Tiskane izdaje
Matjaž Kačičnik je redkih fotografov, ki ima tako bogate izkušnje z arheološko fotografijo, med drugim je dve leti fotografiral grobnice v egiptovski Dolini kraljev v Zahodnih Tebah, v Luksorju. Med snemanjem reportaže o koptski skupnosti v Egiptu se je zaljubil v Koptinjo in se leta 2004 preselil v Kairo. V Egiptu je posnel številne reportaže, sodeloval pri projektih dokumentiranja egipčanske kulturne zapuščine, fotografiral faraonske grobnice v Zgornjem Egiptu in islamske spomenike v Kairu.
Ko pomislim, kaj bi ga najbolj definiralo, se spomnim na fotografijo Boruta Peterlina, ki ga je za Mladinino rubriko Striptiz ob njegovi odmevni razstavi Veličastnost kraljevih grobnic v Cankarjevem domu leta 2008 fotografiral v sarkofagu.
Pomislim na njegove fotografije z zadnje samostojne razstave Koptska identiteta v Egiptu v Cankarjevem domu, kjer je raziskoval, kaj pomeni biti Kopt v Egiptu in kakšna je vloga Koptov v egipčanski družbi.
Pomislim na fotografije, ki sta jih posnela z raziskovalcem koptske dediščine v Egiptu, profesorjem srednjeveške filozofije na filozofski fakulteti Janom Ciglenečkim, ko sta se plazila po odmaknjenih goratih predelih vzhodne puščave in dokumentirala ostanke nekdanjih bivališč koptskih puščavnikov.
»Ko razmišljam o najinih poteh po puščavah, se večkrat spomnim Davida Livingstona, znamenitega raziskovalca Afrike. Ta je nekoč rekel, da pri svojem delu ne potrebuje mož, ki bodo šli z njim le takrat, ko bodo prepričani, da obstaja dobro uhojena pot, ampak da potrebuje može, ki bodo šli z njim tudi tja, kjer ni nobenih poti. Eden takih je tudi Matjaž,« pravi o njem Ciglenečki.
"Pogled z balkona"; Kairo v zahajajočem soncu. Foto: Matjaž Kačičnik
Mesto mrtvih
Srečala sem ga na svoj prvi dan v Kairu, mestu, ki je za prišleka šok in test vzdržljivosti, že prečkanje ceste je test preživetja.
Kam vas peljem na kavo? vpraša, ko prikorači v kavarno zraven Francoskega inštituta za orientalno arheologijo, kjer sedim v družbi Ciglenečkega in mladih arheologinj in fotografov. Na voljo ima slabo uro in pol, potem bo moral spet spakirati kovčke in opremo in odleteti na jug, tokrat v Asuan, mesto starodavnih templjev Zgornjega Egipta.
Vožnja z džipom v kaotičnem kairskem prometu, kjer trobljenje ne preneha niti ponoči, je za nekoga, ki je komaj prišel, adrenalinsko doživetje. Ljudje skačejo pred avto v želji, da bi prečkali cesto, Matjaž hladnokrvno prehiteva, zavija, s samozavestjo staroselca krmari svojega terenca po gostem prometu, vmes pri odprtem oknu strastno razlaga podobe, ki jih opazujemo z njegovimi očmi. Zdaj vstopamo skozi Mesto mrtvih, nenadoma reče, ko z džipom zavijemo med eno izmed posebnosti Kaira, orjaško pokopališče, ki so ga sploh v dvajsetem stoletju zasedli prišleki in revni prebivalci in si v nekdanjih grobnicah ustvarili prebivališča.
Zdaj? rečem. Kar tako, brez uvoda? In se spomnim svojega davnega obiska v Kairu, ko so mi vodiči Mesto mrtvih predstavili kot enega tistih predelov, kjer živi najrevnejše prebivalstvo, kairski 'slum', leglo kriminala, kamor načeloma ne vstopaš. »Tega ne moreš vedeti zares, če ne vidiš na svoje oči, mar ne?« se nasmehne, ko zavijamo po makadamu in se pred nami odpre pokopališče. »To je mestna četrt, kot vsaka druga, pravzaprav celo bolj čista in urejena kot ponekod drugod,« pravi Kačičnik. »V začetku dvajsetega stoletja se je začelo množično preseljevanje prebivalcev z dežele v mesta, Kairo se je začel dušiti v množici prišlekov, stare četrti so bile prenaseljene, edina možnost je za najrevnejše postalo Mesto mrtvih, ki je imelo leta 1947 že 50.000 prebivalcev, v naslednjih dvajsetih letih pa se je število podvojilo, zdaj tu v grobnicah živi več kot sto tisoč ljudi.« Živi, ki sobivajo z mrtvimi, pomislim. Oziroma kot pravi napis na lesenem nagrobniku v mavzoleju Šagar Al Dur, ki ga je Kačičnik uporabil tudi v svoji reportaži za Mladino: O ti, ki stojiš ob mojem grobu, ne čudi se mojemu stanju. Včeraj sem bila jaz kot ti. Jutri boš ti kot jaz.
Grobnice so, drugače od lesenih barak, zgrajene iz kamna, imajo svoje dvorišče, imajo streho nad glavo, mnoge imajo elektriko in telefon. Pokopališče ima svojo pošto, javne telefonske govorilnice, policijsko postajo in osnovno šolo ter majhno ambulanto za otroke in ženske, skozenj vozi in se nekajkrat ustavi javni mestni avtobus.
Ulice mrtvih in živih
Medtem ko razlaga, odpre okno, upočasni avto. Pred grobnicami hišami na najini desni in levi posedajo ljudje, srkajo turško kavo ali značilni hibiskusov čaj in zrejo v zaprašeni džip, ki se vozi po ulicah mrtvih in živih. Matjaž ustavi avto pred grobnico, kjer sedijo v črno zavite ženske nedoločljive starosti; nagne se skozi odprto okno in v suvereni arabščini navrže nekaj besed. Ženske mu kimajo, odgovarjajo in se smehljajo z brezzobimi čeljustmi. Četudi ne bi mogel biti videti bolj tujec s svojim slovenskim klenim videzom, je na njem nekaj, kar ljudem vzbuja občutek, da je njihov, občutek, da je v teh letih to mesto postalo njegovo.
Jih poznaš? vprašam. »Ja, poznal sem moža ene od njih. Zdajle mi je povedala, da je že pokojen, pred nekaj tedni so ga pokopali,« pravi.
Kairo je sprejel kot svoje mesto z vsemi napetostmi, bizarnostmi, nasprotji, verskimi napadi in veličastno zgodovino, tako islamsko, zgodnjekrščansko-koptsko kot seveda faraonsko, s katero se dvanajst let ukvarja pri svojem delu.
Zgodovina me je pač zanimala od nekdaj, pravi, ko se še vedno vozimo po ulicah Mesta mrtvih proti vzpetini Mokatam, kjer je restavracija in kavarna The Virginian z najlepšim razgledom na mesto, kot pravi, in kjer je bilo nekdaj nahajališče apnenca, iz katerega so izdelovali svetišča in piramide.
Usedemo se na teraso kavarne, njen dekor, se zdi, se ni spremenil od kralja Farouka dalje, bila je prizorišče kar nekaj egipčanskih filmov, včasih tudi prostor 'slabega slovesa', izvem. Zato pa ponuja dih jemajoč razgled na mesto. Sonce se že začenja spuščati, veter postaja vse močnejši, mrši lase gostov, rute žensk, izpod katerih uhajajo lasje, prte na mizah. Pod nami se razprostira dvajsetmilijonsko mesto, nad katerim visi koprena izpušnih plinov, videti je kot starodavno mesto preteklosti in prihodnosti, Platonova Atlantida, križana z Langovim Metropolisom. Pod nami se razprostira necropolis, Mesto mrtvih, skozi katero smo se pripeljali do tu, tam je Mesto smeti, predelava odpadkov iz vsega Kaira, ki ga upravljajo Kopti.
Spet se pred očmi zarišejo podobe z njegove razstave v Cankarjevem domu pred dvema letoma Koptska identiteta v Egiptu. Poulični prizori kairskih smetarjev zabalinov, ki že pol stoletja delujejo kot smetarska družba. Obrazi ljudi, med goro odpadkov, obrazi, na katerih se riše bolečina, jeza, ponos. Prav tam, na orjaškem mestnem smetišču, stoji koptska cerkev, pred katero vsako nedeljo koptski duhovniki izvajajo obrede eksorcizma. Dogodek, ki ga je treba videti, če si že tukaj, se oglasi Ciglenečki, ki poskuša igre svetlobe ob ugašanju sonca ujeti v svoj objektiv. Poglej, na zahodu se vidijo piramide v Gizi, če dobro pogledaš, boš videla tudi piramide iz Dašurja in Sakare, pravi; spodaj na sredini je stari Kairo. Strmim v starodavno reko Nil, ki se od zgoraj zdi kot srebrno zeleno morje, v katero se bo čez nekaj minut potopila rdeča krogla sonca, ki je videti kot iz staroegipčanskih reliefov; na drugi strani reke kairski Manhattan, elitna četrt Zamalek, v daljavi za piramidami se razprostira zahodna puščava Sahara.
Inženir s fotografsko dušo
Kačičnik je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, a po duši fotograf, odkar pomni. Kot svobodnjak je delal za Mladino, Dnevnik in Nedeljski dnevnik, tudi za mednarodne agencije; veliko je sodeloval z novinarko Nado Mavrič in publicistko Meto Krese, s katero sta naredila niz odmevnih reportaž; številne je naredil tudi sam; že omenjeno reportažo o Mestu mrtvih, aleksandrijski knjižnici, znamenitih hotelih ob Nilu, obrezovanju žensk. Leta 2001 sta se z Meto Krese odpravila v Egipt, da za Mladino in tudi za francosko agencijo Saola naredita reportažo o Aleksandrinkah, slovenskih izseljenkah, ki so kot dojilje, guvernante in služkinje služile kruh v Aleksandriji. Hkrati sta delala reportažo o Koptih, največji krščanski manjšini na Bližnjem vzhodu, ki zavzema približno deset odstotkov več kot 90-milijonske egiptovske populacije. Kopti se sicer nimajo za manjšino, ampak za prvotne staroselce oziroma potomce faraonskega Egipta.
Ko sta med raziskovanjem šla intervjuvat koptskega intelektualca v morsko letovišče v Al Alemainu, jima je ta, hipno zadržan, naproti poslal svojo sosedo, prav tako mlado intelektualko, ki takrat, ko ju je sprejela, še ni vedela, da bo postala njegova žena. Toliko o usodi. Toliko o ljubezni. To pa je tudi vse, kar bo povedal o intimnem življenju. Na začetku je živel pol v Kairu, pol v Sloveniji, kmalu se je bilo treba odločiti, pravi.
»Ko v Sloveniji dvakrat rečeš, da ne moreš, ker te pač ni tam, te tretjič niti ne pokličejo,« je rekel. Njegova žena Dina Bakhoum se je po dokončanem študiju gradbeništva v Kairu zaradi zanimanja za kulturo in dediščino specializirala za ohranjanje in restavriranje spomenikov in zgodovinskih zgradb; sodelovala je pri številnih projektih uglednih ustanov, kot recimo Ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu, Metropolitanskega muzeja umetnosti v zgodovinskem Kairu in tebanski nekropoli na jugu Egipta, pa v Rdečem samostanu; od leta 2008 do 2012 je bila vodja projektov za Kulturni sklad Aga Khana, zadnja štiri leta je bila vodja njihovih restavratorskih projektov v islamskem Kairu.
Ko sta se spoznala, je kot fotograf dokumentarist sicer sodeloval tudi pri nekaterih njenih restavratorskih projektih, a to ni bilo dovolj za preživetje, pravi. Dokler se v Organizaciji Theban Mapping Project ni odprlo mesto fotografa za projekt v Dolini kraljev, najbolj bogati in znameniti nekropoli na svetu, pokopališče faraonov 18., 19. in 20. dinastije, ki so Egiptu vladali od leta 1567 do 1080 pr. n. št.
»Prijavil sem se, šel na pogovor in dobil službo,« pravi preprosto. In tako se je začelo. Theban Mapping Project se že od leta 1974 ukvarja z dokumentiranjem, kartografiranjem, raziskovanjem in zaščito grobnic v Dolini kraljev. Od septembra 2004 do februarja 2006 je TMP izdeloval glavni upravljavski načrt Doline kraljev, ki je med drugim obsegal tudi poročilo o stanju poslikav v faraonskih grobnicah, del česar je bila tudi popolna fotodokumentacija. »Fotografirati je bilo treba vsako steno, strop, steber, vsako poslikano površino, vsak detajl v grobnici, sistematično, da so restavratorji videli škodo, kje se naredi vlaga, kjer so slike poškodovane, kje so osja gnezda, kje so poškodbe zaradi obiskovalcev, kje odpada omet.«
Matjaž Kačičnik s koptskim papežem. Foto: Osebni arhiv
Imeti Dolino kraljev samo zase
In tako je več kot leto in pol, in to vsak dan, fotografiral grobnice v Dolini kraljev. »Živel sem v Luksorju, hkrati sem pa tam spoznal egiptologe iz drugih odprav, navezal stike in tako se ta zgodba nadaljuje do danes.«
Kljub vsemu se zdi njegovo delo nekaj unikatnega, dela z najvidnejšimi egiptologi na svetu in je eden prvih, ki imajo dostop do odkritij, ki so temeljnega pomena za sestavljanje mozaika te civilizacije. Poseben privilegij, pravim, lahko bi rekla celo, da se njegovo delo z našega stališča zdi romantično.
Romantično morda ni prava beseda, se posmehne. »Je pa gotovo to unikatna izkušnja, ker imaš priložnost, da si v grobnici popolnoma sam. Sploh če je grobnica zaprta že petnajst let in potem imaš možnost, da v njej preživiš tri tedne, ker moraš poslikati vsak detajl. Spomnim se, kako so Dolino kraljev enkrat zaprli za turiste, in to še v časih pred krizo, ko je to mesto na dan obiskalo okrog pet tisoč obiskovalcev, in tako sem imel celo Dolino kraljev samo zase.« Kraljeve grobnice so preživele 3500 let turistov, številne roparje, nevihte s hudourniki, potrese in osvajalce, postale so prizorišče številnih kriminalk, skrivnostnih umorov in prekletstva faraonov.
Seveda me zanima, kako je občutil te skrivnostne starodavne prostore. A Matjaž ni pravi naslov za razglabljanje o skrivnostnih energijah. Ne bi mistificiral, se nasmehne. »Gotovo ne moreš biti ravnodušen ob dosežkih civilizacije pred več kot 3500 leti, sploh če razmišljaš o tem, s kakšno tehnologijo jim je to uspelo.« Seveda je videl mnogo vznemirljivih stvari, ta občutek, da se morda prvič dotikaš nečesa, kar je nekdo nekoč ustvaril, tudi uporabljal, in da je ta artefakt nekakšna vez med davno preteklostjo in današnjim dnem, to te seveda presune. »A v resnici se med fotografiranjem osredotočaš predvsem na to, da boš svoje delo korektno in najbolje opravil. Nimaš časa razmišljati, ti to delaš.«
Pride za tabo? Seveda pride za tabo, pravi in umolkne.
To ni film, to je resničnost
Veter na vrhu griča postaja močnejši. Sonce se počasi utaplja v mestu, ki leži pod nama kot podoba iz znanstvenofantastičnega filma. V mestu se začnejo prižigati luči, da mi na misel pride stavek najbolj kultnega egiptologa Zahija Hawassa, ki je ob vsakem svojem odkritju zapisal: »To ni film, to je resničnost.«
»Od tega projekta je že dvanajst let in spomin bledi,« pravi Matjaž. »Prej sem imel v glavi shranjene vse poslikave, vse artefakte, slike, točno veš, v kateri grobnici, na kateri steni je bilo kaj.« Zdaj se spomni, recimo, da so med eno od odprav univerze iz Basla v Dolini kraljev med drugim odkrili najstarejšo sončno uro na svetu, staro več kot 3500 let. Poseben občutek.
Prav tako noče govoriti o nevarnih aspektih svojega dela, ko se z opremo na hrbtu spušča navzdol pod zemljo po včasih tudi desetmetrskem jašku, prav tako ne o gnezdih os v odpečatenih grobnicah, finem, za zdravje nevarnem prahu, ki leze vsepovsod, v aparat, v oči, se zažira v kožo. »V nekaterih grobnicah imaš problem s specifičnimi bakterijami, ki povzročajo okužbo pljuč,« pravi. »In potem pač nosiš posebno masko. Masko nosiš tudi zaradi prahu. Delo je zelo fizično, fizična kondicija je več kot priporočljiva, sicer projekta ne boš speljal.«
Večkrat se po lestvi spustiš v osemmetrski jašek, tam fotografiraš poslikave. Ker je kisika zelo malo, te po treh urah začne boleti glava in te morajo spet potegniti ven.
Glede na to, da sam piše, ga nikoli ni zgrabilo, da bi o procesu dela, odkrivanjih pomembnih artefaktov pisal reportaže, mi uide, še preden pomislim na njegove razstave, fotoeseje. »Jaz dokumentiram drugače, s fotoaparatom,« se nasmehne. Jasno, za njim je več samostojnih razstav in monografij, če pomislimo na odmevno razstavo leta 2008 Veličastnost kraljevih grobnic, kjer je razstavil fotografije egipčanskih poslikav, ki so nastajale v sklopu njegovega terenskega dela. To je njegov esej in reportaža hkrati, jezik podobe, svetlobe in teme.
Egipt prej in zdaj
V dvanajstih letih življenja v Egiptu je bil priča številnim ključnim dogodkom in prelomnicam tega mesta. Še vedno je Kairo svetovna metropola, tu ni dvoma, pravi. Toda gotovo je bil pred revolucijo bolj kozmopolitsko mesto, leta 2011 je vsaj petdeset odstotkov tujcev zaradi političnih sprememb in ekonomske krize, ki jim je sledila, odšlo iz Egipta.
Skupaj z ženo Dino sta bila na demonstracijah v centru mesta, na trgu Tahrir, sploh januarja, ko so trg preplavili študentje, izobraženci, ki so se uprli skoraj tridesetletni vladavini Hosnija Mubaraka. A je v nekaj mesecih vrhovni vojaški svet pokazal, kdo dejansko vlada v državi, ki jo v resnici že od leta 1952 obvladuje vojska. Leta 2012 je predsednik postal kandidat Muslimanske bratovščine Mohamed Mursi.
»Prvo leto ni bilo dela, sedeli smo doma, gledali televizijo in spremljali burne dogodke,« pravi Matjaž. Protesti proti Mursiju so se vrstili, dokler ni leta 2013 poveljnik egiptovske vojske Abdel Fatah el Sisi odstavil Mursija.
»V veliko primerih je to zdaj postala normalna država, tudi v smislu, da je kriminala več,« pravi ironično, »za naše evropske standarde je bila pred revolucijo to dežela skoraj brez kriminala. Tudi zdaj lahko recimo v tej kavarni pustiš torbo z denarnico, fotoaparatom in telefonom, pa se ne bo zgodilo nič.«
Omenim primer tridesetletnega Hrvata Tomislava Salopeka, ki je delal kot geodet za francosko podjetje CGG in so ga skrajneži Isisa julija 2015 obglavili in v svet poslali fotografijo obglavljenega trupla. S pripisom: Usmrtitev ujetnika iz Hrvaške, ki sodeluje v vojni proti Islamski državi.
Isis je zelo strukturirana organizacija, ki vsa svoja dejanja načrtuje premišljeno, natančno so vedeli, koga bodo izbrali, kako bodo to izvedli in kaj želijo s tem doseči. Zadnja leta je v tem smislu bolj mirno, v letu 2013, preden so odstranili Mursija, je bilo zelo burno, zapiranje aktivistov, političnih nasprotnikov in novinarjev je bila stalna praksa; zdaj se vali nasilja sicer ponavljajo. Napadi te seveda pretresejo, nekaj tednov si pod vplivom, potem pa se sprijazniš s tem, da moraš naprej, da življenje teče naprej. »Vedno te najbolj prizadene tisto, kar pride zelo blizu tebe, bomba 150 metrov stran od mesta, kjer živiš.«
Omenim napad na koptsko katedralo lani decembra. Katedrala je samo en primer verskega nasilja, ki se na jugu Egipta dogaja skoraj vsak mesec, pravi Kačičnik, le da temu egipčanski mediji in še manj zahodni ne posvečajo posebne pozornosti.
Versko nasilje je tukaj pravzaprav ves čas, pravi. Leta 2013, ko so odstranili Muslimansko bratovščino, so njegovi predstavniki v odgovor požgali skoraj petdeset cerkva in nekaj domov Koptov. Poročen s Koptinjo, kako si gledal na to, vprašam. To je tu zelo občutljiva tema, pravi. »Koncept, da je religija tako vtkana v dnevnopolitično življenje, je Evropejcu nekako tuj. Težko razumeš, da nekomu uničijo dom in življenje samo zato, ker je druge vere.«
Kraj, kjer se je vse začelo
V zadnjih letih je bil del odprave na jugu, v Asuanu, na otočku Bige, ki velja za »kraj, kjer se je vse začelo«, tam naj bi bil pokopan vrhovni egipčanski bog Oziris, je v neposredni bližini drugega znamenitega otoka File, kjer stojijo znameniti templji, med njimi Izidin tempelj, tempelj boginje plodnosti Hator in ostanki templja Cezarja Augusta, ki ga je zgradil, ko je porazil Kleopatro VII.
»Ko so Angleži konec 19. stoletja zgradili prvi jez na Nilu, je to povzročilo poplavo nekaterih templjev v bližini otoka Bige. Ko so med letoma 1907 in 1912 še enkrat zvišali jez, so bili templji in nubijske vasi pod vodo. Unesco je v šestdesetih začel projekt reševanja templjev in jih preselil na otok Agilika. »Nubijci so se takrat preselili na otok zahodneje od Fileja, Bige, kjer med drugim stojijo tudi ruševine samostana in koptskega pokopališča. Nubijci so bili tam do leta 1970, ko so zgradili še veliki Asuanski jez; naš projekt je bil dokumentiranje dveh nubijskih vasi na tem otoku.«
Februarja 2015 se je vrnil v Dolino kraljev, ponovno v okviru projekta univerze iz Basla, tokrat raziskujejo grobnice iz 26. dinastije; odkrili so zadnjo grobnico številka 64, ki so jo zgradili v Dolini kraljev, in v grobnici številka 40 našli mumije iz različnih obdobij. »Na žalost so plenilci grobov izropali večino najdb in nato za sabo vse požgali. Kljub vsemu smo našli 26 novih imen princev in princez in to je bilo veliko odkritje. Egiptologi ne iščejo zakladov, iščejo predvsem informacije,« se nasmehne.
Zdaj, v začetku aprila, gre v srednji Egipt, za British Museum. Bolj ugledna ko je ustanova, bolj ugodne so razmere za delo, me zanima. Ni nujno, pravi. »Vse tuje institucije morajo imeti državnega inšpektorja. Za vsako raziskavo, za vsako uporabo novih tehnologij je namreč potrebno dovoljenje egipčanskega ministrstva za antikvitete, ki ga nadzoruje inšpektor, ki odpira grobnice.«
Kačičnik že vrsto let sodeluje s številnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z restavriranjem zgodovinskih objektov v Egiptu, kot so Aga Khan, Ameriški raziskovalni center v Egiptu, Gettyjev konservatorski inštitut, je fotograf arheoloških odprav uglednih institucij, med drugim Metropolitanskega muzeja iz New Yorka, univerze v Pisi, univerze iz Helsinkov in univerze iz Basla.
Sam zasebno že dolgo raziskuje delo italijanskega arhitekta slovenskega rodu Antona Laščaka (1856–1946), ki je bil dvorni arhitekt egipčanske monarhije od leta 1907 do 1914 in je v Kairu in Aleksandriji zapustil impresivno kulturno dediščino. S Kačičnikom bi lahko naredila pogovor samo o Laščaku. Decembra lani se je slovenski predsednik Borut Pahor na uradnem obisku v Egiptu v organizaciji slovenskega veleposlaništva v Kairu med drugim udeležil odprtja druge Kačičnikove razstave, posvečene temu arhitektu, z naslovom Antonio Lasciac, Central European Architect of Modern Egypt.
* * *
S Kačičnikom je povezana tudi zgodba, ki je tako nenavadna, a hkrati tako ganljiva in zabavna, da je ni mogoče izpustiti. Nekaj dni pozneje je skupinica Slovencev imela privilegij, da nas je po islamskem Kairu vodila prav Kačičnikova žena Dina Bakhoum, ki je vodila restavriranje pomembnih mošej v središču mesta. Potovanje (ki bo v eni od prihodnjih Sobotnih prilog) smo začeli pred mošejo Sultan Hasan, potem smo šli mimo Modre mošeje Al Azraq, dokler se nismo ustavili pred mošejo Um sultan Sha'aban, ki stoji nasproti male zakotne kavarnice. Na njej se je zableščal velik napis Cafe Slovenija. V času, ko so pod Dininim vodstvom prenavljali mošejo Um sultan Sha'aban, je lastnik kavarne čez cesto ravno prenavljal fasado. Izbral je tako nemogočo barvo, se nasmehne Dina, da sta mu z Matjažem pomagala zbrati denar za manj kričečo fasado, ki bi bila bolj v stilu islamske četrti. Njima v čast in v čast njuni mladi ljubezni, kot z nasmeškom pravi lastnik, ko nam v galebeji in s turbanom na glavi prinese turško kavo, je nova kavarna postala – Cafe Slovenija.
