Tito, še vedno je tu

Biografija Tito očeta in sina Slavka in Iva Goldsteina na več kot tisoč straneh z opombami govori o življenju ene najpomembnejših oseb 20. stoletja. Hrvaška avtorja sta se pri pisanju skušala izogniti opredelitvi bodisi za Tita bodisi proti njemu. Knjiga, ki je na Hrvaškem izšla leta 2015, je zdaj prevedena tudi v slovenščino; v prevodu Maje Novak in Andreja E. Skubica je izšla pri Modrijanu.

Knjiga Tito je lahko zanimiva tako tistim, ki dosmrtnega jugoslovanskega predsednika obožujejo, kot tistim, ki ga sovražijo, in seveda tudi tistim, ki si želijo ustvariti bolj nepristransko sliko o njem. Govori o človeku, ki je za nekatere eden največjih svetovnih državnikov, za druge pa eden največjih svetovnih diktatorjev in zločincev.

Kakorkoli so vrednotenja Tita različna, pa je nesporno, da je njegovo življenje fascinantno in ima vse elemente za legendo. Bosonogi deček iz revne vasi v hrvaškem Zagorju postane velik vojskovodja druge svetovne vojne in se uvrsti v zmagovito zavezniško alianso; pogumni državnik, ki se upre vsem pritiskom močnega tirana Stalina; pobudnik in vodja mednarodnega političnega gibanja neuvrščenih, ki se mu je pridružilo okrog sto držav; politik, ki vodi majhno državo, vendar sebe in njo pogosto pripelje v središče svetovnega dogajanja. V svoji državi začne reforme, odpira jo v svet, omogoča ji hitro gospodarsko in družbeno rast, zagotavlja socialni mir in varnost, pri vsem tem pa nekako ostane na polovici poti. Prav to je povzročilo težko krizo v osemdesetih, deloma pa tudi zasejalo klice spopadov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav je v Titovem življenju veliko gradiva za legendo in čeprav mu nihče ne more oporekati veličine in svetovnega ugleda, po smrti leta 1980 za mnoge ni bil več legenda. Začelo se je seciranje njegove politične zapuščine.

Skozi Titovo biografijo se soočamo z vsemi bistvenimi vprašanji zgodovine Jugoslavije od tridesetih let 20. stoletja do njegove smrti leta 1980 in tudi po njej.

Slavko Goldstein, rojen leta 1928, se je leta 1942 kot 14-letnik pridružil partizanom, kjer je ostal do konca vojne 1945 in bil pri nepolnih sedemnajstih letih politkomisar, vendar se je že kmalu po vojni razšel s komunistično partijo. Je ugledni intelektualec, bil je novinar, publicist in književni urednik. Napisal je prvo tretjino knjige, ki govori o oblikovanju Titove osebnosti, vključno z njegovimi moskovskimi leti.

Dr. Ivo Goldstein, rojen leta 1958, je zgodovinar, bil je profesor na zagrebški filozofski fakulteti, od leta 2012 pa je hrvaški veleposlanik v Parizu. Je avtor preostalih dveh tretjin knjige. Z njim je tekel pogovor v četrtek, na dan, ki se ga spominjamo kot dan mladosti.

Čemu pripisujete to, da je Josip Broz Tito še danes, celih 37 let po smrti in celih 27 let po razpadu njegove države in partije, tako močno navzoč v javnosti?

Gre za izjemno življenje, ne glede na to, kako ocenjujemo Tita. Te ocene so na območju nekdanje Jugoslavije od zelo pozitivnih do zelo negativnih. Josip Broz je bil fantek iz revne hrvaške vasi, ki je moral oditi k dedu v Slovenijo, ker doma ni bilo dovolj hrane. Pri petnajstih je odšel s trebuhom za kruhom v Sisak, mesto, ki je imelo takrat 9000 prebivalcev, in se mu je zdelo strašansko veliko. Tam je prvič videl vlak. Ta človek je v nekem trenutku postal vodja majhne komunistične partije, za katerega do leta 1941 ne vedel skoraj nihče, leta 1944 pa je sedel z dvema od treh najbolj pomembnih ljudi tedanje svetovne politike – s Churchillom in Stalinom, in to kot njima enakovreden. Naslednjih 36 let, kolikor je še živel, je naraščala pomembnost države, ki jo je predstavljal, in postala faktor mednarodne politike. Takšna osebnost pač tudi po smrti ostaja navzoča v javnosti.

Je za vaju z očetom Tito dober ali slab?

Nisva se opredeljevala, ali je Tito dober ali slab, ampak sva knjigo pisala tako, da sva dala na mizo zelo veliko dejstev in poskušala opraviti delo tako, kot ga mora opraviti profesionalni zgodovinar. Torej postaviti zgodovini oziroma Titovi biografiji prava vprašanja in nanja ustrezno odgovarjati.

O Titu je izšlo zelo veliko knjig, tako na ozemlju nekdanje Jugoslavije kot v tujini. Nekatere so slavospevi, te so večinoma izšle za časa Titovega življenja. Po njegovi smrti je izšlo precej knjig, ki ga prikazujejo negativno. Nekako sta ga z očetom vendarle ovrednotila.

Midva pripadava različnima generacija. Oče je natanko 30 let starejši od mene. Bil je hrvaški partizan, na kar je še danes ponosen, in Tito je bil njegov vrhovni poveljnik. Iz partije je izstopil leta 1948, deloma zato, ker ga je razočarala, razočarale so ga tudi druge stvari v času Titove vladavine, obenem pa je Titu priznaval svetle trenutke. Jaz sem se rodil 13 let po vojni, do svojih študentskih let sem doživel Titovo dobo in do njega sem imel drugačen odnos. Imel sem brezskrbno otroštvo in mladost, videl pa sem tudi omejitve Jugoslavije, kakršno je ustvaril Tito. Osebnih izkušenj po eni strani nisva mogla izriniti, po drugi strani pa sva imela profesionalni odnos do biografije Josipa Broza Tita in sva poskušala vse to postaviti v okvir, ki nama je omogočil, da sva povedala fascinantno zgodbo o človeku od rojstva do smrti.

Kot zgodovinar sem se prej ukvarjal s srednjim vekom, pred kakšnimi 20 leti pa sem se začel zanimati za hrvaško in jugoslovansko zgodovino 20. stoletja. Napisal sem krajši tekst o Titu, to je bilo v času, ko so o njem intenzivno razpravljali tako v negativnem kot pozitivnem smislu. Takrat sem pomisli, da bi v prihodnosti lahko napisal biografijo. Leta 2008 sem predlagal očetu, da začneva pisati, ker je on leta 1981 v zagrebškem tedniku Danas objavil v petih nadaljevanjih Titov življenjepis do leta 1937. Za objavo 30 let pozneje je moral oče to besedilo predelati in dopolniti, jaz pa sem se lotil pisanja od leta 1937 naprej.

To je res kompleksna biografija in kompleksno raziskovanje ter pisanje.

Če pišete tako kompleksno biografijo, se zastavi ključno vprašanje, kaj je bila Jugoslavija. Kajti Titova biografija se reflektira v zgodovini Jugoslavije in obratno. Vznemirjalo me je predvsem vprašanje: je bila Jugoslavija temnica narodov ali idealna država? Gre za ekstrema, zato je treba pravi odgovor iskati nekje vmes. Tu pa morate iskati odgovor na vprašanje, kdo je bil Josip Broz Tito. Kajti Titova Jugoslavija je pravzaprav titoizem, ta pojem pa pojasnjuje, kaj je bila Titova Jugoslavija.

Pregledali ste ogromno gradiva. Ste odkrili kaj, česar drugi raziskovalci niso oziroma so to raje zamolčali? Nekaj, kar Tita osvetljuje drugače?

Nikoli nisem bil privrženec teorij zarote. Veliko sva bila v arhivih, ni nama pa uspelo priti do Titovega moskovskega osebnega dosjeja. Titovo življenje sem razčlenjeval skozi splošne teme. Če je najina knjiga zanimiva, ta zanimivost izhaja bolj iz splošnega pristopa in nekih splošnih ocen kot pa iz posamičnih podatkov, čeprav sva jih tudi upoštevala. Iz njih se na primer vidi, da Tito v moskovskih letih ni ovajal tovarišev, kar so mu nekateri neupravičeno pripisovali. On se resda ni obremenjeval z usodami ljudi, ki so bili po krivici žrtve čistk, kar morda ni bilo moralno, vsekakor pa Tito v tem smislu ni bil zločinec. V zvezi s tem so v knjigi odgovori, ki bi bili lahko definitivni. So tudi številni podatki iz vsakodnevnega življenja, ki govorijo o njegovi osebnosti. Na primer, da je v petdesetih letih z maloštevilnim spremstvom z ladjo z Brionov priplul v Rovinj, izkoristil nepozornost varnostnikov in izginil. Čez čas so ga našli v lokalni gostilni, kjer je kramljal z ribiči. V tistih letih je namreč pogosto govoril, da pogreša sprehode po ulicah, pogovore z naključnimi ljudmi.

Osrednje teme te knjige se nanašajo na med- in povojna leta.

Da. Tito je imel izjemne in tudi slabe trenutke, ki jih je mogoče razdeliti na štiri velike celote. Na drugo svetovno vojno, ko je kot pogumen človek Jugoslavijo popeljal v narodnoosvobodilni boj iz Beograda jeseni 1941 s partizani, ki jih še ni bilo. Pogumno je predvidel, da se bo v vsakem jugoslovanskem narodu našlo dovolj privržencev, ki bodo šli v boj proti okupatorju, pa čeprav tako rekoč neoboroženi. To se je tudi res zgodilo. Vse do leta 1943 ni bilo nobene pomoči. Upor je odlično organiziral, čeprav so bili tudi porazi. Potem je leta 1945 nastopilo obdobje stalinizma, ko se je začelo obračunavanje z narodnimi sovražniki, in tega časa ni mogoče oceniti kot uspeh Titove vladavine.

Po letu 1950 je nastopilo obdobje demokratizacije in liberalizacije, ki je sprostilo energije v jugoslovanski družbi na družbenem, ekonomskem in političnem področju ter dalo zagon celotni Jugoslaviji, od Makedonije do Slovenije, kakršnega nikoli prej in nikoli pozneje ni imela. To obdobje se je končalo v začetku sedemdesetih let. Prvi znaki, da prihaja slab čas, so se pojavili leta 1967, ko se je Tito soočil z vrsto dilem, ki jih je navrgla družba v zelo hitrem razvoju – deklaracija o nazivu in položaju hrvaškega knjižnega jezika, cestna afera v Sloveniji, študentske demonstracije, hrvaška pomlad 1971 ... To so bili problemi, ki jim Tito ni bil več kos. Predvsem zato, ker je ostal boljševik v duši.

Spomnim se, bil sem še fant, ko je Tito govoril – kdo drug kot komunisti naj bo odgovoren za razvoj te družbe. Seveda nihče drug kot komunisti. Torej, razvoj jugoslovanske družbe je prišel do točke, ko je bilo treba rešiti dilemo, ali bodo komunisti še naprej nadzirali vsa področja te družbe ali pa bodo nekje popustili. Te meje Tito ni znal prestopiti, kot so jo pozneje, pred 30 leti, znali prestopiti kitajski komunisti. Tako se je začela nekakšna retardacija, vračanje ...

Biografija Tito odslej tudi v slovenščini. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Tito je menil, da je vse to povezano s preveč svobode. In začela se je restrikcija svobode v gospodarstvu in politiki, ki ni pripeljala do koncepta, kakršni so bili v drugih vzhodnoevropskih državah, a je bil to vseeno korak nazaj. Tu je jugoslovanski socializem izgubil zagon. Ekonomsko krizo, ki je nastopila v sedemdesetih letih, so prikrivali s tujimi krediti, s krepitvijo turizma ... V osemdesetih letih pa se je kriza resno razmahnila. Ta obdobja pravzaprav zaznamujejo Tita, torej veliki uspehi in madeži v njegovem življenjepisu.

Kaj je Josipa Broza oblikovalo v osebnost in človeka svetovnega pomena? Moskovska leta v drugi polovici tridesetih let in NOB?

Na Titovo zorenje je treba gledati skozi dejstvo, da ni imel formalne šole in da se je učil skozi življenje. Zelo dobro se je naučil nemško, prav tako rusko. V Rusiji je v presledkih skupaj živel sedem, osem let. Veliko se je učil, ne le marksizma in leninizma. Vedel je, da mora širiti svoje znanje. Bil je ambiciozen, delaven. Moskovska leta so ga oblikovala, saj je takrat definitivno vedel, da ne bo več delavec. Pravzaprav je že takrat, ko je prišel iz zapora, kjer je bil od 1928 do 1933, vedel, da se ne bo vrnil v delavski razred. Takrat je postal politični aparatčik. Vedel je, da bo šel med profesionalne voditelje. Vojna leta pa so ga katapultirala v vrh svetovne politike.

Pa čeprav je izgubljal nekatere velike bitke, na primer Sutjesko, tudi zaradi svojih napačnih presoj. Poraženec bitk je postal zmagovalec vojne, z NOB je jugoslovanske narode osvobodil izpod okupatorjev in nacizma. Celo nemški generali so morali priznati, da je bila partizanska vojska, ki so jo organizirali in vodili komunisti, »odlično organizirana in vešče vodena«.

V treh letih je ustvaril vojsko in se razvil v močno, samostojno figuro, jugoslovansko partizansko gibanje je postavil na svetovno prizorišče, čeprav je bila Titu namenjena vloga sovjetskega kmeta na šahovnici. On je s tem, ko je ustvaril partizansko gibanje, ki je postalo mednarodni faktor in je v vojni zmagalo, iz sebe naredil figuro mednarodnega pomena. Noben vzhodnoevropski vodja ni takrat sedel s Stalinom ali Churchillom. Pa tudi nobena vzhodnoevropska država ni imela sporazuma o vstopu Rdeče armade na svoje ozemlje, kot ga je dobila Jugoslavija s strogo omejenimi pooblastili oziroma določenim območjem, po katerem bo šla, da bo vstopila na Madžarsko. Torej je bilo že leta 1944 jasno, da je narodnoosvobodilno gibanje in zatem Titova Jugoslavija mednarodni dejavnik.

Koliko je bil NOB tudi državljanska vojna?

NOB je bil deloma tudi državljanska vojna na vsem jugoslovanskem ozemlju, torej tudi v Sloveniji. Na hrvaškem, bosansko-hercegovskem in srbskem ozemlju je imel še genocidni značaj, ker je ustaški režim začel izvajati genocid nad Srbi, Židi in Romi, predvsem nad Srbi, kmalu zatem pa je četniško gibanje odgovorilo z genocidom nad Hrvati in muslimani. S tem je ta osrednji jugoslovanski prostor zapadel v bratomorno vojno, ki bi lahko uničila ta prostor. Tito je hitro z mešano mednacionalno sestavo svojih enot pokazal, da niso vsi Hrvati ustaši in da niso vsi Srbi četniki, ampak da je mogoče sodelovati, se bojevati skupaj. Poleg tega je bila nemška in italijanska okupacija pretežko breme za celotno prebivalstvo, celo za tisti del, ki bi bil lahko naklonjen okupacijskim silam. Tito se je pojavil in uveljavil kot vodja gibanja morda v zadnjem trenutku na področju, ki bi se lahko brezupno ujelo v mednacionalno vojno. Šlo je torej deloma tudi za državljansko vojno pri posameznih narodih, kajti znotraj vsakega naroda so bili kolaboranti in tisti, ki so bili osvoboditelji. Da ne govorim o tem, da so bratje odhajali v različne enote.

Kakšna je bila Titova vloga v komunistični represiji ob koncu vojne in po njej?

Obstajajo dokumenti, iz katerih je jasno, da je Tito videl, kako močna je želja po maščevanju, ki bo v zadnjih dnevih vojne in po njej v Sloveniji pripeljala do množičnih zločinov. Zato je ukazal, da se to ne sme zgoditi oziroma se sprejme ukrepe, da do teh zločinov ne bo prišlo. Ko pa so se zgodili, se z njimi ni ukvarjal in je v govoru konec maja leta 1945 v Ljubljani rekel: aha, te izdajalce je dosegla maščevalna roka. S tem je pravzaprav pomilostil storilce množičnega zločina.

Treba pa je povedati, da so v teh maščevalnih akcijah ubili tudi tiste, ki so si zaslužili najtežje kazni. Na vsakem sodišču bi jim jih prisodili. Kajti druga svetovna vojna se ni začela leta 1945, ampak z okupacijo in množičnimi zločini leta 1941 in cela vrsta zločincev iz Jasenovca je končala v Pliberku, kjer so jih takoj postrelili ali pa so jih pripeljali v Zagreb, kjer so jim sodili in jih ustrelili.

Kar pa zadeva Goli otok ... Bilo je veliko ljudi, ki so se leta 1948, ko je prišla resolucija o informbiroju, opredelili za Stalina. In ti ljudje so bili zelo nevarni, zato jih je bilo treba nekako nevtralizirati, jim onemogočiti upor. To je bilo povsem legitimno in legalno. Samo dejstvo, da so jih odpeljali na Goli otok, ne bi bilo sporno, če med njimi ne bi bilo ljudi, ki so bili povsem nedolžni in za katere je režim menil, da so tudi nevarni, čeprav niso bili. Z Golega otoka se ni vrnilo 400 ljudi od približno 15.000. Od teh 400 jih je bilo ubitih 10 do 20, drugi so umrli zaradi bolezni, izčrpanosti, morda tudi poškodb zaradi mučenja ali so naredili samomor. Preživeli so doživeli veliko trpljenje. Tito je vedel, kaj se dogaja, toda na to ni bil posebno občutljiv. Neposredno je privolil v prijetje Andrije Hebranga, svojega bližnjega sodelavca in prijatelja, morda je tudi ukazal njegov uboj, nesporno pa je, da je pozneje to obžaloval. O Hebrangu pozneje ni govoril, zelo negativno pa o Milovanu Đilasu.

Kako potemtakem ocenjujete Titov način vladanja – kot demokratičen, diktatorski, avtokratski?

Tito je bil vse. Bil je diktator, vendar tudi reformator, osvoboditelj. V reformatorskem obdobju, ko je spodbujal proces demokratizacije in liberalizacije, je znal poslušati ljudi. Zavedajoč se tega, da vlada večnacionalni skupnosti, je poskušal nekako uravnotežiti težnje vsakega posameznega naroda in poiskati ravnovesje med njimi. Misleč, da ima najboljše rešitve, pa je pozabil na dejstvo, da so pogosto tiste, ki so vsiljene od zgoraj, slabše od predlogov neposredno zainteresiranih, ki morajo doseči kompromis. In take rešitve od zgoraj so bile dolgoročno slabe. Mnogi so bili nezadovoljni, vendar so morali do njegove smrti molčati, po njej pa ni bilo več nikogar, ki bi lahko na ta način uveljavil svojo voljo znotraj jugoslovanske skupnosti. Izbruhnilo je nezadovoljstvo in celotna struktura je kolabirala.

Kako je s Titom po Titu? Se vam zdi pomembno, da njegovo vladanje ocenjujemo tudi skozi tisto, kar je ostalo za njim po njegovi smrti? Trije njegovi glavni življenjski projekti – socializem, Jugoslavija, neuvrščenost – so propadli.

Vse te tri njegove velike ideje so propadle. Jugoslavija je razpadla v krvavi vojni, socializem je propadel kot svetovni projekt, neuvrščenost je postala nepomemben dejavnik v svetovni politiki. No, socializem bi verjetno propadel s Titom in brez njega. Sicer pa so bili vsi trije projekti bistveni v času Tita, po njem, ko so propadli, je bilo očitno, da nimajo življenjske moči za reformiranje in uskladitev z izzivi časa. Za to ni kriv Tito, vse to se je zgodilo deset let po njegovi smrti. Postavljajo se torej vprašanja, na katera ni pravih odgovorov. Če je bila Jugoslavija tako slab projekt, kakor trdijo nekateri, potem je bil Tito fenomenalen, kajti 35 let jo je dokaj dobro ohranjal pri življenju. Če je bila Jugoslavija tako dober projekt, je Tito s svojimi rešitvami prispeval k njenemu razpadu. Vsekakor so bile njegove rešitve iz sedemdesetih let slabe za prihodnost Jugoslavije, čeravno sam ravno ne jokam za njo, objokujem pa, da je izginila v vojnah, ki so vzele več kot 100.000 življenj in uničile nekatere dele države, ki si še do danes niso opomogli.

So bile klice vojn v devetdesetih letih zasejane še za časa Tita?

Tito se je zavedal, da je nacionalno vprašanje v Jugoslaviji eno od osrednjih. Saj veste, on je ves čas govoril: varujte bratstvo in enotnost kot zenico svojega očesa. To pomembno vprašanje je skušal reševati prav z avtoritarnimi ukrepi. V šestdesetih letih je končno v partijskih dokumentih pisalo, da obstaja nacionalno vprašanje, in so ga poskušali reševati. Tito je s šestimi republikami in dvema avtonomnima pokrajinama poudarjal, da se moramo boriti za socialistično Jugoslavijo in proti srbski hegemoniji. Jugoslavija je bila torej po njegovem slaba in bi jo bilo treba reformirati.

Najprej je ustanovil šest republik, pri čemer je upošteval identiteto, ki je že obstajala, treba pa jo je bilo udržavotvoriti. Dojel je, da morajo Albanci na Kosovu dobiti avtonomijo. Potem je ustvaril Bosno in Hercegovino, pri čemer je bilo treba upoštevati zgodovinske aspiracije iz Beograda in Zagreba. BiH je ustvaril z balansiranjem med tremi narodi oziroma med njihovimi težnjami, za katere se je zdelo, da 35 let dobro funkcionirajo. Dejstvo je, da je bila med jugoslovanskimi narodi po vojni v naslednjih desetletjih ustvarjena višja stopnja mednacionalnega zaupanja. Je pa tudi dejstvo, da ta višja stopnja mednacionalnega zaupanja ni mogla vzdržati po daljši krizi v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Kaj se je zgodilo z idejo družbene enakosti in mednarodne enakopravnosti?

Socialna pravičnost je bila v temeljih programa socialistične družbe. Po eni strani je to dobro zvenelo v revni družbi. Po drugi strani sta se Tito in njegova nomenklatura z luksuzom in izstopanjem iz povprečja že med vojno začela ločevati od ljudstva, po vojni pa še bolj. V očeh ljudstva je bila to izdaja postulata o socialni pravičnosti. Vendar pa je bila socialna varnost, dosežena v sedemdesetih letih, neprimerljivo večja kot po vojni, in tu je socialistični režim naredil zelo veliko.

Titova štafeta za dan mladosti. Foto: Nikola Šolić/Reuters

Pri mednarodni enakopravnosti pa je Tito s promocijo politike neuvrščenih in s svojo promocijo na mednarodnem prizorišču prerastel pomen predsednika relativno majhne jugoslovanske države in se vzpostavil kot upoštevanja vreden mednarodni faktor. O tem dovolj pove že število njegovih zunanjepolitičnih stikov, posebej v sedemdesetih letih. Sestal se je z vsemi najbolj relevantnimi politiki sveta, vključno s papežem kot edini socialistični voditelj. Nanj so gledali tudi kot na zadnjega velikega liderja druge svetovne vojne in kot zadnjega liderja politike neuvrščenih.

Naj ponazorim še s primerom, ki sem mu bil priča. Leta 2014 je bila 70. obletnica izkrcanja zaveznikov v Normandiji in kot hrvaški veleposlanik v Parizu sem bil na proslavi v normandijskem mestu Oustrehamu, ki jo je organiziral francoski predsednik François Hollande. Navzoči so bili najvišji predstavniki držav. Prikazali so dokumentarni film o izkrcanju, v katerega so bile vključene tudi fotografije vseh glavnih udeležencev vojnega dogajanja. Niso pokazali fašistov, nacistov, kvizlingov, ampak medvojne voditelje in vojskovodje iz ZDA, Francije, Britanije, Sovjetske zveze. In ob fotografijah velikanov Churchilla, de Gaulla, Roosvelta, Trumana je bila fotografija Tita.

O Titu je gotovo mogoče reči, da ni bil politik, ampak državnik?

On je bil državnik in tako se je tudi nosil. Imel je neverjetne talente. Bil je brez šol, znal pa se je pogovarjati s Churchillom, papežem ali angleško kraljico.

To je izhajalo tudi iz njegove karizme? Iz nje je vsaj deloma najbrž izhajal tudi njegov kult osebnosti.

Seveda. Imel je karizmo, ki jo je tako kot kult osebnosti po eni strani sam negoval, po drugi strani pa so hierarhični ustroj spodbujali tudi ljudje, ki so bili pod njim, ker so imeli od tega koristi. Pa tudi ljudstvu v Jugoslaviji je bilo ljubo vladanje z višine. Imelo je tradicionalni odnos do oblasti in mu je bilo všeč, da je Tito nosil bele rokavice. Ko mu je Đilas očital, zakaj nosi bele rokavice, ko pa so ljudje malone lačni, je Tito po zagorsko odgovoril: može mi se (dovoljeno mi je). V taki avtoritarni državi je skorajda nemogoče, da ne bi ustvarili kulta osebnosti. Njegovi nečimrnosti je godilo, ko so ga na tak način doživljali. Toda kult osebnosti je v sedemdesetih letih postal vprašljiv, kajti to je bil že čas, ko je bilo očitno, da Tito ne drži v svojih rokah vseh niti oblasti.

V knjigi pišete tudi o Brozovih uradnih ter neuradnih ženah, posebej tudi o Jovanki. Ste dognali, zakaj sta se v resnici razšla in kako radikalen je bil ta razhod?

V biografiji, postavljeni predvsem v družbenopolitični kontekst, mi ni bilo ljubo ukvarjati se z zasebnimi problemi. A se temu nisem mogel izogniti, kajti njuna ločitev je vplivala na Titovo življenje v njegovih poznih letih. Jovanka je kazala znamenja psihične bolezni že kar dosti časa, kar so prikrivali. Bila je paranoidna in vse bolj agresivna. Tito o tem dolgo sploh ni hotel govoriti. V takih primerih se pogosto dogaja, da najbližji družinski člani ne želijo sprejeti dejstva, da je nekdo psihično bolan in da potrebuje pomoč. Tako se Jovanka ni zdravila in kot bolnica je vse bolj vplivala na kakovost Titovega življenja, ne zgolj zakonskega. Vmešavala se je v kadrovske in politične zadeve, njeno delovanje je bilo destruktivno, neposredno se je spopadala z državnim vrhom in Titovi sodelavci z njo niso mogli več shajati. To je na Tita pogubno delovalo. Jovanko je imel rad, potreboval jo je, skrbela je zanj, a ko nikakor ni več šlo, sta se morala raziti. To je res žalostna zgodba.

On je potem živel sam, vsi njegovi prijatelji iz vojnega obdobja so umrli ali se je z njimi razšel. Bil je obkrožen z ljudmi, ki so se mu prilizovali, a mu do njih ni bilo kaj dosti. V življenju je imel tri vrste prijateljev, recimo Hebranga še iz dvajsetih let, ki se je na Tita obračal z Joža. Imel je Đilasa, Rankovića in Kardelja, ki so mu rekli tovariš Stari. Ti trije, ki jih je spoznal v poznih tridesetih letih, so bili skoraj dve desetletji mlajši od njega. Potem jih je imel še nekaj, ki jih je spoznal med vojno in po njej, a so mu bili še manj blizu. V starosti torej ni imel skoraj nikogar, tako da je ta zgodba z Jovanko zelo žalostna.