Tista mala punca je fantastična, živahna, vendar nič ne razume

Je osebnost petih svetov. Med drugim je članica vodstva Fife, svetovne nogometne organizacije, in evropske Uefe. V rodnem Torinu je predsednica egipčanskega muzeja, italijanska vlada jo je postavila za predsednico Italijanske turistične organizacije. Kot nekdanja vrhunska smučarka je vodila kandidaturo Torina za zimske olimpijske igre leta 2006. Celo največje optimiste je presenetila, ko je Torinu s kandidaturo uspelo.

Evelina Christillin je najvplivnejša ženska v svetovnem nogometu. Vendar funkcije v Fifi in Uefi še zdaleč niso vse, kar počne. Predvsem je posrednica med gospodarstvom in kulturo, športom in znanostjo. Poslovno pot je začela v Fiatu, znanstveno kot zgodovinarka na univerzi v Torinu, v Ljubljani pa se je mudila na povabilo Narodne galerije in Galerije Fotografija. V sklopu razstave o italijanskem neorealizmu je predavala o razmerju med gospodarstvom in kulturo.

Dvanajst let iščem človeka, ki bi ga to lahko vprašal. In zdi se mi, da mi vi lahko odgovorite. Leta 2006 se je na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Torinu zgodilo nekaj najbolj nenavadnega v zgodovini olimpijskega gibanja. Na odru je stal Lou Reed, nekoč kultna osebnost newyorškega rock'n'rolla, ob njem pa je njegov učitelj tai čija, mojster Ren, izvajal svoje zapletene vaje. Čigava ideja je bila to?

(Dolg smeh.) Eden od oddelkov v organizacijskem odboru se je ukvarjal s ceremonijalnimi zadevami. Prek mednarodnega razpisa smo najeli družbo, ki je predlagala cel projekt, tudi otvoritveno slovesnost. Ta je bila sicer dolga, trajala je tri ure. Tudi Louja Reeda so – med vsemi drugimi – predlagali. Pa Pavarotti, denimo, je nastopil. To je bil eden njegovih zadnjih nastopov, bil je že bolan. Nihče ni vedel, da je pel na playback, a drugače ni šlo, ker je bilo zelo hladno. Predlog, da bi nastopil Lou Reed, pa se nam je zdel udaren.

Je pa Lou Reed večplastna osebnost. Nekoč je sodil v glasbeni underground.

To je res.

Po drugi strani pa se je skozi šport, tai či, nekako rehabilitiral.

Z ženo Laurie Anderson sta se zavezala zdravemu življenju, tai čiju, prizadevanjem za mir. Zdelo se nam je, da bi bil to lahko dobro sporočilo.

Bilo je odlično sporočilo.

No, nismo bili povsem gotovi. Zavedali smo se, da lahko pride tudi do nesporazumov. Otvoritveno slovesnost namreč gleda dve milijardi ljudi po vsem svetu. Ampak delovalo je zelo dobro.

Kako pa je bilo sprejeto?

Odlično. Celotna otvoritvena slovesnost je bila dobro sprejeta. Občinstvo se ni osredotočalo na točko, ki jo omenjate, to je že treba povedati. Na splošno pa je bila slovesnost zelo dobro sprejeta. Spominjam se, da me je televizijska hiša NBC, ki je bila lastnica pravic za prenos iger v ZDA, povabila v oddajo, ki so jo vsak dan oddajali iz Torina. Svoj sedež so imeli na glavnem trgu v mestu. Dan pred otvoritvijo sem bila v njihovem studiu in voditelj mi je rekel: »Vtis imamo, da je Torino precej sivo mesto. Je hladno, sicer zelo racionalno, vendar nezainteresirano za igre.« Odgovorila sem mu: »Greva stavit. Videli boste, kaj bo na otvoritveni slovesnosti in kaj bo naslednjih 15 dni. Če vam bo otvoritvena slovesnost všeč in če vam bo všeč razpoloženje v mestu, me boste na zadnji dan ponovno povabili v studio in rekli: 'Oprostite, motil sem se.'« Na zadnji dan me je res spet povabil v studio in priznal, da sem imela prav.

Je prinesel rože?

To sicer ne. A je bil dovolj bister, da je priznal, kako fantastične igre smo imeli. Mesto je igre spremljalo zelo čustveno, ogromno prostovoljcev je pomagalo … Celo Američani, ki so mojstri organizacije velikih dogodkov, so nam priznali, da nam je uspelo. Niti Lou Reed jih ni zmotil (smeh).

Ste osebnost iz štirih, petih različnih svetov. Pripadate svetu znanosti, svetu posla, svetu športa, umetnosti, kulture … Jemljete to kot privilegij ali kot breme?

Oboje. Soočati se moram s pričakovanji ljudi. Biti moram zanesljiva, obveščena, na mestu dogajanja, biti moram profesionalka. Hkrati pa je to privilegij, ker srečaš zelo različne ljudi. Možgane moraš imeti odprte …

… da skočiš iz enega sveta v drugega?

Da. To ni najbolj običajno. Profesionalci navadno živijo v enem svetu. Na univerzi sem učila zgodnjo moderno zgodovino. Bila sem in sem še svetovalka bank. Ukvarjala sem se z olimpijskimi igrami. Precej časa sem bila športnica …

Na začetku sedemdesetih ste tekmovali v smučanju.

Nekoliko pozneje. Bila sem članica italijanske B-reprezentance, vendar sem nekajkrat nastopila tudi na tekmah svetovnega pokala in velikokrat na tekmah evropskega pokala. Na nacionalni ravni sem bila dobra. Ob koncu sedemdesetih sem se poročila, končala univerzo … Vem, kako se počuti vrhunski športnik, vem, kaj potrebuje. Tudi zato so me imenovali za vodjo kandidacijskega odbora olimpijskih iger. Takrat ni nihče pričakoval, da bi Torino lahko dobil olimpijske igre.

Kaj pa je treba storiti, da neko mesto dobi olimpijske igre?

Precej zapleteno je bilo na začetku. Prvič smo kandidirali. K projektu me je povabil Umberto Agnelli, oče Andree Agnellija, ki se je te dni tudi mudil v Ljubljani. Umberto je bil dober prijatelj mojega moža. V Sestrieru smo leta 1997 organizirali svetovno smučarsko prvenstvo.

Zimsko športno središče Sestriere je projekt družine Agnelli.

Da. Že v 30. letih 20. stoletja so Sestriere postavili kot letovišče za delavce Fiata. Šele pozneje je postal mondeno zimsko središče. Po uspešnem svetovnem smučarskem prvenstvu smo se odločili, da kandidiramo za olimpijske igre. Zakaj ne bi poskusili nečesa večjega, smo si rekli. Bilo pa je precej težko, ker kandidaturo objavijo nacionalni olimpijski komiteji. Rim je bil tik pred tem poražen, ko je kandidiral za poletne olimpijske igre leta 2004. Zmagale so Atene.

Boleče.

Boleče. Za Rim je bilo zelo boleče. V projekt rimske kandidature sicer nisem bila vključena, hudo mi je bilo kot Italijanki. Italijani smo namreč ponosni, če smo zastavonoše športa. Italijanski olimpijski komite smo pozvali, naj prijavi kandidaturo Torina za zimske igre. Rekli so: »Nikakor.« Za njimi je bila namreč težka izkušnja poraza. Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Za organizacijo zimskih iger so se želele potegovati tudi Benetke, skupaj s Cortino D'Ampezzo. In italijanski olimpijski komite obeh mest ni mogel zavrniti. Rekli so: »V redu, naredili bomo interno tekmovanje, na začetku januarja 1998 bo glasovanje. Kdor dobi večjo podporo v italijanskem olimpijskem komiteju, bo naš kandidat.« Tedaj smo Benetke premagali. Bili pa smo popolni začetniki. Niti tega nismo pričakovali, da bomo dobili nacionalne kvalifikacije. Potem smo šli v Nagano, da vidimo, kako se te reči organizira. In predstavili smo se. Marca 1998 smo uradno kandidirali. Bili smo zelo daleč od tega, da bi nas imeli za favorite. V bistvu smo bili daleč zadaj za preostalimi petimi mesti. Švicarski Sion je bil največji favorit, že tretjič so se potegovali za organizacijo iger. Mednarodni olimpijski komite, kot veste, ima sedež v Švici … Vseeno smo si rekli: poskusimo. Nismo bili sicer vnaprej vdani v usodo, bili pa smo realisti. Nekako smo vedeli, kaj lahko pričakujemo.

Gianni Agnelli, prvi mož Fiata, je bil tedaj še živ [umrl je leta 2003] in je močno podpiral našo kandidaturo, čeprav je vedel, da bo zelo težko. Juan Antonio Samaranch je bil njegov prijatelj. In Jean-Claude Killy, trojni zmagovalec olimpijskih iger leta 1968, je bil njegov prijatelj. Killy je bil moj mladostni idol. V Grenoblu, ko sem bila stara 12 let, sem ga videla, kako je zmagal na tekmi, zaviti v meglo. L'Avvocato [vzdevek Giannija Agnellija] mi je rekel: »Pojdi najprej h Killyju v Ženevo. Potem pa pojdi še do Samarancha. Uredil ti bom sestanke.«

Srečanje s Killyjem, mojim idolom, je bilo zame zelo čustveno. Najbrž si je mislil, da sem precej neumna, ker sem komaj govorila. Sicer francosko govorim zelo dobro, ampak me je povsem zvilo. Sramežljiva sem bila in vznemirjena. »Poglejte, draga gospa. Tokrat nimate niti ene tisočinke možnosti. Ampak čez nekaj časa kandidirajte ponovno.« Rekla sem si: »O moj bog, kakšen začetek!« Potem sem šla k Samaranchu. Klepetala sva o nogometu; tedaj sem bila že vključena v nogomet.

Potem me je klical Gianni Agnelli. Povedal mi je, da je bilo vse skupaj porazno. Govoril je namreč s Samaranchem. »Kako katastrofa?« sem vprašala. »Samaranch mi je rekel, da je sicer tista mala punca fantastična, živahna, vendar ničesar ne ve o mednarodnem olimpijskem komiteju, zimskih športih, kandidaturi ... Namignil mi je,« je povedal Agnelli, »naj pošljemo koga drugega.«

Agnellija sem prosila: »Dajte mi dva meseca časa. Naj poskusim. Če ne bo šlo, če bom videla, da nisem dovolj dobra, se bom sama umaknila.« No, po dveh mesecih sem že bila na počitnicah v Samaranchevi poletni rezidenci. Začel me je spoštovati. Videl je, da se hitro učim.

Torej ste dobri v mreženju.

Ja, mislim, da sem. Zelo dobra. Ampak tudi dober projekt smo imeli. Zgolj sposobnost mreženja ne bi zadoščala.

Seveda ste še vedno imeli močno podporo družine Agnelli.

Da, to je bilo ključno. A naj odgovorim, zakaj smo zmagali. Spomnili se boste, da se je mednarodni olimpijski komite soočil s hudim škandalom, povezanim s kandidaturo Salt Lake Cityja za igre leta 2002. Samaranch osebno je bil v velikih težavah. FBI je zbiral dokaze za obtožnico. Samaranch me je prosil, ali lahko prepričam Giannija Agnellija in Kissingerja. Kissingerja dobro poznam ...

Henryja Kissingerja?

Da. Skratka, prosil me je, ali lahko Kissingerju in Agnelliju predlagam, da bi postala člana posebne komisije, ki bi se ukvarjala z reformo mednarodnega olimpijskega komiteja. Samaranchu sem rekla: »Poskusila bom.« Starega Agnellija sem skoraj z mučenjem prepričala, da je privolil v članstvo v tej komisiji. Na koncu je rekel: »Naj bo.« Oba sta se strinjala, da bosta sodelovala pri reformi. Postala sta častna člana mednarodnega olimpijskega komiteja in člana te reformne komisije. Samaranch je tako začel podpirati našo kandidaturo in na svoji strani je imel precej glasov. Veliko je bilo odvisno tudi od izredne skupščine mednarodnega olimpijskega komiteja marca 1999. Vedeli smo, da bomo izgubili, če bo Samaranch na tisti skupščini zamenjan. Vendar je zmagal, ostal je na funkciji. Kissinger je medtem zbral ekipo odvetnikov, da so Samarancha v ZDA obranili, ne da bi Samaranch odpotoval v ZDA. S tem je bil moj posel opravljen.

Uf.

Za diplomacijo gre (smeh). Veste, Italijani smo človeštvu dali Machiavellija (smeh).

No, človeštvu ste dali tudi Medičejce …

Bravissimo. Res je, v istem času.

A naj ponovim: podpora Agnellijev je bila ključnega pomena.

Ko sem prebiral vašo biografijo, sem imel vtis, da ste sodobna različica Medičejcev. Ste v poslu, financah, umetnosti … No, Medičejci se s športom, kolikor vem, niso ukvarjali. Bolj jih je zanimalo, kako se postavi papeža.

No, s tem se pa res nisem ukvarjala.

Niste odgovorni za reči, ki se dogajajo v Vatikanu.

Pa saj papež Frančišek je odličen. Obožujem ga.

Kako ste pa iz sveta smučanja preskočili v znanost? Ne zgodi se ravno pogosto, da bi vrhunski smučar potem napisal doktorat.

Vedela sem, da nisem dovolj dobra, da bi nadaljevala smučarsko kariero. Bila sem med prvimi petimi v državi, čisto na vrh pa nisem prišla. In na mednarodni ravni sem se uvrščala do 30. mesta. Hkrati pa sem iz dobro stoječe družine. Rojena sem bila v mestu, ne v gorah. Zato sem se v nekem trenutku odločila za študij. Šola mi je šla dobro od rok. Je bila pa ta smučarska izkušnja izjemno dragocena. Hvaležna sem staršem, da so mi to omogočili. Za smučarijo sem veliko žrtvovala. Ker sem bila ves čas na poti, sem se šolala kot zasebnica. Izpite sem morala delati kot zasebnica. Hkrati sem izpite delala na najtežjem klasičnem liceju. Saj veste, stara grščina, latinščina … Ampak to sem vzela kot izziv. To sem morala končati. In sem. Nikdar nisem ponavljala letnika. Čeprav sem ves čas smučala in se udeleževala poletnih priprav, sem bila v šoli zelo dobra. Na koncu sem spoznala, da obojega ne bom mogla početi. Ugotovila sem, da kot smučarka enostavno nisem dovolj dobra, zato sem se temu odrekla. In šla po drugi poti. Šla sem na univerzo, končala študij, se poročila, delala sem za Fiat …

Še nekaj je bilo, kar pa v biografiji ne piše. Zelo sem zbolela. Levkemija. Boj z boleznijo mi je vzel tri leta. Okrevala sem po presaditvi kostnega mozga. In sem tu!

Ste borka.

Huda borka. Ko sem okrevala, sem se vprašala, kaj hočem v življenju početi. Zdelo se mi je, da nisem dovolj zdrava, da bi še delala v Fiatu. Vrnila sem se na univerzo, doktorirala …

Vaša doktorska teza zveni, kot da bi bili komunistka. Kot zgodovinarka ste raziskovali siromašne bolne ljudi v 18. stoletju.

No, komunistka nisem. Vem pa, da izhajam iz privilegiranega okolja. Imela sem priložnost, da uresničim svoje cilje. Vem tudi, da je na svetu veliko veliko ljudi, ki takega privilegija nimajo. Zato čutim, da imam tudi dolžnosti. Še zdaj veliko delam kot prostovoljka. Če si srečen, moraš družbi nekaj vrniti.

Kako razumete razmerje med privilegijem in dolžnostjo?

Privilegij je, če se ne rodite v Siriji. Privilegij je, če se rodiš v srečni družini. Privilegij je, če imate krasno sestro, kot jo imam jaz. Privilegij je, če lahko študiraš, pa ti ob tem ni treba skrbeti za preživljanje. Privilegij je, da se lahko ukvarjaš s športom, pa ob tem nimaš finančnih težav. Ali pa zdravstvenih težav. Vem, kaj pomeni imeti zdravstvene težave. Vem, kako pomembno je biti zdrav. Ker sem imela privilegije, vem, da moram veliko vrniti. S čim sem si to zaslužila? To se mi je pač zgodilo. In ker sem imela to srečo, moram vračati. Da se razumemo: nisem mati Terezija. Nisem. A vseeno se trudim, da vsaj nekaj vrnem. Veliko sem na poti, malo časa imam na voljo, a nekaj ga moram nameniti za druge.

Med sodobnimi bogataši je veliko novincev, ki se jim ne zdi, da imajo neke obveznosti do skupnosti kot celote. Ne vračajo.

Morda. Ne želim kritizirati. Govorim lahko o sebi, ljudeh, ki jih poznam. V moji družini je veljalo, da je treba vračati. To je moja osebna potreba. Za nekoga, ki je moral bogastvo ustvariti z ničle, so stvari morda drugačne. Tega meni ni bilo treba. Za šport sem sicer veliko žrtvovala, a sem to hotela. Veliko sem morala študirati, a to je bila moja odločitev. Nihče me ni v to prisilil.

Je v Italiji težko najti ljudi, ki se strinjajo z vašim pogledom na privilegije in dolžnosti, ki iz tega izhajajo? Domnevam, da so takšni ljudje zelo pomembni, da recimo pomagajo umetnosti, kulturi.

Imela sem veliko srečo, da sem bila imenovana za predsednico egiptovskega muzeja v Torinu. Egiptovski muzej je imel tedaj izjemno zbirko, potrebovali pa smo denar za obnovo. To je bilo izjemno težko. Prostor, v katerem je ta izjemna zbirka, desetletja ni bil vzdrževan. Muzej je bil zaspan.

Speča lepotica?

Ali pa speča stara dama. Do muzeja sem takoj čutila odgovornost. »Bom poskusila,« sem si rekla. Dobila sem denar za obnovo. Kar precej denarja smo dobili za italijanske razmere, vendar obnova lupine ni bila dovolj. Stavba ne naredi muzeja, napolniti jo je bilo treba z vsebino. Tedanji direktor ni bil dorasel temu, da bi obnovljeno stavbo napolnil z znanstvenimi projekti, drugo vsebino. Ko sem bila vpeta v projekt olimpijskih iger, sam se kar precej naučila o gradbeništvu in investicijah. Med pripravami na igre sem nadzirala 63 gradbenih projektov. Po olimpijskih igrah sem bila imenovana za predsednico torinskega gledališča in sem vodila popolno obnovo 300 let starega teatra. Nekaj vem o tem. Lahko bi mi dali kak častni naziv iz arhitekture ali geodetske znanosti. Obnove muzeja se nisem bala. Vem, kako je treba delati z gradbeniki, inženirji, arhitekti, egiptologinja pa nisem. Potrebovala sem nekoga, ki bi se spoznal na znanstvene zadeve. Objavili smo mednarodni razpis za novega direktorja. Dotedanji direktor ni bil najbolj srečen. Ampak po osmih letih je njegov mandat potekel. Več kot sto ljudi se je prijavilo na razpis. Iz Sudana, kjer je vodil izkopavanja, se nam je javil Christian Greco. Nihče ga sicer ni poznal, a tisto, kar je napisal ob kandidaturi, je bilo prepričljivo. In zdaj je zelo uspešen direktor.

V času, ko ste izbirali direktorja, je bil muzej še državna institucija?

Ne več.

Vendar ste ga vi preoblikovali iz državnega zavoda v zasebno fundacijo?

Ne. Preoblikovanje državne institucije v zasebno fundacijo je potekalo leta 2004, ko sem bila vpeta v projekt olimpijskih iger. Šlo je pa za zelo temeljito preobrazbo. Državna institucija je zaposlovala 104 osebe. Samo 13 jih je ostalo. Vsem nekdanjim uslužbencem državnega muzeja so ponudili, da postanejo uslužbenci nove muzejske institucije. Vsi bi obdržali službe, a je velika večina sklenila, da ponudbo zavrnejo.

Zakaj?

Služba v državni instituciji je toliko bolj lagodna.

Težavo imam s tem, da bi razumel, kaj je bolje in kaj slabše. Državno ali zasebno lastništvo? Čutim pa nelagodje, če se nekaj, kar sodi v sfero javnosti – in muzej to je –, preoblikuje v zasebno fundacijo.

Povsem razumem vaše nelagodje. Vendar morajo v Italiji zasebne fundacije, ki se ukvarjajo s kulturo, v celoti upoštevati pravila, ki veljajo za javno sfero. Zasebna fundacija mora povsem enako kot državna institucija skrbeti za varovanje dediščine. Za muzejsko zbirko veljajo stroga državna merila.

Muzejska zbirka je v državni lasti.

Da.

Opeke, stene muzeja in organizacija so pa zasebni?

Da. Z zbirko ne smemo storiti nič, če se institucija, odgovorna za varstvo dediščine, s tem ne strinja. Če želimo torej organizirati predstavitev dela zbirke kje drugje – del zbirke je trenutno na Kitajskem, drugi del v Sankt Peterburgu, čaka nas razstava v Kanadi –, z nami potuje predstavnik institucije, odgovoren za varovanje dediščine. Za začasni izvoz potrebujemo množico dovoljenj. In prav je, da za zbirko veljajo stroga državna merila. Drugo pa je, kako organiziramo muzealsko delo, znanstvene raziskave, kako upravljamo organizacijo. Muzejske raziskave niso komercialna dejavnost, gre za resno znanstveno dejavnost. Vendar te raziskave prinašajo tudi prihodke, ker omogočajo zanimive razstave. Zaposlili so egiptologe, arheologe, konservatorje, kustose, ljudi, ki se spoznajo na znanstveno plat muzealske dejavnosti. Imamo več egiptoloških kustosov kot katera koli italijanska univerza, smo torej vrhunski raziskovalni center za egiptologijo. Poudarjam – raziskovalni center, ne le muzej. Zdaj smo svetovno znani. Organiziramo poletne šole za znanstvenike od drugod, predavanja, gostovanja, šove in naše razstave. V zadnjih treh letih so tudi naši prihodki kar solidni in zagotavljajo vzdržnost. Dodam pa naj, da iz javnih virov ne dobimo nič. Za zbirko smo sicer dolžni skrbeti in s tem skrbimo za javno dobrino. Veliko denarja porabimo, da poskrbimo za dediščino. Po drugi strani pa nam daje zasebni status veliko neodvisnost in svobodo. Zadnji dve leti nismo samo finančno vzdržni, temveč imamo celo nekaj malega plusa. Tega ne moremo vtakniti v žep, marveč nam to omogoča, da še več namenimo za nove raziskave. Pred sedmimi ali osmimi leti, ko je Italiji vladala desnica – žal se to utegne ponoviti –, je minister za kulturo rekel, da se kulture ne da jesti. Kar pa ni res. Z dobrim in pametnim upravljanjem kultura prinaša kruh.

Italija ni bogata le zaradi Fiata. Tudi zaradi kulture, ki – če nič drugega – pritegne turiste, je bogata.

Seveda. In tudi Fiata v Italiji ni več. Fiat je danes v ZDA, sedež je na Nizozemskem, nekaj je v Veliki Britaniji. In Fiat se ne imenuje več Fiat. Ponosni smo sicer na Fiatovo poreklo, a Fiat je danes nekje drugje.

Kultura je pomembno italijansko premoženje. Žal nismo dovolj bogati, da bi na najboljši možni način skrbeli za našo dediščino. Kultura, dediščina in, če dovolite, hrana so za Italijo bistvenega pomena.

Je težko najti poslovneže, ki bi vas razumeli?

Same sebe ne razumem kot poslovne ženske, a se tega učim. Vem, kaj sta proračun in bilanca, čeprav sem študirala in predavala zgodovino. Ko so me postavili za vodjo kandidacijskega odbora za olimpijske igre, sem se ukvarjala predvsem z mreženjem, ne s poslovnimi zadevami. Ko so me spraševali, ali bi bila predsednica muzeja, sem se za trenutek ustrašila. A sem sklenila, da sem tudi pri kandidaturi za olimpijske igre začela iz nič in da nam je s kandidaturo uspelo. Skratka, ko sem postala predsednica muzeja, sem vprašala moža, ki je finančnik, kako se vodi posle.

Zavarovalnico vodi, ne?

Ja. Zavarovalnico Generali. Rekla sem mu, naj me nauči. Kako naj se soočam z ekonomiko? Tega še ne znam. Med študijem sem nekaj reči izvedela o ekonomski zgodovini, ne pa o vodenju poslov. Sem pa vedela, da se z učenjem najbrž lahko izboljšam. Če se ne bi izboljšala, bi odstopila. Potem sem videla, da tudi pri računovodstvu nisem tako slaba. Ker sem bila dobra, so me povabili še v upravna odbora dveh uglednih italijanskih bank. In s temi rečmi se danes ukvarjam tudi pri Uefi in Fifi. Človek se uči. Nekaj dodajo izkušnje in v preteklosti pridobljene veščine. Šele če si dovolj radoveden, da projekt zagrabiš in tako ugotoviš, ali si ga sposoben tudi izvesti, veš, kaj zmoreš. Morda ne zmoreš. A dokler ne poskusiš, ne veš. Je pa seveda tako – imam privilegij, da dobim možnost preveriti, kaj zmorem. S tem sva nazaj pri vaših vprašanjih o privilegijih. Te možnosti ne dobijo vsi. Kot nekdanja športnica vem, da obstaja več možnosti za poraz kot za zmago. A poraz ni tragedija. Če na slalomu ne zmagaš, to ni razlog, da odnehaš. Naj to ne bo razlog, da bi bil depresiven. Šport te tega nauči. Če se te lekcije naučiš, greš lažje skozi življenje. Sama imam za seboj še izkušnjo hude bolezni. Po taki izkušnji veš, da morebitnih drobnih porazov ni treba dramatizirati, ker so druge stvari pomembnejše.

Je šport boljša šola od visoke šole?

Do neke mere.

Pri športu padeš, vstajaš, poskusiš znova, se ne predaš …

Ni treba vedno zmagati. Sicer ne se strinjam povsem z de Coubertinovim načelom Ni važno zmagati, važno je sodelovati. Seveda je bolje, če zmagaš. Ampak že to, da si del dobre ekipe, je lahko velika reč.

Ste razočarani, ker je v športu in družbi vedno manj ferpleja?

Doping je nekaj groznega, treba ga je preganjati. Vidim, kaj se dogaja v teku na smučeh. Vprašati se je treba, koliko športnikov je zaradi dopinga umrlo. Marsikdo se je absolutno zavedal, kakšna so tveganja – tudi za smrt –, in so vendarle tvegali, ker so hoteli zmagati. Doping bi morali iz športa izkoreniniti. Hkrati pa so v igri vedno močnejši interesi; tudi zaradi tv-prenosov, sponzorjev. Ob velikih vložkih v pravice za tv-prenose se pojavljajo še večja pričakovanja glede dosežkov. A zoper to se je treba boriti, na vseh ravneh. In če tega boja proti dopingu ne bo, bodo ljudje slej ko prej ugotovili, da je šport potegavščina, goljufija, nekaj, kjer so rezultati nastavljeni. Okus je grenak. Tudi pri sankcijah je situacija nenavadna. Po eni strani je z iger izključena celotna ruska reprezentanca, hkrati pa ruski športniki lahko tekmujejo.

In v hokeju tudi zmagajo in na koncu zapojejo rusko himno.

Ker sem v vodstvu Fife, je zame to vprašanje toliko bolj boleče, ker se čez nekaj mesecev v Rusiji začne svetovno nogometno prvenstvo …