Tiskane izdaje
V petek, 22. septembra, je bil mestni stadion v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, nabito poln. Na ulicah enega najbolj shizofrenih mest na svetu, kjer se na vsakem koraku zaletavajo skrajno ruralne in skrajno urbane podobe, je bilo več kot pol milijona ljudi. Skoraj vsi so vihrali z zastavami Kurdistana, o katerem so bili, brez izjeme, prepričani, da bo prej ali slej postal neodvisna država. Predsednik kurdske regije na severu Iraka Masud Barzani je na zadnjem shodu pred referendumom o neodvisnosti nepregledno in evforično množico nagovoril z umirjenim, a preprečljivim tonom. Le še nekaj korakov moramo storiti in udejanjili bomo svoje zgodovinske sanje, je govoril publiki, ta pa mu je uročeno sledila.
Tri dni kasneje je slabih 93 odstotkov tistih, ki so se udeležili referenduma, podprlo dokončno odcepitev Kurdistana od Iraka in vzpostavitev nove države na vrelišču Bližnjega vzhoda. Ljudje so se veselili. Številni nebrzdano. V središču Erbila se je streljalo. Pametno se je bilo zadrževati v zaprtih prostorih. Tekle so solze sreče. Tri, celo štiri generacije iraških Kurdov so bile prepričane, da so priča dogodku, ki bo imel najbolj svetlo mesto v kolektivnem spominu večno preganjanega naroda.
Nisem naletel na veliko sogovornikov, ki bi bili v navalu čustev zmožni trezno oceniti do obisti nenaklonjene geostrateške razmere in razmerja, v katerih je potekal »zgodovinski« referendum. Govoriti o »slabem tajmingu« in morebitnih novih konfliktih, ki jih utegne v Iraku in morda tudi v regiji spodbuditi bolj ali manj osebni projekt vladajoče družine Barzani, je bilo skoraj bogokletno. In to kljub temu, da razen Izraela in, posredno, Rusije v mednarodni skupnosti nihče ni - vsaj ne odprto - podprl kurdske poti v neodvisnost.
Prodajalna fotografij Barzanija in njegovih sorodnikov. Foto: Felipe Dana/AP
Nasprotno: Združene države so iraške Kurde, kot že tolikokrat, po uporabi odvrgle. Evropska unija (ne le) na Bližnjem vzhodu tako ali tako ne obstaja. Obstajajo pa posamične države, denimo Nemčija, ena ključnih trgovk z orožjem, ki je v Kurdistanu našla vstopno točko v naftno bogato območje in s tem ter načrtovanim strateškim premikom malo bolj proti vzhodu močno prispevala k ameriškemu sicer z dolgotrajnim umikanjem iz regije povezanemu »molku«. Sosednje države - Turčija, Iran in Sirija - so nemudoma sklenile nenačelno protikurdsko koalicijo, na čelo katere se je po seriji vojaških zmag proti samooklicani Islamski državi samozavestno in agresivno postavil uradni Bagdad.
Ta je - skupaj s šiitskimi milicami na čelu s Hašd al Šabi - taktično kopičil sile na območjih, kjer meja med Bagdadom in Erbilom ni bila jasno določena. Predvsem v okolici etnično mešanega Kirkuka, kjer ležijo ena izmed najbogatejših naftnih polj na svetu. Obenem se je tudi v dneh pred referendumom ponovno potrdilo, da kaj takega kot kurdska enotnost ne obstaja - nikoli ni in nikoli ne bo. Razkorak med Barzanijevim Erbilom, ki je pod nadzorom Kurdske demokratične stranke (KDP), in Sulejmanijo, ki jo s pomočjo sosednjega Irana obvladuje konkurenčni klan Talabani oziroma Kurdska patriotska zveza (PUK), je bil preprosto prevelik, da bi lahko »taktično premirje« med patriarhalnima družinama preživelo lokalne, regionalne in globalne pritiske.
Ko so preštevali še zadnje referendumske glasove, bi moralo biti vsakomur, ki vsaj površno spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu, jasno, da prihajajo težave in da se je 71-letni Barzani, ki je razglasil referendum 7. junija, ko Islamska država še ni bila poražena in ko je ozvezdje - vsaj njemu in njegovim najbližjim svetovalcem - ponujalo malce drugačno podobo, zaigral. Da je potegnil napačno in predvsem preuranjeno potezo ter si zožil manevrski prostor.
Barzani se s prvim novembrom poslavlja s položaja predsednika iraškega Kurdistana. Foto: Khalid Mohammed/AP
Slabih šest tednov po referendumu je ozemlje iraškega Kurdistana za skoraj 40 odstotkov manjše od tistega, ki so ga Kurdi hoteli vrisati na nov zemljevid Bližnjega vzhoda. Iraška vojska je skupaj s šiitskimi milicami brez omembe vredne obrambe - izdaja v kurdskih vrstah - zasedla območja, ki so jih Kurdi nadzorovali od leta 1991. Namesto utrjevanja državnosti je Kurdistan po referendumu - v imenu pravnega reda - začel izgubljati avtonomijo. Kurdske oblasti so obenem izgubile več kot polovico naftnih vrtin. V Kurdistanu je zavrelo. Navzven in navznoter. Izredne razmere so porinile na plan vse ključne patologije modusa operandi (za zdaj še) avtonomne regije na severu Iraka: korupcijo, netransparentnost, nepotizem, ekonomski oportunizem, izključevanje, dvoličnost, nacionalizem in pohlep.
Ker je Barzani s svetovalci narobe ocenil politične razmere in razmerja, kar se mu glede na »stoletne« izkušnje in »očitnost« neugodne situacije preprosto ne bi smelo zgoditi, so se sanje iraških Kurdov o neodvisni državi spremenile v še pred nekaj tedni težko predstavljivo moro.
»Jaz, Masud Barzani, pešmerga, se bom še naprej trudil doseči in varovati pravične cilje našega naroda in ljubih pešmerg,« je minulo nedeljo v televizijskem nagovoru dejal Barzani in dodal, da s prvim novembrom ne bo več predsednik iraškega Kurdistana. Drugi predsedniški mandat se mu je sicer iztekel že leta 2013, a ga je zaradi »izrednih razmer« oziroma boja z Islamsko državo podaljšal še za dve leti. Toda »upokojitev« legendarnega kurdskega bojevnika in sina vojaškega poveljnika do zdaj edine neodvisne kurdske države, ki je na iranskem ozemlju kratek čas delovala leta 1946, je sprožila valove šoka in začudenja. Kurdistan, kjer večina prebivalstva ne pozna nobenega drugega voditelja, je obnemel. Vprašanja so ostala brez jasnih odgovorov - vakuum so, kot se rado zgodi, hitro napolnile različne teorije zarote. Kurdistanski parlament, ki se je tik pred referendumom sestal prvič po dveh letih, je potrdil Barzanijevo slovo. Izbruhnili so nemiri. Čeprav je predsednik vlade Barzanijev nečak, sin pa vodi vplivno varnostno-obveščevalno agencijo, se je v Erbilu nemudoma začel spopad za - ne glede na zadnje velike izgube - zares bogato nasledstvo.
Shod iraških Kurdov v podporo Barzaniju. Foto: Safin Hamed/AFP
Številni so si Barzanijev umik iz aktivne politike, v katero je po očetovi smrti vstopil leta 1979, že kot šestnajstletnik pa se je na bojiščih pridružil »večnemu« kurdskemu osvobodilnemu boju, na hitro razložili kot priznanje »referendumske napake« - kot priznanje poraza. A stari preprosti pešmerga, kot se je poimenoval v poslovilnem govoru, je dejansko povlekel edino mogočo potezo - sprevidel je namreč, da v iraškem Kurdistanu obstaja velika možnost državnega udara in nasilnega prevzema oblasti tistih sil v Sulejmaniji, ki so Kirkuk le nekaj ur po sklenitvi velikega dogovora - dejansko posla - izročile v roke iraški vojski in iranskim milicam pod vodstvom poveljnika iranske republikanske garde in trenutno morda najbolj vplivnega moža na Bližnjem vzhodu Kasema Sulejmanija.
Barzani, ki je del mladosti preživel v izgnanstvu v Sovjetski zvezi, Iranu in Siriji, je po velikem političnem porazu izbiral med (državljansko) vojno in mirom. Stari vojak se je v precej netipični maniri odločil za - mir. A vprašanje je, ali bo to dovolj. Iraške sile in šiitske milice namreč pripravljajo ofenzivo, s katero nameravajo zasesti vse kurdske mejne prehode s Turčijo, Sirijo in Iranom, ki so še pod nadzorom pešmerg, ter mednarodni letališči v Erbilu in Sulejmaniji. To kljub Barzanijevemu umiku in že doseženemu absolutnemu ponižanju tako kurdskih regionalnih oblasti kot pešmerg zveni kot (nova) vojna napoved.
Morda bo stari bojevnik dejansko moral spet prijeti za puško.
