Tom Ford: Perfekcionist ni prava beseda

Je Elvis modnega sveta, vsaj ko je govora o slovesu. Nekdanji kreativni direktor Guccija, zadnjih deset let lastne blagovne znamke Tom Ford. Njegova trajna ljubezen je film.

Ko človek pomisli nanj, najprej pomisli na seks, no, najprej na nekaj, kar naj bi bilo seksi, takšen je (bil) espri njegovih ženskih linij. Pa moških tudi, na drugačen način, seveda. Pred leti, ko z možem Richardom Buckleyjem še nista bila starša zdaj skoraj petletnega Alexandra – »še kako drži, da ko postaneš starš, ko moški postane starš, ni več seksi,« poudari –, je v oglaševalskih kampanjah s svojimi kozmetičnimi izdelki šel naravnost med razprta ženska stegna ali v sotesko med golima moškima ritnicama. Čeprav je zanj moda nekaj zelo praktičnega, hitrega, stresnega, neulovljivega – »jaz sem samo dober komercialni oblikovalec, nisem pravi artist« –, je njegova trajna ljubezen film. Od vedno. In tam hoče biti umetnik.

Na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah je v tekmovalnem programu pokazal film Nocturnal Animals (Nočne ptice je v Sloveniji mogoče videti na Liffu, sicer pa v kinematografih od 17. novembra) z imenitno Amy Adams in Jakom Gyllenhaalom v glavnih vlogah. In teden dni kasneje je prejel veliko nagrado žirije za najboljšo režijo.

Kdor je šik, nosi toma forda

Ford je magnet. Redka črna puma. S počasnim, hipnotičnim glasom govori strahovito jasno. Nekaj stavkov – in misli je konec. Puf. Brez ovinkov ali korenin, polnih spustov, k rešitvam v odgovorih. Šarmer tiste sorte, ki se tu in tam še vedno nagajivo poigra z zapeljevanjem žensk, brez besed; kako se s hrbtom in hip zatem s komolci nasloni ob pult hotelskega bara – z gibom v ramenskem sklepu, ki povzroči, da se še za centimeter, dva razpre bela srajca pod suknjičem (vse iz njegove kolekcije), pod njim – hvala bogu, nepobrita! – »ljubezenska preproga«, kako se zasmeje z očmi in dolgo kasneje s kotičkom ustnic. Ali pa sploh ne.

Moški, ki hoče biti šik in ki mu ni mar za skrite namere, svoje ali tiste nasprotnika, nosi toma forda. Pomislite samo na Daniela Craiga, ki je tako rekoč postal nemi Fordov portparol in je v preteklih treh Bondih nosil forda – in tu ne mislim samo na obleke, prodaja pilotskih očal Marko se je v mesecih po premieri Skyfalla povečala za osemdeset odstotkov.

Nočne ptice, ki so takoj dobile ugodne festivalske kritike, niso presenečenje, če govorimo o Fordu režiserju. To ni Samski moški. Govori pa o istih stvareh. O eni sami stvari. »O ljubezni? Ko te nekdo zapusti ali ko nekoga zapustiš, obsedenost, ko si z nekom skupaj. George je trpel zaradi izgubljene ljubezni in tako se zgodi tudi Susan v Nočnih pticah …« Tudi tokrat je Ford posegel po literarni predlogi, romanu Tony & Susan Austina Wrighta, ki meditira o eksistencialnih krizah, maščevanju, šibkosti in ljubezni.

Seveda je Ford dovolj inteligenten, da je pri ekranizaciji roman prevaral prav tam, kjer je to bilo potrebno. V prostoru in času. Za nekoga, ki izhaja iz sveta mode, vajenega in veščega lepote v vseh njenih oblikah, se Nočne ptice začnejo z nenavadno, a veličastno sekvenco: v uvodni špici vidimo ducat precej zajetnih žena, ki gole – okrašene samo v nekaj dekorja v barvah ameriške zastave Old Glory – plešejo in dajejo pogum življenju. Obilno ni bilo še nikoli tako radostno, osvobajajoče! Šele nekaj minut kasneje gledalec spozna, da gre za umetniško instalacijo glavne junakinje Susan.

»Hotel sem vstopiti v glavo umetnika, hotel sem razumeti, kako čuti, kako razmišlja. Živel sem v New Yorku in precej dobro poznam svet sodobne umetnosti. Hotel sem že čisto na začetku prikazati nekaj, kar bi gledalca šokiralo, pritegnilo … In potem sem se zaljubil v te ženske, tako lepe, svobodne.« Kar je seveda zanimivo slišati iz njegovih ust, glede na to, da v osrednjih pisarnah, a predvsem v Londonu, njegovi uslužbenci sploh ne jedo kosil in tudi ne hodijo na kosila – ker vedo, da v delovnih prostorih ne prenese vonja po hrani in menda sploh ne mara debelih ljudi.

Slogi, ki jih ponujajo velemesta

Prva stvar, ki jo stori, ko vstane, je – opazovanje utripanja številčnice na tehtnici pod seboj. »Ena najpomembnejših stvari za moškega je, da telovadi in ohranja težo. To je ključno za mladostni videz.« Ford vsakega, ki ga ne pozna in se pojavi pred njim, skenira, zelo na hitro, od glave do peta. To počne tako, da ga ves čas gleda v oči. Ko to omenim, se zasmeje. »Res je. To naredim nehote; če zdaj zaprem oči, vam lahko natančno povem, kje potekajo šivi kosa mojega prijatelja, ki ga imate na sebi, kam je skril zadrgo, na koliko načinov lahko blago pada čez hrbet, ramena, pas …« Impresivno.

Tom Ford se je pred petinpetdesetimi leti rodil v Teksasu, v Austinu, odraščal v Novi Mehiki v Santa Feju. Leta 1979 se je pri sedemnajstih podal v New York, kjer so odzvanjali zadnji ritmi diska. Vpisal je umetnostno zgodovino na Univerzi New York, toda bolj kot predavanja so ga zanimali nočni klubi in diskoteke, predvsem Studio 54, kompletna umetniška scena med soseščinami Chelsea, East Village in seveda Union Square z Warholovo Factory ... Takrat je prvič videl umetnine iz blaga drag kraljic, uniforme uslužbencev, svežino oblačenja, različne sloge, ki jih ponujajo velemesta. »V srednji šoli sem bil tarča posmeha, ker sem nosil aktovko. Meni pa se je to zdelo tako kul. Nisem mogel razumeti, zakaj drugi niso bili istega mnenja. Obenem pa je bil to čas tik pred izbruhom aidsa, zadnji brezskrbni trenutki drog in alkohola in veliko seksa. Na predavanja sem popolnoma pozabil; da sem lahko plačeval najemnino, sem precej uspešno nastopal v tv-reklamah.«

Potem se je vrnil k študiju, in to na Parsons, kjer je vpisal smer arhitektura, in ga nadaljeval na pariškem Parsonsu in hkrati opravljal staž pri modni hiši Chloé. Kot kaj? »Kot stažist. Prinašal in odnašal sem čevlje, tega je bilo še največ. To je bilo v času, ko je bil Karl Lagerfeld ravno zapustil Chloé. Takrat sem spoznal, da je moda nekaj čudovitega.«

Po vrnitvi v New York je hitro diplomiral in začel trkati na vrata modnih hiš na Sedmi aveniji in oblikovalka Cathy Hardwick ga ja vzela v službo. Toda čutil je, da se mora vrniti v Evropo. Z Buckleyjem se je preselil v Milano in se zaposlil pri Gucciju. Tam je hitro napredoval in v nekaj letih iz podjetja, ki je bilo tik pred bankrotom, ustvaril neverjetno zgodbo o uspehu. Leta 2004, ko je blagovno znamko Gucci kupil francoski mogotec François-Henri Pinault, ga je Ford po nekaj mesecih nesoglasij zapustil in leta 2006 ustanovil lastno.

Življenje je lepo in žalostno

Sloniva ob ograji, v kotu. Na zabavo se kljub varnostnikom ob vratih, ki preverjajo vabila, seznam gostov, prikrade skupina italijanske mladeži, željne avtogramov, fotografije z igralcema, ki se na zabavi ne zadržita dolgo, a jih kmalu pospremijo ven, dvema vseeno uspe, da se jima Adamsova podpiše v blok. Rdečica zmagoslavja in hkrati nelagodja, ker sta bila zasačena, preplavi njun obraz.

»Jaz sem bil v njunih letih pravo nasprotje,« komentira Ford, »zadržan, introvertiran … Tako kot Susan sem šele v srednjih letih – po tistem, ko se je od mene pričakovalo mnogo in sem mnogo tudi naredil – spoznal, da denar ne prinese sreče. Prinese jo, a takšne vrste, ki te ne izpolni popolnoma. To lahko storita samo ljubezen in delo.«

Kaj je bilo potemtakem v njegovem življenju tisto, kar ga je najbolj osrečilo? »Povezano je z mojim zasebnim življenjem, moj sin Alexander. In prav z njegovim prihodom sem spoznal, da je življenje lahko hkrati lepo, žalostno, tragično, veselo … Pogosto me sprašujejo o navdihu. Predvsem ženske. Lahko rečem, da ne maram dolgočasnih žensk. Zanimajo in navdihujejo me tiste, ki imajo rade svoje delo, ki se ne bojijo tveganj; rad imam ženske, ki delajo, ki imajo otroke, ki imajo življenje, skratka.« Julianne Moore? »Seveda. Pa še nekaj jih je. Gwyneth Paltrow, izjemno sposobna in v resnici popolno nasprotje tistega, za kar jo imajo mnogi. Samo tisti, ki je to že počel, ve, kako težko je zgraditi lasten brand.«

Se mu na splošno zdi, da ljudje modni svet podcenjujejo? »Včasih. Mislijo, da samo nekaj namečemo skupaj, obesimo to na manekenke in jih pošljemo na modno brv. Pa ni tako. Res pa je, da je modni svet trenutno v krizi. Vsega je preveč. In mislim, čeprav poudarjam, sam nisem med njimi, da umetnost iz nje izginja. Kako sem imel rad Alexandra McQueena!«

Preveč oblek ubija obleke, je pred leti dejal Jean Paul Gaultier – pojasnjujoč, zakaj se je odločil, da ne bo več oblikoval oblačil. Nekaj podobnega je menil tudi genialni Elbaz, nekdanji kreativni direktor Lanvina, preden je odšel, ker ni privolil v »hitrejše in cenejše« delo, ustvarjanje. »Seveda je to absurd – narediti po osem kolekcij na sezono, kar je šestnajst na leto. In imel je prav, oba imata prav. Čeprav gre za dva najbolj imenitnih oblikovalcev v zgodovini mode, kar smo jih imeli, poleg Karla Lagerfelda, Ralpha Laurena, tudi ona sta moja osebna heroja.«

Yves Saint Laurent? »Hm. Seveda je bil imeniten oblikovalec, ampak … Ko je Gucci leta 1999 kupil blagovno znamko YSL, sem začel oblikovati linijo ready-to-wear, drugo pa je še naprej delal Yves. Mislim, da ni bil preveč zadovoljen z mojim delom, še posebej po tistem, ko se je izkazalo, ko so rezultati prodaje pokazali, da sem uspešen. Napisal mi je na roke napisano pismo, v katerem mi je v nekaj stavkih dal vedeti, da sem uničil tisto, kar je on gradil trideset let. Je treba govoriti o tem?« Ni.

Za hip izgubim njegovo pozornost – pogleda v smer, kjer ga, domnevam, za pogovor čakata italijanska novinarja. Toda v resnici to stori samo zato, da mi da vedeti, da mu smer, kamor sem odpeljala pogovor, ni povšeči. Nekaj kasneje, ko se gostje že počasi začnejo zbirati v skupine za odhod k posebej naročenim vaporettom zanje – k pozno popoldanskemu počitku jih bodo odpeljali v posebej zanje najete vile v Benetkah oziroma laguni –, pove, da seveda ostaja romantik, ko gre za filme.

Sramne dlake v obliki črke G

»Mislim, da je moj triumf v svetu mode že za menoj. Imel sem svoja najboljša leta. Mislim, da sem danes inovativen in zato zanimiv predvsem zaradi načina, kako pristopam in delam posel,« pove in se pri tem ves čas smehlja. Kot bi vedel, kam bom vrtala naprej, nadaljuje: »Marketing ni nekaj, kar bi mi bilo blizu. Ne maram te besede. Bistvo marketinga je v tem, da ustvariš izdelek, ki ga bodo kupci želeli kupiti tisti trenutek, ko ga bodo zagledali. Oglaševanje je seveda nekaj drugega, gre za zadnje dejanje, za češnjo na torti. Toda vse skupaj ne pomagač nič, če stranka v trgovini pomeri obleko, pa je v njej njena rit videti grozno …«

Ampak njegove oglaševalske kampanje v zgodovini mode še vedno veljajo za najbolj provokativne, seksi do roba. Ne nazadnje je v času, ko je delal za Guccija, izdelal oglas za eno od linij, kjer ženska razkriva sramne dlake, ki so pobrite v obliko črke G. »Ja, in tisti G sem lastnoročno oblikoval (smeh).« Zakaj? »Zato ker hočem imeti vse pod nadzorom. Toda to je bilo v nekem drugem času, ko je bila moč brandinga pripeljana do skrajnosti … In ta G je bil duhovit primer tega.«

Ko ga vprašam, kako bi komentiral letošnjo beneško rdečo preprogo, se zadrži. »Pogosto se mi zdi, da so vse te večerne obleke enake druga drugi. Nihče ne tvega. Pogrešam Alexandra McQueena. Zelo.«

Kdo se mu zdi, ko gre za oblačenje, slog življenja, ustvarjanje, danes posebej zanimiv, mimo sveta mode in filma? »Morda Lapo Elkann …« Agnellijevi so tradicionalno znani po svoji eleganci. »Ampak Lapo ima svojevrsten slog, neverjetno domišljijo, prirojeno samozavest …« In zanimivo poslovno pot, od ognjišča Agnellijev in Fiata pa do osebnega asistenta Henryja Kissingerja. »In rojen je v New Yorku, kar bi lahko pomenilo, da lahko celo kandidira za predsednika,« pove v šali. V dneh festivala novinarji ameriške filmarje in igralce bombardiramo z vprašanji o njihovih predsedniških volitvah. Nakar pove, da si v Beli hiši želi predvsem nadaljevanje dinastije Obama: »Michelle Obama bi bila imenitna predsednica.«

Perfekcionist ni prava beseda – Ford hoče imeti pod nadzorom vse, vsakogar in v vsakem trenutku. Na zabavi, zabavici, ki je bila na eni od teras hotela Excelsior na Lidu ob premieri Nočnih ptic prirejena njemu v čast in kjer sva poklepetala, je vse delovalo brezhibno: ogromne bele blazine, cvetlične dekoracije ob mediteranskem manjšem grmičevju na ogromni terasi in potoki šampanjca. Zdelo se je, kot da je eksterier in manjši interier oblikoval Ford sam. Nemara tudi je. Ne bi bilo prvič, da je v hotelskih suitah pred prihodom gostov lastnoročno premikal pohištvo in preurejal videz sob, odnašal ven vaze ... »Seveda hočem, da se tam, kjer se pojavim, opazi razloček med prej in potem. Gre za moje ime, za odnos do oseb in stvari, izdelkov. Odnos do umetnosti. Do filma, ki sem ga pravkar predstavil.«

Nekaj ur prej, na prvi novinarski projekciji Nočnih ptic, je bil film deležen lepega bidermajerskega aplavza. Okroglega in polnega. »V Benetkah imam srečo, Colin Firth je prav tu prejel prvo nagrado za vlogo Georgea v Samskem moškem. Kdo ve …«

In to je tudi zadnje, kar pove. Približa se nam del njegovega spremstva. Pomislim, kako bosta potekala njegova popoldne in večer. Ali resnično drži, da se okopa po štirikrat na dan? Ne maram tušev. Ni edini. Ker zakaj bi človek nekaj počel stoje, če pa je precej bolj lagodno leže?