Temna plat turizma

Pojav so upravičeno poimenovali temna plat turizma (The dark side of tourism). Neusmiljeno izkoriščanje otrok najdemo po vsem svetu, predvsem v državah tretjega sveta in državah v razvoju. Samo v Kambodži je med 800.000 prostitutkami vsaka tretja mladoletna, večina njihovih strank pa so turisti.

Ugotovitve kažejo, da lahko v azijskih državah mladoletna oseba z zaslužkom od prostitucije vzdržuje do petčlansko družino. Otroci, praviloma stari od 6 do 14 let, so ujeti v mučen boj za preživetje premnogih obubožanih družin, ki so odvisne od njihove podpore, in družbo, ki jih brezobzirno izkorišča. Največji napredek pri ozaveščanju o problematiki otroškega spolnega turizma je omogočila mednarodna organizacija Ecpat, ki kot mreža od leta 1990 združuje organizacije in posameznike v skupnem prizadevanju za odpravo komercialnega spolnega izkoriščanja otrok.

Turistična industrija in posamezne države se različno odzivajo na zastrašujoč problem. Primer dobre prakse so skandinavski tour operaterji, ki so podpisali kodeks, v katerem se zavezujejo, da bo vsak zaposlen deležen usposabljanja o otrokovih pravicah in pojavu otroškega spolnega turizma.

Slovenci smo se s primerom otroškega spolnega turizma spoznali, ko je sodišče v Melbournu zaradi pedofilije leta 2006 obsodilo na šest let zapora Nicolasa Omana (nekdanjega častnega konzula Liberije v Sloveniji). Med letoma 1999 in 2001 je v Liberiji in na Tajskem, med službenimi potovanji, snemal nespodobna dejanja s petletno deklico. Zaradi obsodbe je do konca življenja v Avstraliji vpisan v register spolnih prestopnikov.

Turizem – priložnost za razvoj

Turizem je ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti v svetu in velikokrat edina gospodarska panoga v državah v razvoju. Je pomembna razvojna in poslovna priložnost za večino držav v svetu, ki je v nenehnem vzponu. Leta 1950 so po svetu našteli 25 milijonov prihodov turistov, leta 2000 so se povečali na 700 milijonov, medtem ko Svetovna turistična organizacija napoveduje za leto 2020 kar 1,5 milijarde turističnih prihodov po vsem svetu. O ekonomskem pomenu turizma zgovorno govorijo podatki, saj ustvari 9,3 odstotka BDP in zaposluje 8,7 odstotka ljudi. Razvoj turizma v določeni državi ali regiji pogosto velja kot ekonomska priložnost za zmanjševanje revščine, saj ponuja veliko novih možnosti za zaposlitev. Zmanjša se brezposelnost in poveča možnost različnih oblik zaslužka, kar dvigne življenjski standard prebivalcev in izboljša gospodarski položaj turistične destinacije.

Turizem torej že dolgo ni več zgolj trend, temveč je postal gonilna sila prenekaterega nacionalnega gospodarstva. Poleg ekonomskih vplivov in vplivov na naravo zaznamuje tudi družbo samo, skozi socialni kontekst. Različne oblike turizma imajo različen socialni vpliv, med njimi pa negativno izstopa spolni turizem, ki je v občutnem trendu rasti povsod po svetu. Postaja ena izmed najbolj donosnih turističnih dejavnosti in vsako leto prinese na stotine milijonov evrov. Najbolj priljubljene destinacije so Tajska, Kenija, Tanzanija in Filipini. V zadnjih letih se je tovrstna oblika turizma močno razširila tudi v Latinski Ameriki, predvsem Braziliji, Kolumbiji, Kubi, Kostariki in Dominikanski republiki. Te države obiskujejo zlasti Američani in Kanadčani. V Evropi zasledimo povečane trende spolnega turizma v Rusiji, Ukrajini, Romuniji, Bolgariji in na Češkem.

Otroški spolni turizem

V okviru spolnega turizma se pojavlja tudi oblika, ki jo imenujemo »temna plat turizma«, to je otroški spolni turizem. Tako kot spolni turizem je tudi otroški spolni turizem dejavnost, ki vseskozi narašča, tako pri povpraševanju kot pri ponudbi. V Kambodži je na primer med 800.000 prostitutkami vsaka tretja mladoletna. Vedno več destinacij, praviloma v revnih in nerazvitih državah, postaja središča ponudbe otroškega spolnega turizma.

Revščina, neenakost med ženskami in moškimi, visoka rast prebivalstva in podeželsko-urbana migracija so temeljni vzroki za spolno izkoriščanje in prostitucijo. Žrtve so predvsem ženske in otroci z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Izkoriščanje otrok v spolne namene oz. spolno suženjstvo je oblika, pri kateri se izvaja spolna zloraba nad otroki in mladostniki. Spolne zlorabe so lahko prisilna prostitucija, spolno suženjstvo, otroška pornografija in spolni turizem. Tajska, Kambodža in Vietnam so opredeljene kot vodilne in najbolj obiskane destinacije za tovrstni spolni turizem v Aziji.

Otroški spolni turizem je ena najbolj dobičkonosnih vej turistične industrije v zadnjem obdobju, hkrati pa predstavlja tisto temačno, zamolčano skrivnost, ki se skriva za potovanji in globalnim turizmom. Mednarodna organizacija za delo je ugotovila, da je leta 1998 od 2 do 14 odstotkov BDP v državah, kot so Indonezija, Malezija, Filipini in Tajska, nastalo na račun spolnega turizma. Kakšen je delež otroškega spolnega turizma v tej oceni, ni mogoče oceniti. Pred leti so primat v otroškem spolnem turizmu imele države na območju Azije, danes pa se je ta preselil in razširil tudi v Mehiko, Kostariko in druge države Srednje Amerike ter v nekatere vzhodnoevropske države.

Globalizacija je nedvomno spodbudila razvoj otroškega spolnega turizma. Po svetu potujejo vedno večje množice turistov z različnimi potrebami in motivi, saj postajajo potovanja vedno bolj dostopna in priljubljena. To omogoča mobilnost posameznikov na destinacije, v praviloma revne države tretjega sveta, kjer otroci ponujajo spolne storitve za golo preživetje. Pomembno vlogo ima tudi svetovni splet, ki zaradi enostavne uporabe in vsesplošne dostopnosti omogoča promocijo in oglaševanje tovrstne oblike turizma. Tu so še posebej izpostavljene spletne strani z otroško pornografijo in forumi, prek katerih si otroški spolni turisti izmenjajo izkušnje in informacije.

Od hotelov s petimi zvezdicami do plaž

Otroški spolni turisti imajo pogosto vključeno nastanitev, prevoz in druge pakete turističnih storitev, ki olajšajo stik z otroki in hkrati omogočajo storilcu, da ostane neopažen v okolju. Glede na nedavna poročila CS-Monitor je 25 odstotkov vseh spolnih turistov po svetu državljanov ZDA, sledijo državljani Avstralije, Japonske in zahodnoevropskih držav. Kar 80 odstotkov spolnih turistov v Kostariki in 38 odstotkov spolnih turistov v Kambodži predstavljajo Američani.

Otroški spolni turizem se pojavlja na različnih prizoriščih, od hotelov s petimi zvezdicami do bordelov in plaž, pojavlja se tako v urbanih središčih kot na podeželju.

Med otroškimi spolni turisti prevladujejo moški, ki prihajajo iz vseh družbenih slojev; lahko so poročeni ali samski. Pogosto je napačno mnenje, da so storilci moški srednjih ali zrelih let. Podatki Ecpata kažejo, da so tudi mladi turisti tisti, ki potujejo v inficirane destinacije z namenom spolnega izkoriščanja otrok.

Ločimo jih na »situacijske otroške spolne turiste«, ki ne potujejo z očitnim namenom prakticiranja otroškega spolnega turizma, vendar jih okoliščine in ponudba tovrstnega turizma prepriča, da ga prakticirajo. Drugače od situacijskih pa »preferenčni otroški spolni turisti« potujejo na konkretne destinacije izključno z namenom prakticiranja otroškega spolnega turizma. Slednji se od »pedofilov«, kot tretje vrste otroških spolnih turistov, ločijo po tem, da v spolnem življenju prakticirajo tudi spolne odnose z odraslimi osebami, kar ni praksa pri pedofilih.

Značilnost tistih, ki spolno izkoriščajo otroke, je potreba in želja po superiornosti nad otroki. Praviloma posegajo po manipulaciji, ki jo nad otroki še toliko lažje izvajajo. Obenem pa je pomemben element manipulacije tudi revščina in socialna ogroženost otrok v državah tretjega sveta ali v državah v razvoju.

Razlogi za otroški spolni turizem so različni in velikokrat absurdni. Nekateri storilci so prepričani, da s plačilom spolnih storitev finančno pomagajo otrokom in njihovim družinam in da s tem pravzaprav naredijo nekaj dobrega. Pojavlja se tudi prepričanje, da so otroci iz revnih in nerazvitih držav inferiorni, torej drugorazredna bitja, ki nimajo pravic, zato njihovo spolno izkoriščanje ni nič slabega. To je tudi razlog, da jih storilci dojemajo in obravnavajo drugače kot otroke v razvitih družbah, od koder prihajajo in kjer ne prakticirajo otroškega spolnega turizma.

Spet drugi otroški spolni turisti poskušajo svoja dejanja upravičiti z argumentom, da so v drugih kulturah in tradicijah otroci že kmalu spolno zreli in da spolni odnosi z otroki niso tabu. Na podlagi takšnega argumenta se storilci izogibajo tudi socialnim normam in vrednotam, ki veljajo v družbenem okolju, iz katerega prihajajo.

Pojavljajo pa se tudi razlogi, povezani z možnostjo okužbe s virusom hiv, saj obstaja prepričanje, da imajo otroci redkeje aids in je možnost okužbe manjša. Toda resnica je ravno nasprotna; podatki Ecpata kažejo, da so otroci, ki so spolno izkoriščani, veliko bolj dovzetni za okužbe z virusom hiv.

Ignoranca vlad in lokalnih oblasti

K razvoju otroškega spolnega turizma v revnih državah tretjega sveta pa še dodatno pomaga ignoranca vlad in lokalnih oblasti, ki pod hudim ekonomskim pritiskom razvijajo turizem kot redek vir nacionalnega dohodka. Pristojni organi v teh državah velikokrat zavestno ignorirajo problem spolnega izkoriščanja otrok v turistične namene.

Žrtve otroškega spolnega turizma so otroci z revnih socialno-ekonomskih območij, mnogi od njih so pripadniki etničnih manjšin. Žrtve so tako dekleta kot fantje z nizko stopnjo izobrazbe, večina jih prihaja iz družin, v katerih je prisotno psihično in fizično nasilje. Pogosto imajo predhodno izkušnjo s spolno zlorabo in so velikokrat odvisniki. Ti otroci so obravnavani kot objekti za zadovoljevanje seksualnih želja in ne kot posamezniki s svojimi človekovimi pravicami. Pogosto gre za otroke, ki že sicer delajo v turistični industriji kot sezonski delavci in jim je ponujanje spolnih storitev zgolj dodatna dejavnost. Velikokrat jih v spolni turizem potisnejo njihovi starši ali sorodniki, ki si tako zagotovijo dodatni zaslužek, lahko pa zgolj hrano in nastanitev.

Ugotovitve Ecpata kažejo, da lahko v azijskih državah mladoletna oseba z zaslužkom od prostitucije vzdržuje do petčlansko družino. Velikokrat najdemo med žrtvami tudi sirote ali otroke brezdomce – otroke z ulice. Skrb zbujajoči so primeri, ko postanejo javni domovi za osirotele in brezdomske otroke centri za novačenje, v katerem sodelujejo tako zaposleni in vodstvo teh domov kot tudi organizirane kriminalne združbe.

Otroci žrtve spolnega izkoriščanja imajo hude čustvene, psihične in fizične posledice. Zaradi nerazvitosti spolnih organov so pogoste telesne poškodbe, izpostavljeni so bolečinam in spolno prenosljivim boleznim. Akutne psihične posledice se kažejo v nenehnem občutku krivde, nizki stopnji samospoštovanja, depresiji in v samomorilskih nagnjenjih. Socialno so ti otroci stigmatizirani, odvzeta jim je pravica do izobrazbe, še zlasti deklicam, ki se znajdejo na cesti brez kakršne koli pomoči ali podpore družbe oziroma okolja.

Države, v katerih se pojavlja otroški spolni turizem – po podatkih Ecpata po razširjenosti otroškega spolnega turizma posebej izstopajo Kenija, Honduras, Južna Afrika in Rusija –, imajo praviloma resne probleme s korupcijo, kriminalom in zagotavljanjem pravne države, obenem pa so to države z nizko stopnjo demokracije. Otroški spolni turizem se razvija v okoljih, kjer ni politične volje za zaščito otrok žrtev, zato je zakonodaja, ki bi izkoriščanje preprečevala, neustrezna. Pojavlja pa se tudi neustrezna interpretacija zakonodaje, pri kateri je žrtev pogosto izpostavljena kot krivec za storjena dejanja.

Nad zlorabo z ozaveščanjem

Učinkovito prizadevanje pri omejevanju spolnih zlorab in pospešenega uvajanja mehanizmov, ki bi države razvitega sveta obvezali, da v svoje predpise vključijo določila o kazenskem pregonu svojih državljanov za zločine, storjene v tujini in povezane s spolnim izkoriščanjem mladoletnih oseb, lahko zmanjša zanimanje za to sprevrženo obliko spolnega turizma. Največji napredek pri ozaveščanju o problematiki otroškega spolnega turizma je omogočila mednarodna neprofitna organizacija Ecpat, ki kot mreža od leta 1990 združuje organizacije in posameznike v skupnem prizadevanju za odpravo komercialnega spolnega izkoriščanja otrok.

Pomembnejši mednarodni akt kodeks ravnanja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem na potovanjih in v turizmu je bil oblikovan leta 1996 v okviru prvega svetovnega kongresa proti komercialnemu spolnemu izkoriščanju otrok v Stockholmu, ki ga je organiziral Ecpat. Kodeks so prvi podpisali trije največji organizatorji potovanj na Švedskem leta 1998, do danes pa ima že 1300 podpisnikov v 42 državah po vsem svetu. Na žalost iz Slovenije še ni nobenega podpisnika. Kodeks je postal ključni element za izvajanja koncepta odgovornega turizma turističnih podjetij in organizacij, saj vključuje zaščito otrok v svojo družbeno odgovornost in trajnostni razvoj. Podpisniki kodeksa se zavezujejo, da bodo upoštevali šest temeljnih kriterijev in jih integrirali v svoje poslanstvo organizacije, z namenom boja proti spolnemu izkoriščanju otrok.

Turistične organizacije in podjetja lahko svoje poslanstvo in procese usmerijo v preprečevanje spolnega izkoriščanja otrok. Pomembna preventivna dejavnost turističnih podjetij je tudi redno usposabljanje zaposlenih o otrokovih pravicah, preprečevanju spolnega izkoriščanja in načinih prijavljanja tovrstnih primerov ustreznim inštitucijam. Z zavezo za kontinuitetno izvajanje prej naštetih aktivnosti lahko turistična podjetja učinkovito integrirajo zaščito otrok v svoje procese dela ter tako izpolnijo zavezo do izvajanja odgovornega in trajnostnega turizma.

V Franciji so vsebine o ozaveščanju o negativnih posledicah otroškega spolnega turizma vključili v učne načrte šolskega sistema. Obenem nacionalni letalski prevoznik Air France donira sredstva od prodaje igrač na letalih za potrebe programov v boju proti otroškemu spolnemu turizmu. Brazilija se zaveda, da je ciljna destinacija za otroške spolne turiste, zato je začela izvajati obsežen nacionalni in mednarodni program boja proti spolnemu izkoriščanju otrok v turizmu. Italijanski organi pregona so se s turističnimi agencijami, transportnimi podjetji in tour operaterji dogovorili o posredovanju vseh relevantnih podatkov in informacij v povezavi z otroškim spolnim turizmom, na katere naletijo pri svojem delu.

Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki je okrepila boj proti kaznivim dejanjem zoper spolno nedotakljivost otrok. Direktiva obravnava različne vidike: od kaznovanja in preprečevanja kaznivih dejanj do podpore žrtvam. Določa tudi posebne ukrepe glede otroške pornografije na spletu in otroškega spolnega turizma.

Tako kot proti vsem oblikam komercialnega spolnega izkoriščanja otrok je boj proti otroškemu spolnemu turizmu kompleksen problem, ki zahteva odgovore na več ravneh. V procese in dejanja je vključenih veliko akterjev, zato se pojavljajo različne možnosti preventivnega delovanja. V preventivne dejavnosti preprečevanja lahko vključimo nevladne organizacije, vlade držav, lokalne oblasti in organe kazenskega pregona, organizatorje potovanj, menedžment in zaposlene v hotelih, lokalne turistične organizacije, lokalne prevoznike (taksisti, vozniki avtobusov), turistične vodiče in druge delavce v turizmu. Sinergija ukrepov različnih akterjev lahko pospeši trend upada zanimanja za otroški spolni turizem.

Veliko lahko za preprečevanje in kazenski pregon otroškega spolnega turizma naredijo države same. Sprejetje kazenske zakonodaje, ki spolno izkoriščanje otrok opredeli kot kaznivo dejanje, je zgolj prvi od ukrepov. Še bolj pomembno je delovanje pravne države, v kateri se takšna dejanja tudi kazensko procesirajo in storilce obsodi na sodiščih. Neučinkovito delovanje represivnih organov v državah, kjer se pojavlja otroški spolni turizem, je pogost primer. Na Tajskem in Filipinih so celo odkrili primere, ko so policisti stražili bordele, namenjene otroškemu spolnem turizmu, in novačili otroke za prostitucijo. V državah, kjer se je nemogoče zanesti na učinkovito delo represivnih organov, ostaja mednarodna skupnost nemočna v prizadevanjih za zmanjšanje spolnega izkoriščanja otrok in posledično otroškega spolnega turizma.