Tegobe Velikega brata

Premierka Theresa May je v imenu Velike Britanije po predvidenih predpisih začela proces izstopa te države iz EU. Prevladuje mnenje, da je Velika Britanija s tem ugriznila v železno palico in da se ne zaveda vseh posledic tega dejanja. Po Evropi se vrstijo debate in premisleki, kaj to pomeni za sredico EU, pa o tem, kako bo brexit po drugi strani Evropo pravzaprav okrepil. Toda tu so pomisleki, kajti krepijo se tudi evropski nacionalizmi, in nekateri menijo, da je angleški nacionalizem samo uvod v učinek domin po vsej Evropi. Nizozemske volitve pa so še dokazale, da v politikah evropskih držav pravzaprav ne gre toliko za črno-belo dilemo, ali bodo na volitvah zmagali pravi (nepopulisti) ali nepravi (populisti), temveč gre za temeljno dejstvo, da po vsej Evropi razsaja nevidna ideologija, ki so se ji uklonili vsi in ki je ugrabila politiko, in da ta ideologija ne dela za evropske ljudi, temveč za kapital, in da že tako zelo bogate dela še bogatejše. Iz tega spoznanja je mogoče pogledati tudi na prihodnjo državno in družbeno podobo Slovenije, ki je na EU obsojena tako v dobrem kot v slabem.

Kdo koga pusti na cedilu

Velika Britanija, ki je bila največji pospeševalec neoliberalizma in je v EU imela ogromno posebnosti in privilegijev, je prva in najnazornejša žrtev svojega lastnega otroka. Celotno razmerje VB do EU je bilo že od snovanja Evropske gospodarske skupnosti pred šestdesetimi leti usmerjeno v razrast britanske finančne industrije. Najmočnejši ekonomski steber Velike Britanije je prav finančna industrija, torej panoga, ki ljudem sorazmerno ni dvigovala življenjske ravni, temveč je nesorazmerno bogatila bogate, v krizi pa še povečala razdaljo med najbogatejšimi in povprečjem. Ko so se ljudje ogrevali za Fargeev populizem, so bili že zadosti jezni, da so si lahko pustili podtakniti iluzijo, kako je glavni krivec za očitna dejstva bruseljska birokracija, in ne londonski City. Tudi v ZDA so ljudje Trumpu zagotovili uspeh na podtaknjenih iluzijah, da zid na južni meji z Mehiko lahko reši vse probleme, toda tudi da se bo delavski razred zbudil in pregnal volkove z Wall Streeta. Londonski župan, danes zunanji minister Boris Johnson, je pred referendumom in za njegove potrebe vehementno obljubljal, kako bo Velika Britanija od EU nazaj izterjala 350 milijonov funtov, kako bo »porezal« emigrante in emigracijo, kako bo doslej »evropski denar« poslej namenjen za bolnišnice in javno zdravstvo ... Bila je laž, a je delovala. Vse to je bilo napihovanje balona in Johnson ni šel pred javnost in se opravičil, temveč se bodisi zavil v konformistični molk bodisi sprenevedal. Trump je tudi že doživel svoj prvi flop. Hotel je zrezati Obamovo zdravstveno reformo, Obamacare, pa so republikanski senatorji dojeli, da ukinitev socialne zdravstvene podpore zaradi nepopularnosti lahko zelo škoduje njihovi karieri in so Trumpove namere ustavili. Oglasil se je znameniti filozof Noam Chomsky in napovedal, da bo Trump svoje volivce v kratkem pustil na cedilu. Da bi to lahko storil brez škode zase in za svoje politične in ekonomske ambicije, v zameno za prenos krivde utegne določiti grešnega kozla, in to je nevarno, pravi. Pravzaprav je Trump to že storil pred volitvami, ko je kriminaliziral Mehičane in napovedal veliki južni zid. S tem si je na glavo spravil ostro kritiko papeža Frančiška, ki je povedal, da tisti, ki zida zidove med ljudmi namesto mostov, ni kristjan. In ZDA in Velika Britanija, ki sta v razsvetljenski zgodovini veljali za prvoborki, sta postali prvi in največji žrtvi svojega neoliberalizma. K temu gre pomembna ugotovitev, da njun neoliberalizem in nacionalizem hodita z roko v roki in se napajata eden iz drugega in drug ob drugem na račun tretjega. In ta »tretji svet« sestavlja socialno dno Evrope.

Ko pritrjuješ vnaprej in na zalogo

Verjetno to ni najpomembnejša novica, je pa pomenljiva: mediji so napovedali, da bodo v ZDA 4. aprila v 180 kinematografih predvajali film 1984 po knjigi Georgea Orwella. Režiral ga je Michael Radford, avtor je roman napisal leta 1949. To je bilo leto po sprejetju splošne deklaracije človekovih pravic v New Yorku. Roman opisuje totalitarizem. Svet je razdeljen na tri velike državne sisteme, Oceanijo, Eastazijo in Evrazijo. Državi (Oceaniji), ki jo opisuje, vlada Partija, Veliki brat. Ni naključje, da so se snovalci take kinematografske verige namenili obuditi analogijo s sodobnimi totalitarizmi zdaj, kajti zahodni svet je v podobnem položaju, kot je bil po drugi svetovni vojni – vsaj kar zadeva družbeno ozračje – komunistični svet izza železne zavese. Zdaj se spominjamo te zavese in se sprašujemo, na kateri strani bi bilo slabše, če bi ta še obstajala. Zdi se, da se svetovne (zahodne) in evropske politične elite ne zavedajo dovolj pomembnosti tega dejstva, kajti populizmi in nacionalizmi niso vzrok, temveč posledica totalitarnega stanja in vsakokratno premagovanje teh populizmov v volilnih ciklih problema neoliberalnega totalitarizma ne more rešiti, lahko ga le odloži.

Za Slovenijo bi to bil še posebej pomemben premislek in skorajda tragično postaja, ker se dominantna notranja politika ne zaveda nacionalne pomembnosti trenutka. Problem javnega dobrega in egalitarnosti v temeljnih socialnih pravicah in v dostopnosti do dela, znanja in zdravja čisto potiho, nevidno in neslišno postaja osrednja tema prihodnje države Slovenije in to zgodbo je »narodna« Slovenija v svoji zgodovini že pripovedovala. Medtem se zdi, da vladajoča koalicija tone v svoj neoliberalni konformizem in se sonči na sončni strani Alp prav v imenu strahu pred desnico. Zdaj že lahko razglasimo, da, kar zadeva neoliberalizem, to pa je postal veljavni kriterij, vladajočo koalicijo sestavljajo stranke vsebinske desnice in da ima Slovenija povsem desno vlado, čeprav ne v zgodovinskih podpomenih te označbe. Potem ima Slovenija večji del tudi desne opozicije, ki se drenja okoli zgodovinskega pojma desnice, in njene stranke bi rade dokazale svoje patriotsko nastrojenje, ki pa v neoliberalni ideologiji ni nič drugega kot iz nacionalizma izluščen populizem. Slovenska politika razpravo o EU povečini dojema le in predvsem kot razpravo velikih in kapitalsko močnih evropskih držav, kakršni sta Nemčija in Francija, in zdi se, da prevladuje mnenje, češ, naj se veliki čim prej dogovorijo za nove rešitve, Slovenija se bo z njimi strinjala v vsakem primeru in vnaprej.

Kdo se ne boji velikega

Zmeda, ki sta jo povzročili ZDA in Velika Britanija, kaže, kako kompleksna so postala mednarodna razmerja, in zdi se, da ima Nemčija scenarije za takšen izid, kakršnemu smo priče, pripravljene že deset let. O Evropi več hitrosti v scenariju B se je namreč govorilo že tedaj. Podati pa je treba temeljno ugotovitev, namreč, da je Evropi že odklenkalo, če ne bo izpolnila dveh pogojev. Prvi je, da iz svojega kulturnega konja razsedla neoliberalno ideologijo in nanj spet postavi evropskega človeka; druga pa je, da v svoj »gospodarski« premislek začne ponovno vgrajevati izhodiščno socialno in zdravstveno egalitarnost ljudi. Simptomatično je, da je Velika Britanija že ob sprožitvi izstopnega mehanizma hkrati sprožila tudi pomisleke, da bi rada od EU izsilila ugodnosti prostega trga v zameno za vojaško zavezništvo. Če bi EU v to privolila, bi to bila velika napaka, toda zdi se, da takega dogovora ne bo sklenila pod nobenim pogojem.

Bolj pomembna pa je notranja debata o Evropi več prestav, še pomembnejše za Slovenijo je vprašanje, v kateri prestavi se bo znašla in kaj naj stori, da svoji evropski usodi ne bo prepuščena tako kot kraški teran. Dileme navzven niso lahke. Če jo bo ujel »nemški scenarij«, tvega, da si bo ponovila tegobe germanske nadvlade, kakršne je poznala v habsburški monarhiji. Mnogi politiki tradicionalne desnice v Sloveniji si tega želijo bolj kot kaj drugega. Drugi mogoči scenarij je, da bo padla v razred držav višegrajske skupine, postkomunističnih držav, ki so dokazale, kako zelo niso sposobne nadgraditi niti evropske niti demokratične misli in kako zelo so ujete v klešče atavističnega nacionalizma. In tretji mogoči scenarij je smer jugovzhoda in okoliščin, ki so nekoč že pripomogle k zvezi južnoslovanskih narodov po vzoru slovanske Belgije.

V vsakem od scenarijev Slovenija stoji pred Velikim bratom in iz te in podobnih zgodovinskih ponovitev bi se lahko končno že naučila, kako pomembno je negovati temeljno humanistično izročilo egalitarnosti in kako se le v prepričljivi moči odlične družbene kulture malemu nikoli ni treba bati velikega.