Tiskane izdaje
Še lani je ves divji energično »žgal« s svojimi Chthonici težkometalno glasbo, pred tremi leti so nastopili tudi v Ljubljani, od letos pa je Freddy Lim poslanec v elegantni obleki s kravato – in konjskim repom, spetim v nevpadljiv čop – v tajvanskem zakonodajnem yuanu. Na januarskih parlamentarnih in predsedniških volitvah se je v parlament prebila tudi njegova lani ustanovljena stranka mladih New Power Party (NPP).
Tajvan, ki se predstavlja kot srce Azije, je, gledano z očmi tujca, popolna država, toda Tajvanci dobro vedo, da to še zdaleč ni res. Vlada Ljudske republike Kitajske v Pekingu nikoli ni priznala vlade Republike Kitajske v Tajpeju in jo ima celo za svojo odpadniško provinco. Več kot 90 odstotkov Tajvancev res izhaja iz največje kitajske etnične skupine Han, uradni jezik je mandarinščina, filozofija, zgodovina, načela in običaji so predvsem kitajski, toda otok in otočane so vendarle oblikovale tudi druge kulture, ki so poseljevale otok: poleg kitajske še nizozemska, španska, japonska in tudi avtohtona domorodska, poudarjajo vse glasnejši zagovorniki popolne neodvisnosti.
Tajvan je moral leta 1971 po glasovanju prepustiti svoj sedež v Združenih narodih vladi v Pekingu in od takrat se njegov položaj v mednarodnih ustanovah slabša premosorazmerno z naraščajočo močjo kontinentalne Kitajske. Čeprav Tajvan priznava komaj peščica držav, pa je to zelo uspešna in samostojna demokratična država, v kateri njeni prebivalci sami volijo vlado in predsednika, poslujejo v lastni valuti in s tajvanskim potnim listom brez vizuma potujejo v večino držav sveta, napis Made in Taiwan pa je sinonim kakovosti predvsem pri novih tehnologijah.
Letošnje volitve so znova potrdile njegovo avtonomnost in konsolidiran demokratični politični sistem, ki se močno razlikuje od tistega na drugi strani tajvanske ožine. Tajvan je dobil prvo žensko predsednico, prvič v zgodovini pa je doslej opozicijska Demokratična progresivna stranka (DPP) dobila večino sedežev v parlamentu (68 od 113), kar ji daje moč, ki je doslej še ni imela. Tajvanci so tako pokazali, da zavračajo dosedanjo politiko stranke Koumintang (KMT), naslednice Čangkajškove vladavine, ki se je gospodarsko in politično vse bolj zbliževala s celinsko Kitajsko. Vendar ta skoraj referendumski odmik Tajvana od velikega kitajskega brata še ne pomeni tudi dejanskega odmika. Blagovni in človeški tokovi med državama so močno prepleteni, Tajvan pa prešibek, da bi lahko odstopil od sporazuma iz leta 1992, ki je definiral obstoj ene Kitajske na obeh straneh tajvanske ožine in hkrati pravico do dveh interpretacij te definicije. Da ni ene same Kitajske niti ene same kulture, pa je prepričan Freddy Lim, ki je bil politično angažiran kot predsednik Amnesty International in član različnih gibanj za človekove pravice že dolgo, preden je ustanovil politično stranko mladih NPP. Ta je najglasnejša zagovornica popolne tajvanske suverenosti, ki postaja na Otoku dnevnopolitično vprašanje.
Zakaj ste se odločili za kandidaturo na volitvah?
V zadnjih letih je bilo na Tajvanu veliko pomembnih družbenih gibanj, kot je Gibanje sončnic, in protijedrskih protestov. Mlade aktiviste, ki so ta številna gibanja vodili, sem želel opogumiti, da bi ustanovili novo stranko in šli z njo na volitve ter tako prinesli v politično areno pogum in kreativnost za večje spremembe. To je deloma uspelo šele leta 2014 na lokalnih volitvah, nato pa sem se tudi osebno z nekaterimi prijatelji podal v globlje politične vode. Lani smo organizirali novo stranko, prav s tem namenom, da napravimo široko platformo za mlade, aktivne v različnih civilnih gibanjih. Prav oni so v kampanji pa tudi zdaj v parlamentu odigrali pomembno vlogo. Rad bi postavil platformo za celotno mlado generacijo, da bi lahko prek nje sodelovala v politiki.
Ko ste zašli globlje v zgodovino in politiko, ste se tudi zapisali težkometalni glasbi, zato ker ste v njej lahko izrazili svojo jezo, pravite. Glede na vašo izobrazbo, ki je na Tajvanu še bolj v znamenju tradicionalne kitajske kulture kot pa v postsocialistični Kitajski, bi pričakovali, da boste svojo jezo izrazili bolj tipično kitajsko, denimo z borilnimi veščinami.
Naj vam v odgovor povem svoje mnenje o kulturi: nekateri trdijo, da je kitajska kultura najbolje ohranjena na Tajvanu, so pa tudi takšni, ki pravijo, da je na Tajvanu najbolje ohranjena tradicionalna japonska kultura, ker smo bili 50 let, do konca druge svetovne vojne, pod japonsko okupacijo. To kaže, da je Tajvan mešanica različnih kultur. Za Tajvan je na splošno značilno, da ohranjamo veliko tradicij. Med njimi gotovo tudi nekaj kitajske, vendar jo uspešno mešamo z elementi sodobne kulture. Če želim v današnjem času izraziti jezo in nezadovoljstvo, mi tega ni treba početi na tradicionalen način. Čeprav tudi drži, da sem se v osnovni šoli učil taekwondoja, ki je, mimogrede, korejska borilna večina. Hodil pa sem še h gimnastiki in tam delal salte in premete. Ja, mladostno jezo sem želel izraziti tudi tako, vendar se je glasba izkazala zame kot najlažji način. Poslušanje težkometalne glasbe je, če pomislite, res najlažji način za kanaliziranje jeze.
Pravite, da je japonska kultura tako kot kitajska del tajvanske tradicije. Toda na ulicah in v vsesplošnem utripu dežele je vendarle videti več kitajske tradicije, celo več kot na Kitajskem; od daoističnih templjev in kulinarike do umetnosti in celo v pisavi ste obdržali tradicionalne pismenke, medtem ko ima celinska Kitajska poenostavljene.
Lahko gledate tudi tako, vendar bi prav tako lahko rekli, da se je tradicionalna angleščina konzervirala v ZDA ali tradicionalna skandinavščina na Islandiji, ne pa na Norveškem. Tradicionalno pisavo pismenk je obdržala tudi Japonska. Trdijo, da se je tradicionalna umetnost pitja čaja ohranila na Japonskem; prav, toda to je zdaj japonska kultura. Težko bi rekli, da je čajni obred tradicionalna kitajska kultura, ohranjena na Japonskem. Tudi za karate, ki izvira iz Okinave, nekateri kitajski raziskovalci pravijo, da gre originalno za kitajsko borilno veščino, ki se je ohranila na Okinavi. Jaz pa pravim, da je to okinavska kultura. Če hočemo zdaj govoriti, da gre za originalno kitajsko kulturo, postane vse zelo zapleteno; recimo raje, da gre za ameriško, skandinavsko in okinavsko kulturo; in prav tako lahko enako rečemo tudi v primeru Tajvana. Kakršne koli rituale ali templje imamo, vsi so bili že davno lokalizirani, zato niti na Tajvanu niti na Kitajskem ne morete videti splošne kitajske kulture. Ni je bilo pred sto leti in ni je danes. Seveda na Tajvanu zlahka najdemo elemente kitajske kulture, ki pa so bili tu lokalizirani – in jaz bi jih imenoval tajvanski.
Kulturo torej lahko pojmujemo kot nekakšno orodje, ki pomaga ljudem, da komunicirajo med seboj. Ko kaj potrebujejo in nimajo v svoji kulturi, pač vzamemo iz tiste, ki jo poznajo?
Tako je, le da bi to raje imenoval lifestyle, življenjski slog.
Del kitajske tradicije je tudi dvostrunski inštrument erhu, ki ste ga umestili v svoj težkometalni glasbeni izraz. Kitajska tradicionalna glasba bolj spoštuje tišino med toni kot sam zvok, vi pa ste erhu umestili med električne kitare.
To je prišlo popolnoma naravno; erhu, ki mu v tajvanskem jeziku pravimo henna, je v naši tradiciji že več sto let. Poslušal sem ga kot otrok, ko sem šel z babico v tempelj, in njegovi zvoki so prihajali vame skupaj z melodijo tajvanskega jezika. In kot pišem glasbo v svojem, tajvanskem jeziku, tako skušam v njem izraziti tudi svoja čustva, predvsem žalost. Imam občutek, da je erhu popoln inštrument, zato mi ga pri izražanju žalosti ne more nadomestiti nobena električna kitara. Rad imam, da je moja glasba težkometalna, a rad imam tudi žalostne melodije, vendar jih ne morem izvabiti iz nobenega rokerskega inštrumenta tako kot iz erhuja. Spominjam se, da sem leto po tem, ko sem ustanovil bend Chthonic, želel predstaviti ta inštrument bendu, in potem smo veliko delali, da bi ga uravnotežili z metalom, saj ni namenjen takšni glasbi.
»Mislim, da se vsi Tajvanci zavedamo, da Tajvan ni povsem normalna država ...« Foto: Reuters
Tudi zaradi vaše glasbe ste pridobili veliko mladih volivcev. A kot sami pravite, imate skoraj 40 let in niste več mladi, čeprav ste nekakšen idol mlade generacije; celo v Sloveniji je oddelek za tajvanske študije na filozofski fakulteti pridobil nekaj študentov na račun vaše popularnosti. Toda h kakšni politiki se nagiba vaša, srednja generacija, če je starejša bolj zapisana KMT?
Mislim, da za del srednje, predvsem pa za starejšo generacijo lahko ugotovimo, da so vsi razočarani. Njim je na volitvah zelo težko, saj so že večkrat volili in so povedali svoje. Če so bili volivci pred nekaj leti še enakomerno razporejeni med Demokratsko progresivno stranko (DPP) in Kuomintang (KMT), se je to zdaj spremenilo, tako da jih je več za DPP. Mlajša generacija pa so naši naravni podporniki, ker so bili rojeni že v svobodnem Tajvanu po ukinitvi vojaške diktature leta 1987 in začetku uvajanja demokratičnih pravic.
Ali se ta in tudi druge generacije zavedajo, kaj je glavno politično vprašanje Tajvana?
Mislim, da se vsi Tajvanci zavedamo, da Tajvan ni povsem normalna država. Vsi vedo, da je Tajvan sicer država, vedo pa tudi, da ni normalna, čeprav se večina ne razume na mednarodno pravo. Ko potujejo, s tem sicer nimajo problemov, saj ima Tajvan, čeprav ga je kot državo priznala le peščica držav, sicer neformalne, a dobro delujoče odnose s kakšnimi 160 državami.
Ljudje torej lahko normalno potujejo, dopustujejo, sklepajo posle ali študirajo v tujini. V čem se potem občuti ta nenormalnost?
Tudi tu je tako kot pri vseh zadevah javnega značaja; dokler je vse v redu, ni čutiti nobene nenormalnosti. Da je nekaj narobe, vidimo šele, ko se pojavi problem. Glede človekovih pravic je, denimo, videti vse v redu, dokler se ne zgodi nekaj, kar opozori na deviantnost, nepravičnost. Tako kot je bila pred tremi leti neka nezakonita eksekucija vojaka v vojski povod, da so se ljudje sploh zavedeli, da so razmere glede človekovih pravic v vojski zelo slabe. Mora se torej nekaj zgoditi, da se ljudje zavedo problema in se nanj odzovejo. Kitajska, ki si lasti pravico do Tajvana, je namreč vseprisotna, in vsakič ko želi Tajvan samostojno sodelovati na mednarodnem področju, ga Kitajska zatre. To se dogaja na vseh ravneh, bodisi da gre za filmske festivale bodisi za sodelovanje v Svetovni zdravstveni organizaciji ali Svetovni letalski zvezi. Danes je svet pač skoraj v celoti globaliziran in tako je vsaka zadeva neke države tudi mednarodna. Tudi na osebni ravni je ta status lahko boleč, saj se včasih Tajvance obravnava kot Kitajce. Tajvanska zveza študentov v Nemčiji je tako pozvala študente, da na potnih listih zakrijejo besedo kitajski, saj lahko pri pregledu dokumentov sproži nesporazum oziroma drugačen postopek. Dokler stvari potekajo normalno, ni težav, ko pa se kaj zgodi, ljudje občutijo, da v mednarodnih odnosih niso enakopravni.
Ste bili Tajvanci užaljeni med letošnjimi olimpijskimi igrami, ko so se morali tajvanski športniki predstavljati kot Kitajski Tajpej?
Ja, čeprav je to ime zelo pogosto, a vsakič ko se pojavi, se ljudje počutijo slabo, saj so že utrujeni od takšnega poimenovanja. Na olimpijskih igrah je bilo znova opaziti, kako naš nacionalni tim ni enakopraven z drugimi, in ljudje so bili užaljeni in jezni. Čustva so izražali z vihranjem tajvanske nacionalne zastave, s čimer so hoteli povedati, da je Tajvan suverena država Tajvancev, ne pa nekakšen Kitajski Tajpej ... Poglejte, niso vsi naši športniki iz Tajpeja, pravzaprav jih kar večina ni od tod, številni so celo pripadniki naših aboridžinskih skupnosti in torej nikakor niso Kitajci. Vsakič ko sodelujemo na mednarodni ravni, se moramo odzivati na ime Kitajski Tajpej, medtem ko se imamo vsi za Tajvance. Ne verjamem, da lahko na ulici srečate enega človeka, ki bi se vam predstavil, da je iz Kitajskega Tajpeja. Kitajska vlada seveda ne blokira samo naših, ampak tudi lastne predstavnike. Pred nekaj leti so bili na filmskem festivalu v Gaoshongu že nominirani in izbrani kitajski filmi, producenti in režiserji pa povabljeni in tudi sami so želeli na Tajvan, toda kitajska vlada jim je v zadnjem hipu prepovedala prihod. Na Kitajskem pač ni prave svobode, ne morejo uporabljati youtuba, facebooka, googla ali wikipedije. Ne morejo kar vpisati v iskalnike dalajlama , ker se bodo takoj znašli na posebnih seznamih.
Toda kitajsko nasprotovanje vaši popolni suverenosti gotovo ni edini problem Tajvana: gospodarstvo je v upadanju, plače se nižajo, brezposelnost se je povečala z dveh na štiri odstotke, cene nepremičnin pa naraščajo. Imate težave s pravicami istospolnih, smrtno kaznijo ... Ali ni vse to prav tako pomembno kot neodvisnost?
V zadnjih letih se je res nabralo veliko problemov, tako da si Tajvanci zelo želijo reforme nacije, političnega sistema, delovanja parlamenta, želijo si spremembe in več demokracije. Poleg pravic istospolnih, ki jih v stranki podpiramo, so še bolj pomembne delavske pravice; Tajvanci imajo namreč enega najdaljših delovnikov na svetu. Veliko stvari morata nova vlada in parlament še rešiti, tako da bi lahko rekel, da je za normalizacijo države samo mednarodno priznanje Tajvana res premalo. To je zelo pomembno, ne pa tudi edino vprašanje, ki ga je treba rešiti. Še veliko stvari moramo napraviti, da bodo ljudje zadovoljni. Na paradah in drugih prireditvah LGBT je letos sodelovalo že stotisoče ljudi, večinoma so bili Tajvanci, ne tujci. Prav tako množične so bile tudi demonstracije proti jedrskim elektrarnam. Imamo tri aktivne jedrske elektrarne, zdaj pa delamo še četrto, čeprav so naše elektrarne na seznamu najbolj nevarnih na svetu. Tudi različni drugi problemi, od smrtne kazni do legalizacije marihuane, so bili v zadnjih treh letih razlog zborovanj stotisočev in več nezadovoljnih Tajvancev. Zato menim, da moramo reformirati tudi naš politični sistem in okrepiti demokracijo.
Po kateri državi se zgledujete, ko iščete reformne rešitve?
Najpogosteje sicer po Nemčiji pa tudi po Japonski in ZDA. V naši stranki pa se največkrat nagibamo prav k nemškim rešitvam.
Na političnem prizorišču ste znani po odkritih stališčih do tajvanske neodvisnosti. Kot težkometalec ste lahko vsa svoja stališča glasno izkričali med publiko, kot politik pa tega ne morete početi enako. Ali je kompromis vsakdanji del vašega političnega besednjaka?
Nerad uporabljam besedo kompromis, namesto tega raje govorim o realnih ciljih, torej takšnih, ki jih je mogoče doseči do konca štiriletnega mandata. Vendar pa se moramo hkrati zavedati tudi končnega cilja in ga ne smemo izpustiti izpred oči. Sestavni del moje politike je torej kombiniranje teh dveh ravni, to je načelne ideje, denimo, o neodvisnosti in realnih možnosti. Na koncertu lahko rečem, kar hočem, in mi ni treba skrbeti, kdaj bodo cilji doseženi, ni mi treba skrbeti, kaj je mogoče storiti v enem ali v dveh letih; lahko kričim v množico gesla, kot so svoboda za Tibet ali Tajvan v OZN, ali za podporo kitajskim aktivistom za človekove pravice; veliko idealov je mogoče oznanjati na koncertu. Toda kot politik moramo upoštevati tudi časovni okvir, zavedati se moram, kaj je res mogoče napraviti v štirih letih, in temu prilagoditi svoje delovanje.
In kaj bo mogoče napraviti v vašem štiriletnem mandatu?
Gotovo je mogoče rešiti kakšne manjše in konkretne probleme. Poglejte denimo tibetanske begunce na Tajvanu; kot politik lahko storim zanje več, kakor bi lahko zanje storil kot glasbenik. V parlamentu bomo sprožili pobudo za ustrezno pravno podlago, da bomo z našimi viri lahko pomagali tem beguncem; pa ne le njim, ampak tudi emigrantom, ki so prišli iz vzhodne Evrope in s Srednjega vzhoda.
Koliko je tibetanskih beguncev na Tajvanu?
Tibetanskih beguncev na Tajvanu ni veliko, morda kakšnih sto. Vendar pa živijo tu v nenehnem tveganju, ker nimajo urejenega pravnega statusa. Ne morejo denimo v bolnišnico, ker bodo aretirani. Prišli so pač ilegalno s ponarejenimi dokumenti, toda prišli so, ker občudujejo tajvansko svobodo in ker se želijo učiti mandarinščine. Njegova svetost dalajlama spodbuja tibetanske emigrante, da se v izgnanstvu učijo mandarinščine, česar v Indiji ne morejo. Veliko jih zato želi priti na Tajvan, a ta hip je to mogoče le z ilegalnimi dokumenti. Moramo jih torej podpreti z ustrezno zakonodajo in to lahko politiki storimo. Kot glasbenik lahko na odru glasno kričim Svoboda za Tibet, toda kot politik moram zdaj razmišljati, kaj lahko storimo, da pomagamo Tibetancem, predvsem seveda tem, ki so na Tajvanu. Veliko stvari je mogoče reševati po takšni poti, zato ne maram govoriti o kompromisih, ki to niso; je le realnost glede tega, kaj lahko dejansko storimo.
Na steni vaše pisarne je celostranski portret dalajlame. Sta še v dobrih odnosih z Njegovo svetostjo?
Seveda, vseskozi sem v stiku z njegovim uradom. Osebno sva se srečala trikrat. Prvič, ko sem bil že davno tega v odboru za človekove pravice in Tibet, in potem ko sem bil predsednik Amnesty International. Takrat sem bil še glasbenik, on pa je bil politični vodja Tibeta. Izmenjala sva nekaj političnih idej, a takrat nisem vedel, kako lahko pomagam tibetanski stvari, ker sem bil samo glasbenik. Ko sva se srečala tretjič, sem mu sporočil, da sem organiziral tajvansko parlamentarno skupino za Tibet. Ni mi mogel konkretno odgovoriti na to, ker zdaj je le še duhovni voditelj, toda v očeh se mu videl, da je srečen.
Če pogledamo Tibet na eni strani in Tajvan na drugi: ali imata kaj skupnega?
Seveda, tako Tibet kot Tajvan pa tudi Hongkong se na različnih ravneh soočamo s kitajskim avtoritarnim režimom. Tibet je v fazi kulturnega masakra, ne le človeškega mučenja in vsakovrstnega teptanja človekovih pravic. Uničujejo se kultura, religija in jeziki cele regije. Hongkong je seveda drugačna zgodba, prav tako tudi Tajvan, ki je v primerjavi z drugima dvema dejansko svoboden. Deluje v bistvu kot neodvisna država, ki pa je – tudi geografsko – na frontni črti proti avtoritarnemu režimu. Seveda pa lahko rečem v imenu številnih Tajvancev, kot bivši vodja Amnesty International, da želimo tudi pravnoformalno delovati na ravni mednarodne skupnosti kot suverena država. To težnjo je opaziti med mladimi, študenti in dijaki, ki jih skrbi za Tibet, za Mjanmar, skrbijo jih človekove pravice v Kambodži in vzhodnem Turkistanu pa v kitajskem Xinjiangu in na Srednjem vzhodu ... Vsakič ko sem med ljudmi ali na forumih, me sprašujejo, kaj se pravzaprav dogaja po svetu. Tajvance skrbi za Hongkong ali Tibet, a ne le zato, ker smo soočeni z isto nevarnostjo kitajskega režima, ampak tudi zato, ker hočejo mednarodno sodelovati in podpreti druge. Tajvan ima prek Amnesty International dolgo tradicijo v prizadevanjih za človekove pravice v Mjanmaru, čeprav sta deželi tako daleč narazen. Tajvanci si želijo delati v mednarodni skupnosti, zanima jih, kam se vrti ta svet.
Je to povezano s splošno razvitostjo tajvanske ekonomije, kulture, nacionalne ideje?
Mislim, da je, vse skupaj je povezano in v skladu s splošnim razvojem dežele.
Toda če pogledamo celotno družbo, katere segmente je po vašem mnenju treba še razviti?
Gotovo to lahko rečem za človekove pravice in seveda tradicionalni politični sistem, ki ga je treba posodobiti. Tajvan je bil do leta 1987 pod vojaško upravo in ljudje še nimajo prave predstave, kako naj deluje sodoben pravosodni sistem. Vsi Tajvanci čutijo, da se dogajajo krivice v posameznih pravnih zadevah, vendar na splošno ne razumejo, kako sistem razviti. To ni preprosto in tu se moramo še veliko naučiti.
Ali je mogoče, da ta del sveta predvsem zaradi odnosov Tajvana – tu je tudi Tibet, sta obe Koreji – s Kitajsko lahko postane nevralgična točka sveta tako kot kakšen Srednji vzhod?
Mislim, da je veliko tega odvisno od kitajske vlade. Tajvanska vlada poskuša ostati, kako naj rečem, pozitivna, odprta in je pripravljena na dialog s Kitajsko. Verjamem, da bo vlada obdržala to pozicijo. Tajvan je bil doslej, razen v zadnjih osmih letih, ko je bila stranka KMT zelo prokitajska, v veliki konfrontaciji s Kitajsko.
Nikoli nisem razumel, kako da je KMT nenadoma tako naklonjen Kitajski, če je pa vseskozi nasprotoval kitajskemu komunističnemu režimu. Govori se, da gre za denar?
Vsak politik stranke KMT ima svoje razloge za spremembo političnega kurza, ki pa so ga, res je, v zadnjih dveh desetletjih vsi zelo spremenili v sedanjo naklonjenost Kitajski. To je dolga zgodba, ki je ni mogoče pojasniti v dveh stavkih, morali bi jo podrobno analizirati.
Ali gre morda za strah pred veliko močjo Kitajske?
Ne. Mislim, da je res, da imajo predstavniki KMT zelo globoke vezi s Kitajsko – pod mizo. Vendar želim poudariti, da bo nova vlada s predsednico Cai skušala ostati odprta za pogovor s kitajsko vlado, zato menim, da tajvanska ožina ne bo postala nova kritična točka sveta. A to je odvisno tudi od tega, kako se bo odzivala kitajska vlada. Vlada Caijeve bo, menim, zadržala sedanjo pozitivno stališče do pogovorov in iskanja obojestranskih rešitev.
Nekateri menijo, da bi moral Tajvan zavzeti odločno stališče, ne pa da je popustljiv, ker ga bo sicer Kitajska anektirala.
Za takšne strategije je še prezgodaj, ker je nova vlada komaj pol leta na položaju.
