Tiskane izdaje
Večini ljudi je hipnoza bolj kot zaradi terapevtske uporabe poznana zaradi neobičajnih fenomenov, ki jih z njo lahko izzovemo pri nekaterih posameznikih. Ti fenomeni so tudi eden od razlogov za strahove in številna napačna prepričanja o hipnozi.
Na odru kinodvorane je postavljenih približno deset stolov. Na njih čisto negibno in tiho, s sklonjeno glavo sedi prav toliko ljudi. »Let's rock, everybody, let's rock,« se iz zvočnikov zasliši legendarni Elvisov hit. V istem trenutku s stola sunkovito vstane moški približno štiridesetih let. V eno roko prime nevidni mikrofon in z drugo roko, dvignjeno v zrak, odpleše svojo različico rock'n'rolla, medtem ko z odpiranjem ust lovi besedilo pesmi. Smo na šovu odrske hipnoze in opisana oseba izpolnjuje sugestije hipnotizerja. Je res mogoče s to skrivnostno metodo tako enostavno spreminjati in usmerjati človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje?
Ena od mnogih definicij hipnoze ta pojav opisuje kot budno stanje, za katero so značilne intenzivna osrednja in zmanjšana obrobna pozornost ter povečana odprtost za sugestije oziroma predloge. Tehnike terapevtske hipnoze se uporabljajo za lajšanje in odpravljanje številnih telesnih in psiholoških stanj, kot na primer bolečine, stresa, tesnobe, depresije, odvisnosti, fobij in strahov itd. Večini ljudi je hipnoza bolj kot zaradi terapevtske uporabe poznana zaradi neobičajnih fenomenov, ki jih z njo lahko izzovemo pri nekaterih posameznikih. Fenomeni, kot so hipnotične analgezije oziroma neobčutljivosti na bolečino, amnezije oziroma pozabljanja, halucinacije, katalepsije oziroma otrdelosti, so tudi eden od razlogov za strahove in številna napačna prepričanja o hipnozi.
Hipnoza za zabavo
Med posamezniki, ki hipnozo uporabljajo za zabavo in v terapevtske namene, je veliko takšnih, ki stanja hipnoze tudi sami ne razumejo oziroma verjamejo v njen napačen sloves orodja za nadzor. S tem dodatno prispevajo k ustvarjanju in vzdrževanju strahov in napačnih prepričanj.
Kako lahko sugestija odrskega hipnotizerja spremeni povsem običajnega moškega v marsovca in ga pripravi do tega, da pred polno dvorano govori nerazumljiv jezik? Da bi oseba v sebi našla občutke sproščenosti in varnosti, jo pri terapevtski hipnozi pogosto povabimo, da si predstavlja sebe, kako uživa med izvajanjem svoje priljubljene aktivnosti, na primer med jahanjem. Ker so v hipnozi naše mentalne podobe pogosto bolj jasne in žive in ker je mogoče v njej globoko doživljati izkušnje, se zgodi, da osebe ob takšnih sugestijah dobijo sproščen izraz na obrazu, se nasmehnejo.
Kaj pa se zgodi, če se sugestijo jahanja uporabi v kontekstu odrske hipnoze? Takrat osebe v roke primejo nevidne vajeti, divje jahajo na stolih, meče jih sem ter tja, popravljajo si nevidne klobuke, ki jim jih je skoraj odpihnilo z glave … Ker ima naše neverbalno vedenje tudi komunikacijsko vlogo, se poveča v situacijah, ko se, pogosto popolnoma na nezavedni ravni, trudimo, da bi opazovalci jasno opazili in razumeli, kar z vedenjem poskušamo pokazati. Zavestno se povečana izraznost uporablja v gledališču in filmih – pri igranju. Povečana izraznost vedenja pri odrski hipnozi se torej pojavi, ker je vedenje v kontekstu odrske hipnoze v veliki meri »igrano«.
Ne gre za namerna dejanja oziroma vnaprej določeno igro, saj se prostovoljci, ki si želijo biti hipnotizirani na odru, vnaprej ne odločijo oziroma zavedajo, da bodo igrali. Gre za zavzemanje socialne vloge, vloge hipnotizirane osebe. Ljudje v vsakdanjem življenju zavzemamo številne socialne vloge. Kontekst, socialne norme in naša prepričanja oblikujejo naše vedenje v teh vlogah. Obstajajo nenapisana pravila in predstave, kako se smemo v določenih situacijah vesti. Če je naše vedenje neskladno s temi pravili, nas drugi ljudje »čudno gledajo«, nas zavračajo oziroma ne odobravajo našega vedenja in tudi mi sami se ne počutimo dobro. Zelo posplošeno: če skačemo in plešemo v trgovini, smo v očeh drugih »norci«, če ne skačemo in ne plešemo na zabavi, pa smo »zagrenjeni«.
Poskus o poslušnosti
Na odru so prostovoljci pod ogromnim socialnim pritiskom, saj jih opazuje veliko ljudi. Zato se vedejo skladno z lastnimi predstavami o ustreznem vedenju. Tovrstne predstave so pridobljene nezavedno, s prikazi vedenja v »hipnozi« v filmih, knjigah in z opazovanjem drugih na odru. Pričakovano vedenje je podano tudi z izjavami hipnotizerja: »Ko boš slišal to pesem, boš postal Elvis, pel boš, plesal in nas zabaval …«
Številni socialno-psihološki eksperimenti, najbolj znana sta verjetno Milgramov poskus o poslušnosti in Aschev poskus o konformnosti, dokazujejo, da se običajni ljudje vedejo skladno z navodili avtoritete in se podrejajo mnenju večine. Predvideva se, da so ti mehanizmi globoko zakoreninjeni v naši duševnosti in da so se v človeški vrsti obdržali kot prilagoditev na življenje v skupinah.
Ko oseba na odru prestane »teste dovzetnosti za hipnozo«, ko je hipnotizirana s hipnotično indukcijo in ko se odzove na prve sugestije, se pred občinstvom, hipnotizerjem in drugimi sodelujočimi trdno zaveže k socialni vlogi hipnotizirane osebe. Da se v taki situaciji na sugestije ne odzove, je potrebna velika psihološka moč, saj z neodzivanjem zanika resničnost svoje vloge in svojih prejšnjih dejanj. Zato je v kontekstu odrske hipnoze mogoče videti tudi vedenja, ki se jih s hipnozo ne da izzvati. K temu pripomore tudi prenesen občutek odgovornosti za dejanja hipnotiziranega iz njih samih na stanje, v katerem so.
Ker je uveljavljeno prepričanje, da se v hipnozi izgubi nadzor, se razlog za početje hipnotiziranih ne pripisuje njihovi volji, temveč volji hipnotizerja. Hipnotizirani si tako dovolijo vesti, kot se zunaj takšnega konteksta ne bi, gledalci pa jih zaradi tega ne obtožujejo. Če pa bi bili gledalci in udeleženci pred predstavo resnično razumeli, da hipnotizirana oseba vedno ohranja lastno voljo in stik z realnostjo, bi se kontekst popolnoma spremenil. Ne bi več gledali prikaza izgube volje, temveč nezanimivo amatersko gledališko predstavo. S tem bi odrska hipnoza izgubila smisel.
Etičnost in strokovnost
Skrb zbujajoče je, da odrski hipnotizerji niso omejeni z nikakršnimi etičnimi predpisi, ki bi varovali nastopajoče. Čeprav trdimo, da velika večina ljudi na predstavah ni sposobna doživljanja vidnih halucinacij in da spremembe osebnosti (postati Elvis ali marsovec) s hipnozo niso mogoče, verjetno nekateri ljudje na odru vseeno do določene mere vstopijo v stanje hipnoze. Povsem neetično je takšnim ljudem dajati sugestije, kakor jih je bilo mogoče slišati pred kratkim v ljubljanskem Koloseju.
Z nekaterimi od njih je hipnotizer pri hipnotiziranih želel vzbuditi predstave o spolnem odnosu njihovih staršev, o tem, da so goli sredi odra, da je gol tudi on sam, o skisanem mleku v ustih … V kakšno situacijo je postavil žensko in ji sugeriral, da bo vsakič, ko jo prime za roko, on zanjo postal najlepši moški na svetu? Po drugi strani pa je na začetku predstave poudaril, da se s hipnozo ne da nikogar prisiliti v nekaj, česar sam ne bi želel narediti. Tovrstno izrabljanje socialnega pritiska za prikazovanje »zmožnosti nadzora« nad drugimi osebami je koristno le za hipnotizerja, ki s tem zadovoljuje svojo potrebo po moči.
Etičnost in strokovnost morata biti glavni vodili posameznikov, ki se ukvarjajo s hipnozo. Z njo se pri nas lahko ukvarja kdorkoli. Pred leti sem gospoda, ki je nastopal tudi tokrat v Koloseju, imel možnost opazovati pri prikazu hipnoze. Gospo v »zelo globoki hipnozi« je uporabljal, da je prek dotika diagnosticirala bolezni, opisoval je možnost uporabe hipnoze za vpogled v prejšnja življenja. Čeprav se sliši zanimivo, tovrstne metode nimajo nikakršne znanstvene podlage, zato ne sodijo v okvir strokovne uporabe hipnoze.
Za strokovno uporabo se pri nas zavzema Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, ki izobražuje terapevte medicinske hipnoze. Z izobraževanjem strokovnjakov in informiranjem javnosti hipnoza postopoma tudi pri nas dobiva svoje mesto v psiholoških in medicinskih vedah.
Jure Jamnik je univ. dipl. biopsiholog, terapevt medicinske hipnoze (DMHS) in ustanovitelj inštituta Hopea.
