Žiga Virc: »Pa pozdravite gospo Tito.«

Že januarja 2012 je napovednik filma režiserja Žiga Virca slovensko in tujo javnost razburkal s hipotezo o obstoju jugoslovanskega vesoljskega programa, ki naj bi ga Tito leta 1961 prodal Kennedyju, Neil Armstrong naj bi na Luno stopil »z njegovo pomočjo«. Takrat je Virc na razburjene klice medijev iz nekdanje Jugoslavije odgovarjal, da je okrog 80 odstotkov informacij v filmu preverjenih in točnih, in si zaradi vročega telefona, ki ni nehal zvoniti, že takrat omislil predstavnico za stike z javnostjo. Film je bil vaba za potencialne investitorje. Dobra vaba, očitno. V kino zdaj privablja celovečerni dokumentarec, dokudrama Houston, imamo problem!, ki je premiero doživela na kultnem newyorškem neodvisnem festivalu Tribeca, ki ga je soustanovil Robert De Niro.

Seveda me najprej zanima, koliko odstotkov dokumentarnega je zdaj v tej nenavadni zmesi teorije zarote, čustvenega rollercoasterja, še ne videnih posnetkov Tita v kopalkah, Tita na Galebu, Tita, ki kadi kubanke, Tita pri Kennedyju, Tita, ki ga obiščejo trije astronavti. Hibrid, ki ima vse, kar mora imeti dobra melodrama, triler, tudi komedija, gotovo eden bolj duhovitih dokumentarcev, ki te v naslednjem rezu lahko spravi do roba solz. In ja, tudi do tako močne jugonostalgije, da ti je malo nerodno. Sploh v prizorih obrazov Jugoslovanov ob novici o Titovi smrti. Ki podloženi s komadom Jadranke Stojaković Što te nema dajejo slutiti strašno prihodnost te države in njenih državljanov.

Žiga Virc se Titove smrti seveda ne spomni; ko je razpadla Jugoslavija, je imel štiri leta. V spominu mu ni ostal noben simbol, ne rdeče rutke ne pesmi, razen zvoka sirene in bežanje v zaklonišče ob desetdnevni vojni. Tega se zelo dobro spomni. In prestrašenega pogleda teritorialca, ki je bil z njimi v zaklonišču. To je v njegovem otroškem spominu štiriletnika ostal edini odtis realne jugonostalgije, je ironičen. Sicer pa itak vemo, da je vsaka nostalgija hrepenenje po tistih zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili. Tu je tudi odgovor, zakaj Žiga Virc (in tudi drugi mladi avtorji, rojeni po letu 1980) v svojih filmih posega po tistih časih. Morda tudi zato, ker v času našega odraščanja ni bilo ravno moderno govoriti o tem, kaj se je zgodilo od leta 1945 do 1991, pravi. »Že kot mulc opaziš, da je bila nekoč na steni slika, ker je od nje ostalo še malo črnega roba, a nihče več noče govoriti o njej. Nič čudnega, da se je zgodil 'kontra učinek'.« In se je s stricem Boštjanom zakopal v arhive.

Oče Andrej Virc, ki je tudi pri Houstonu direktor fotografije, ga je za fotografijo navdušil še kot prvošolca, ko je komaj držal fotoaparat v rokah. Skupaj sta v temnici razvijala črno-bele fotografije. Ko so prišle ven dvd-kamere, se je začel poigravati s tem. Zanimivo, kot študent je naredil kratki film o osamosvojitveni vojni Nebo nad blokom, potem se je zgodil kratki diplomski film Trst je naš! in sprožil mali vihar.

V zadnjih štirih letih je naredil kakih devet dokumentarcev, enega o stoti obletnici gorskega reševanja v Sloveniji, alpinistični film o Miri Marko Debelakovi-Deržaj, pa o prvi džamiji na Slovenskem, ki so jo med 1. svetovno vojno postavili v Logu pod Mangartom, za številne Bošnjake, ki so se prihajali borit na soško fronto. Po vojni so lokalci porušili džamijo, da so si zgradili svoje hiše, pravi. Še zmeraj lahko vidiš, da so bili delčki minareta zdaj na balkonu katere od hiš, se smeje. In smeje se neverjetno nalezljivo, z živimi očmi in prijetno energijo, zaradi katere se njegovi liki v dokumentarcih obnašajo tako naravno, kot da kamere ni. Kot recimo v absurdno tragikomičnem dokumentarcu o uporu Optimisti, ki ga je prvič predstavil znotraj predstave v PTL Upor ni človek (avtorjev Katarine Stegnar, Branka Jordana, Primoža Bezjaka).

Žiga Virc malo sluti, v čem je ključ teh močnih emocij, ki jih sproža Houston, imamo problem! Danes so mediji kritični do vsega, ustvarjajo sliko sveta, ki je grozeč in krut, takratna propagandna mašinerija pa je delala ravno nasprotno, pravi. Ko so se v zadnjih letih zakopali v arhive in gledali te posnetke ... Tito na odprtju nove hidroelektrarne, Tito na poljih hvali kmetovalce, ker je bila letina koruze rekordna, Tito omogoča ljudstvu, da gre na morje ... vse posneto v povzdignjenem duhu, da se kar naježiš, pravi Virc. »Zato bi temu rekel nostalgija po časih, ki ne samo, da jih nismo doživeli, ampak je zelo mogoče, da niso obstajali.«

Je torej laž, ki vzbudi lepa čustva, legitimnejša od resnice, ki te pahne v obup? Hm. »Tako kot takrat ni bilo vse tako dobro, kot se je zdelo, tudi danes ni vse tako slabo, kot se zdi.« Smo se v filmu jokali ob lažeh in se smejali ob resnicah? V resnici je vseeno, je zagoneten Žiga Virc. Stremljenje po nečem boljšem je v človekovi naravi. In to so ljudem takrat ponudili, danes pač ne.

V ta namen svojo vlogo v filmu odigra Slavoj Žižek, ki sedi v praznem prostoru in miga s stopali, obutimi samo v vijolične nogavice, tak surrealističen moment, in razpreda prav o tem, kaj je laž in kaj ne, in tudi o tem, da je paradoksalno, način, kako prikriti pravo zaroto, ravno to, da jo predstaviš kot teorijo zarote in računaš, da je nihče ne bo vzel resno.

Ta film je lakmusov papir naše lahkovernosti, naše kritičnosti, pa tudi test, kakšno vlogo igra lik Tita v kolektivnem nezavednem, se nasmehne. Tito je še vedno velik hit – in mit –, ne samo pri nas, tudi zunaj jih je tema tako zintrigirala, da je Studio Virc za svoj projekt poleg slovenskega filmskega centra in RTVS dobil močne koproducente še iz Hrvaške, Nemčije, Češke, Katarja in – presenečenje – televizije HBO. Kaže, da bo to eden bolj uspešnih slovenskih filmskih projektov sploh. Film, ki so ga v uradni program enega najpomembnejših ameriških neodvisnih festivalov Tribeca sprejeli med 6626 prijavljenimi filmi z vsega sveta, sam Robert De Niro je stisnil roko novomeškim kreatorjem, projekcija je bila razprodana. Evforija se kaže tudi na premierah v Zagrebu, na Reki, v Sarajevu. Film pač poskušajo približati gledalcem z vsemi sredstvi, pravi Virc, če so že štiri leta delali samo to, da zdaj to gledalci tudi vidijo. Zato mu ni težko, ko v četrtek ob pol dvanajstih dopoldne daje že četrti intervju. Zelo ameriško, zelo profi, ves čas mu na ustih igra nasmešek, nobene naveličanosti, nobene vzvišenosti nad ves čas istimi vprašanji. V stilu – kaj je rekel Robert De Niro, recimo. Rad bi povedal kaj več, se smeje, bil je bolj vljudnostni pogovor, o festivalu, o našem filmu, ki ga takrat še ni videl. Ko ga bo videl, bo Virc gotovo izvedel, kaj si misli o njem. Zdaj s filmom odhajajo v Cannes, vabila na festivale prihajajo, o tem še ne bi govoril, dokler niso vsi potrjeni, a Virc ve, da se zgodba, ko je film končan, šele začne.

Še enkrat ga vprašam, ali sam verjame v možnost te zgodbe? In če, v koliko odstotkih. Uf, zdaj pa res potrebujem požirek kave, se zareži. So ljudje, ki so kritični, in so ljudje, ki hočejo verjeti in verjamejo. Zakaj bi jim to vzel? se izmakne. Intriganten lik v filmu je Franc Hafner, generalmajor v pokoju kontraobveščevalne službe JLA, pravi general, ki nastopa pod psevdonimom. »Do kje gre zgodovinska točnost, prepuščamo gledalcem.« Kaj je torej zares dokumentarno, vztrajam. Precej stvari, pravi, med drugim tudi posnetek telefonskega pogovora med Kennedyjem in Titom po Titovem obisku v Beli hiši in po poskusu atentata nanj, dokument, naravnost iz arhivov. Eden bolj bizarnih posnetkov v filmu, v katerem Tito na vsako Kennedyjevo izjavo odgovarja z robatim tenkjuverimač. Dokler Kennedy tega rahlo nelagodnega pogovora s Titom ne zaključi s kultnim stavkom: »Say hello to Mrs. Tito. Pozdravite gospo Tito.« »Ko smo prvič videli ta posnetek, smo umirali od smeha,« pravi Virc. Če bi hotel, si ne bi mogel izmisliti česa takega.

Kaj ga je med vsem tem brskanjem po arhivih, raziskovanjem, govorjenjem najbolj ganilo? Nasmehne se, ne pomišlja. Kamen z Lune, ki ga je Titu leta 1971 podaril Nixon. To pove vse. Kateremu našemu politiku bi kdo dal kaj takšnega?