Tiskane izdaje
Letošnje predsedniške volitve bodo nedvomno pokazatelj tega, kar v polju državništva Slovenija v tem trenutku zmore. Potem ko so se začela volilna opravila, so se začeli prijavljati kandidati, že prej najavljeni pa so začeli zbirati predpisane podpise podpornikov. Toda zadeva predsednik Slovenije se za zdaj še v glavnem vrti okrog aktualnega predsednika Boruta Pahorja in vprašanja, kdo bi ga lahko premagal. V tem nastavku, če gre za edini motiv, je seveda nekaj napačnega.
Svetla in temna stran meseca
Pred petimi leti je Borut Pahor kandidiral pod geslom Skupaj. Tako bo tudi letos. Ideja »skupništva« je v povezovanju ljudi, ki ga ima predsednik za osrednjega v predsedniški vlogi. V predstavitvi nove kandidature v ponedeljek je povedal, da želi nastopiti kot neodvisen kandidat, čeravno bi si želel podpore SD kot svoje nekdanje stranke. Predstavitvena mantra so bile visoke misli, kot so sodelovanje namesto izključevanja, narodni razvoj in vsestranski razvoj države, distanca do dnevne politike in posluh za privzdignjene nacionalne teme. Na eni strani, je rekel, je pomembno, da se izreka o pomembnih in vitalnih zadevah države, toda na drugi strani, da ne sodeluje v dnevni politiki, čeprav ima v njej svoja stališča, vendar jih ne izraža, če bi izjave lahko poglobile spor, izrazi pa ga, če lahko pripomore k rešitvi.
Iz tega je že precej dobro videti, kaj pomeni »skupaj«: pomeni valovanje na valovih vzajemnega strinjanja, pomeni iskanje najmanjših skupnih imenovalcev povezovalnosti med državljani. Kolikor že se to sliši simpatično, se v pogledu skriva logično vprašanje, namreč, kaj storiti, ko tako povezovanje pomeni nekaj napačnega, nepravilnega, nemara neustavnega? Še drugače rečeno. Ko imamo opraviti s temo, ki je za državo pomembna in vitalna, ko terja nedvoumno moralno sodbo ali vsaj čvrsto stališče predsednika države, pa se ve, da bo tema poglobila spor, mar v tem primeru kot pojasni, predsednik res sme molčati in ne izraziti svoje stališče? Odgovora na ti vprašanji Pahor nikoli ni podal, iz njegovih misli je le mogoče razbrati, da taki konfliktni situaciji sledi predsednikov umik v tišino in v ozadje.
Tu sta dva vidika in prvi je pozitiven. Ko pravi, da je treba in da bo pospeševal spravni proces, ima prav. Tudi ko govori o potrebi po krepitvi politične stabilnosti. Pri podpori reformam so stvari že dvomljivejše, toda bržkone je to topiko mogoče še motriti skozi objektiv dobronamernosti. Podobno je pri vzpodbujanju posodobitve sistema nacionalne varnosti, tudi pri krepitvi dobrososedskih odnosov, reševanju spornih vprašanj po mirni poti in pri utrjevanju ugleda Slovenije v mednarodni skupnosti. Past, ki se skriva na tej pozitivni strani izjav, je dvojna. Najprej v tem, da se takšno izrekanje v nekaterih delih povsem prekrije s populizmom, potem pa v tem, da gre za sterilno verzijo realnosti, v kateri bi jedli krvavice brez krvi, pili kavo brez kofeina, pili pivo brez alkohola ter kolesarili z gorskim kolesom pred televizijo v dnevni sobi. Drugi vidik je negativen in tako pridemo do temne strani meseca.
Komu naj bi bili partner
Mediji so s Pahorjeve predstavitve kandidature prinesli izjavo, da bi v njegovi politični drži lahko bilo nekaj elementov populizma, toda nikoli nacionalizem, šovinizem ali rasizem. Povedal je: »Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto.«
Če to držo križamo s pojmom in sloganom »skupništva«, pridemo do ugotovitve, ki jo je sicer v Sobotni prilogi Dela v intervjuju poudaril in razdelal Stane Saksida, namreč, da funkcija predsednika države terja nekaj več kot minimalne stične točke med kandidatom za predsednika in predsedniško funkcijo. Drugače povedano, predsednik države je lahko predvsem izdelana osebnost, ki se ustavni funkciji predsednika kot predstavnika in simbola države »priliči«, podredi, jo ponotranji in privzame njene naloge. Ne obratno.
Problem neizdelanega lika predsednika države v Sloveniji ni čisto brez podlage, kajti podobno kot v nemški ustavi, po kateri se je zgledovala, je tudi v slovenski o tem kaj malo zapisanega. Glede predsedniške »moralne« vsebine stoji zgolj tole: »Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.« Vse drugo so bolj ali manj tehnični pogoji za opravljanje funkcije. Tako se je zgodilo, da je bila funkcija prepuščena interpretaciji in politični kulturi posameznika, za katerega se je predpostavljalo, da je omikan, da ima državniške vzorce obnašanja.
Populistična nota je postala novost šele z nastopom Boruta Pahorja, prej ne. Trije predsedniki Milan Kučan, Janez Drnovšek in Danilo Türk so uhojali čevlje te funkcije, ki pa je bila vedno močno v senci funkcije predsednika vlade, nosilca in predstavnika realne moči države. Razlika je bila vedno očitna. Politiki in po njih ljudje so na funkcijo predsednika države gledali kot manj potrebno, predvsem pa kot da je brez prave teže. Intenzivna privatizacija družbenega premoženja, ideološki obrati, povezani s privatizacijskimi obrati, ki so pokvečili podobo Slovenije do nesprejemljivih razsežnosti, so hkrati tudi zasenčili tisto brezinteresno polje, po katerem bi moral hoditi predsednik države in se od tu naslavljati na državljane. Tako smo prišli do zadnje postaje, ko je predsedniška funkcija zdrsnila v osebo Boruta Pahorja, in postalo je skorajda samoumevno, da se mora ona podrediti njemu in ne narobe. V krizi slovenskega parlamentarizma pa je Slovenija vse bolj lačna razprave o sami sebi in manjka ji vsega, kar država, nastala v krogu modernih držav, kot je zapisal France Bučar v predgovoru ustave, ponuja. Gre namreč za ustavo, pravi, »ki se v vseh svojih sestavinah uvršča na raven, ki jo obsega sodobna misel konstitucionalizma«. Se je Bučar zmotil, ko je zapisal, da »postajamo partner, s katerim je mogoče sodelovati«?
Kdo je pozabil na Evropo
S tega izhodišča smo se lahko močno začudili, ko so se v prvih najavah h kandidaturi prijavljali predvsem »estradni« kandidati, in videti je bilo, da bo jesenska predsedniška tekma potekala kot tekmovanje v všečkanju in duhovitosti pri nagovarjanju elektorata. Kandidatura Ljudmile Novak, predsednice NSi, je v volilno kampanjo vnesla moment programske resnosti in zdi se, da so se stranke začele zavedati najmanj indirektnega političnega potenciala, ki ga prinašajo volitve za predsednika države. Toda indirektni politični potencial je v takem primeru premalo. Ko je France Bučar zapisal, da postajamo partner, s katerim je mogoče sodelovati, je anticipiral nastajanje nove EU, ki se preoblikuje po brexitu in po novi politični geometriji globalnih igralcev. Predsedniške volitve tako postajajo prostor razprave o novi Evropi.
Samo dejstvo, da se je v SD v podporo kandidaturi predlagal tudi Janko Veber, je zelo pomenljivo, kajti Borut Pahor računa, da bo SD podprla ekskluzivno njega. SDS, to je dokaj jasno, ne bo predlagala kandidata, ki bi lahko zasenčil lik Janeza Janše kot potencialnega mandatarja, taka je tradicija kandidatur. V javnosti se je pojavilo ime Romane Tomc, ženska, Suzana Lara Krause, je razglašena za kandidatko SLS, o ženski, Maji Makovec Brenčič, se je govorilo tudi kot kandidatki Cerarjeve SMC. LDS je prijavila Luja Šproharja. Zdi se, skratka, da so stranke upoštevale praktični razmislek, da proti Borutu Pahorju ni mogoče zmagati ali pa bo to zelo težko, zato bodo – razen NSi – v tekmo dale tako ali drugače stranske igralce. Zdi se, da politične stranke v letošnjih predsedniških volitvah v glavnem ne vidijo potenciala nacionalne razprave o Evropi in Sloveniji.
To je pomenljivo, ker so letošnje volitve v nekem smislu unikatne, podobno kot so bile prve, ko sta moči pomerila Milan Kučan in Jože Pučnik. Izzivi nastajanja nove Evrope so tukaj in razprava bi v Sloveniji morala potekati kot resna, aktualna in motivirana. Tu je namreč tudi vprašanje socialne, zdravstvene in šolske ureditve Slovenije, bolje rečeno, potrebe po njeni preureditvi, po reševanju tega, kar se od izgubljenega in zapravljenega še rešiti da. Tu je končno razprava o pospravi, o inventuri poosamosvojitvenega obdobja, ki se, kot vidimo, zaključuje v moralnih gabaritih nacionalnega razočaranja. Predsednik države zato ne more biti le politična figura, temveč mora biti zmožen spregovoriti o vrednostnih stvareh, ki sodijo k dobri državi.
