Tiskane izdaje
Najstarejši od štirih bratov ni hotel plesati flamenka, ampak sodobni ples, ki ga je ob popoldnevih požiral pred televizijo, gledajoč serijo Fame (kjer ni manjkalo skladb Irene Cara), ob kateri je odraslo nekaj generacij. Dvajset let kasneje je na njegovo vajo v Sydney prišla glavna igralka v seriji, koreografinja Debbie Allen, in od sreče je skoraj omedlel.
Rafael Bonachela je dve desetletji preživel v Londonu, od tega velik del kot član prestižne Rambert Dance Company, vse dokler z denarjem od nagrad ni ustanovil lastne plesne skupine. Potem je postal umetniški vodja Sydney Dance Company in z njim je ta sestav zaslovel daleč v svet. »Seveda sem kot otrok znal perfektno izvesti vsak gib iz videev Michaela Jacksona in ob tem sem se pred drugimi počutil kot mali kralj. A moja velika sreča se je začela takrat, ko sem ugotovil, da obstajajo šole za ples in avdicije, na katerih se lahko izkažeš in dobiš delo.« Takrat tudi ni vedel, da mu bo leta kasneje eden največjih živečih skladateljev, Zbigniew Preisner, ki je napisal delo za njegovo koreografijo, izpovedal kompliment, ki ga ne bo pozabil do konca svojih dni. Sedmega aprila bo v Cankarjevem domu na sporedu triptih Sydney Dance Company (SDC): Gnu koreografinje Gabrielle Nankivell, Polna luna Cheng Tsung-Luna in magična Temna svetloba Rafaela Bonachele.
Od kod naslov predstave Lux Tenebris?
Predstavam rad dajem naslove, ki niso v angleškem jeziku. Verjetno si to dovoljujem zato, ker sem Španec. Tudi sicer se mi zdijo naslovi v latinščini bolj poetični. Izhajal sem iz svetlobe, luči. V vseh segmentih življenja na Zemlji je svetloba ključna za vsa živa bitja, tudi za človeka. Pogosto rečemo, da se je ob nekem prijetnem dogodku prižgala svetloba v nas – torej je pomembna tudi v duhovnem smislu. A brez teme ne gre, obe sta lahko hkrati pozitivni in negativni. Vse življenje prehajata druga v drugo.
Kaj je za vas luč v temi in kdaj v življenju ste jo našli?
Uuuh, kakšno vprašanje. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil samo eden od dečkov iz manjšega mesta v Španiji – Španiji, ki ji je vladal Franco. Nič drugega me ni zanimalo kot to, da bi postal plesalec. Ne vem zakaj, nihče od mojih se ni zanimal za nobeno vrsto umetnosti. In bilo je tudi nenavadno, da je fant hotel plesati … Jaz pa sem samo hotel sanjati svoje sanje. In si jih na koncu izpolnil. Zdaj trdno verjamem, da človek mora sanjati pri belem dnevu, mora verjeti vase. In potem se vse zgodi tako, da je prav. Izpolni se mnogo stvari. Ne vse. Pridejo temni dnevi, tedni, meseci. Takrat je človek postavljen pred preizkušnjo, izbiro: ali bo optimist ali pač ne. Jaz sem se odločil za vedrost in svetel pogled v lastno prihodnost in prihodnost nasploh. Tako vzpostavljam svojo svetlobo, o kateri me sprašujete. Tema vedno najde pot v naša življenja in prav je, da se takrat soočamo z njo. Sicer pa je bolje, da je je čim manj.
»Kot plesalec sem neposreden, kolikor je le mogoče. A vedno v vlogi tistega, ki posreduje sporočilo, o katerem smo se dogovorili, da naj bi prišlo do občinstva.« Foto: Peter Greig
Rekli ste, da ste odraščali ob ameriški televizijski seriji Fame o dijakih, ki obiskujejo srednjo umetniško šolo. Mi smo jo lahko spremljali na italijanski tv-mreži Rai, kjer se pleše, poje, igra na inštrumente, igra gledališke igre in šprica matematiko. Ugibam, da je bil vaš junak plesalec Leroy.
Seveda! Kdo drug pa?! (Smeh.) V tistem času v Španiji ni bilo veliko sodobnega plesa, bil je samo flamenko, in v tej seriji so najstniki lahko plesali! Veste, kaj je to pomenilo zame?
Kaj?
Vse! Razumel sem, da lahko nekdo tudi živi od plesa. Da lahko gre na avdicijo in dobi službo. V Španiji nisem dobil nobene plesne izobrazbe. Po tistem, ko sem si ogledal še film Fame, sem mamo naprosil za nekaj denarja, da sem si lahko kupil tudi knjigo, kjer je bil vsak lik natančno popisan. Ko sem pri osemnajstih šel v London in se vpisal na umetniško šolo London Studio Center, je bila ta zelo podobna tisti v seriji Fame. Začel sem torej živeti svoje sanje. Postal sem plesalec sodobnega plesa. Ko sem že bil umetniški vodja SDC, je moj prijatelj, ker se je ravno mudil v Avstraliji, na vajo povabil Debbie Allen, koreografinjo, plesalko in igralko, ki je v seriji upodabljala učiteljico plesa Lydio Grant. Nisem mogel verjeti, ko sem jo prvič lahko srečal v živo in objel! Povedal sem ji, da je v veliki meri zaslužna za to, kar sem postal. In uresničile so se mi še ene sanje.
Lahko poveste kaj o genezi dela Temna svetloba?
Delo poganja glasba; izvira iz njene sheme in sledi njenim zvočnim vzorcem. Pri procesu nastajanja glasbe sem sodeloval s skladateljem Nickom Walesom – iz procesa sem se napajal, črpal čustveno razpoloženje. Želel sem kontraste in ostrino prvinskih instinktov, vzgibov. Zanimali sta me dimenziji nepoznanega in industrijskega. Želel sem priklicati instinktivne povezave med ljudmi in izvabiti napetost, ki se pojavi ob teh interakcijah: človeška srečanja in stik, ki ga vzpostavljajo, ko prihajajo v žarišče svetlobnega snopa, včasih zaslepljeni od močne svetlobe ali s pogledom zazrti vstran, v robnike senc. Navdihovala me je misel, kako luč in tema vplivata na vse nas, na naše razpoloženje, spomine na določena obdobja v življenju – fizično občutenje luči in teme, nadgrajeno s čustvenimi konotacijami teh dveh kontrastnih svetov.
Kako sami gledate plesne predstave vaših kolegov?
Pogosto skušam dekodirati koreografsko misel, ki stoji za zasnovanim, in njen namen. Potem se kot navaden gledalec osredotočim na to, kar me pri določeni plesalki, plesalcu, ki jo/ga gledam pred seboj, vznemirja. Samo tehnično popolno dovršena izvedba me nikdar ne zadovolji do konca. Tako kot v mnogih gledalcih se tudi v meni skriva voajer, ki skuša med gledanjem odkriti kakšno skrivnost plesalca pred seboj … Ali pa si samo domišlja, da jo odkriva.
Kakšni ste potem kot plesalec?
Kot plesalec sem neposreden, kolikor je le mogoče. A vedno v vlogi tistega, ki posreduje sporočilo, o katerem smo se dogovorili, da naj bi prišlo do občinstva. Vsaj spomnim se, da je včasih bilo tako (smeh).
Kateri od umetnikov, ki ste jih spoznali na svoji profesionalni poti, ostaja nepozaben?
Morda sem bil od vseh ljudi, ki sem jih na plesni sceni spoznal, najbolj navdušen nad Merceom Cunninghamom. Ne samo do njegovega nepozabnega dela, temveč tudi do odnosa, ki ga je imel do njega.
Pravite, da se ne bojite prihodnosti, nemara zato, ker vas uspeh ni preveč prevzel.
Res me ni, še vedno sem isti človek v istih capah. Nikoli še nisem bil na Baliju ali Zanzibarju. Nič se ni spremenilo, razen življenja samega. Izpolnil sem si sanje in to šteje več kot vsi honorarji skupaj.
Ampak neizpolnjena želja ostaja.
Obstaja. Želel bi si, da bi ples dobil svojo pot v osnovni izobraževalni sistem kot samostojen predmet. Ples je navdihujoč in osvobajajoč, krepi zdravje in veselje do življenja. In je zastonj. Ples je dostopen vsakomur, samo telo mora uporabiti. Obenem ponuja enake možnosti tako moškim kot ženskam. Je sinonim za enakopravnost.
Eden najmočnejših segmentov vaših koreografij je nizanje skupinskega giba. Skupina diha kot eno, gravitacija proti središču je izrazita, prostor pa kar naprej spreminjate iz ene oblike v drugo, mehko in organsko, a zadaj je matematična preciznost.
Se vam zdi? Hvala za kompliment. Vsak koreograf si želi večplastnosti svoje pisave in vedno stremi k organskosti, transcendenci v strukturi. Šele tako je omogočena logika bivanja v gibih. Prepričan sem, da mora biti arhitektura koreografije samo odtis tistega, kar se dogaja pred našimi očmi.
Muzikalnost in ritmičnost vaših koreografij sta specifični, kot da bi tok gibov prekinjali z gestami ali pa ga z njimi pospeševali. Kakšna je vaša koreografska strategija? Začnete pri glasbi in ritmih, izhajate iz prostora, smeri, teles plesalcev?
Zame je ples bil in ostaja edinstveno področje, kjer se lahko neprestano obnavljam. Zato moram izhajati iz sebe, predvsem pa iz osrednjega sporočila, ki ga hočem posredovati gledalcem. Biti mora jasno in trdno. Samo nekaj zelo nedvoumnega lahko sproži odziv in emocije v občinstvu.
Pogosto sodelujete z italijanskim skladateljem Eziom Bossom in Avstralcem Nickom Walesom, ki sta si precej različna; nekaj sodobne klasične glasbe, pa crossover kombinacija z elektroniko …
Drži, res sta nekaj posebnega. Videli ste predstavo We Unfold v Benetkah pred leti …
… kjer ste uporabili Finale Eziove simfonije Oceans.
Ja, sama godala (smeh). Nor sem na godala. Oceans so res nekaj sublimnega. Nežnega. Navadno moram po takšnem projektu pri naslednjem narediti nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj down and dirty, skratka. Reciva, nekaj takega, kot je Temna svetloba, kjer sem uporabil oboje. Ezio je bil prvi klasični skladatelj, ki je za mojo kompanijo zlagal skladbe po naročilu. Potem je zbolel, kot veste, in zaradi napredovale bolezni nekaj časa ni mogel več delati … Jaz pa sem v tem času našel Nicka Walesa, ki je spet pomenil nov izziv zame. Popeljal me je v drugo smer. Tudi Wales je klasično šolan skladatelj, in čeprav je njegova glasba elektronska, vedno posname inštrumente, potem pa doda še elektronske elemente …
Glasba je izjemnega pomena zame. Včasih jo za projekt kar sam najdem. Včasih jo samo naročim in komponistu rečem: »Glej, delal bom nekaj o dihu, ali pa kako bi ti zložil skladbo o svetlobi in temi, ali pa o duši za predstavo Anima …« Potem naredi svoje delo tako, kot sam doživlja te elemente.
Ko mi preda posnetke, jih poslušam doma in v avtomobilu. Ne v studiu. To traja nekaj tednov. V studiu v tišini skupaj zlagam koreografijo in glasbo slišim samo v glavi. Bilo bi namreč preveč frustrirajoče, da iz zvočnikov poslušam štirideset minut dolgo skladbo, jaz pa nimam pripravljene niti ene sekvence (smeh). Tako se tolažim, vidite. In šele nato, ko imam že skoraj vse pripravljeno, muziko spustim v studio. In opazujem, kako se glasba zaljubi v gib, in obratno.
Spomnim se, kako sem pred leti pripravljal koreografijo na glasbo, ki jo je posebej za to priložnost zložil sloviti Zbigniew Preisner. Ko je prišel na vajo, me je bilo groza. Kaj če mu ne bo všeč? Kaj če sem udaril popolnoma mimo? Po vaji se mi je neslišno približal in rekel, da ni še videl popolnejše spojitve zvoka z gibom. Še danes sem ponosen na to, da sem lahko to dosegel, in počaščen zaradi njegovih besed.
»Zame je ples bil in ostaja edinstveno področje, kjer se lahko neprestano obnavljam.« Foto: Peter Greig
Kako koreografi vzdržujete miselno in čutno kondicijo?
Sam, bom kar naravnost povedal, vsega stresa, ki se nabere ne samo ob delu koreografa – jaz tudi sicer vodim SDC, odgovoren sem za celotno delovanje in vodenje te institucije –, ne bi zmogel brez izvajanja transcendentalne meditacije.
Kako to mislite?
Opravil sem potrebno šolanje in zadnjih sedem let vsak dan dvakrat meditiram po dvajset minut. Tudi po najinem pogovoru bom v miru svoje sobe dvajset minut meditiral in po njej bom sposoben še urice, dveh dela. Preprosto – resetira me. Poskušam živeti svoje življenje, čeprav je pri mojem poklicu to nemogoče. Danes vsi govorijo ravnovesju, kako je treba živeti uravnoteženo, da je med poklicnim in zasebnim življenjem umerjenost. Pa vsi vemo, da to ni mogoče. Moj partner, ki sicer obožuje umetnost vseh vrst, je – zdravnik interne medicine – dneve in noči ob svojih pacientih v bolnišnici. Ima rad to, kar počne. Tako kot jaz. Nikakor ne bi mogel biti z nekom, ki ne bi razumel moje strasti, ali nekom, ki do svojega poklica ne čuti stoodstotne poklicanosti.
Kako bi lahko primerjali vaše dvajsetletne izkušnje na londonski plesni sceni s tistimi, ki ste jih v zadnjih letih pridobili v Avstraliji? Kako sploh primerjati najpomembnejšo plesno institucijo na enem kontinentu s tistimi v Evropi ali ZDA?
Ključna je razlika v številčnosti populacije. Avstralija, se pravi celoten kontinent, ima samo 24 milijonov prebivalcev. To je manj, kot jih ima Tokio. Lahko bi rekel, da je bil zame prehod iz Londona v Sydney mehak; tu je namreč vse zelo angleško, tudi zato, ker imamo isto šefinjo kot Velika Britanija, kraljico. Če bi prišel v Avstralijo neposredno z Mediterana, bi bilo težje. Tako pa sem že poznal anglosaški sistem financiranja in kulturne politike.
Po drugi strani menim, da tisto, kar oblikujemo v dvorani, v veliki meri oblikuje mesto, v katerem živimo. To sem zaznal že v londonskih letih.
V Avstraliji je ogromno ljudi, kljub maloštevilčnosti, ki sem jo omenil, ki še nikdar niso videli predstave sodobnega plesa. V Londonu je bilo popolnoma drugače, s skupino Rambert Dance Company smo gostovali v vsakem mestu in mestecu, mreža gostovanj je brezhibno delovala. Imeli smo nešteto delavnic. Ljudje v Angliji vedo, kaj je sodobni ples. Če ne drugega, so jih na kakšno predstavo peljali v šoli. Kar seveda še ne pomeni, da jim bo ta všeč do smrti. V Avstraliji moramo to kritično maso šele doseči. Ko sem sprejel mesto umetniškega vodje SDC, na mednarodni sceni ni bil pretirano prepoznaven. Zdaj smo vse bolj. Prihajamo v Slovenijo! Kar je čudovito.
Kako podjetje, kot je SDC, preživi? Petdeset odstotkov financiranja imate zagotovljenega od države, kaj pa ostalo?
Naš model poslovnega delovanja je nekakšen presek med ameriškim in evropskim, sam mu pravim, da je zdravo uravnovešen. Vlada nam nameni 49 odstotkov finančne podpore, v Evropi dobijo podobne institucije tudi 90-odstotno državno finančno injekcijo. Ostalo moramo priskrbeti sami. Imamo zelo močne sponzorje. Do nedavnega je bil naš osrednji sponzor ena od bank. Zdaj nas močno podpirajo letalski družbi Singapore Airlines in Virgin, pa modna hiša Chanel, odlični avstralski vinar, največji avstralski proizvajalec ustekleničene vode … To je en del, drugi del pa so donacije, v nasprotju z Evropo davčne olajšave to možnost lepo spodbujajo. Nekateri nam donirajo milijon dolarjev na leto, drugi 250 dolarjev. Malo pred najinim pogovorom sem imel popoldansko srečanje za sponzorje in privržence Sydney Dance Company. Prisotni so bili na vaji, pripravljeni posebej zanje, potem pa smo malo poklepetali. Imamo srečo, da stvari tečejo tako, kot tečejo.
Kot koreograf ste pred leti sodelovali tako s Tino Turner kot s Kylie Minogue. Katera ima večji smisel za gib?
(Smeh.) Obe, vsaka na svoj način. Tina ima danost naravnega ritma. Kylie odlikuje njena senzualnost med plesom. Spomnim se, da je Tina na najin prvi klas prišla v trenirki in teniskah. Trdo sva delala, potem pa me je naslednje jutro v studiu pričakala v minici in visokih petah. Debelo sem pogledal. »Glej, ne morem plesati v tisti široki gumi in plastiki. Moj ritem in gib sta vezana na petke.« Bil sem vesel, da je hotela ostati zvesta sama sebi. Zakaj pa si se včeraj trudila z onimi, sem jo vprašal. »Mislila sem, da vi, plesalci sodobnega plesa, prisegate na nizke pete in vse to …« Temu sva se lepo nasmejala, ker absolutno ne drži.
Vse, kar ste mi povedali, se zdi brezmadežno, kot da v vašem profesionalnem življenju ni nobenih preprek oziroma da so bili ves trud in garanje močno poplačani. Kar je spet redko. Bi sploh kaj spremenili?
Ne. (Smeh.) Ko se zjutraj zbudim, me prevzame občutek, da počnem vse, kar sem si vedno želel: za svoje delo imam na voljo šestnajst čudovitih plesalcev in plesalk ter štiri studie. Živim v Sydneyju, za bivanje si ne bi mogel želeti lepšega mesta. Zame je že pogled na plažo Bondi nagrada, da lahko sem v življenju tam, kjer sem. Pozabil sem že, kako je z razmišljanjem, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Zelo pomembno je, da je človek milosten in da zna skrbeti za druge, s tem mislim, da zna deliti, ko je deležen nečesa, česar drugi niso. Morda tako razmišljam, ker sem najstarejši od štirih bratov. Ali pa sem bil le tako vzgojen. Moja družina še vedno živi v majhnem španskem mestu, tudi brati z družinami so ostali v njem. In še vedno imajo velik vpliv name, povezani smo. Vedno so me podpirali in zdaj jim lahko nekako vračam.
