Teror politične korektnosti

S politično korektno govorico smo izgubili vrsto besed, odtenkov in pomenov, ki naj bi iz besednjaka izginili šele, ko bi naravno odmrli.

Objavljeno
10. julij 2015 12.45
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Mlada soseda se je preselila na Švedsko in si tam našla moža. Na Švedskem formulacije najti si moža ali ženo zlepa ne bi slišali, ker ni politično korektna. Tudi dobesedno moža ni našla prav tam, je pa on Šved in ona se je preselila k njemu v Stockholm. Prav tam bi bilo težko spoznati partnerja, pripoveduje ona, ker moški na Švedskem ne ogovarjajo žensk in se z njimi ne spogledujejo, vsaj ne na javnih mestih. Četudi se na ulici od daleč moški in ženska srečata z očmi, moški pogled povesi, ko se drug drugemu približata. Spogledovanje tam velja za seksistično, politično nekorektno početje.

Švedska je razvila zelo visoke standarde za politično korektnost, ki so Slovenko s slovanskimi, da ne rečem balkanskimi vedenjskimi vzorci prve mesece precej begali. Begali so seveda tudi njene starše, na primer, ko je takrat še bodoči zet njenega očeta vprašal, kako v življenju shaja s tem, da je kot arhitekt projektiral za diktatorja. Kakor številni Slovenci, predvsem gradbeniki, je delal v Iraku v osemdesetih letih, ko mu je vladal Sadam Husein. Iračani so diktatorja ubili, niso pa uničili infrastrukture, ki jo je dal zgraditi. Šved si je ustvaril predstavo, da smo Slovenci za denar pripravljeni narediti vse, poteptati celo vrednoto vseh vrednot – politično korektnost.

Politično korektna je pri svojih dopolnjenih sedemdesetih letih to pomlad postala tudi najbolj znana Švedinja Pika Nogavička. V jubilejni švedski izdaji knjige njen oče ni več črnski kralj, ampak je kralj Južnih morij. V nekaterih državah so se rasistični oznaki črnski odpovedali že prej, tako v knjigi kot v tv-nadaljevanki iz leta 1969. V slednji je Pikin oče samo še kralj brez določenega kraljestva, izbrisali pa so tudi prizor, v katerem Pika ukrivi svoje oči v Kitajko.

Tudi v Sloveniji bomo letos dobili nov prevod knjige, vendar bo Pikin oče ostal zamorski kralj, čeprav ta prikupna oznaka ni povezana z morjem, kakor si nekateri razlagajo v povezavi z ljudsko lepo Vido, temveč je izpeljana iz stare besede mur, ta pa iz nemške mohr, črn. Na deželi je še vedno skoraj vsem črnim psom ime Muri in tudi reka Mura je menda dobila ime po svoji temni barvi.

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec. Se Cigani počutijo drugače, odkar jih imenujemo Romi, pri čemer si sami pravijo Cigani? Se je dojemanje židov spremenilo (skop kot žid), odkar jim na njihovo željo pravimo judi? Se debeli vidijo vitkejše, če jih ne označimo za debele, ampak za ljudi s prekomerno telesno težo? Telesno in umsko prizadeti ljudje lažje živijo s svojimi pomanjkljivostmi, če jih imenujemo osebe s posebnimi potrebami? Je zdravljenje učinkovitejše in diagnoza manj zaznamujoča, odkar nimamo več norcev in umobolnic, ampak ljudi z duševnimi motnjami in psihiatrične ustanove? Tudi homoseksualca s preimenovanjem v geja ni nehal privlačiti isti spol. Z besedami ni nič narobe, pomemben je kontekst.

S politično korektno govorico smo izgubili vrsto besed, odtenkov in pomenov, ki naj bi iz besednjaka izginili šele, ko bi naravno odmrli, ko bi izginili iz rabe. Posebne potrebe ljudi, na primer, smo v času politične nekorektnosti pojmovali povsem drugače. Kako torej danes označiti ljudi, katerih posebna potreba je, da spijo v popolni temi in tišini?

Čeprav se zdi, da je Švedska politično korektnost izpilila do popolnosti, so njena domovina severnoameriške univerze. Tam se je v osemdesetih letih začela z uporabo govora, novoreka, ki ne sme biti žaljiv predvsem zaradi pripadnosti družbenim manjšinam ali spolu, zdaj pa se že pogovarjajo o tem, da je izraz črna kava žaljiv za črnce. Pri nas so bile takšne debate o kavi Zamorček.

S politično korektnimi izrazi naj bi izginili diskriminirajoči odnosi. Iz besed se je razvila vseobsegajoča politična korektnost. Manj besed in pojmov pa pomeni tudi manj idej in konceptov. Besede so odraz misli; manj ko je besed, manj je misli, in manj ko je misli, manj je dejanj. Poskušajte razložiti pojem razrednega boja nekomu, ki teh besed nima v svojem besednjaku.

Globalizacijski val je politično korektnost tako kot druge ameriške proizvode prinesel v Evropo, kjer smo odprtih rok sprejeli še enega v množici drugih, ki nimajo vsebine. Poleg kave brez kofeina, sladil brez sladkorja, mleka brez maščobe, piva brez alkohola, cigaret brez dima ... smo prišli do politično dizajniranega dojemanja drugega človeka brez njegovih posebnosti, brez njegove vsebine. Politična korektnost je postala olepševalni izraz za svetohlinstvo, postala je industrija. Treba je govoriti, da smo vsi enaki – pametni in neumni, moški in ženske, partizani in domobranci, pošteni in kriminalci ... vsi smo ljudje, vsi imamo enake pravice, še posebej človekove. Ko bo v Evropski uniji tudi Bosna, bodo pod diktaturo politične korektnosti izginili tudi vici o Muju in Hasu, kaj kmalu bo za pejorativno veljala tudi beseda Bosanec. Ko bomo iz besednjaka izgnali čefurje, bomo zažgali tudi Vojnovićevo knjigo. Z novorekom, kot je destilirani jezik poimenoval Orwell v knjigi 1984, izginja svoboda govora, nastopi cenzura.

S spreminjanjem besed tako zlagoma prenarejamo tudi zgodovino. Črnci v Piki Nogavički niso mišljeni slabšalno, to konotacijo je beseda dobila pozneje, v šestdesetih letih, poleg tega je plutje njenega očeta po Južnih morjih v kontekstu evropske kolonizatorske zgodovine. Izraz zamorski kralj pa nam to tudi pošteno sporoča. Zamolčevanje tega dela zgodovine ni niti najmanj politično korektno.

Kaj pa se bo zgodilo z drugimi knjigami, kjer ni dovolj zamenjati besedo, ampak je za današnje standarde nesprejemljiv celotni kontekst? Še posebej to velja za otroško književnost, nad katero se spravlja največ dušebrižnikov. Danes ni problematično nasilje v videoigrah in drugih medijih, ki so ga otroci deležni v obilju, in ne nazadnje ni problematično že samo nasilje nenehnega buljenja v zaslone različnih naprav. Problem so heteropatriarhalni vzorci, ki prevladujejo v klasični otroški literaturi. Skoraj vse pravljice veljajo za problematične predvsem zaradi načina, kako so predstavljene ženske. Junakinje ne le da so pasivne, ampak so nekatere dobesedno v komi. Nasploh pa so po mnenju mnogih staršev Grimmove in Andersenove pravljice preveč grozljive za nežna srčeca njihovih otrok. Rdeča kapica otroke preveč prizadene, ko volk požre babico, Pepelka je zastarela, ker vse dneve opravlja gospodinjska dela, Sneguljčica in sedem palčkov diskriminira ljudi nižje rasti ... Strašen je tudi Korenčkov palček Svetlane Makarovič, če pomislim, kako je ob njem tulila moja hčerka. Pika Nogavička je vsaj feministka in aktivistka za človekove pravice.

Če bi danes sešteli vse skupine ljudi, ki so z besedami lahko prizadete, je več ogroženih kot neogroženih. Za otroke ni dovolj, da v pravljicah zmagata pravica in dobrota, zato so mnoge, če je bilo mogoče, že popravili.

Sama bi glasovala za tisto, kjer je Rdeča kapica feministka in politično korektna. Rdeča kapica hodi skozi gozd in nenadoma jo ogovori volk: »Veš, sploh ni tako nenevarno za dekle, kakršno si ti, da je samo v gozdu.« Rdeča kapica odvrne: »Tvoja seksistična opazka je zelo žaljiva, a ker si ti tipični družbeni odpadnik in ker je stres zaradi tega družbenega statusa pri tebi ustvaril lastno, zate osebno veljavno sliko sveta, sem opazko pripravljena ignorirati. Opravičujem se, ampak moram naprej.« Rdeča kapica tako pride do hiške svoje babice. Ko vstopi, ji reče, da je kupila nekaj hrane brez maščobe. Hitro opazi nenavadnost. »Babica, kako imaš velik nos! To sem seveda rekla samo zaradi primerjave, tvoj nos je po svoje lep.« Volk je že požrl babico, zatem pa je hotel še Rdečo kapico. Njeno vpitje zasliši lovec in ji poskuša pomagati. Ko zagrabi svoje orožje, volk odneha, Rdeča kapica pa ga okara. »Kaj si misliš, da si!?« Lovec poskuša odgovoriti, a ga Rdeča kapica prehiti: »Sem si vdrl kakor neandertalec, zanašajoč se na svoje orožje, zaradi katerega ne razmišljaš. Seksist! Rasist! Kako si sploh domišljaš, da ženske in volkovi svojih problemov ne morejo rešiti brez moške pomoči?«

Ne vem, ali bi bila ta verzija Rdeče kapice Švedu, možu moje sosede, všeč. Morda bi mu bila blizu, kajti Švedska ne slovi le kot ena največjih izvoznic orožja na svetu, ampak tudi po močnem feminizmu. Ta je, ugotavljajo redki tamkajšnji politični nekorektneži, kastriral njihove moške. In ultrafeminizem, kot ena od vej politične korektnosti, je morda vzrok, da tam moški ne zapeljujejo žensk.

Politična korektnost kastrira tudi jezik.