Ti nevidni zidovi

Spet nas je pretresla novica o terorističnem napadu. Tokrat v britanskem Manchestru in mrtvih je bilo 22 ljudi, tudi rosno mladih otrok. Šlo je za organizirano akcijo in na koncu zarotniške verige je bil dvaindvajsetletni Salman Abedi. Rodil se je v Manchestru, torej je bil Britanec, čeprav njegova družina danes živi v Libiji. Ko je ta teden Donald Trump obiskal Sveti sedež, je BBC šaljivo zapisal: »Bo Trump papežu zavidal vatikanski zid?« In ko sta končala pogovore, je zapisal CNN, je Trump papežu Frančišku, s katerim naj bi se pogovarjala o klimatskih spremembah in terorizmu ter o svetovnem miru, rekel: »Ne bom pozabil, kar ste mi povedali.«

Zadržan, a poln sovraštva

Boleča izguba 22 ljudi, ob še 59 ranjenih, to je bila nova tragična bilanca nerazumljive pošasti terorizma, ki se je v le nekaj letih na poseben način razbohotila po planetu. Guardian je prinesel zanimive opise tega mladeniča, ki sta ga v nerazumno dejanje gnala čustveno utrjen fanatizem in očitno popolno prepričanje o pravilnosti tega in takih dejanj. V libijski skupnosti v Manchestru so neimenovani pripadniki vedeli povedati, da je šlo za tihega, vase zaprtega in plašnega mladeniča, ki ni vzbujal občutka agresivnosti in je spoštoval svoje starše. V mošejo sta zahajala in tamkaj molila tudi njegov brat Ismail in oče Abu Ismail. Poznavalci niso mogli verjeti, da bi se mladi Salman lahko tako radikaliziral v Tripoliju ali da bi se tako zelo spremenil ... Toda v tem pogledu je nekaj manjkalo. Kako bi si drugače razložili njegovo dejanje? Oglasil se je starosta mošeje v Didsburyju Mohammed Saeed in pokazal je na povsem drugačen lik mladega človeka, danes označenega za terorista. Ko sem leta 2015 pridigal zoper terorizem, je dejal, in ko sem zagovarjal svetost življenja, me je pogledal z neverjetnim sovraštvom. Pokazal mi je, kako me sovraži. »Moral sem to povedati,« je dejal, »da bi zaščitil našo skupnost, da bi zaščitil naše ljudi.«

Že v sredo, torej dan in pol po dogodku, so v Libiji aretirali Salmanovega očeta in brata in razvedelo se je, da je oče še štiri dni pred dogodkom sina prepričeval, naj ostane v Libiji in naj ne potuje v rodni Manchester. Že v prvi preiskavi so preiskovalci dognali, da Salman Abedi ni bil t. i. volk samotar, temveč organiziran člen teroristične mreže. Na kraj dogodka je štiri dni poprej pripotoval iz Düsseldorfa. Tudi leta 2015 je v Anglijo priletel iz Frankfurta, pred tem naj bi se izobraževal in paravojaško usposabljal v Siriji. Tako naj bi ugotovil Scotland Yard.

Ves svet zdaj Veliki Britaniji izreka solidarnost, bržkone bo dogodek tudi politično gradivo za volitve, ki jih je bolj kakor ne izsilila Theresa May. Toda teroristična pošast deluje internacionalno. Spomnimo se maja 2014, ko je nekdanji francoski pripadnik Isisa v judovskem muzeju v Bruslju s kalašnikovko ubil štiri ljudi, ali januarja 2015, ko sta brata Cherif in Said Kouachi v redakciji časopisa Charlie Hebdo ubila 11 ljudi. Ali napada na več lokacijah v Parizu istega leta, ko je življenje izgubilo 130 ljudi. Kje torej lahko najdemo vzroke za vse skupaj?

S pokrito glavo, v visokih petah

Čeprav bi ta pojav terjal poglobljeno sociološko in psihološko študijo, nekateri parametri lahko dajo dobre odgovore. Prvič, ni mogoče zanikati politične vloge velesil in lokalnih držav, ki so v logiki t. i. proxy vojne destabilizirale Bližnji vzhod, konkretno Sirijo. Pred tem je svoje opravila destabilizacija držav severne Afrike, posebej Tunizije in Libije. In končno, tu bomo spet uporabili Alaina Badiouja, po padcu berlinskega zidu 1989 je začela bledeti jasnost blokovske delitve, zid je padel tako konkretno kot simbolno, prišel je čas kapitalizma brez omejitev in zid se je naselil brezkrajevno, med revne in bogate. Ljudje potrošniških družb so postali tesnobni, pomanjkanje pravih perspektiv, posebej za priseljence, razseljence, tako ali drugače drugačne, je odprlo vrata iskanju smisla, hlastanju za iluzijami, ki bi prinesle mir in rešitev problema, ki je očiten. Religija, ta »u-topos«, na ravni širokih množic kakor da je ponudila rešitev. To je lepo povedal Hegel v predavanjih iz filozofije religije, ki jih imamo (v zbirki Analecta v slovenščini) na razpolago v branje. Že na prvi strani uvoda je zapisal: »Vemo, da se v religiji dvignemo nad časovnost in da je religija za našo zavest tista regija, v kateri so razrešene vse uganke sveta, razkrita vsa protislovja globokoumnega premišljevanja, v kateri utihnejo vse čustvene bolečine, religija večne resnice, večnega spokoja, večnega miru.« Ne bi nam bilo tuje, če bi Salman Abedi zrl v takšno podobo zadnjega in pravičnega sveta, preden je poglobil in utrdil tistega, proti kateremu se je boril.

V istem času je ameriški predsednik Donald Trump po arabsko-izraelski turneji prihajal pred obličje papeža Frančiška v Vatikanu. Duhoviti naslov redaktorjev BBC (Bo Trump papežu zavidal vatikanski zid?) se je pravzaprav nanašal na Trumpovo predsedniško kampanjo in na njegov trk s papežem februarja 2016, ko je ta javno rekel, da nekdo, ki preganja emigrante in gradi zidove namesto mostov, ni kristjan. Trumpu do današnjega dne še ni uspelo začeti gradnje obljubljenega zidu na mehiški meji, čeprav si zelo prizadeva zanj.

Toda papež je na Trumpa očitno napravil velik vtis in ves ameriški protokol je zelo pazil, da bi v Vatikanu na uradnem obisku tudi pustil dober vtis in ne bi pokazal kake sledi nespoštovanja. CNN je priobčil izzivalen prispevek, s primerjavami, kako je bila ob dveh državniških obiskih oblečena prva dama ZDA. Naslov prispevka je bil: Melania Trump, zakaj si je tokrat pokrila glavo? Ko je bila v Saudski Arabiji, »striktno konservativni arabski teokraciji«, je hodila razoglava, brez tančice. V tem je menda sledila Michele Obama, ki je pred časom odklonila, da bi si pokrila glavo. Toda v Vatikanu je bila Melania dosledno pokrita s tančico. Oblečena je bila v črno, nosila je črne čevlje z ne previsokimi petami. Pred zidom žalovanja pred tem obiskom v Izraelu je bila razoglava, oblečena v belo obleko in v galantnih čevljih izzivalno visokih pet, in govorilo se je, da je bilo z njimi težko hoditi po ulicah Jeruzalema. Pisci zgodbe pri CNN so zapisali mnenja spremstva, češ, Melania je rojena v Sloveniji, tam je hribovito in je takih težav navajena.

Zidovi, torej

Poanta pravzaprav ni v Slovenki in prvi dami ZDA Melanii Trump, ki je v Vatikanu med drugim na lepo papeževo gesto (omenil je slovensko potico) tudi čisto simpatično pomešala pojme med potico in pico. Mogoče poanta tudi ni toliko v samem Trumpu kot v vlogi sodobnih zidov, ki vse bolj radikalno ločujejo ljudi. Začelo se je z ameriško-mehiškim zidom in končno se je Trump znašel pred vatikanskimi zidovi. Stal je pred zidom žalovanja, severnim preostankom velikega judovskega templja. Ne kaže spregledati še enega zidu, tistega, ki razmejuje Jude in Palestince in v 21. stoletju za Izraelce predstavlja sramoto nad civilizacijskimi sramotami biblijskih razsežnosti. Verjetno sledi tudi kak Trumpov (če bo dotlej še predsednik) obisk na Kitajskem in nato obhod kakega dela velikega kitajskega zidu, ki se ga menda vidi tudi iz vesolja.

Toda pravo vprašanje je, kako se postaviti pred Badioujev veliki nevidni zid, ki stoji med revnimi in bogatimi, med simbolnim revnim Vzhodom in bogatim Zahodom; v to simboliko sodimo tudi zahodnjaki, ki ne sodimo v odstotek tistih bogatih ljudi, ki imajo v lasti več kot 95 odstotkov svetovnih dobrin. Izkustvo, kako »zahodnjak« postane »vzhodnjak«, je bržkone ravno izkustvo Salmana Abedija, v Britaniji rojenega potomca libijskih staršev. Za njegovo dejanje ni nikakršnega opravičila, obstaja pa kup mogočih pojasnil, ki v dobri dialektični maniri sporočajo, da ima vsaka posledica svoj vzrok, vsaka delitev pa svoj drugi pol.

Gradnje zidov imajo tudi svoj brezkofeinski nadomestek, namreč gradnjo žičnatih ograj, ki pa imajo enake psihološke in družbene učinke kot gradnje zidov. Če bo Slovenija v bližnji prihodnosti izpadla iz Evrope prve prestave – in to je možno –, si bo v vsej suverenosti lahko »suvereno« odgovorila, da kaže vzroke poiskati v žičnati ograji na svoji južni meji, kajti tam se je zanjo začela razgrajevati ideja Evrope. Politiki težko dojemajo, da se svet več ne izgublja teritorialno, temveč duhovno, in da mejniki niso fizični, temveč duhovni zidovi. Bombni napad v Manchestru se ni zgodil kot napad iz Libije, temveč ga je zagrešil britanski državljan od znotraj, in prav lahko (ni pa nujno) bi to imelo zvezo z dejstvom, da je Velika Britanija pred leti bombardirala Libijo od zunaj. Tudi tu zid med resnicami in odgovori na vprašanja ni viden.