Tiskane izdaje
Vsako leto izide toliko novih knjig. Če želim to neskončno vesolje vsaj malo omejiti ter racionalno in intuitivno izbrati tiste, ki bi jih rada prebrala, moram sestaviti načrt. Strinjam se z modrim Umbertom Ecom, ki ničesar ni tako ljubil kot knjige, morda le dobro vino in cigare, da so seznami knjig, ki jih je treba prebrati, naša najbolj natančna prihodnost. Seznami, je učil, so del naše kulture, saj želi kultura ustvariti red, narediti svet za nekaj oprijemljivega, in to tako, da neskončne stvari sestavi v zgodbo, podobo, zbirko, ritem, melodijo.
Eco je imel velikansko knjižnico s kar 50.000 knjigami, tajnici je strogo prepovedal, da bi jih zložila po abecedi ali jih katalogizirala, in to zato, ker ga je vedno zanimalo nekaj drugega, in tako se je vedno spreminjala tudi njegova knjižnica. »Če nenehno spreminjaš svoje interese, tudi tvoja knjižnica nenehno pripoveduje o tebi kaj drugega. Poleg tega sem brez kataloga prisiljen, da se svojih knjig spomnim.«
Na hodniku, ki je bil dolg 70 metrov, so bile police rezervirane le za literaturo, in kadar se je večkrat na dan sprehodil mimo njih, se je počutil odlično in je natančno ali skoraj čisto natančno vedel, kje je kakšna knjiga, čeprav niso bile zložene po logičnih pravilih.
Ko je bil star trinajst let, je oboževal Stendhala, pri petnajstih se je navduševal nad Thomasom Mannom, ko jih je imel šestnajst, je bil obseden s Chopinom, in potem so prišli še vsi drugi umetniki, brez katerih ni znal živeti, a v srednjih letih je znova odkril svojo strast do Chopina. »Če te v življenju zanimajo različne stvari, se nenehno vse spreminja. In če se nič ne spreminja, si idiot.«
Nespečnost in kriminalke
Med vsemi seznami najbolj branih knjig leta, ki izidejo v anglosaškem svetu, vedno najprej preverim, kaj priporočajo pisatelji, še posebej tisti, ki jih imam rada. Dobri pisatelji vedno veliko berejo. V Guardianu jih najbolj natančno izprašajo. Robert Macfarlane, avtor knjig o naravi, hoji in naravopisju, se je navdušil nad knjigo Thoreau and the Language of Trees Richarda Higginsa, ki govori o tem pisatelju in filozofu ter njegovem odnosu do dreves, pod katerimi si je zgradil svojo slavno hišico v Waldnu. Higgins je odpotoval tja in hodil tam, kjer je hodil Thoreau, in videl to, kar je videl veliki naravoljubec. Gre za poetično verzijo knjige Skrivno življenje dreves Petra Wohllebna (Narava, prevod Petra Piber).
Škotski pisatelj William Boyd je med najljubše čtivo uvrstil zelo različne žanre. Biografijo Dylana Jonesa, urednika revije GQ, o Davidu Bowieju, v kateri je zbral izpovedi njegovih prijateljev, najdražjih in sodelavcev; pripoved o Patience Gray Fasting and Feasting, avtorici kuharic, ki je živela v osamljeni vasici v Puglii, brez elektrike, telefona in je pisala le o hrani; in dnevnike Vladimirja Nabokova o nespečnosti (Insomniac Diaries: Experiments with Time).
Nabokov je bil znani nespečnež. V knjigi Govori, spomin (Modrijan, prevod Breda Biščak) je recimo napisal, da je iz srca sovražil ljudi, ki takoj, ko se usedejo na vlak ali letalo, sladko spijo. A že Bertrand Russell je nekoč dejal, da so ljudje, ki so obupani ali nespečni, na neki poseben način ponosni na ti dve svoji lastnosti. Leta 1964 je Nabokov začel eksperiment: takoj ko se je zbudil, je zapisal svoje sanje, sledil je navodilom, ki jih je našel v knjigi An Experiment with Time Johna Dunna, v kateri se je ta britanski filozof in letalski inženir spraševal, ali lahko čas potuje tudi nazaj oziroma ali lahko dogodke, ki se nam zgodijo v sanjah, že zaslutimo. Nabokov, ki je bil obseden s časom, je v knjigi opisal 64 sanj in potem popisal tudi stvari, ki so se mu zgodile čez dan.
Nicola Barker se je odločila za spomine psihiatra Irvina D. Yaloma Becoming Myself, ki so jih pri Guardianu razglasili za eno najboljših knjig lanskega leta in se začne z nočno moro, ki jo je Yalom doživel, ko je imel dvanajst let, in je spremenila njegovo življenje. V slovenščino imamo prevedene zgodbe iz njegove psihoterapevske prakse Rabelj ljubezni (UMco, prevod Helena Marko).
Avtorica uspešnice Dekle na vlaku (Mladinska knjiga, prevod Alenka Ropret) Paula Hawkins, ki vsakih nekaj dni prebere novo kriminalko, kot je to dobro zabeleženo na njenem instagramu, je med najljubše uvrstila knjigo o resničnem umoru The Fact of a Body, ki jo spominja na klasike tega žanra, kot sta Hladnokrvno Trumana Capoteja in Midnight in the Garden of Good and Evil Johna Berendta.
Gledati umetnine in čudeže
Velika večina je v svoj izbor uvrstila delo Lincoln in the Bardo letošnjega dobitnika bookerja Georgea Saundersa, sicer slavljenega ameriškega avtorja kratkih zgodb. Knjiga govori o ameriškem predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki na pokopališču v Georgetownu žaluje za enajstletnim sinom. V nenavadni zgodbi se zgodijo čudni dialogi in izpovedi mrtvih duš, ki bivajo in lebdijo v zraku pokopališča.
Prav tako je bila na seznam najboljših večkrat uvrščena knjiga Casparja Hendersona A New Map of Wonders, poljudna zgodba o čudenju in čudežih filozofije, zgodovine, geografije, znanosti, umetnosti. V bistvu si pisatelj želi, da bi videli svet drugače, kot ga vidimo zdaj. V prejšnji knjigi The Book of Barely Imagined Beings je bil njegov načrt podoben, saj je opisoval najbolj čudne živali ali polživali na planetu.
Svoj bestiárij je na stara leta za zabavo sestavljal tudi Leonardo da Vinci, ki je bil Hendersonova inspiracija, genialni renesančnik je znal očitno zelo potrpežljivo, kot kakšen David Attenborough, opazovati živali in njihove navade, in te je rad povezoval z moralo ali filozofijo. Napisal je na primer, da čeprav si jerebice med sabo kradejo jajca, se mladički, ko se izležejo, vedno vrnejo k pravi materi, in to dejanje povezal z mislijo, da na koncu vedno zmaga resnica.
O opazovanju piše tudi poznavalec umetnosti Michael Findlay, saj v delu Seeing Slowly uči, kako naj si v galerijah in muzejih ogledujemo umetnine. Počasi. Zaradi množičnega turizma se obiski muzejev in galerij povečujejo. Še ne tako dolgo nazaj si se lahko v MoMI, starem Tatu, Louvru ali Rijksmuseumu znašel čisto sam in se spogledoval z van Goghovimi sončnicami od daleč ali od blizu ter se skoraj dotikal Monetovih ribnikov, danes pa moraš več ur stati v vrsti, da sploh lahko vstopiš, in potem se slikam precej težko približaš, ker pred njimi obiskovalci delajo selfije.
Findlay ugotavlja, da danes obiskovalci umetnino povprečno opazujejo deset sekund, skupaj s tem, da preberejo njen naslov. V ZDA več ljudi obišče muzeje in galerije kot vse športne prireditve skupaj, prav tako cveti umetniški trg, platna dosegajo vratolomne cene. Ali so postala zgolj kapital, se sprašuje Findlay.
Damien Hirst, ki velja za najbolj bogatega umetnika na svetu (leta 2008 je na dražbi v Sotheby's v samo 48 urah zaslužil več kot vsi umetniki, katerih dela so razstavljena v Nacionalni galeriji v Londonu, skupaj v svojem življenju), je pred kratkim za The Sunday Times povedal, da se je tudi on naveličal, da so njegove skulpture in slike le kapital. »Ko sem znancem in prijateljem podaril svoje slike, so jih prodajali ter si z njimi kupovali drage torbice in avtomobile. In zdaj, ko imajo še kakšno doma in jim vrednost pada, me očitajoče gledajo, češ, kaj naj zdaj z njimi? Kaj pa če bi jih obesili na zid in uživali v njih, jim rečem.«
Findlay predlaga, da si umetnine ogledujemo počasi, da naj ne padamo samo na najbolj znane, da ni nujno, da o sliki kaj vemo, da bi nam bila všeč. Pomembna je izkušnja. »Ali lahko gledamo in vidimo hkrati?« V galeriji moramo pozabiti na vse, kar smo se naučili, biti moramo kot kakšna žival v gozdu in zaupati svojim instinktom in reakcijam. Kako bi lahko drugače šli čisto v notranjost globoke barve na platnu kakšnega Rothka, vse do vrtoglavice?
Foto: Reuters
Tistega leta
Med najljubšimi svežimi knjigami v angleškem jeziku bi tudi sama izbrala nekaj kandidatk. Knjiga z minimalističnim naslovom 1947 švedske novinarke Elisabeth Åsbrink je moja najljubša zgodovinska knjiga, ki je izšla lani. Čas takoj po drugi svetovni vojni, ki še nikakor ni bil obdobje miru, ampak še vedno surovi odmev vojne, kaos, v katerem življenje ni bilo kaj dosti vredno in v katerem je bilo maščevanje vsakdanjost, čas, ko so bila mesta zravnana z zemljo in kos kruha več vreden od zlate palice, je morda najboljše in kruto realistično opisal angleški zgodovinar Keith Lowe v knjigi Podivjana celina (Modrijan, prevod Breda Biščak).
Leta 1947, o katerem piše Elisabeth Åsbrink, se je počasi začel vzpostavljati red, politikom in vsem prebivalcem stare celine je bilo jasno samo to, da se groza, ki so jo preživeli, ne sme nikoli več ponoviti. In življenje je šlo naprej. Tistega leta je Thomas Mann končal roman Doktor Faustus in Primo Levi, ki je dejal, da ga je izkušnja v Auschwitzu spremenila v pisatelja, je izdal spomine Ali je to človek.
Orwell se je leta 1947 že zelo bolan preselil na deževen škotski otok Jura in začel pisati roman 1984, ki mu je najprej dal naslov Zadnji mož v Evropi, vendar knjige nikakor ni mogel končati, zato je o njej govoril tudi kot o »tisti prekleti knjigi«. Pljuča mu je razjedala tuberkuloza, a je v vlažni hiši neprestano kadil, preslaboten je bil, da bi pisal za pisalno mizo, zato jo je večino romana, ki se počasi spreminja v resničnost, napisal leže. »Pisanje te knjige je peklensko delo, kot bolezen je, zdi se mi, kot da me vodi neki demon, ki se mu ne morem niti upreti niti ga ne znam razumeti.«
Simone de Beauvoir je odpotovala v ZDA in predavala na univerzah, v Chicagu se je zaljubila v pesnika Nelsona Algrena, s katerim je imela strastno ljubezensko afero, že takoj, ko je morala odpotovati stran od njega, ali takoj, ko je odšla iz njegove spalnice (takrat je tudi nastala njena znana gola fotografija), mu je začela pisati pisma. Dopisovala sta si do leta 1964. Njegova pisma žal niso ohranjena, njena so zbrana v knjigi Transatlantic Love Affair. Leta 1947 je začela pisati knjigo Drugi spol. Ravno v pravem času. Tega leta je namreč mestni potniški promet v Londonu odpustil večino žensk, ki so vozile avtobuse in vlake v času vojne. Bile so odveč, saj so se moški vrnili s fronte.
Christian Dior je v Parizu predstavil novo elegantno kolekcijo, dolga krila, do poslednjega diha ozki pasovi in široka ramena. Ženske so se morale tistega leta vrniti za štedilnike, in če so hotele biti oblečene po zadnji modi, so morale svoja telesa spet objeti v ozke steznike.
V Evropi pa je še vedno dišalo po fašizmu. Kot opisuje avtorica knjige, je švedski fašist Per Engdahl takoj po koncu vojne pomagal nacističnim zločincem, da so pobegnili na sever, iz Malmöja pa potem prebegnili v Argentino. Engdahl je povezoval ostanke fašističnih skupin, ki so preživele vojno, v aktivno mrežo, nekateri njeni deli so danes vse močnejši.
Zanimiva je tudi zgodba iz daljnih dežel, o tem, da je zadnji guverner Indije lord Mountbatten zelo preziral asketskega Mahatmo Gandhija, a se je vseeno moral enkrat na teden sestajati z njim, zato je najraje izbral ponedeljke, ker je vedel, da je to »tihi« Gandhijev dan, ko ves dan ne spregovori.
Knjiga se konča s pripovedjo o Raphaelu Lemkinu, poljskem pravniku judovskega rodu, ki je med vojno pred nacisti pobegnil v ZDA in prvi definiral koncept genocida. Ves čas ga je mučilo pomembno vprašanje, zakaj je tisti, ki umori enega človeka, kaznovan, nekdo pa, ki je kriv za smrt tisočih ljudi, nikoli ne stopi pred sodišče. Odločil se je, da bo dal temu zločinu ime in pravno definicijo, bil je neskončno trmast in vztrajen, hodil je od politika do politika, od ene mednarodne institucije do druge, in na koncu dosegel, da so Združeni narodi sprejeli konvencijo za preprečitev in kaznovanje genocida. Bil je nesrečna oseba, v holokavstu je izgubil petdeset družinskih članov, kar šestkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, Winston Churchill ga je goreče podpiral, a je ni nikoli dobil. Umrl je na neki majhni avtobusni postaji na Manhattnu, izmučen od birokratskih vojn, ki jih je preživel. Na njegov pogreb je prišlo le šest ljudi.
Take živalske
Glede kratkih zgodb sem izbirčna. Všeč mi je tihi in ostri realizem Čehova in Flannery O'Connor, ki znata tako dobro popraskati po plasti vsakdana in pod njim vedno najdeta nekaj čudnega, svet, poln senc, nenavaden obrat, nekaj tujega, a bolj resničnega od dejanskosti. Lani sem odkrila še eno izjemno avtorico tega žanra, mlado angleško mojstrico Sarah Hall. V njeni zadnji zbirki zgodb Madame Zero so čudne zgodbe, o metamorfozah, katastrofah, krizah identitete, distopijah, uničujočem vetru ... Med njimi je moja najljubša Mrs Fox, v kateri se nekoč v gozdu mlada zapletena žena pred moževimi očmi spremeni v lisico in zgodba se zdi čisto resnična, nikakor ne metafora. Njene zgodbe imajo v sebi poseben ritem in realizem je pri njej nerealen.
Kratke zgodbe so zame umetnost konca, bralec ve, da bo v njej kratek čas, pričakuje, da se bo nekaj zgodilo, zato morajo imeti natančno dramaturgijo. Pri romanih je konec še nekje dolgo naprej, kot takrat, ko si še mlad. Sarah Hall v nekem intervjuju govori o tem, da nikoli ne načrtuje zgodb vnaprej, da vedno začne z idejo in se ji prepusti. Ko začne, si zgodbo predstavlja kot rano, ki jo v telesu naredi krogla pištole, majhna natančna krvava rana, to je njen prvi stavek, ki ima lahko nekje izhod in vstopi v neko drugo sfero ali pa ostane nekje globoko v mesu. »Samo v literaturi smo lahko hkrati znotraj in zunaj junakov. V filmih jih le gledamo, ne vemo, kaj se dogaja v njihovi notranjosti.«
In potem so tu še knjige o živalih. Kaj se zgodi, ko profesor filozofije in potapljač sreča hobotnico? O tem v knjigi Other Minds (The Octopus and the Evolution of Intelligent Life) piše Peter Godfrey in ugotovi, da so te živali nekaj najbližjega, kar bomo lahko srečali na Zemlji in bo še najbolj od vsega spominjalo na bitja iz vesolja. Ni torej čudno, da so v filmu Prihod neznana bitja z drugega planeta upodobili kot hobotnice, ki so imele svoj jezik in so celo »pisale« s črnilom.
Hobotnice imajo osem lovk, tri srca in modrozeleno kri. Imajo več kot 500 milijonov nevronov, ki so posejani po vsem telesu in niso skriti le v njihovih možganih, zato imajo njihove lovke svojo pamet. »Hobotnice ne živijo tako kot mi, ki ločujemo duh in telo.« So izjemno pametna bitja, ki lahko pobegnejo skozi najmanjšo luknjico, in so, kot je opazil avtor knjige, zelo čustvene živali, ki obožujejo crkljanje. Sicer pa ima vsaka čisto svojo osebnost.
Hobotnica spreminja barvo kože in tako sporoča, kako se počuti, je odlična prevarantka, ki se zna spremeniti v katerokoli drugo morsko žival, in kot so opazili znanstveniki, se rada igra z žogami, praznimi steklenicami, zna celo uporabljati orodje. Zelo dobro prepoznavajo obraze ljudi, kot je opazil Godfrey, so v laboratoriju znanstvenike, ki so bili do njih grobi ali so jim šli kako drugače na živce, vedno poškropile z vodo.
Ali ribe razmišljajo? Je njihov spomin res dolg le dve sekundi? Prepoznajo človeški obraz, ki se sklanja nad vodo? O vsem tem se v knjigi What a Fish Knows (The Inner Lives of Our Underwater Cousins) sprašuje etolog Jonathan Balcombe, ki je po letih in letih druženja s temi živalmi o njih spoznal toliko presenetljivih stvari, da je prisegel, da jih nikoli več ne bo jedel.
Ligenj zna najti pot iz labirinta prej kot pes, glavoč si topografijo bazena in njegovo dno zapomni do najmanjše podrobnosti, čeprav ga preplava le enkrat, morski mesec v življenju poveča težo za kar 60-milijonkrat, mnoge ribe znajo zavrteti svoje oko v različnih smereh, kot kameleon, morski list ima oči tako blizu skupaj, da se lahko pogleda v oko oziroma lahko z enim očesom osvaja samico in z drugim opazuje plenilca oziroma, kot piše Balcombe, misli na dve stvari hkrati.
Dolgo so znanstveniki verjeli, da ribe živijo v svetu tišine, da ne slišijo, a ribiči v Gani jih lovijo s primitivno napravo, s katero prisluškujejo njihovemu oglašanju, s katerim očitno komunicirajo druga z drugo.
Ribe zelo dobro prepoznavajo obraze. Kot lastnica metuzalemskega brkatega akvarijskega soma, ki je zamenjal že toliko lastnikov, da nihče od nas ne ve več, koliko desetletij natančno je star, to dobro vem. Prepoznavajo tudi različno glasbo in nekatera jim je bolj všeč kot druga, imajo individualne osebnosti in poznajo zapletene paritvene plese in načine osvajanja. Samec rib napihovalk naredi na samico vtis podobno kot nekatere rajske ptice, morsko dno okrasi s kamenčki in školjkami, ostrižnik pa samo zanjo zgradi peščene gradove.
Ljudje polovimo oziroma pobijemo več kot 2000 milijard rib na leto in obnašamo se, da je ocean nekaj neskončnega, a kot piše avtor knjige, so pred kratkim ugotovili, da v Vzhodnokitajskem morju rib skorajda ni več.
