremo ven iz hiše, na sprehod ali potovanje, zaprti prostori niso najboljši. »Sprehajaš se po ulici in nenadoma v luži zagledaš odsev luči in bum – dobiš idejo. Kdo ve, kako in zakaj se to zgodi.«

Ko snema, se mu vedno zdi, da v nekem paralelnem svetu obstaja soba, v kateri je človek, ki mu je natančno jasno, kakšen bo cel film, čeprav je razstavljen kot sestavljanka. »Ta človek mi podaja košček po košček po nekem čisto svojem vrstnem redu. Najprej je vse zelo abstraktno in sploh ne vem, za kaj gre. Velikokrat sem na snemanjih čisto izgubljen. Več koščkov mi vrže ta skrivnostni mož, več idej ujamem, in počasi se začnejo stvari sestavljati.«

Lynch najraje gleda televizijske dokumentarce o popravljanju avtomobilov in motorjev, rad posluša Kanyeja Westa in meni, da je njegov komad Blood on the Leaves minimalistična lepota. Rad seka in žaga, obožuje vonj po lesu in si sam izdeluje pohištvo. »Gozd je nekaj najbolj skrivnostnega, lepega in strašnega na svetu. Ko govorim o lepoti, velikokrat govorim o lesu.«

Če ne slika, igra električno kitaro, snema kratke filme ali videe. Pred leti je na primer posnel serijo videev, v katerih kar za svojo pisalno mizo govori o tem, kakšno je vreme v Los Angelesu, kar je dokaj sijajna ideja, glede na to, da tam skoraj vedno sije sonce, zato je tekst vedno enak: »Danes je v Los Angelesu modro nebo, čez katero plava nekaj belih oblakov. Sonce je žareče in piha nežen veter.« Naravni fenomeni se mu zdijo nekaj čudovitega.

Tudi tvita rad; všeč mu je, da ima skupino anonimnih znancev, saj verjame v skupno zavest.

                                                                                 * * *

Ogenj na odru je prva predstavitev Lynchevih slikarskih del v Sloveniji, čeprav je režiser pred davnimi leti že hodil po naši zemlji. V bogatem Delovem arhivu sem našla odličen intervju z Lynchem, ki ga je leta 1997 v Parizu naredil Simon Popek.

S prijateljem Jackom sta nekoč potovala po Jugoslaviji vse do Grčije. Ko sta se vračala, je Jack spoznal lepo Jugoslovanko, takoj sta se zaljubila in skupaj z njima je odšla vse do Slovenije. »Zaupala nama je, da še nikoli ni pila kokakole in da si je blazno želi. Šli smo čez mejo in na prvi pumpi sva kupila šest steklenic kokakole; odprl sem prvo in ji ponudil, toda spila jo je tako sunkovito, da so ji mehurčki udarili nazaj, skozi usta, nos, skozi vse odprtine. Čudovit prizor. Sprva je preklinjala, toda kasneje ji je postalo všeč. Čudovito, res.«

Čudovito je njegova najljubša beseda in pripne jo na najbolj čudne reči.