To ni več smešno!

Nekdo je rekel, da če sodimo po medijskih nastopih, se zdi, da se je znanost prebudila iz zimskega spanja. Če se znanstveniki začnemo oglašati v medijih, mora biti nekaj zares narobe in bi moralo vsakogar v državi skrbeti.

Slovenija brez vizije, antiintelektualizem in etatizacija, predvsem pa razpadanje inovacijskega sistema, kar se kaže v grozovitem in že nepopravljivo škodljivem zmanjšanju javnih vlaganj v raziskave in razvoj, predvsem na račun mladih, infrastrukture in povezovanja z gospodarstvom, presegajo toleranco znanstvenikov. Tako kot vse misleče državljane nas motijo tudi druge stranpoti slovenske družbe, medijski populizem, politikantstvo. Predvsem pa to, da od odločevalcev nihče ne ve, kaj bi z znanostjo in inovativnostjo.

Sodobna zakonodaja naj povezuje in sprošča podjetnost

Pred dobrim mesecem je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport posredovalo v javno razpravo predlog zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti, in to preden je bil obravnavan na za to ustanovljeni delovni skupini. Kot je dejal eden od televizijskih voditeljev, je predstavnike znanosti ta predlog zakona neverjetno povezal. Sklicali smo namreč skupno novinarsko konferenco in na njej javnosti organizirano sporočili svoje negativno stališče. Trije največji naravoslovno-tehniški inštituti, Univerza v Ljubljani, Univerza v Novi Gorici in Inženirska akademija Slovenije, namreč mislimo, da je tak predlog zakona preprosto slab, prepoln napak in vsebuje tudi rešitve, ki gredo v napačno smer. Negativno mnenje glede zakona so sporočile tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa Gospodarska zbornica Slovenije in še mnoge druge ustanove. Zakon je šel prehitro in nedodelan v javno razpravo. Večina prisotnih na novinarski konferenci je menila, da je zakon v trenutni obliki brezupen. Jaz sem bil prijaznejši; rekel sem, da je zakon kot prazno satovje, v katero je treba vnašati vsebine.

Zakon namreč ne odgovarja na temeljna vprašanja, ki se nanašajo na (ne)razumevanje raziskovalcev kot javnih uslužbencev. Raziskovalci že dlje časa spodbujamo premislek o zakonu o univerzah in inštitutih, ki bi bil ločen od zakona o zavodih in ki bi omogočal deregulacijo in sproščanje osebnih iniciativ. Zakon, ki je bil poslan v javno razpravo, pa so spisali ljudje, ki večinoma niso nikoli obiskali raziskovalnega laboratorija. Zato je v svojem bistvu birokratski, saj medtem ko si že leta prizadevamo, da bi raziskovalne ustanove postale tekmovalnejše, podjetnejše, odgovornejše in konkurenčnejše, nas ta zakon potiska v poslušne podružnice ministrstev in
pasivizacijo.

Zakonu gre očitati več zadev. Ne povezuje inštitutov in univerz ter obojih skupaj z inovativnostjo in gospodarstvom. Ni povezave in kompatibilnosti z visokošolskim zakonom v nastajanju, nihče ne ve, kdo je pristojen za inovacije in tehnološki razvoj v državi ter kje se je izgubila tehnološka agencija. V preambuli bi morala biti izvedena temeljita analiza slabega stanja na tem področju v Sloveniji in analiza neizvajanja raziskovalne in inovacijske strategije (resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020) ter relevantna primerjava z Evropo in s svetom. Pri tem pa se zakon sklicuje na resolucijo, mrtvi dokument, ki ga je sprejel državni zbor in se ga kasneje ni držala nobena vlada.

Z začudenjem sem opazil, da je iz starega zakona črtana beseda avtonomnost, po novem pa naj bi direktorje imenovala vlada in raziskovalne organizacije bi lahko razpolagale le z do 49 odstotkov imetja. Iz nezapisanega bi mogli razumeti, da se črta tudi avtonomnost volitev v znanstvene nazive, zaposlovanja, organiziranja in izvajanja dejavnosti ter poslovanja. Da se je nekomu kaj takega zapisalo v zakon, me manj skrbi kot pa občutek, da se kot megla vali po ministrstvih ideja o ponovni etatizaciji in podrejanju družbenih dejavnosti, kot je znanost in kmalu tudi umetnost. Spominja me na obdobje v slovenski zgodovini, za katero sem mislil, da je bilo preseženo.

Sistemska napaka je ukinjanje programskega financiranja, ki predstavlja 60 odstotkov javnega denarja za znanost, in pretvorba tega v institucionalno financiranje. Iz rok najbolj uspešnih raziskovalcev v roke direktorjev, ki naj bi jih imenovala vlada(!). Nekateri pravijo, da naj bi to povečalo avtonomnost raziskovalnih organizacij. V resnici gre za še večjo odvisnost in za zmanjšanje kakovosti raziskovanja. Sem celo pobudnik institucionalnega financiranja, vendar ne tako, da ukineš en uspešen inštrument in ga pretvoriš v drugega, ki ima drugačen namen, drugačno evalvacijo, drugega upravitelja. Institucionalno financiranje naj se vpelje postopoma in ločeno od programskega.

Nisem opazil, ali se je sploh katera pomembnejša raziskovalna ustanova ali združenje potegnilo za ta predlog zakona. Razumljivo je, da si posamezniki, ki so tačas manj zadovoljni s svojim statusom, želijo predvsem prerazporejanja programskega financiranja. Tega je vsekakor treba fleksibilizirati, omogočiti vstop mlajšim in novim skupinam, izostriti selekcijo pri starejših skupinah, ne pa ga demontirati. Razumem tudi, da je nenehno tekmovanje za sredstva pri javni agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) težko predvsem za manjše inštitute in mlajše univerze, ampak brez tekmovanja ni kakovosti.

Predlagani zakon poskuša uveljaviti tudi nekaj pozitivnih premikov, kot so fleksibilne plače, možnost ustanavljanja podjetij, vendar ne kaže pozabiti, da lahko nespameten poseg v plače pelje v podpiranje kvantitete nad kakovostjo ali v zaslužkarstvo, možnost ustanavljanja podjetij pa se mora omejiti izključno na spin-offe. Vsebinsko podpiram člen, ki predvideva obvezno rast vlaganj v raziskave in razvoj. Bojim pa se, da so vse te novosti dokaj nepremišljene, niso bile v razpravi v delovni skupini in v širši strokovni javnosti, zato obstaja verjetnost, da jih bodo v medresorski obravnavi izvrgli in bo zakon že pred sprejemanjem invaliden.

Kolaps inovacijskega sistema

Slovenci smo glede vlaganja v raziskave in razvoj daleč od svetovnega vrha že od nekdaj. S prehodom v gospodarsko krizo po letu 2008 se je začelo o tem veliko govoriti, prišlo je do nekakšne kratkotrajne presvetlitve zaradi vztrajnosti tedanjega ministra, in je državni zbor leta 2011 sprejel resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije, ki je bila usmerjena v persistentno in odločno povečevanje državnih in s tem zasebnih vlaganj v to področje ter v nekaj pomembnejših strukturnih sprememb. Manj kot leto kasneje smo bili raziskovalci žrtev psevdovarčevalne strategije, ki je znanosti zmanjšala sredstva za več kot tretjino, in začel se je razkroj inovacijskega sistema.

V Evropi se delimo na one, ki vedo, kaj z znanostjo, razvojem in inovacijami, naj omenim samo Skandinavce, Švicarje, Nemce in še zlasti Avstrijce, in one, ki jim ni nič jasno. Slovenija se je očitno podala po poti drugih. Podatki kažejo, da je Slovenija od leta 2007 naprej skupaj z Madžarsko najbolj zmanjšala vlaganja v raziskave in razvoj, najbolj pa so vlaganja povečale države, kot so Poljska, Slovaška, Češka, Estonija. Že prej velikanska vlaganja so povečevali tudi najbolj razviti, na prvem mestu prav Avstrija. Strašljivo je, da je leta 2009 Avstrija vložila v raziskave in razvoj na prebivalca dvakrat toliko kot Slovenija, zdaj pa že šestkrat toliko.

Delež javnega vlaganja v raziskave in razvoj v Sloveniji konstantno upada od leta 1998, ko je bil skoraj 0,65 odstotka BDP, do danes, ko je manjši od 0,40 odstotka BDP. Medtem pa v uradnih statistikah Slovenija prikazuje zavidljive številke, ki segajo do 2,5 odstotka BDP, če vštejemo tudi zasebna vlaganja. Vsakdo ve, da so ti podatki nerealni; ocenjujem čez prst, da so v Sloveniji skupna vlaganja, javna in zasebna, pod 1,5 odstotka BDP.

Leta 2009 je ARRS imela 183 milijonov evrov, leta 2015 pa samo še 133 milijonov. S tem smo vsega skupaj privarčevali eno kavo na mesec na prebivalca in »uspešno« razsuli inovacijski proces. To je »vrhunski dosežek« fiskalne politike, mar ne? Pri tem pa smo razpolovili število mladih raziskovalcev, infrastruktura se seseda. Naša mednarodna konkurenčnost strmo upada, na nekaterih področjih že ne zmoremo več pridobivati evropskih projektov. Absurdno je, da so bila nekaj zadnjih let vlaganja v raziskave in razvoj med znanostjo in gospodarstvom celo nič, prav tam, kjer razvite države vlagajo največ. Imamo invertiran inovacijski sistem ali inovacijski sistem na teleportacijo, svetovni unikum. V zadnjem času se na tem področju vrti nekaj kohezijskih sredstev, vendar ta niso sistemska. Kot če bi osnovnim šolam eno leto namenili denar, naslednje pa ne, naključno. V raziskave in razvoj je treba sistemsko, načrtno in predvidljivo vlagati javni denar, ki pritegne tudi zasebna vlaganja. Zaradi menefregizma, ki se ga gredo tačas v Sloveniji, bo marsikoga bolela glava v prihodnosti. Govorim o pomanjkanju inovativnih kadrov, infrastrukture, prebojnih znanj in tehnologij.

Izjavil sem, da se sramujem svoje generacije, ki zapira vrata mlajši generaciji. Med letoma 2009 in 2011 smo namreč imeli dvakrat toliko mladih raziskovalcev kot danes. Od teh, ki so vstopali v proces, jih je na koncu izpopolnjevanja polovica odhajala v gospodarstvo. Z današnjimi vlaganji lahko vključimo v inovacijski proces pol manj mladih kot v preteklosti, zato večino teh »porabimo« za lastno obnovo, v gospodarstvo pa ne gre skoraj nihče. Mnogi ostanejo pred zaprtimi vrati in gredo v poklice, kjer ne bodo uveljavili svojega talenta in želje po raziskovalnem in razvojnem delu. Ali pa bodo odšli v tujino. Slišim, da polovica študentov v višjih letnikih razmišlja o odhodu v tujino. Ne pomnim, da bi se tak eksodus dogajal v novejši zgodovini Slovencev. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ljudje odhajali, ker niso imeli ničesar, tokrat pa odhajajo mladi, ki imajo v rokah svoje polno delovno življenje, v srcih navdih in talent, v glavi pa izobrazbo na povsem evropskem nivoju. To ni več smešno!

Kot piše v evropskih dokumentih, obstajajo neizpodbitni dokazi, da je pot k ekonomskemu napredku in konkurenčnosti močno povezana s povečanjem vlaganj v raziskave in inovacije. V Evropi se tačas pogovarjajo, kako bi evropska sredstva za t. i. okvirne programe sodelovanja podvojili z 80 na 160 milijard za naslednje obdobje. Evropski parlament je že sprejel sklep, da mora biti dvig najmanj 50-odstoten. To razveseljuje, ampak evropski denar je namenjen izmenjavi in sodelovanju, nikakor pa ne izvajanju osnovnih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti doma, nujni infrastrukturi, vzgoji kadrov, sodelovanju z nacionalnim gospodarstvom ipd. Če želiš tekmovati za evropska sredstva, moraš biti najprej zelo dober, potem te sploh kdo pogleda in povabi v svoje mreženje. Torej tudi do evropskega denarja lahko prideš predvsem na podlagi nacionalnega vlaganja in tekmovanja v svojem okolju.

Priporočila naslednji vladi

Raziskav kot prioritete ne najdete prav v nobenem političnem programu. Naslednji vladi priporočam, da ponovno uvede ministrstvo za znanost in inovacije, kjer bodo pristojni vedeli, kaj je njihova naloga, in ustanovi tehnološko agencijo. Treba je prenoviti raziskovalno in inovacijsko strategijo, jo postaviti v realne okvire in začeti izvajati, kar v prvem koraku pomeni takoj vrniti javna vlaganja na stanje pred krizo (z dodano inflacijo) in nato v skladu z gospodarskimi cilji sredstva vsako leto dvigovati, da bi dosegli mednarodno konkurenčnost. Vzor, kako se dela na tem področju, ni daleč, Avstrija izvaja svoj načrt preboja med najbolj razvite v Evropi na znanstvenem in tehnološkem področju, ne glede na to, kako se podpisuje njihova vlada. Dunaj naj bi postal v nekaj letih znanstveno in podjetniško središče Evrope.

Za večja vlaganja v raziskave in inovacije se je zavzel slovenski gospodarski vrh na Bledu. Ali bo to spodbuda političnim voditeljem, da se potegnejo za najbolj produktivno in talentirano mladino, ali pa se bodo raje ukvarjali z milijardo za uskladitev pokojnin. V pogovorih s predsednikom vlade smo spomladi dosegli, da se sredstva za raziskave in razvoj v proračunu za prihodnje leto povečujejo za približno 18 milijonov. To je dobro in hkrati preskromno. Če bi namreč tako nadaljevali vsako leto (že to je zelo optimistično), bi dosegli nivo iz leta 2009 šele leta 2022.

Medtem pa drugi gredo strmo naprej, nas ne čakajo in nikomur se ne smilimo.


Jadran Lenarčič je direktor Inštituta Jožefa Stefana.