Tiskane izdaje
Widad Tamimi danes živi v središču Ljubljane, poročena je s Slovencem in ima tri otroke. Pri založbi Sanje je v prevodu Gašperja Maleja pravkar izšla njena najnovejša knjiga Vrtnice vetra, knjiga, ki poveže usodo obeh – tisto bogatega judovskega dedka Carla Weissa, ki je z družino pred rasnimi zakoni zbežal iz Trsta v New York, in revnega očeta, Hebrončana, dvakratnega begunca, ki se je ustalil v Italiji.
»Imam sindrom podstrešja,« pravi Widad. »To ni prirojena bolezen. Dobila sem jo s časom. Zgrabi me neustavljiv nemir, ki zamegli razum in izostri voh. Čutim vonj po življenju med pozabljenimi starimi papirji v zaprašenih velikih škatlah. Požvižgam se na miši, na to, da sem alergična na prah, zaradi česar moje roke prekrijejo mehurčki. Pri meni gre za stalno iskanje korenin, za nenasitno žrelo, ki mi na koncu pusti občutek razočaranja, kakor večerja brez sladice. Iščem, iščem, iščem. Kopljem po pozabi. Postala sem skrinja krhkih zakladov, med spomini in bolečinami, veselji in zanimanji, hrepenenji in strahovi mojih družin.«
Doma v Trstu so sredi tridesetih let prejšnjega stoletja Weissovi živeli v sloviti vili Weiss, ki je že dolgo ni več, in njihov šofer je bil nekdanji osebni voznik nadvojvode Franca Ferdinanda, ki ga je bil spremljal na njegovi tragični poti v Sarajevo. Na drugem koncu sveta, v Palestini, je v istem času družina Tamimi doživela tragedijo ob uporu Palestincev proti britanskemu mandatu, ki se je bil pravkar začel. Visoki arabski komite je razglasil splošno stavko in zahteval konec judovskega priseljevanja v Palestino … Tako se besedilo začne, potem pa zaropotajo motorji in rafali 20. stoletja. Vrtnice vetra je knjiga, ki jo je pisateljica posvetila »otrokoma, ki sta bila moj oče in moj ded, in generacijam otrok, ki prihajajo«.
Življenje se rojeva iz srečanj, razhajanj in v srečanjih in razhajanjih tudi umira. Vmes karte premeša zapeljivi demon pisanja, ki ni zadovoljen samo z enoglasjem. Pogosto je zgodba prava takrat, ko se glasovi junakov množijo z našimi, ko hoče vsak izmed njih izluščiti lastnega ... To je glasna združba posameznikov, ki se redko srečajo. Knjiga Widad Tamimi je kot srečanje sorodnikov, ki se zgodi ob družinskih tragedijah, občasno rojstvih. Veliko jih je skreganih, veliko jih je skreganih s samimi seboj. A vsi so osvojili veščine bežanja in hkrati tiste najtežje: vračanja.
V Sloveniji ste že sedmo leto. Kako vam je?
Lahko bi rekla, da vedno bolje. Če ne omenim tega, da se kar naprej pritožujem nad svojo slovenščino, ki je še vedno obupna.
Nasprotno, prav dobro ji gre.
Ampak za pogovor sva vseeno izbrali drug jezik, kajne? Moje znanje slovenščine je ravno tolikšno, da premostim kulturno pregrado, ki nastane, ko se izražaš z jezikom, ki je jezik prostora, v katerem se nahajaš. Zdi se mi, da me ljudje zaradi tega bolj sprejemajo, olajša mi integracijo. Ustvarila sem si lasten svet, vse stvari in načini, ki so mi všeč, sem iz Italije prenesla v Slovenijo in jih zase organizirala v Ljubljani. Ostajam avtsajderka, a vse bolj pripadam tej deželi. Moji trije otroci so Slovenci …
Kako, samo na pol so Slovenci …
Ja, samo na pol, ampak sami pravijo, in to me spravlja v smeh, da so petindvajset odstotkov nekaj in potem so 18,5 odstotka Arabci, 18,5 odstotka Judje, 25 odstotkov Slovenci. In potem se oglasi srednja, Neža, ki pravi, da ne, da ona je doma iz Postojne, ker se je rodila v Postojni.
Kako takšno večnacionalnost živite doma, in tu ne mislim samo na jezik? Kaj imajo vaši otroci od Wiess-Schmitzevih iz Trsta in z Dunaja, od Tamimijevih iz Hebrona?
Na ovitku italijanske izdaje Vrtnic vetra je izpisan stavek, pravzaprav vprašanje, iz knjige: Koliko generacij je potrebnih, da pokopljemo izgnanstvo?
In kakšen je odgovor?
Sprva sem mislila, da ga ni mogoče pokopati, tudi zato ker izgnanstvo postane neke vrste identiteta. Tako kot obstaja identiteta Italijana, obstaja tudi identiteta Arabca in izgnanca. A počasi sem dojela, da izgnanstvo lahko pokoplješ: ker moja družina nikjer ni pognala trdnih korenin, sem to hotela omogočiti svojim otrokom – preselila sem se v državo, od koder je moj mož, in tu pognala korenine.
Ste vse to med odraščanjem pogrešali?
Sem. Ampak ne v kulturnem smislu, temveč v smislu bližine družine in sorodnikov. Ker je bila in še vedno je moja družina raztreščena po vsem svetu, sem pogrešala, da bi jih imela ob sebi. Nisem hotela, da se s tem ukvarjajo še moji otroci. Ko smo prišli v Slovenijo, v ta svet miru in urejenosti, zame ni bilo najlažje. V meni se je začel prebujati nove vrste nemir.
Kakšen?
Vsa ta urejenost me je begala, ker je preprosto nisem bila vajena, to ni bil moj način življenja. Podobno se zgodi ljudem, ki v življenju doživljajo eno travmo za drugo, ko pa jih zmanjka, postanejo skoraj depresivni, ker se nimajo več za kaj boriti. Bila sem zmedena, hotela sem, da se moji otroci začnejo prepoznavati v kulturi, ki se mi je zdela nekaj posebnega, a obenem mi nekaj ni bilo po godu … Mislim, da sem prav zaradi tega začela pisati knjigo Vrtnice vetra.
Widad Tamimi Foto: Uroš Hočevar/Delo
Ne gre za prostor, razlike ne naredijo niti mesto niti geografske meje. Tisto, kar je za otroka ključno, je neprekinjeno izkazovanje ljubezni, tudi telesne, objemi in poljubi … Meni jih je primanjkovalo. Vse to je povezano z načinom, kako sem odrasla. Otrokom sem hotela pripovedovati o teh svojih koreninah, ki jih ni bilo, o tem, kaj pomeni biti izgnanec …
In potem so se vam, ki že leta delujete v različnih človekoljubnih organizacijah, v Sloveniji zgodili begunci.
Spoznavala sem jih v zbirnih centrih, kjer sem v sodelovanju z Rdečim križem poskušala najti njihove družinske člane ali svojce, s katerimi so na poti izgubili stik. Nekateri so me spraševali, ali sem se za voluntiranje odločila iz občutka slabe vesti …
Zakaj le?
Ne vem. To bi morali vprašati njih. Gre za preprosto dejstvo, da je zame, glede na to, da izhajam iz družine beguncev, nemogoče ignorirati ne samo politiko beguncev, ampak tudi begunce same. Obenem pa mislim, da v vsakem od nas obstaja nekakšen moralni imperativ, da si pred določenimi družbenimi implikacijami ne zatiskamo oči. Delati v zbirnem centru je bil zame klic. Dejstvo, da so begunci tako rekoč pod mojim oknom, sama pa ob tem ne storim ničesar, je bilo zame nezamisljivo.
Ko je izbruhnila vojna v Siriji, sem hotela takoj tja, in to sem možu Tomažu tudi rekla, da preprosto ne morem biti doma in skrbeti samo za najina majhna otroka. Pa mi je odgovoril, da moram ostati tu prav zaradi njiju. Ko se je tiste jeseni zgodil prvi val beguncev čez celinsko Evropo in so postavljali taborišča ob slovensko-hrvaški meji, se je pošalil, da sem jaz poklicala begunce, naj pridejo v Slovenijo … A šalo na stran.
Pri begunskih valih gre za zelo kompleksne zgodovinske dogodke, zato ne bi želela zreducirati njihove teže, rekoč, da je sprejemanje beguncev edina možna rešitev. Tudi slednja je precej kompleksna, če naj bo uspešna in integrativna, mora biti domišljena, če pa je neuspešna, lahko vodi tudi v družbeno nevarnost, ob spodleteli integraciji nenehno frustracijo prišlekov.
Študirali ste pravo in mednarodne odnose, že nekaj let pa ste predvsem pisateljica.
Seveda oboje ostaja del mene. Pisanje romanov je orodje, precej drugačno tudi od novinarstva. Je kratka pripoved življenja. V pisanju sem našla pravi odgovor, kako se soočati s temami, ki so prvenstveno družbenopolitične, skozi svojo zgodbo seveda. Toda vedno prek empatije bralca, ki je pri prebiranju romana vedno globlja kot pri prebiranju novinarskih tekstov ali esejistike. Nekateri pravijo, da je z romani, kratkimi zgodbami mogoče vstopiti v življenje drugih in odživeti izkušnjo, ki je sicer nikdar ne bi. To hkrati omogoča, če je bralec le dovolj vztrajen, vzpostavljanje empatije do določene resničnosti, ki je sicer ni živel in je nemara tudi ne bo. Govoriti o beguncu s številkami in statistiko je eno, neposrednost zapisane zgodbe o njem pa nekaj povsem drugega, bralcu omogoča, da začuti in sprejme njegovo grozo in bolečino. Pisanje zame ni izključno ustvarjalna in umetniška dejavnost, je predvsem politično udejstvovanje. V odraslem življenju tako skušam združiti dva pola mojega zanimanja, enega izrazito tehničnega, pravnega in drugega, umetniškega …
Koliko je vse, kar mi govorite, povezano s tem, kar ste, z vašim rodom?
Palestincem in Judom je skupno to, da ne morejo kar izbrisati vsebin, ki so povezane s preteklostjo njihovih prednikov. Preteklost kar naprej beremo skozi sedanjost, celo prihodnost. Celotna zgodovina človeštva se je zgradila prek migracij in pri tem ni šlo samo za eno ali dve populaciji. Zato vedno pišem o nečem, kar je univerzalno.
Kot da vedno, ko se pogovarjava o tem, kar ste ali delate, ali o družbeni resničnosti, ki nas obdaja, iz vas najprej spregovori Palestinka. Kot da nočete v ospredje postavljati dejstva, da je vaš pradedek Ottocaro Weiss bil eden od ustanoviteljev Zavarovalnice Generali, da izhajate iz družine Itala Sveva, ste pranečakinja Edoarda Weissa, Freudovega učenca in sodelavca, ki je z Dunaja v Italijo prvi prenesel psihoanalizo … Če sklenem: zakaj je vaše judovstvo vedno na drugem mestu?
(Smeh.) Saj ni. V resnici sem zelo Weiss, imam značilnosti, ki so jih imeli moji mnogi predniki v družini po mamini strani. Sem Weissova, ki je neustavljivo zaljubljena v Tamimijeve. Ko gre za literaturo, ne vem, zakaj so mi najbliže judovski avtorji … Ampak srce na koncu vedno izbere tisto, kar je lahkotnejše, manj obremenjeno. Mislim, da samo iz tega razloga na prvo mesto, kot pravite, postavljam svojo arabsko plat. Ampak ne gre pozabiti, da sem, ne nazadnje in to je bilo odločilno, odrasla samo z očetom Kaderjem.
A imeli ste stike z dedkom Carlom Weissom.
Stike, ki sem jih iskala jaz. In ni jih bilo najbolj enostavno vzdrževati, kajti dedek ni bil najbolj gostoljubna oseba. To je tudi ključna razlika med mojo palestinsko in judovsko družino. Prva skrajno gostoljubna in prijazna, ko pomislim nanjo, vidim ogromne roke, ki me objemajo; dedek po drugi strani pa je bil ves čas zaprt v pisarni, k njemu sem lahko šla samo po predhodnem naročilu, zapisoval si je vse, kar je komurkoli dal, tudi meni. Pogodbe, podpisi, za najstniško dekle je bilo to kar malce preveč.
Od česa se je vanj naselila vsa ta nezaupljivost?
Mislim, da imajo vse vrste rigidnosti izvor v občutku strahu. V tem smislu sem odrasla v izrazito palestinskem duhu, nikogar in ničesar se nisem bala, bila sem zelo svobodna. Ko sem začela snemati pogovore z dedkom, ki mi je odkrival zgodovino družine Schmitz-Weiss, sem mnogo slišanega prepoznavala tudi v svojih dejanjih.
Kaj vam je dedek povedal o družini svoje žene, vaše babice, Newyorčanke Ginny Dawson Smith?
Zelo malo. Zanj in za njegovo družino ni bila preveč pomembna, zdi se mi, da so jih doživljali kot preproste ljudi, o katerih ni šlo govoriti. Weissovi so imeli bogato kulturno zgodovino, aristokratsko, Američane so imeli za Američane, bogate, a brez izrazite nagnjenosti do umetnosti in kulture, glasbe in književnosti …
Vaš prednik Ignazio Weiss je leta 1880 malo več kot dvajsetleten oficir prišel v Trst, tržaške judovske družine so ga sprejele z odprtimi rokami, spoznal je Fortuino Iacchio, Judinjo sefardskega rodu, in se poročil z njo.
Bil je izjemen podjetnik. Do leta 1931 je že kupil Ligursko-Apulijsko oljarno v Bariju. Njegov sin Ottocaro je šel v občutku za podjetnost po njegovih stopinjah. Sicer pa so bili Weiss-Schmitzevi večinoma bančniki, zaposleni v tržaških ali dunajskih bankah. Podoben trikotnik, kot ga je doživela družina Schmitz-Weiss, se je zgodil mnogim judovskim družinam, tudi družini Ephrussijevih, katere odisejada je popisana v knjigi The Hare with The Amber Eyes britanskega umetnika Edmunda de Waala, sicer pranečaka Charlesa Ephrussija, lastnika impresivne zbirke francoskih impresionistov in nepozabnega Proustovega financerja. Monet ga je, radodarnega mecena, pogosto upodabljal na ozadjih svojih platen kot elegantnega bradatega gospoda s cilindrom …
Kot tudi Renoir, na platnu Zajtrka čolnarjev …
Seveda, v zameno za denar, ki jim ga je dajal, da so lahko slikali, so ga tu in tam naslikali na kateri od svojih slik. Hotela sem reči, da je družina Ephrussijev zaradi nacizma doživela podobno usodo kot družina Schmitz ali Weiss.
Kdo od Schmitzevih je prišel prvi v Trst?
Tega mi ni uspelo izvedeti. Vsi se tudi niso ustavili v tem tedaj bogatem mestu, nekateri so takoj odpotovali naprej. Moj prapradedek se je v Trstu zadržal samo nekaj let, zadnja leta življenja se je vrnil na Dunaj, kjer je bil direktor ene izmed bank. Pisalna miza, ki jo vidite tam čez, je njegova in pravzaprav je to edini kos pohištva in sploh predmet družine Weiss, ki se je ohranil. Na njej sem napisala Vrtnice vetra. Ko so zaradi rasnih zakonov morali zbežati najprej v Lozano, potem v London in nato v New York, so morali čez noč pustiti vse za seboj.
Lastnik te pisalne mize je zbežal na Kubo, zato ker na ladji za New York ni bilo več prostora. Tako sta se mamina dedek in babica, starčka, pred koncem življenja odpravila čez veliko vodo, v novo življenje. Si predstavljate osemdesetletnika, ki sta se brez vsega izkrcala na Kubi? In kljub vsemu se jima je pri teh letih uspelo privaditi na novo življenje, to pa zato, ker je, tako kot v mnoga večja mesta po vsem svetu, tja emigriral velik del judovske skupnosti. Zaživeli so na novo, a hkrati naprej, samo v novem okolju. Tako je bilo tudi v New Yorku. Nadaljevali so delo, takoj ko je bilo mogoče, in naprej gojili ljubezen do lepih umetnosti, glasbe, literature …
Zato je v New Yorku še danes toliko poudarka na evropski umetnosti, veliko bolj kot marsikod drugod. Imigranti in begunci s seboj prinesejo tudi svojo kulturo, ne samo svojih težav. In to bi nam moralo postati jasno. Seveda je bilo predvojnim Judom v ZDA precej lažje kot današnjim imigrantom – bili so premožni, zato se je njihova integracija zgodila hitro in precej spontano.
Widad Tamimi Foto: Uroš Hočevar/Delo
Ampak spet drugače od integracije vašega očeta, ki je iz Hebrona v Italijo prišel sredi sedemdesetih …
Seveda. V šestdesetih so Arabci in Indijci, če jih vzameva za primer, prihajali v bogato Evropo iz revnejših dežel Bližnjega in Srednjega vzhoda in Azije. A še vedno so bili nekakšna elita, kajti prihajali so študirat. Niso samo bežali. Oziroma njihov beg se je bil zgodil že prej. Pred vojno so bežali znotraj svojih dežel – tako je moj oče iz Palestine zbežal v Jordanijo. In od tam je odšel v Italijo kot študent medicine. Brez beliča, a z željo, da bi iz sebe nekaj ustvaril. Današnji migranti so na slabšem, ne samo da so finančno šibki, pogosto so ostali tudi brez možnosti izobrazbe in z močnim pečatom vere …
Ko se je dedkova družina leta 1940 izkrcala v New Yorku, je bil sam še gimnazijec …
Ja, iz Trsta so se odpravili leta 1938. Ko so se hoteli vrniti iz Švice nazaj domov, se je dedkov oče, Ottocaro, odpravil naprej, prek Milana do Trsta, da preveri ozračje. Na milanski železniški postaji je kupil časopis in v njem našel članek z naslovom Weiss, le kdo je ta žid in seksualni manijak? Njegovega brata, psihoanalitika Eduarda Weissa, so zmerjali s perverznežem in umazanim židom, samo zaradi njegovega rodu. Zato se je vrnil v Lozano in z družino so kmalu odrinili proti Londonu. Nad britanskim mestom so bili navdušeni, zato so leto dni ostali tam, otroka sta obiskovala šolo in vse je bilo prav. In Angleži, to je dedku ostalo v spominu, so jih imeli celo za boljše in bolj plemenite od Italijanov.
New York pa mojemu dedku ni bil najbolj po godu. Zato se je proti želji sorodnikov, čeprav še ni bil ameriški državljan, kot prostovoljec javil v vojsko. Takrat je to pomenilo podpisati smrtno obsodbo. Na vsak način je hotel v Evropo. Osemnajstletnik, ki je hotel nazaj v Italijo, da bi se boril proti fašizmu. Ker pa je znal vse te jezike, so mu rekli: Ne, ne, ostal boš tukaj in nam s prevajanjem pomagal v zaporih. In tako je začel prevajati te mučne zgodbe vojnih ujetnikov, fašistov in nacistov, poslušal o grozljivih stvareh, ki so se dogajale v njegovi domovini. Medtem se je vojna končala in vpisal je študij ekonomije. Vedoč, da ne bo ostal v ZDA. Bil je namreč edini iz družine, ki se je hotel vrniti v Italijo.
Da bi nadaljeval delo njegovega očeta, ki je bil skupaj z Marcom Aro, tudi Judom, eden od direktorjev Assicurazioni Generali?
Morda … A predvsem je hotel domov. Ne gre pozabiti, da sta bila tako Ara kot Weiss odpuščena na podlagi rasnih zakonov, ki so takrat stopili v veljavo. Prva leta v New Yorku je pradedkova družina živela od prihrankov. Leta 1946 se je Ottocaro Weiss skupaj s sinom in prijateljem don Luigijem z ladjo Vulcania vrnil v Italijo. A samo za kratek čas.
Don Luigi je bil Luigi Sturzo, eden od ustanoviteljev italijanske Krščanske demokracije?
Ja. (Widad iz sosednje sobe prinese večjo škatlo in jo odpre. V njej se na rumenem papirju zasveti elegantna duhovnikova pisava.) Tu je celotna korespondenca med Ottocarom in don Luigijem, po tistem ko se je pradedek vrnil v New York. Hotel je, da mu prijatelj, ki se je za vedno vrnil v Italijo, poroča o domovini, zelo natančno, kako živijo v Rimu, kako je na Siciliji, v Firencah, ali so si mesta in ljudje opomogli? Ali si bodo opomogli?
S to dragoceno dokumentacijo italijanske novejše zgodovine morate nekaj narediti, napisati še eno knjigo …
Razmišljam o tem. Pradedek se je že med vojno v New Yorku zanimal za politiko, in ko se je leta 1946 po kratkem obisku domovine vrnil v ZDA, so mu zaupali nalogo, da v New Yorku odpre ameriško podružnico Zavarovalnice Generali. Tako je družina Weiss za vedno ostala v New Yorku. Razen dedka Carla, ki se je vrnil v Italijo, v Milano. Tudi za vedno.
Imate s katerim od newyorških Weissovih še stike?
Člani ožje družine so vsi pokojni. Dedkov brat Piero Weiss ima sina, Antonia Weiss, ki je edini šel po stopinjah Ottocara Weissa, s kariero bančnika in politika. V času Obamove administracije je bil posebni svetovalec finančnega ministra. Veste, kaj naredi izgnanstvo, ko je družina raztreščena na nekaj koncev sveta? Pošljemo si nekaj elektronskih pisem in voščilnice ob praznikih. Ker živimo tako daleč stran drug od drugega, bom jaz zanj ostala hči moje matere, on pa zame sin Piera Weissa.
Kako je s svobodo in ljubeznijo, ko se skušata združiti na ozadju politike in zgodovine? In kako je z ljubeznijo med dvema takrat, ko bi ju pravzaprav vse, kar imata, moralo ločiti daleč narazen? Govorim o vašem očetu Palestincu Kaderju Tamimiju, pediatru, in vaši materi, Judinji Claudii Weiss, novinarki časopisa Corriere della Sera, hčerki Carla Weissa in Američanke Virginie Dawson Smith.
Govoriva o šestdesetih in sedemdesetih, ki so bila seveda raznolika, a najbolj od vsega so bila manihejska; vse je bilo črno ali belo, dobro ali slabo. To je bil čas velikih zavezništev in velikih bojev. Mislim, da sta se moj oče in mati našla v zavezništvu, političnem in kulturnem. A obenem sta razumela več družbenih odtenkov od večine ljudi iz tistega časa.
To je vseeno bilo obdobje gospodarskega razcveta, ki je omogočal revolucionarne misli, ideje o samoodločanju ljudstev …
Seveda, to je bil tudi čas osvobajanj žensk. Oče in mama sta te ideje povezovala in jih, čeprav iz popolnoma različnih in celo nasprotujočih si svetov, kot pravite, goreče podpirala in se bojevala proti razdiralnim politikam. Danes je drugače. Ljudstva, ki prihajajo v Evropo, svojo identiteto, verjetno zaradi neenakosti in kratenja osnovnih človekovih pravic doma in na tujem, udejanjajo skozi duhovnost, če tako rečem. Zanje so verske skupnosti kot velik materin objem.
Vaša mama je storila samomor, ko ste bili še majhni. Kaj je po tistem od idealov, o katerih govoriva, ostalo vašemu očetu?
Ostala mu je možnost, da se lahko postara. Mati je umrla pri štiridesetih, v obdobju življenja, ko sploh ni nujno, da se posameznik sooči z resničnostjo, ki ga obdaja.
Mislite, da se sama ni?
Nisem prepričana. Zakaj bi si sicer vzela življenje? To govorim kot mati treh otrok, ki se z nešteto majhnimi preprekami življenja srečujem vsak dan, na vsakem koraku. Moja mama je bila plen velikih idealov, zato verjetno ni znala jemati življenja z majhnimi koraki.
Roman uvedete z dogodkom, ki se nikoli ni zgodil: z mamo bi morali tistega božiča odpotovati v New York k njenim sorodnikom. A matere ni od nikoder … Da že s prvim odstavkom priklenete bralca na roman, niste uporabili nobenih posebnih literarnih trikov.
Prva različica romana ni vsebovala mojega glasu. Bilo mi je jasno, da nekaj manjka. Potem pa mi je urednica z založbe Mondadori, Giulia Ichino, po najinem dolgem sestanku, ko sva govorili o vsem mogočem, samo o knjigi ne, med poslavljanjem rekla: Veš, da v besedilu nekaj manjka, kajne?
Ni vedela, kaj. Jaz pa sem. Zadostovalo je, da je nekdo to rekel na glas. Vrnila sem se domov in poklicala svojo sestro in jo prosila, da mi pomaga pregledati celotno zdravniško dokumentacijo psihiatričnih bolnišnic, kjer je bila hospitalizirana moja mama. Potem sem napisala kratko zgodbo. Izjokala vse, kar je bilo mogoče izjokati. Izpila vse, kar je bilo treba izpiti. Potem sem si rekla, no, zdaj bo pa šlo. Morala sem posebej izpisati vsa nasprotujoča si čustva, da sem lahko v roman umestila ključ, ki je deloval, ki je omogočal tekoče branje. Nato sem svoj glas uvrstila v izbrana poglavja besedila, ga poslala založbi, rekoč: Končano. In tako je tudi bilo. Seveda so določene stvari v romanu filtrirane, ne zaradi mame in tudi ne zaradi mene, ampak zaradi njene družine, ki sem jo želela zaščititi pred bolečino.
Zakaj?
Zato ker, tako kot mnoge družine z neizbrisljivo bolečino, ne želijo govoriti o samomoru osebe, ki so jo imeli radi. Prej ste rekli, da se vse v romanu pravzaprav dogaja okrog moje matere, čeprav tega bralec ne zasluti takoj, morda še na zadnjih straneh ne. Vi ste začutili. (Tišina.) Tisti, ki po takšnih nenadnih odhodih bližnjih ostanejo, ostanejo s trajnim občutkom krivde. In jeze.
Se še vedno sprašujete – zakaj?
Glede njene smrti ne več. So obdobja, ko se. Zdaj vidim, da se v vsakem obdobju življenja glede mame sprašujem različne stvari. Zdaj je že jasno, da imam v literaturi svoje »najljubše« teme. Knjiga, ki jo trenutno pišem, je razdeljena na pet poglavij, pet poglavij žalovanja (nasmeh). Kajti med izgnanstvom in smrtjo človeku ne preostane kaj drugega …
Pogum pa takšen.
Roman ima naslov Pomaranče iz Džafe (Le arance di Giaffa). Gre za zgodbo, ki se dogaja med Slovenijo in Palestino. Kot rečeno, sem jo razdelila na pet poglavij, pet faz žalovanja …
Pet faz žalovanja po teoriji psihiatrinje Elisabeth Kübler-Ross?
Natanko tako, pet korakov, ki jih mora človek prehoditi, da sprejme smrt bližnjega. Kako bom ob koncu knjige tudi sama sprejela, kar moram sprejeti, za zdaj še ne vem. Morda to sploh ni pomembno. Mislim, da ne gre samo za žalovanje za umrlimi. Gre za žalovanje za vsem, kar človek izgubi: življenje, dragega, ljubo mu zemljo … In spet filtriram vsebino, da ne bi koga prizadela. Če bom hotela o materi pisati iskreno in odkritosrčno, bo to mogoče samo, če se bom podpisala s psevdonimom. In prej ali slej bom to storila. Morda bo to samo kratka zgodba, da moje trpljenje ne bo trajala predolgo. Občutki krivde ostajajo, čeprav sem bila še otrok. Ni lahko biti ob nekom, ki neznosno trpi zaradi bolezni.
V teh situacijah sploh ni pomembno, ali gre za neozdravljive onkološke ali psihiatrične bolezni. Osamljenost v trpljenju je tisto najhujše, kar človek lahko dočaka. Zgodilo se je moji materi. O bog, poglejte kam sva prišli, od beguncev do depresij in samomorov (nasmeh) …
V tokratnem pogovoru sva malce pustili ob strani vašega očeta. Namenoma. O njem ste veliko pisali v knjigi Kava po žensko. V Vrtnicah vetra sta glavna junaka vaš dedek Carlo Weiss in oče Kader Tamimi. Ampak mnenja sem, da je to roman o ženskah.
Morda. Vrtnice vetra sem posvetila dedku in očetu, kot otrokoma. Zame je to roman o dveh dečkih, ki pobegneta. To, da odrasteta, je naraven proces.
V resnici duša otroka, ki beži in obenem sanja o stvareh, ki jih je pustil v svoji deželi, mestu, v človeku ostane za vse življenje. Otroštvo, ne glede na to, ali ga živimo v blatu ali luksuzni tržaški vili, nas skozi življenje spremlja kot sanje. Zato je treba čuvati otroštvo – je edina stvar, ki jo lahko do zadnjega diha neskončno idealiziramo. In tako je tudi prav.
