Tone Peršak: Nekaj je tudi kriznega menedžmenta

Je štirinajsti minister za kulturo v samostojni Sloveniji. Po Andreju Capudru in Rudiju Šeligu tretji, ki je prišel iz pisateljskih vrst.

Eden od zgolj treh aktivnih politikov na politični sceni, ki je deloval že v času osamosvojitve. Druga dva sta Janez Janša in Borut Pahor. Prepričan je, da je politika lahko plemenita veščina in da se kultura in politika pravzaprav ukvarjata z istimi stvarmi.

Kot dolgoletni poslanec, župan in politik ter seveda kot pisatelj gotovo veste, kaj so glavni problemi slovenske kulturne politike. Koliko so drugačni od tistih pred osamosvojitvijo Slovenije?

O tem vprašanju zadnje čase veliko razmišljam. Če odmislim vprašanja sistemske narave, je bistvo teh razmislekov, zakaj je potrebna prenova tako imenovanega kulturnega modela. Pred osamosvojitvijo je bila kultura v zelo ambivalentnem položaju. Ker smo bili po eni strani vključeni v nadnacionalno tvorbo s središčem v neki drugi nacionalni entiteti in ker smo v obdobju od leta 1945 do osamosvojitve, objektivno gledano, živeli v enopartijskem, torej totalitarnem sistemu, je imela slovenska kultura v družbi in sistemu a priori subverzivno vlogo.

Obenem pa je bila tako rekoč v celoti subvencionirana in zato, kar se tiče materialnih razmer, relativno dobro obravnavana. Oblast se je, seveda dokler kultura ni prestopila meja, ki so zadevale politični sistem in ideologijo, ker se je kulture na neki način bala, do nje vedla relativno dobronamerno.

Pa tudi obratno je bilo v večini tako. Ko je bil izpolnjen najpomembnejši kulturni projekt, osamosvojitev, se je postavilo vprašanje, kaj sedaj. Ali naj se kultura neha ukvarjati z javnimi zadevami, jih prepusti političnim strankam in se posveti le še sebi? In prvi odgovor kulture je bil natanko tak. Vendar pa to stališče ni niti v skladu z evropsko tradicijo kritičnega intelektualca niti z naravo stvari same.

Kultura ni »samo« umetnost, ampak je obenem družbeni podsistem, kot so to izobraževanje, zdravstvo, gospodarstvo, politika itn. Za demokratično družbo pa bi moralo biti značilno, da so ti podsistemi enakopravni in med sabo v dialogu ter da se vsi ukvarjajo z razvojnimi vprašanji. Postavljanje neke piramidalne strukture v družbi namreč nujno pelje v ideologizacijo in totalitarnost. Če na vrh piramide postavimo gospodarstvo, pomeni, da smo vse druge podsisteme podredili težnjam in logiki kapitala. To pa je nevarno. Enako velja, če je na vrhu politika.

A ko govorimo o prenovi kulturnega modela, govorimo o sistemskih spremembah, katerih namen je seveda zagotavljanje razmer za kakovostno in čim bolj dostopno umetnost in kulturo. Dan pred objavo tega pogovora boste javnosti predstavili glavne strateške poudarke te prenove. Jih lahko na kratko opredelite?

Prepričan sem, da je najbolje, če se vsak družbeni podsistem v ustavnih in zakonskih okvirih sam regulira, ne pa da ga regulira neki drugi podsistem. Primarna naloga je torej zagotoviti samoregulacijo kulturnega sistema. Zdajšnja zakonodaja delno to že vsebuje. Imamo zakon o filmskem centru, o javni agenciji za knjigo ter javnem skladu za kulturne dejavnosti. Ali te tri institucije, ki so od politike neodvisne, že delujejo optimalno, je sicer posebno vprašanje, ampak sam princip je po mojem mnenju ustrezen, predvsem pa skladen z zgledi v najbolj demokratičnih državah v Evropi. Menim, da je treba celoten sistem postaviti na ta način.

Pomembno je tudi vprašanje javne službe na nacionalni ravni, kajti javna služba, s tem seveda mislim na javne kulturne ustanove, je področje, prek katerega država izpolnjuje svojo nalogo zagotavljanja kakovostnih in dostopnih kulturnih dobrin v skladu z javnim interesom za kulturo. Tu se mi zdi smiselno, da ministrstvo ohrani svoj vpliv, a ne na način političnega odločanja, temveč da s pomočjo strokovnjakov, ki ocenijo programe izvajalcev javne službe, dobi ustrezne podlage za financiranje.

Doslej sta bila izoblikovana dva koncepta sistemskih sprememb: eden daje več odgovornosti politiki in s tem tvega večjo politizacijo kulture, drugi daje več moči stroki in s tem tvega, da bo kultura še bolj, kot je, plen posameznih interesnih skupin. Če prav razumem, vam je slednji bliže?

Bojazen, ki jo omenjate, je upravičena. Pomemben je nadzor. Kot sem dejal, za tisti del, ki izvaja javno službo, mora ob ustrezni asistenci stroke ostati odgovorna država. Preostalemu delu pa je treba dati čim višjo raven avtonomije, vendar z občutkom za ravnotežje in ustreznim nadzorom. Ni skrivnost, da so deli kulture zdaj privilegirani, kar je deloma tudi posledica krize. Del sektorja je namreč v hudi finančni stiski, drugi pa ne v tolikšni meri.

To je logično. Večina proračunskega denarja gre za plače v javnih kulturnih ustanovah, z ministrstvom vred, bistveno manjši del pa neposredno za programe. To pomeni, da jih kriza prizadene bistveno manj, saj ima ministrstvo do njih zakonske obveznosti, ki so prioriteta tudi ob zmanjšanih sredstvih.

To drži. Tista področja, kjer deluje veliko zaposlenih, denimo gledališča in javna služba na področju kulturne dediščine, so med krizo v dokajšnji meri ohranila svoj finančni položaj. Tista, kjer zaposlenih skoraj ni, filmsko, likovno, knjiga, pa so doživela tudi trideset, celo štirideset odstotkov znižanja financiranja.

Kako velik je sploh ministrov manevrski prostor, ko gre za denar, glede na to, da mora najprej izpolniti zakonske obveznosti?

Upal bi si reči, da imamo absolutno preveč rigiden sistem zaposlovanja in delovnih razmerij, ki je kontraproduktiven tudi za javne kulturne ustanove same. Omenil sem gledališča. Zagovarjam pri nas uveljavljen srednjeevropski model repertoarnega gledališča s stalnimi ansambli, saj sem prepričan, da šele ta omogoča visoko kakovost in razvoj. Gotovo pa je ta model zdaj pretog. Zato je treba najti racionalno mero stalnosti oziroma fleksibilnosti sistema, kar zadeva ansamble, in ugotoviti, kolikšno je potrebno razvojno jedro, po drugi strani pa omogočiti večjo pretočnost ustvarjalcev in večjo avtonomijo umetniških vodij v tem pogledu.

Torej niste minister, ki bi rekel, da imamo premalo sredstev za takšen obseg javnih zavodov in bi kakšnega ukinili na račun podhranjenih programov?

Ne bi želel biti nekdo, ki bi ukinjal gledališča. Pa tudi ne mislim, da jih je preveč. Strinjam pa se, da imamo preveč produkcije in premalo postprodukcije.

Kako si potem razlagate, da kljub precejšnjemu padcu javnih sredstev za kulturo število kulturne produkcije še kar narašča?

Tudi število javnih zavodov se je povečalo! Ustvarjalci očitno vidijo svojo osnovno socialno varnost le v okviru javnega zavoda in skušajo tako ali drugače priti do njegove ustanovitve, saj menijo, da bodo s tem prišli na varno stran. Ne sprašujejo pa se, od kod bo prišel denar za program. Ta razmerja bo treba absolutno uskladiti, vendar postopno.

Na dan, ko se pogovarjava, je asociacija nevladnih organizacij predstavila kritične pripombe k spremembi uredbe o samozaposlenih v kulturi, v katerih nekaj poklicev ukinjate, za nekatere pa zaostrujete kriterije. Od filmskega režiserja denimo pričakujete štiri kratke ali dva celovečerna filma v petih letih. No, to je že s finančnega stališča tako rekoč nemogoče.

Najprej je treba povedati, da smo podaljšali obdobje podelitve statusa s treh na pet let. Iz tega vidika je logično, da se tudi pogoji do neke mere uskladijo. Pomembno pa je neko drugo, zame temeljno vprašanje. Namreč, ali je institut samozaposlenih, zlasti tistih, ki jim država plačuje prispevke, socialni ukrep ali ukrep, ki naj bi posameznikom omogočil, da delujejo v nekem svobodnejšem režimu, da jim torej ni treba biti zaposlen, sprejemati nalog, ki jih dodeljuje nekdo drug, in tako naprej. Seveda velja tudi povedati, da na določenih področjih zaposlovanje sploh ni mogoče. Letošnji proračun kulturnega ministrstva je 147 milijonov evrov, kar devet milijonov in pol pa gre za čiste socialne transferje in ne za program in projekte.

Bi se potem strinjali z enim vaših predhodnikov, ki je dejal, da je ministrstvo za kulturo v resnici ministrstvo za socialo na tem področju?

Gotovo, in to čedalje bolj. Doseči bi morali, da če država nekemu ustvarjalcu plačuje socialne prispevke, to pomeni, da ga razume kot pomembnega, kot tistega, ki prispeva v slovensko kulturo neko izjemno trajno vrednost. Ne pa, da ga prepozna kot nekoga, ki od svojega dela ne more živeti. Ker če je tako, potem je zanj, grobo rečeno, pristojno neko drugo ministrstvo.

Poleg tega, če nekomu podelimo status samozaposlenega, naj bi ta status po svoji naravi ustrezal statusu zaposlenega. Ko zaposlimo nekega ustvarjalca, seveda pogledamo, kakšni so njegovi dosežki, ali je že pokazal vsaj osnovno izhodiščno kakovost, kvalificiranost. Zahteve, ki smo jih prejeli glede spremembe uredbe, pa gredo v smer, da naj bi tudi nekoga, ki je ravnokar prišel z akademije, takoj uvrstili med tiste, ki jim država plačuje socialne prispevke.

A če pogledamo realno, gre za diplomante, ki so pač izpolnili študijske obveznosti, morda je kdo prejel univerzitetno Prešernovo nagrado, vendar pa, ali je res vsak diplomant takoj upravičen do podpore v višini 4320 evrov na leto? Menim, da ni. S tem bi razvrednotili ta institut in najbrž morali dvignili temu namenjena sredstva še za nekaj milijonov na račun programov. Mi že sedaj namesto ministrstva za delo ustvarjalcem dajemo socialno pomoč, nimamo pa nobene garancije, da bomo v zameno prejeli kakovosten kulturni dosežek.

Tako rekoč vsak minister za kulturo se sooči z dvema ugotovitvama notranjih revizij ministrstva. Prva se tiče negospodarnega ravnanja s kulturno dediščino, kjer gre očitek v smer, da ministrstvo pri investicijah v dediščino ne pripravi programa, kakšna bo vsebina te dediščine, in s tem upraviči investicijo.

S tem očitkom se sam še nisem srečal. A bržkone le zato, ker sem še premalo časa minister, pa tudi zato, ker imamo za investicije trenutno premalo denarja. Se pa strinjam, da se to kdaj pa kdaj je zgodilo.

Primer je, denimo, grad Snežnik oziroma Gostišče Pristava, za katerega je ministrstvo le stežka našlo najemnika, ta pa je po letu dni prenehal z dejavnostjo, saj je po uporabi objekta ugotovil številne nepravilnosti, ki bi zahtevale prenovo in s tem denar ministrstva.

Bojim se, da imamo tudi hujše primere. V preteklosti se je dogajalo, da je bila neka obnova nujna, in ker se ni vedelo, kaj naj bi z obnovljeno dediščino potem počeli, je obnova potekala na način oblikovanja nekakšnih nedefiniranih prostorov. Ti pa na koncu niso bili primerni ne za galerijo, ne za uprizoritvene ali glasbene prireditve, ne za hotelske ali gostinske dejavnosti.

Zato smo se odločili, da se ne bomo lotili nobenega projekta obnove, dokler ne bomo vedeli, kakšno namembnost dati prenovljenemu objektu. Je treba vseeno omeniti tudi pozitivne primere, kot je denimo Vila Vipolže v Brdih, katere obnova je bila odlično načrtovana, in po letu delovanja vila že posluje pozitivno. Pri Snežniku pa je bilo tudi nekaj smole in nesporazumov, a upam, da se bo sedaj, ko je v upravljanju Narodnega muzeja, to rešilo.

Drugi očitek revizije se nanaša na negospodarno ravnanje s sredstvi medijskega razpisa, češ da učinki tega razpisa niso jasni. Najprej me zanima, kako ste na splošno zadovoljni s slovenskimi mediji? Njihovo izjemno visoko število ne kaže nikakršne krize, pa čeprav vemo, da so tako imenovani klasični mediji globoko v njej.

Zdi se, da je z mediji tako, kot je z večino stvari na področju kulture. Večja je kriza, več je medijev oziroma več produkcije in institucij, kot sva prej ugotavljala. Obenem pa seveda velja tudi, da razen res redkih izjem slovenska medijska krajina boleha za podobnimi boleznimi kot mediji povsod po svetu.

Mislim zlasti na senzacionalizem in črno-belo slikanje sveta ter zanemarjanje osnovnega poslanstva medijev, kot je kazanje kritičnega, vendar objektivnega zrcala politiki in družbi. Način, kako danes večina medijev slika resničnost, je po mojem mnenju ena največjih groženj demokraciji. Zadnje ameriške volitve so bile poučen primer.

Kar pa se tiče našega sofinanciranja medijev, dobro vemo, kako je do njega sploh prišlo. V imenu tako imenovane politične pluralnosti medijskega univerzuma. Ni dvoma, da se je to financiranje povsem izrodilo in da ne deluje. Upam si celo reči, da gre za povsem nepotreben instrument. Kajti če neki medij, ki je jasno politično profiliran, nima dovolj podpore v javnosti, ga tudi državne subvencije ne bodo rešile.

K temu je najbrž treba dodati, da so – če odmisliva programe posebnega pomena – med največjimi prejemniki javnih sredstev prav mediji, ki so ali so vsaj bili na trgu uspešni. To pa je nedovoljena državna pomoč.

Drži. Prav zato sem prepričan, da je treba javna sredstva za pomoč medijem ohraniti, ampak s povsem drugimi nameni. In sicer za vsebine, ki iz medijev zaradi tržne neatraktivnosti izginjajo in morda nagovarjajo manjše dele populacije, so pa za demokratično družbo ključnega pomena. Govorim o informacijah in prispevkih, ki obravnavajo kulturo, izobraževanje, poljudno znanost ... pa tudi kolikor toliko objektivno informirajo o političnem dogajanju.

Mediji so postali zares svobodni šele z liberalizacijo trga. In prav ta trg, še zlasti če govorimo o klasičnih medijih, jih danes skupaj z izjemnim razvojem novih medijskih platform najbolj ogroža. Kakovostni mediji bodo tako vse bolj potrebovali državno pomoč, ta pa je nekako skregana z njihovo avtonomijo. Se bojim, da tu ni enostavnega odgovora.

Tudi sam ga nimam. Gre pač za to, da z razpisi omogočimo in vzpodbujamo prisotnost deficitarnih vsebin, in sicer v tistih medijih, ki izpričujejo kakovost. Drugo vprašanje pa so nove tehnološke platforme, na katerih se pojavljajo novi mediji, ki se tudi deklarirajo kot mediji, vendar pa gre v mnogih drugih primerih za nelojalno konkurenco klasičnim medijem, saj sami pravzaprav medijskih vsebin ne proizvajajo, jih pa posredujejo ali brez navedb avtorstva malenkost predelajo. Obenem pa ne izpolnjujejo meril in odgovornosti, ki jih od medijev pričakujemo.

Sredi novembra ste po zelo kritizirani prvi različici medijske strategije objavili sedaj prav tako kritizirano drugo. Zdi se mi, da ste imeli precej težav že pri sami definiciji medija. Ta težava ni samo slovenska, tudi drugod ji posvečajo vse več pozornosti. Tako so denimo Nemci pred dnevi kot prvi za medij označili družabno omrežje facebook.

Priznam, da je tudi v naši strategiji opredelitev tega, kaj je medij, še zelo odprta.

Morda je treba bralcu pojasniti, zakaj je to pomembno. Če je namreč nekaj medij, potem zanj veljajo zakonska določila, ki jih mora spoštovati. Bodisi da gre za pravico do popravka in odgovora, zaščito ranljivih skupin in sankcioniranje sovražnega govora bodisi za omejevanje koncentracije in oglaševanja. Če pa nekaj ni medij, se pa vsaj deloma tako obnaša, je ta regulacija zanj veliko bolj ohlapna.

To še kako drži. Problem so vsi tisti digitalni mediji, ki se ne deklarirajo kot mediji, a so to po nekaterih svojih značilnostih. Tu smo v sivi coni, ki jo bo treba zakonsko ustrezno regulirati. Tudi sami se bomo morali odločiti, ali je, denimo, facebook, medij ali ne.

Eden od problemov je tudi, kam uvrstiti medije, ki jih z javnim denarjem izdajajo lokalne oblasti, pa so marsikdaj instrumentalizirani za propagando neke politične opcije.

Z definicijo medija, kot je za zdaj navedena v strategiji, smo določili, da je lahko nekaj prepoznano kot medij šele, ko ima uredništvo in novinarje ...

... a po tej definiciji tudi facebook ne more biti medij.

Za zdaj gre naš poskus opredelitve medija v to smer. Priznam pa, da tudi obveza uredništva in novinarjev ni zagotovilo. Nekdo pač ustanovi medij kot zasebnik in najame dva novinarja, potem pa za javna sredstva ustvarja politično propagando za neko občinsko oblast.

Gre za zelo problematično področje. Še zlasti, ker nove oblike posredovanja vsebin predstavljajo velike izzive, kako najti ustrezne zakonske rešitve, ki bodo znale nagovoriti tako različne problematike, kot so, denimo, na eni strani občinski ali strankarski mediji, na drugi pa spletni medijski agregati, družabna omrežja in podobno.

Večina evropskih držav je za spodbujanje svoje avdiovizualne produkcije uvedla zunajproračunske vire, kot so med drugimi tudi obvezni deleži od prihodkov ponudnikov dostopa do svetovnega spleta. Nam to še ni uspelo.

Tega problema se dotikamo na več mestih v strategiji. Najprej želimo, da vsi tisti izdajatelji televizijskih programov, ki nimajo sedeža v Sloveniji, pa v njej ponujajo svoje programe, prispevajo delež za razvoj slovenske avdiovizualne produkcije. Pa tudi, da v skladu s prihodnjimi direktivami evropske komisije ta delež dobimo tudi od lastnikov različnih spletnih platform, kot so google in podobni.

Vaš načrtovani ukrep »uvedba obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov«, ki naj bi polnil »sklad za deficitarne medije«, je semantično nejasen, saj ne pove natančno, kdo je zavezanec tega prispevka, ponudnik ali naročnik storitev.

To smo že popravili. Ponudnik. Nikakor nismo želeli obdavčiti naročnikov teh storitev. Namen je, da tisti, ki posredujejo dostop do spletnih medijskih in avdiovizualnih vsebin, obenem pa teh vsebin ne proizvajajo, prispevajo za podporo kakovostnim medijskim vsebinam.

Sistem obveznih kvot slovenske glasbe, kakor jih je uveljavila vaša novela zakona, je bil in je predmet številnih kritik. Zanimivo pa je, da se te kritike ne dotikajo dejstva, da obvezne kvote slovenske televizijske ali radijske programe čedalje bolj postavljajo v neenakopraven položaj s tujimi. Tuji programi vstopajo na slovenski trg skorajda brez omejitev, medtem ko so slovenski programi zakonsko zavezani visokemu odstotku lastne, slovenske in evropske avdiovizualne in glasbene produkcije. Oboji pa se potegujejo za iste gledalce in iste oglase.

Najbrž se strinjate, da moramo podpirati izvirno produkcijo in ji dati možnost, da se verificira pred gledalci ali poslušalci. Po drugi strani pa bomo morali seveda zvišati sredstva zanjo.

Ali boste glasbene kvote ponovno premislili?

O vsem bomo še razmišljali. Vendar pa zaveza, da slovenski izvirni glasbeni in avdiovizualni produkciji omogočimo predstavljanje, ostaja. K temu nas zavezuje tudi ustava.

Ali veste, koliko denarja nameni RTV Slovenija delovanju regionalnih centrov v Mariboru in Kopru?

Približno. Vem, da gre za visoka sredstva.

Približno dvajset milijonov evrov, kar je skoraj četrtina na leto pobranega prispevka. Ali morda veste, kakšna je gledanost njunih programov?

Tega podatka pa ne poznam.

Zanemarljiva. Se ne meri niti v tisočih.

To je zelo občutljivo področje, še zlasti v primeru koprskega centra in pravic tamkajšnje manjšine. Želimo ohraniti obseg te programske ponudbe ali ga celo povečati, vendar pa vztrajamo, da mora glede sredstev priti do racionalizacije, kar je ob današnji tehnologiji povsem mogoče.

Podobno kot kulturni resor tudi RTV Slovenija večino sredstev nameni za stroške dela, ki so seveda tudi del samega programa, pa vendar. Z dva tisoč zaposlenimi velja za hišo, ki jo bo nemogoče urediti brez radikalnejših sprememb.

Tudi RTV Slovenija je bila v zadnjem času kot javni zavod žrtev določenih zakonov in predpisov. Tu mislim na obvezo redne zaposlitve velikega števila nekdanjih honorarnih sodelavcev, kar je še dodatno povečalo število zaposlenih. Predvsem pa na delovna mesta, ki bi najbrž zaradi svoje narave potrebovala drugačen režim, kot ga omogoča zakon o javnih uslužbencih. Sistem je žal nefleksibilen in omejujoč.

V strategiji veliko prostora namenjate depolitizaciji programskega sveta RTV Slovenija. Člane naj bi po novem neposredno imenovale kar civilne organizacije ali koordinacije teh organizacij. Denimo, enega člana naj bi imenovale novinarske organizacije. Imamo dve društvi na tem področju, ki ne sodelujeta med sabo. Kako si predstavljate, da se bosta sedaj domenili, koga bosta imenovali?

To smo že spremenili. Sedaj predvidevamo dva predstavnika iz novinarskih vrst.

Ampak doslej je iz nabora prijavljenih kandidatov na predlog gledalcev in poslušalcev večino programskih svetnikov izglasoval državni zbor. Zdaj pa naj bi jih neposredno imenovala združenja ustvarjalcev. Pisateljsko društvo enega, drugega društvo dramskih umetnikov, glasbenim in avdiovizualnim združenjem nalagate, da se bodo morali povezati in imenovati po enega člana. To je zelo arbitrarna odločitev, kdo ja in kdo ne.

Državni zbor predstavlja politični filter, čemur smo se hoteli izogniti.

Državni zbor je pač najvišje predstavniško telo v državi. Društva to gotovo niso, in če drugega ne, tudi sama ščitijo svoje interese, ki niso nujno tudi javni interes.

Sledili smo dvema principoma. En del predstavnikov v svetu naj bi bili tisti, ki tako ali drugače sodelujejo pri ustvarjanju programa RTV Slovenija, zato izpostavljamo društva, iz katerih ti ustvarjalci prihajajo. Igralci, režiserji, avtorji besedil, glasbe ... ter seveda novinarji. Po drugi strani pa izpostavljamo tiste skupine, katerih položaj in probleme pokriva samo javna radiotelevizija, saj komercialni mediji za to nimajo interesa. Tu mislim na programe za senzorno ovirane, slepe, gluhe, manjšine in tako naprej.

Pa vendar s tem načinom imenovanja privilegirate posamezne skupine, del javnosti pa povsem izključite, to pa je prav nasprotno dosedanjemu postopku. Ne mislite tako?

Želeli smo, da programski svet ne bi bil več plod neke politične trgovine.

Kje pa imate varovalko, da tudi cehovska združenja ne bodo delovala politično ali pa izrazito parcialno interesno?

Sem član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih dramskih umetnikov. Izkušnje mi govorijo, da smo vedno dajali v prvi plan strokovno ustreznost kandidata.

Zaupate torej v samoregulacijo. V uvodu strategije ste med drugim zapisali, da celovite medijske zakonodaje ni mogoče izpeljati brez sprejete strategije, saj skušajo »posamezni (vplivni) deležniki svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem ustreznih parcialnih zakonskih rešitev«. Kdo so ti »posamezni (vplivni) deležniki«?

To so gotovo izdajatelji medijev, novinarji, lastniki novih digitalnih platform ... Kot veste, je v preteklosti nekaterim med njimi že uspelo preprečiti sprejem nujnih sprememb medijskega zakona.

Tudi za sprejem novele o glasbenih kvotah velja prepričanje, da ga je dosegel glasbeni lobi.

Vendar moram dodati, da se same kvote niso spremenile niti za odstotek, spremenil se je samo časovni razpored njihovega predvajanja. Ampak zakaj menim, da bo sprejemanje zakona lažje s sprejeto strategijo? Ker bo to strategijo z nekimi osnovnimi usmeritvami sprejel državni zbor. Če bo državni zbor kateri od usmeritev nasprotoval, pa bomo vedeli, da je treba pri pripravi zakonodaje najti druge rešitve.

Veljate za ministra, ki razume probleme, a je obenem izrazit pragmatik, ki se zaveda političnih omejitev. Kakšna je moč ministra za kulturo v vladi Mira Cerarja?

(Smeh.) Tudi zato, ker mislim, da je to prav, skušam izpeljati tisto, k čemur se je zavezala ta koalicija. Ko smo se pogovarjali o moji kandidaturi za ministra, me je zanimalo prav to, ali te zaveze še veljajo. Še zlasti pa, ali imam podporo, da kulturo na novo pozicioniramo v družbi, da na novo osmislimo njeno vlogo. Danes resda ne živimo več v razmerah 19. in tudi ne 20. stoletja. Prepričan pa sem, da je morda kultura z vidika neke refleksije družbe še pomembnejša, kot je bila kadarkoli doslej.

Ste krizni menedžer ali aktivni spreminjevalec?

Nekaj je tudi kriznega menedžmenta. Na splošno pa je pač treba opraviti nalogo.

Je slovenska kultura v resnici pripravljena na spremembe ali si, kot je rekel Mitja Rotovnik, želi socializma, samo z nekaj več denarja?

(Smeh.) To vprašanje je zelo relevantno. V kulturi sicer vsi ves čas govorimo o nujnosti sprememb. Ko se jih lotimo, pa zelo hitro naletimo na odpor, saj je za mnoge stanje, kakršno je, še vedno kar dovolj udobno in ti potem najbolj nasprotujejo spremembam. Kot radi rečemo, nismo bogati, živimo pa le.