Topel mir se je naselil v mojo dušo

Iz celjskega gledališča se je preselila v ljubljansko Dramo, še prej je za vlogi Filaminte v uprizoritvi Učene ženske v izvedbi SLG Celje in Mestnega gledališča Ptuj in Gospe Flamm v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi SLG Celje na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za igro, prihodnji teden pa na Liffe in na spored kinematografov prihaja film Nočno življenje režiserja Damjana Kozoleta, kjer igra osrednjo vlogo.

V sinopsisu je zapisano, da ponoči ob ljubljanski vpadnici najdejo znanega odvetnika, napol zavestnega, ležečega na pločniku. Po telesu ima številne pasje ugrize. Zdravniki se v Kliničnem centru borijo za njegovo življenje, njegova žena pa se sooči s šokom in svojimi najglobljimi strahovi. V eni noči prekrši vse moralne vrednote, ki jih zagovarja v življenju.

»To je ona, to je Lea, zadrži!«

Nekega mrzlega večera lanske zime, prav med snemanjem filma, ko je izvedela, da bo prejela nagrado Prešernovega sklada, sva se srečali v neki slaščičarni, bila je ravno priletela iz toplih krajev – ali pa se je tja odpravljala. Klepetali sva in bila je vsa skrivnostna glede filma, rekoč samo, da je temačen in da je snemanje zanjo zelo zahtevno, ker gre za težko vsebino … Mesece pozneje, pravzaprav nedavno, ko sem videla film, mi je bilo jasno, o čem je govorila. Uf, zahtevna vsebina se drži tega filma, večplastna, večsporočilna.

Kdo je torej zanjo Potokarjeva? Kaj ve o življenju, česa si ne upa priznati? Kako jo je tako mojstrsko prizemljila, zgradila? »Hehe, ja, med snemanjem sem imela kratko pavzo. Izkoristila sem jo za resetiranje v toplih krajih, s terapijami, masažami, ajurvedo, jogo, dieto ... Ko sem se vrnila, smo se dobili na večerji pri Damjanu. Gledal me je in rekel: 'To je ona, to je Lea, zadrži!' Jaz sem čisto preveč impulzivna in hektična, da bi jo krojila po sebi. V bistvu sem zelo sledila režiserjevim napotkom, imel je jasnejšo predstavo, kaj pokazati, kaj skriti, kako ohraniti skrivnostnost. Lea je inteligentna, čuteča ženska z visokim etičnim in moralnim kodom, a ga v eni noči sesuje in s tem tudi vse predstave o sebi. Igra je izrazito minimalistična, to je bilo zame najtežje, namreč, kako izraziti večplastnost močnih emocij in jih vseeno držati na robu, da se ne razlijejo čez.«

Skoraj ves film je njen obraz, njeno telo; bolečino in nestanovitnost resnice je morala precizno stopnjevati ... S čim se je pri tem najtežje spopadala? »Prav s tem minimalizmom. Pa malo s svojim egom. Menda sem mu [režiserju] enkrat rekla, da upam, da vsaj on ve, kaj dela (smeh). No, očitno je zelo dobro vedel. V resnici smo vedeli, da gre za tvegan, avtorski projekt, in odločila sem se zaupati.« Kar seveda ni tako enostavno, kot se sliši.

Kaj film, kot je Nočno življenje, ponuja igralcu, kaj je za svoje igralsko delo za v prihodnje našla na tem snemanju? »Absolutno neko drugačno disciplino in koncentracijo, nov način podajanja. Všeč mi je bilo, ker sva se skoraj vse leto dobivala in gradila njen lik, vaje so bile precizne, zavedala sva se podtonov, vzporednih vprašanj … Dovolj pa je tudi prostora, da si gledalec sam odgovarja na svoja preizpraševanja.«

Občutek zmage

Nedavno je nastopila v izjemno komični vlogi v Nušiću v PG Kranj, ki jo je zgradila z drobnimi glasovnimi, gestikulacijskimi detajli, duhovitost spet druge sorte je prikazala v Paniki sestre režiserke Barbare Zemljič. Lahko pričakujemo, da jo bomo v prihodnje videli kot nosilko osrednje komične vloge v filmu? »To bi me strašno veselilo, dobro komedijo je zelo težko narediti. V prvi vrsti je potreben odličen scenarij, duhovite replike in razčlenjeni liki, zapleti in potem prav matematična natančnost pri podajanju replik. Če zamudiš ali prehitiš za sekundo, lahko izgubiš trenutek. Prav tako je odvisno od celotne ekipe, da se lahko stvari sestavijo.«

Bi se strinjala, da kadarkoli dobi režiser nagrado za film, so za to odgovorni njegovi igralci, njegov izbor, ki mu je pomagal uresničiti vizijo? Tudi tokrat v Karlovih Varih z Nočnim življenjem. Kako jim je bilo tisto noč? O čem so v trenutkih, urah sreče govorili? Kakšen občutek sploh je to – zmagati na festivalu, ki ni, recimo, regionalne sorte?

»Meni se je zdela že čista zmaga, da smo bili sploh uvrščeni na festival A-kategorije. Potem so nas še izjemno lepo sprejeli na tiskovnih konferencah, kritike so bile osupljive, mi je bilo že skoraj nerodno. Potem smo se vračali z avtom domov, se zapletli v neverjetne peripetije s kriminalisti v civilu na meji med Češko in Nemčijo, se izgubili nekje pri Salzburgu, ker smo se odločili, da ne bomo ure in ure čakali v kolonah, moj telefon je nenadoma obnemel in s tem navigacija, bili smo res popolnoma izgubljeni. In v tem je Kozole prejel klic, da se mora nujno vrniti (smeh). Šli smo na kosilo, se poveselili, midva z Markom [Mandićem] na vlak in avtobus do Ljubljane, Damjan in Zora [Stančič] pa nazaj v Karlove Vary. Čudovito!«

In kako je biti v SNG Drami? Končno! Kakšne so valovne dolžine v njej v primerjavi z vsem prej? Poleg drugih ima nemara v tem močno moralno podporo v možu, igralskem prvaku Marku Mandiću? »Šele vstopila sem v Dramo, nismo še začeli s študijem, tako da težko primerjam valovne dolžine (smeh), se pa iskreno veselim vseh teh izjemnih sodelavcev in dejstva, da je konec dolgoletnih vsakodnevnih voženj.«

Kako torej živi te dni? »Topel mir se mi je naselil v dušo. Veliko obveznosti imam s filmom, intervjuji, predstavami, a sem si zadala, da bom spet malo bolj disciplinirana pri skrbi za telo in s tem mirnejša v glavi ob vseh preizkušnjah.«