Tiskane izdaje
Dolgoletni ameriški diplomat – za seboj ima šest veleposlaniških položajev – je generalni direktor vodilne nevladne organizacije za migracije, ki se pogosto povezuje z agencijami Združenih narodov; tačas stoji ob strani EU. Na blejskem strateškem forumu pretekli teden je bil najbolj kompetenten sogovornik za aktualno begunsko krizo.
Kot mlad diplomat je v sedemdesetih letih gledal tragedijo ljudi s čolnov, ki so bežali čez Južnokitajsko morje. Štirideset let pozneje je videti tista kriza znosnejša od sedanje, tokratne reakcije Evrope so porazne. Leta 1975 je politika stopila skupaj, zdaj je razdeljena. Beguncem je treba pomagati in jih ne preštevati, pripoveduje William Lacy Swing, opustiti je treba idejo, da so prišleki nekaj slabega, javnosti in vlade morajo doumeti, da prinašajo nove ideje.
Swing (letnik 1934) je bil v svoji diplomatski karieri ambasador v Južni Afriki, Nigeriji, Liberiji, Demokratični republiki Kongo, Ljudski republiki Kongo (Congo-Brazzaville) in Haitiju. Do prevzema Mednarodne organizacije za migracije (IOM) s sedežem v Ženevi leta 2008 je bil posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN za Demokratično republiko Kongo (največja mirovna operacija ZN) in pred tem za Zahodno Saharo.
Migracije obstajajo, odkar obstaja človeštvo, Evrope si ni mogoče predstavljati brez preseljevanja. Toda še nikoli ni tako veliko ljudi bežalo pred vojno, nasiljem, preganjanjem. Lahko postavite aktualno krizo in njene dimenzije v zgodovinski kontekst?
Dobro je, če začneva prav tu; velik del naših problemov je povezan s pomanjkanjem zgodovinskega pogleda in globalne perspektive. Številke, ki jih gledamo, so velike, vendar ne smemo pozabiti razdejane Evrope po drugi svetovni vojni. Takrat so ljudi, sicer razmeroma dostojno, transportirali v Ameriko, Kanado, Avstralijo. Podobno je bilo pri krizi v Indokini: evakuirali so stotisoče ljudi, vendar zelo organizirano. Če vzamemo 320.000 ljudi, kar je včerajšnja številka (pogovarjala sva se 1. septembra, op. p.), ki so bili pripotovali na sever prek Sredozemlja ali kopnega, gre za 100.000 ljudi več kot lani. Toda pomembna je širša perspektiva, kajti prihajajo na območje Evrope s 500 milijoni prebivalcev in 28 državami članicami. S stališča humanih, dostojanstvenih migracij to ni tako zelo veliko. Sirske sosede so prevzele bistveno večje breme: Libanon s petimi milijoni ljudi gosti prek milijon Sircev, podobno Jordanija in Turčija. Štirje milijoni ljudi so skoraj izključno v naštetih državah.
Aktualno problematiko moramo obravnavati v zgodovinski perspektivi. Migracije so bile vedno v zgodovini zelo pozitivne. Poglejte mojo domovino: migranti prinašajo nove ideje, veliko patentov so izumili ljudje, rojeni izven Združenih držav, med Nobelovi nagrajenci jih je večina tujih korenin. Stvari so odvisne od dobre politike in zmožnosti integracije. V vsakem primeru moramo doumeti, da so migracije zaradi več razlogov neizbežne: obstaja demografski deficit, evropsko prebivalstvo se zmanjšuje, japonsko prebivalstvo upada dramatično. Preprosto ne bo več dovolj veščin oziroma ljudi za delo in gospodarstva ne bodo mogla biti uspešna.
V razpravi na konferenci ste govorili o kompleksnosti kriz, ki so brez precedensa.
Smo v obdobju humanitarnih katastrof vsepovsod na svetu: od zahodnega roba Afrike do Azije, od islamistične skupine Boko Haram v Nigeriji, petdesetletne vojne v Somaliji, aktualnega konflikta v Libiji in Jemnu, pet let trajajoče vojne v Siriji do vojn v Afganistanu in Iraku ter vseh ostalih grozodejstev. Poleg tega pesti skrajna revščina večino Afrike in tudi druge konce sveta, razlika med globalnim Severom in Jugom se povečuje. Zato ni presenečenje, da se migranti vztrajno pomikajo proti severu. Upoštevajte še, da migracije z Juga proti Severu predstavljajo nekaj več kot 40 odstotkov, medtem ko migracije znotraj samega Juga pomenijo 37 odstotkov; preseljevanja je veliko tudi znotraj samih afriških in bližnjevzhodnih držav.
In tu so še digitalna revolucija, takojšnje informacije, tehnologija, ki zmanjšuje razdalje, poceni leti. Število tistih s pretečenimi vizumi je v Evropi tolikšno kot onih, ki prihajajo prek Sredozemlja in po kopnem, pa o njih niti ne govorimo. Tihotapci so verjetno v preteklem desetletju z migranti zaslužili 15 milijard evrov, evropske države pa so v tem istem času plačale 11 milijard evrov samo za deportacije. Torej je bilo 26 milijard evrov izgubljenih. Lahko bi jih porabili za pomoč in integracijo ljudi.
Naša teza je, da so velike migracije – in te še vedno znašajo tri odstotke – številčnejše zato, ker se je prvič v zabeleženi zgodovini svetovno prebivalstvo početverilo. Tega podatka ne smemo zanemariti. Številke so torej večje, odstotek ostaja enak. Z različnimi raziskavami smo tudi odkrili, da so v Evropi, Združenih državah in Aziji predstave ljudi o številu tujcev, ki so v njihovih državah, močno pretirane. Ponavadi si predstavljajo, da gre za dvakrat toliko ljudi, kot jih je dejansko. Razpravo o skupni identiteti je treba premakniti k skupnim vrednotam in interesom. Vprašanja identitete ni mogoče nikoli rešiti, ljudje vedno gledajo na stvari različno, se oblačijo drugače, govorijo z drugačnim naglasom. Če se preusmerimo na vrednote, najdemo precej več skupnega.
Sedanje preseljevanje narodov je, kot razlagate, zelo razumljivo. Kako potem pojasniti evropsko presenečenje, celino, ki je nepripravljena na to, kar se dogaja?
Presenečenje je bilo nemara v tem, da prizadevanja za oblikovanje skupne priseljenske politike vse do zdaj niso prinesla rezultatov. Osupli so bili, kako zelo neprimerna se je pokazala aktualna politika za spopadanje s številom ljudi, ki prihajajo. Nočem podcenjevati številk, so znatne, vendar se je treba premakniti naprej. Prva prioriteta, namreč reševanje življenj, je pravilna. Nadalje sta potrebna skupna politika in vzpostavitev dialoga z Afriško unijo, toda to ni dovolj. Potrebni sta kratkoročna in dolgoročna celovita politika, ki poišče načine doumevanja, razumevanja migrantov z bistveno bolj uravnoteženega, zgodovinskega zornega kota. Tačas se namreč ukvarjamo samo z dejavnikom strahu. In strah je utemeljen na stereotipih, da nam bodo prišleki odvzeli delovna mesta. To ne drži. Delo, ki ga opravljajo oni, je običajno umazano, težaško in nevarno.
Kar so opravila, ki jih tukajšnji ljudje tako ali tako nočejo opravljati, kajne?
Seveda. Začeli bodo s temi deli, sčasoma se bodo pomaknili višje po družbeni lestvici, tako je povsod. Medtem pa bodo opravljali dela, ki jih je pač treba opraviti. Kdo bo skrbel za ostarele in bolne v starajočih se družbah razvitih držav? To bodo Filipinci, Afričani in ljudje od vsepovsod, ki potrebujejo delo in premorejo določene veščine. Torej, v razpravo hočemo vgraditi idejo o mobilnosti delovnih mest; slednje je potrebno, če hočemo zapolniti delovna mesta, če hočemo uspešno prihodnost. Druga velika bojazen je strah pred terorizmom in političnim ekstremizmom, ki je sam po sebi skrb zbujajoč. Pa vendar večina ljudi, ki bežijo, niso teroristi. So tisti, ki bežijo pred terorjem.
Kakšne so ocene vaše organizacije? Koliko ljudi lahko sprejme Evropa?
Nimam natančnih številk, toda vsekakor precej več, kot jih je. Moje sporočilo po oktobru 2013 (ob eni največjih begunskih tragedij, ko je potonila ladja z več kot 500 ljudmi, op. p.) je bilo, da bodo čolni še naprej prihajali. Sile, ki ženejo ljudi proč, so prevelike, da bi se lahko ustavili. Pomislite, kako pomembna silnica je digitalna revolucija. Na prelomu stoletja je bilo 300 milijonov ljudi povezanih s svetovnim spletom, danes gre za tri milijarde, približujemo se štirim milijardam in številke se povečujejo. Gre za željo po boljšem življenju in proti neenakosti, te silnice so močnejše od strahu. Dejavniki, ki pospešujejo priseljevanje, so pač veliko večji od tistih, ki ga odvračajo. Sploh pa, saj ne obstaja nič, kar bi lahko uredilo katerega od konfliktov, zaradi katerih ljudje bežijo.
William Lacy Swing. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Obstajajo ocene, da bo v prihodnjih dveh desetletjih v podsaharski Afriki živelo 900 milijonov ljudi, od tega 200 milijonov mladih, ki bodo iskali delo. Migrirali bodo na sever. Te številke so velikanske. Kaj lahko naredi Evropa?
Najprej je treba prepoznati številke. Obstaja starajoči se Sever, ki čedalje bolj potrebuje delavce na vseh ravneh, in globalni Jug, s pretežno mladim prebivalstvom in slabo zmožnostjo ustvarjanja novih delovnih mest. Politika mora prepoznati te reči. Treba je nadaljevati dialog med izvornimi državami in državami, od koder prihajajo migranti, treba je povečati zakonite poti migracij, pri čemer je smiselno vključiti tudi zasebni sektor. In se seveda ukvarjati z vzroki, s tem, zakaj so ljudje prisiljeni, da bežijo. Potrebujemo program, ki bo naslovil konflikte. Vse našteto je del iste enačbe.
Migracije so ključna tema našega časa. Populacijski bum se bo ustalil nekje v drugi polovici stoletja, ko bo svetovno prebivalstvo doseglo devet milijard. Dotlej se bodo ti trendi nadaljevali.
Kakšne vrste krizo gledamo?
V prvi vrsti gre za krizo solidarnosti, prav vsi se ne strinjajo, kako naprej. Je tudi kriza odgovornosti, ker še ne moremo govoriti o delitvi odgovornosti vseh. In ne govorim samo o Evropi; jugovzhodna Azija je imela podobno krizo v Andamanskem morju v Bengalskem zalivu, nedavno sem se šel o tem pogovarjat v Bangkok. Vse več delavcev prihaja iz južne Azije in Mjanmara, iščejo delo v območju Aseana, toda za ekonomsko skupnost je potrebna mobilnost delovne sile, ki za zdaj ne obstaja. Ljudje umirajo na Karibih in skušajo priti na jug Floride, umirajo na ameriško-mehiški meji, v Rdečem morju, Indijskem oceanu. Osredinjeni smo na Evropo – tu je zdaj umrlo največ ljudi, vendar gre za globalno vprašanje.
Omenili ste kriminalno tihotapljenje ljudi prek Mediterana in Balkana. Beremo, da je zaradi preusmeritve z morja na kopenske poti zdaj manj možnosti za to, češ, ljudje so manj odvisni od tihotapcev, cene naj bi se zmanjšale za polovico. Drži?
Ne opažam, da bi se kriminalno tihotapljenje ljudi zelo zmanjšalo. Še vedno umirajo, kot tistih 71 ljudi v tovornjaku v Avstriji, ali pa drugi na robu smrti na nemško-avstrijski meji, in vmes so bili tudi otroci. Za to, da se bodo stvari spremenile, je najprej treba liberalizirati vizumski režim, da se ljudem ne bo treba zatekati k tihotapcem in kriminalcem. Nanje se obrnejo zato, ker ne morejo v Evropo. Več je treba narediti v samem boju zoper kriminalno tihotapljenje ljudi; kar se tiče aretacij glavnih tihotapskih verig, ni bilo storjenega veliko. So del mednarodnih kriminalnih mrež, ki vključujejo pranje denarja, preprodajo drog, orožja in ljudi. Veliko dela čaka na področju informiranja ljudi in izobraževanja, še posebej mladih. Tihotapce je treba aretirati, kazensko preganjati, spraviti v zapor. Dokler se politika ne bo spremenila, se trend ne bo zmanjšal.
Novodobni migranti uporabljajo pametne telefone, z GPS navigirajo svoje poti, v vsaki državi, ki jo prečijo, kupijo novo sim-kartico oziroma zaradi neizsledljivosti celo nov telefon. Je to migrant 2.0?
Te stvari ne presenečajo. Migranti vedo, kam hočejo, in tudi, kako priti tja. Mnogi med njimi niso nujno najrevnejši med najrevnejšimi, na razpolago imajo določena sredstva, sicer ne bi mogli plačati tihotapcem z ljudmi in ne bi imeli pametnih telefonov. Na splošno gre za ljudi z nekaj izobrazbe. Sirci so sploh zelo dobro izobraženi, s seboj prinašajo veliko talentov. Ne preseneča me, kar počnejo, in tega bo verjetno čedalje več. Sposobni so se izogniti tihotapcem z ljudmi, sami si utirajo pot.
Kaj pravite o ideji tako imenovanih varnih območij pod nadzorom Združenih narodov tistih držav, od koder prihajajo begunci: Sirije, Libije, Malija, Afganistana? Že sam seznam držav ponazarja kompleksnost naloge.
Ideje ne poznam. Z EU in drugimi pa sodelujemo pri nečem, kar bi bilo ponovitev centra za sprejem in procesiranje beguncev, ki obstaja na Malti in Lampedusi. To bi bilo treba zgraditi v državah, kot je Libija. S tem migrantom ponudiš možnost, da predstavijo svoj primer, preden se odločijo za pot s tihotapsko ladjo v Italijo ali Grčijo. Zamisli ni bilo mogoče uresničiti zaradi nestabilnosti v Libiji, toda če bi bila država bolj stabilna, bi migrant imel kam iti; lahko bi se ukvarjali s tem, ali je kvalificiran za mednarodno zaščito po konvenciji Združenih narodov iz leta 1951; v tem primeru bi jim lahko pomagal Visoki komisariat za begunce; lahko bi razčistili vprašanja, ali gre za posameznike, ki se bodo pridružili družinam, za mladoletne otroke brez spremstva, mlade ženske z majhnimi otroki, ki potrebujejo pomoč. Ne bi jim bilo treba tvegati poti na neprimernih plovilih in v organizaciji tihotapcev za to, da bi prišli na Malto ali Lampeduso. Takšen center, denimo, obstaja na meji med Nigrom in Libijo.
V Evropo prihajajo predvsem muslimani. In musliman je, kot nekdaj Jud, postal Drugi. Vzhodnoevropske članice so sprejele peščico ljudi, izključno kristjanov. Kako komentirate?
Begunec je begunec in prav vsak je potreben pomoči. Želimo si, da bi jih jemali ne glede na barvo kože in vero oziroma njihovo kulturno ozadje. Sprejemanje ljudi bi moralo biti povsem nevtralno, medtem ko bi jih države morale vzeti toliko, kolikor jih največ lahko. Smo proti diskriminaciji na kakršni koli podlagi.
Debata o priseljencih in beguncih je postala toksična, kar velja tudi za terminologijo. Beseda migrant je zdaj kontroverzna, celo politiki mainstreama so šli tako daleč, da govorijo o »rojih« migrantov. Ljudje, ki prihajajo iz Sirije in Afganistana, pa so zelo očitno begunci. Je v tem kontekstu pojem migrant postal nehumana oznaka?
Migrant je splošna, generična kategorija, vanjo je zaobjetih veliko pojmov: begunci, ekonomski migranti ... Pojem je postal slabšalen samo zato, ker so ga politiki in drugi naredili za takega. Žalostno je, da se uporabljajo besede, kakršna je »roj«. Prvič, je netočna, ker niti ne gre za tako veliko ljudi; in drugič, je nehumana, nanaša se na insekte ali živali, kar je ponižujoče. Taka raba je docela neprimerna. Zelo težko pa je opredeliti pojem migranta, ker je tako zelo večplasten. Treba je vedeti, o čem govorimo.
Toda najbrž se strinjate, da za ljudi, ki v tem času prihajajo v Evropo prek tako imenovane balkanske tranzitne poti, to ni ustrezen pojem?
Ne, so begunci. In na Balkanu obstaja še zelo svež spomin na bližnjo zgodovino. Vem, da je vaša država sprejela zelo veliko ljudi z območja nekdanje Jugoslavije, in to ste speljali na način, ki omogoča dobro razumevanje, kako ravnati z velikim številom prišlekov. Tovrstne izkušnje so lahko v pomoč pri oblikovanju ustrezne politike do tega vprašanja. Veste, nemalo migracijske politike nastaja iz varnostnega občutka, mislim pa, da potrebujemo nekaj drugega. Zakaj je, denimo, toliko ljudi s potečenimi vizumi? Ker jim jih podeljujejo za enkraten vstop. Če bi jim dajali večkratni vizum, bi prišli in odšli.
Ljudje ne zapustijo domovine zato, ker je ne marajo, odidejo, ker jih preganjajo ali pa nimajo ekonomske prihodnosti; nekateri kot profesionalci pač vidijo boljšo priložnost drugje. Toda to ne pomeni, da ne ohranijo vezi s svojo državo. Lahko jih ohranjaš z veliko državami hkrati, naša organizacija se precej ukvarja s tem, da bi diaspora pomagala pri katastrofah. Ob deportaciji etiopskih migrantov je recimo etiopska diaspora v Združenih državah poslala stotisoče dolarjev, da jim je pomagala. In tako morajo stvari delovati. Dejstvo, da imaš dvojno državljanstvo, ne pomeni nelojalnosti eni ali drugi državi. Potrebujemo nekaj več razuma in potrebujemo več humanosti.
