Trdni basovski temelj himne naše mladosti

V spomin Matjažu Gantarju (1963 - 2018).

Objavljeno
23. marec 2018 13.05
30.5.2007 Ljubljana,Slovenija. Matjaž Gantar Kapitalska družba - KD. FOTO: JURE ERŽEN/Delo
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Vsako jutro mi je prinesel časopis. V zasneženih nočeh in deževnih jutrih. Ko je umrl Tito in ko je časopis poročal, da mladina več ne piše parol po zidovih. Ko se ni zgodilo nič in ko je centralni komite sprejel sklepe, s katerimi je usmerjal ljudi. Gantar – klicali smo ga Gantar, ker je v priimku ta trdi r – ni zamujal. Gantar je bil zanesljiv. Časopis je v našem predmestju prihajal redno, brez napak. Če je snežilo, je nosil rumen dežni plašč. Vsako jutro je časopis pustil na 202 postajah. Domišljam si, da je imel časopis rad, ker vem, da je rad bral. Veliko je bral. Vem pa tudi, da je časopis raznašal zato, da bi si kupil kitaro. Bas kitaro.

Ne vem dosti o investicijah. Druge stvari v življenju se mi zdijo bolj pomembne. Danes je tak dan, da govorimo o pomembnih rečeh. O bas kitari. Naj bo – o Gantarjevi investiciji v bas kitaro. A naj bo jasno – Gantar je bil basist na začasnem delu v financah.

Bas kitara zahteva discipliniranega človeka. Skupaj z bobnom je globoko ozadje glasbe. Je betonski temelj, po katerem lahko kitaristi rišejo svoje grafite. Če ima orkester slabega basista, bo orkester zanič. Če ima orkester slabega kitarista, se tega z nekaj sreče ne bo opazilo. Zvok bas kitare udari v trebuh. Če zgreši, boli.

Gantar, mulc iz zahodnega ljubljanskega predmestja, je imel bend. V isti garaži sta se z njim znašla še dva genialca. Mario, najbolj jezen glas svoje generacije z najbolj divjo koreografijo. In Milan, najboljši pesnik svojega časa.

To so bili drzni, pogumni mulci, stari 18 let. Kreativci. Pesmi so bile jezne, hrupne, drveče, pametne, lepe, včasih objestne. Včasih naivno nedolžne. Peli so o paradi in otrocih, o tem, kako so razbijali šipe in žicali za pir, kako so bili prazni in pijani, kako so stiskali pesti in tuje misli. Gantarjev bend je bil nevaren bend. Kar je razumela tudi udba.

Ko smo v nekih drugih časih pri Gantarju žicali denar za tisk kakšne knjige, se je obnašal kot basist, ne kot finančnik.

Včasih so zveneli obupno. Kot da bi na oder prišli brez vaje. Ali pa kot da bi igrali na pokvarjeno ozvočenje. Ampak videl in slišal sem, kako je dirigent kreativni kaos svojih prijateljev spremenil v red. Ko so igrali v Križankah, je bila na začetku polomija. Potem je basist svoj orkester ukrotil in sestavil. Veselo je postalo. Podrli smo ograjo, ker smo bili jezni, redarji so nas tepli, sošolcu so zlomili nos in Mario je s stojalom mlatil varnostnike. Vem, da bi tudi Gantar varnostnika udaril z basom, če svojega instrumenta ne bi imel tako rad.

Nekoč je bil na nastopu oblečen v mornarsko majico. Kdor ni znal brati, si je mislil, da je, kot se je reklo, šminker. Kdor je znal brati, je vedel, da gre za rdeče-belo majico z barvami poljske Solidarnosti.

Tistega dne – tako je pred koncem nastopa v Križankah povedal Mario – so igrali zadnjič. Ker so šli v vojsko. Zato smo podrli ograjo. In tepli redarje. In redarji so lomili naše nosove. Ker smo hoteli še enkrat slišat Himno naše mladosti.

Ampak nekaj mesecev prej sem Gantarja in njegove Lublanske pse videl v najboljši kondiciji. Na filozofski fakulteti ni šlo nič narobe. Leteli smo po zraku, leteli smo na valovih Gantarjevega basa, Mariovega besa, Milčevih pesmi. Vem, kaj je genialen bend. In vem, da sem ga slišal na filofaksu. To mi nezmotljivo povedo dlake na hrbtu.

In po veselicah, na katerih je Gantar igral, je bil časopis vsako jutro na mojem pragu. Mario je sicer recitiral, da so lenuhi in idioti, ampak za Gantarja mi je zaupno povedal, da je garač. Da je bil vedno garač.

Potem so šli. Eni v vojsko, eden v pripor. Na vitrino Društva proti mučenju živali je nekdo napisal grafit: Zaščitite Lublanske pse.

Rock'n'roll je umetnost, ki pripoveduje o odhajanju. Govori o puncah, ki so se šle vozit z vlakom, prijateljih, ki so šli na vojno. Ampak rock'n'roll ni samo obup. Je up, da bo svet drugačen. Boljši. Zato je rock'n'roll nevaren. Čakali smo, da se Gantarjev bend vrne. Za leto dni je fušal pri Pankrtih. Potem je svoje Lublanske pse nekaj let ponovno sestavljal. In na vsakih deset let mu je uspelo, da jih je sestavil. Za nastop ali dva. V dvorani Malči Belič so bili hudi. In izginili. V Orto baru so bili hudi. In izginili. V Šiški so bili hudi. In izginili. Naivna nedolžnost, ta enkratna lastnost mladoletnikov, je sicer šla. Ampak želja, da bi Gantarjev bend še enkrat slišal v brezhibni izvedbi, je bila na dosegu roke. Ko orkester dobro igra, navijači letimo.

Tudi Gantar je letel. Pilot je postal. Potem sem slišal, da po pristankih odhaja v studio. V studio k Zvonetu Kukcu, nasproti Metelkove, zraven železnice. Slišal sem, da je spet sestavil orkester, da resno trenirajo, da snemajo. Čakal sem na ponovitev brezhibne izvedbe s filozofske fakultete.

Potem sem izvedel, da Gantar ni ok. Da je zbolel. Leto dni sem se spravljal, da ga obiščem. Vem, da je šel Matjaž oktobra lani v Stožice poslušat Pankrte. Nisem ga srečal. V ponedeljek, ko je bilo prepozno za obisk, sem prebral, da moraš ljudem, ki jim imaš rad, ki jih spoštuješ, to povedati pravočasno. »Povej jim, ko to še lahko slišijo.«

S tem, da Matjaža nisem obiskal, bom nekako moral živeti. Morda sem se nekaj naučil.

V sredo sem šel do Zvoneta Kukca. In sva poslušala. Matjažev bend. Stvari, ki so jih posneli pred boleznijo. Stal sem in poslušal. Je to tisto, kar sem v času, ko mi je Matjaž vsako jutro prinesel časopis, slišal na filozofski fakulteti? Bas kitara me je udarila v trebuh. Kitare so risale grafite po basovskem temelju. Bobni so drveli. Mario je recitiral pesem o angelu varuhu. Je to tisto?

Nikdar ne bom vedel, kako bi to zvenelo v avli filozofske fakultete, Šiški, Križankah, Tivoliju.

Ampak če samo enkrat svoj najljubši bend slišiš v najboljši kondiciji, ostaneš bogat do konca življenja.

Kot je rekel slovenski pesnik: Adijo, prjatu, zdej čas je za slovo.