Tiskane izdaje
Nekje že proti koncu devetmesečnega potovanja po neskončni avstralski puščavi, na katero se je odpravila s štirimi kamelami in psom, je Robyn Davidson neko noč pod zvezdnatim nebom prijatelju napisala dolgo pismo. O tem, da sta se dve kameli izgubili in da ima tretja na podplatu velikansko luknjo, v katero bi lahko zlezla in zaspala, da ima vode le še za šest dni in da jo neznansko boli nalomljen kolk, kamor jo je pred dnevi brcnila ena od kamel. Njena koža je bila izsušena, saj je vročina čez dan dosegla 54 stopinj, imela je mehurjaste ustnice, opečen nos in zdelo se ji je, da se ji bo zmešalo, saj ni vedela, ali se bo živa izvlekla iz vsega tega. Ker že dolgo ni videla nobenega človeka, se je veliko pogovarjala sama s sabo. Nabito puško je imela ves čas na dosegu roke, saj bi jo lahko vsak trenutek napadli divji kamelji samci in jo v eni sami sekundi zmleli, razpolovili kot vejo, da bi le prišli do njene samice. A kljub vsemu ni bila še nikoli bolj srečna. »Življenje je tako radostno, tako žalostno, tako minljivo, tako noro, tako nesmiselno, tako preklemano smešno. Kaj je narobe z menoj, da se počutim tako dobro? Ali sem malo podivjala v divjini? Sem malo prismuknjena? Verjetno oboje in vseeno mi je. To je raj in želim si, da bi ti ga lahko dala en kos.«
Njeno potovanje se je zgodilo že davno. In je postalo legenda. Dve leti po tem, ko se je vrnila v civilizacijo, je napisala knjigo Poti (prevedla Helena Marko, založba UMco), ki je niso nikoli prenehali tiskati. Poti so klasika. »Ta knjiga ima res dobre noge, kar hodi in hodi po tem svetu.« Zgodba gre takole: leta 1977 se je z nekaj dolarji v žepu, majhnim kovčkom in psom po imenu Diggity sedemindvajsetletna Robyn odpravila v Alice Springs, ker se je odločila, da se bo s kamelami odpravila na 2700 kilometrov dolgo pot skozi osrednji puščavski del kontinenta vse do Indijskega oceana. Nič ni vedela o kamelah, niti o puščavi, niti o zemljevidih, zvezdah, strupenih kačah. Nekoč je kampirala z Aborigini in zdeli so se ji dobri ljudje. Kar leto dni je ostala v groznem mačističnem Alice Springsu, delala je kot natakarica in se pri nepredvidljivih in nesramnih kamelarjih učila, kako obvladati, osedlati, pomiriti in ukrotiti kamele. Robyn, ki je bila v resničnem civiliziranem svetu prestrašena in neprilagodljiva, je že čez nekaj časa postala pitbulovsko nepopustljiva. »Čeprav sem se še vedno bala ljudi. To je tako ženski sindrom, ta šibkost živali, ki so od nekdaj plen. V družbi živali sem se počutila bolje.«
Igrati na srečo
Knjigo sem poleti prebrala v enem dnevu, na kratkem potovanju na otok v Kvarnerju, najprej na vlaku, potem v pristanišču, na katamaranu in medtem ko sem jedla dobro večerjo na nočni terasi, kjer so me požrli komarji. Prehitro jo je bilo konec. To je zgodba o moči. O tem, kaj vse zna in zmore ženska. Čudovita pripoved o živalih in divjini. O tveganju, avanturi, trmi, o tem, da ni treba vedno biti ubogljiv. Ničesar si nisem želela bolj kot pogovora z Robyn Davidson.
Če sem knjigo prebrala v enem zamahu, je bil najin intervju večmesečno potovanje. Prekinjale so ga večne tehnične težave, njena operacija kolena, pot v Indijo, kjer je zbolela, ves čas je bila nekje na letalu in je nastopala na literarnih festivalih. Vmes so nastajali fragmenti pogovorov in pisem.
Robyn ima sedeminšestdeset let, lepa je, pametna, pozorna, mirna, odločna in prijazna. V Avstraliji ji še vedno vsi rečejo dama s kamelami. Tudi kadar predstavlja svoje druge knjige (Desert Places, Travelling Light, Ancestors), že štirideset let potrpežljivo odgovarja na ista vprašanja o tem, zakaj se je odpravila na potovanje, kaj je tam doživela, zakaj kamele ... »Sem kot kakšen rock band, ki je napisal svetovno uspešnico in na koncertih publika čaka samo na to, da bodo zaigrali ta komad.«
Foto: promocijsko gradivo
Kdaj sanjate o kamelah in puščavi? »Ja. Čeprav ne več toliko kot včasih. Dolgo sem sanjala iste sanje; bila sem pod Ulurujem, obkrožale so me visoke skale, vse je bilo rdeče, gore, nebo, celo zrak. Tam so bile tudi moje kamele in v meni je bil tako globok mir, počutila sem se, kot da sem končno doma, da sem v centru vesolja. V srcu vsega.« Knjiga Poti je brezčasna. Ko jo človek bere, kar čuti, kako mu kri postaja gostejša, saj premišljuje o pogumu, o tem, da bi se rad soočil z nečim neznanim, preizkusil, koliko res zmore. Čeprav so danes časi drugačni, ljudje se bojijo tvegati, preveč svobode povzroča anksioznost, vsi želijo živeti podobno, ne poslušamo več instinktov. Zakaj se je ta njena zgodba tako zelo prijela? »Očitno moje potovanje čez puščavo spominja na svetopisemske zgodbe, v sebi skriva mit oziroma genezo o tem, da se odpraviš na pot, premagaš ovire in strah, odrasteš in se vrneš drugačen. Če hočeš biti svoboden, moraš ves čas tvegati, igrati na srečo. Ne smeš premišljevati o varnosti. Morala sem se naučiti udomačiti svoje strahove, ki so postali kamni, ki so mi pomagali čez reko. Vesela sem, če knjiga mlade še vedno navdihuje. In da, imate prav, vedno bolj se bojimo sprememb. V 70. letih so bili časi drugačni, mladim se je zdelo, da lahko naredimo, kar hočemo, svoboda je bila zelo pomembna. Hoteli smo se soočiti z novimi izkušnjami, ki bi iz nas naredile drugačne ljudi, hoteli smo se ustvariti. Še vedno mislim, da bi se morali večkrat odpovedati udobju vsakdana, se upreti pokoritvi, oditi stran od rutine in navad ter pogledati, kakšno zna biti življenje. Kaj je svoboda? To, da si svoboden, da lahko rasteš in se razvijaš, eksperimentiraš, da te ne omejujejo nepomembne stvari, družba, strahovi, predsodki.«
Zgodba nekoga drugega
Zdi se mi nedojemljivo, da se v neskončni puščavi niste izgubili. Kako ste se orientirali? »S kompasom in nezanesljivimi zemljevidi, to je bilo takrat še dokaj neodkrito in zapuščeno območje. Naučila sem se brati pokrajino. To, kako daleč je voda, sem ugotovila po tem, katere ptice so se pojavljale na nebu, ali pa sem opazila živalske sledi, ki so vse vodile v eno smer. Zdaj se tam 'popotniki' vozijo s terenci in so opremljeni z najnovejšo tehnologijo. Lepo je, da lahko vidijo puščavo. A žal mi je, da se ne morejo več zgubiti, in da nimajo več ideje o tem, da se lahko zaneseš le nase. Vesela sem, da sem imela to izkušnjo neskončnosti, še preden je svet postal tako patološko majhen.«
Francoski režiser Luc Besson je v intervjuju za našo prilogo dejal, da je otrok oče človeka, da se je največ naučil od sebe, ko je bil še majhen. Se kdaj učite od mlade Robyn? »Zdi se mi zelo modra, bolj modra od mene. Ko pomislim nanjo, mi je zelo všeč, kot da bi bila moja najljubša nečakinja. Čeprav se težko spomnim, kdo je pravzaprav bila ta punca, ker se je v teh štiridesetih letih pojavilo toliko njenih avatarjev. Moje potovanje je imelo veliko medijsko pozornost, predvsem zaradi National Geographica, ki je objavil fotografije in zgodbo o meni. Tako je nastalo bitje, imenovano dama s kamelami, neki fiktivni lik, ki je imel bolj malo opraviti z mano. Potem je tu knjiga, ki je morda najbolj resnična podoba potovanja, čeprav se mi je, ko sem jo napisala, zdelo, da je posrkala ves moj spomin, tako da moram zdaj pogledati vanjo, če se želim česa spomniti. Leta 2013 je po knjigi nastal še film, ki je spet nova verzija zgodbe. Zaradi teh stvari je moj odnos s tisto mlado žensko precej zapleten. Nikoli nisem želela postati slavna, nisem si niti mislila, da bi moja pot kogarkoli zanimala. To je bila zelo moja, osebna stvar. Štirideset let se torej že ukvarjam z vsemi temi drugačnimi podobami mene same, ki so jih ustvarili drugi.«
Alice ne živi več tukaj
Preden je Robyn prišla v Alice Springs, je bila precej izgubljena. Odraščala je na farmi. Ko je bila stara enajst let, je njena mama naredila samomor in družina je razpadla. Živela je pri teti, ki jo je sicer oboževala, a ni znala krotiti divjega dekleta. Začela se je potepati, odpotovala je v Sydney, živela v zapuščenih hišah, se družila s tolpami in narkomani. Bila je boleče sramežljiva in prestrašena. »Včasih se mi zdi, da je moje življenje nekakšna raziskava, s katero bi ugotovila, kakšen je normalen človek, da bi ga lahko posnemala.« Kmalu je našla zaposlitev v nelegalni igralnici, kjer je delila karte pri pokru in tam so ves čas potekale policijske racije.
Nekega dne se je odpravila v Alice Springs, saj si je vbila v glavo, da se bo naučila ravnati s kamelami in se z njimi odpravila na pot po puščavi. A ni bilo tako enostavno, saj so priprave zaradi različnih zapletov, recimo napornih lastnikov kamel, trajale eno leto. Alice Springs je, kot opisuje v knjigi, grozno mesto, polno moških, ki so polni sami sebe. Delala je kot natakarica v eni od treh pivnic, kamor so hodili beli moški (Aborigini tam niso bili zaželeni), pravi avstralski mačoti, ki nimajo niti trohice šarma in katerih življenje je omejeno na pretepe, streljanje in pitje. »Zanje so kolegi vsi, ki niso makaronarji, kebabčarji, fetažeri, žabarji, jodlarji, angleške riti, črnuhi, črnuharji, črnavsi, pekinezerji, japanske bube in drugi poševnooki zlatenčarji, čifuti, pedri, rdečkarji, drkači in, kakopak, češplje, piške in babure.« Kmalu ji je postalo jasno, zakaj najbolj glasne feministke vedno prihajajo iz Avstralije. Ko so se kaznjenci, ki so bili prvi naseljenci te dežele, udomačili, so ugotovili, da nekaj manjka: ovce in ženske. »Prve so uvozili iz Španije, druge so pripeljali iz angleških ubožnic in sirotišnic. Ker jih ni bilo dovolj za vse, si lahko človek zelo nazorno predstavlja vročično prepiranje na sydneyjskih pomolih, kadar so na ladjah pogumno priplula dekleta.« A ti moški so najbolj od vsega sovražili Aborigine; tudi v šolah so jih takrat še učili, da so le sofisticirana verzija opic.
Med ljudmi se ni pretirano dobro znašla, se je pa Robyn zato takoj zaljubila v kamele. Zdele so se ji pametne, šaljive, pridne, zanimive, simpatične, trmaste in neubogljive. »Vzvišene so in etnocentrične, jasno prepričane o tem, da so od boga izbrana vrsta.« Lahko so zelo nevarne, saj človeka ubijejo z eno samo brco, in znajo te zadeti v radiju dveh metrov. Nepredvidljive so in težko jih je ustaviti, če se za nekaj odločijo. Nekoč je eno od njih privezala za petmetrsko drevo, a ko se je vrnila, ni bilo več niti kamele niti drevesa – spulila ga je s koreninami vred in z njim okoli vratu odšla na sprehod.
Foto: promocijsko gradivo
Na pot po puščavi je odšla s tremi kamelami: Zeleiko, ki je bila hladnokrvna voditeljica in predsednica vlade, Dookiejem, ki je bil formalni kralj, čeprav se je rad, kadar je bilo kaj narobe, skril za njeno grbo, in Bulbom, ki je bil zaljubljen v Dookieja. Med potjo se je skotil še mladiček; poimenovala ga je Goliath. In katera je bila njena najljubša kamela? »Na skrivaj je bil Dookie moj najljubši. Če bi bil človek, bi imela z njim ljubezensko afero, ki bi kulminirala v poroko.« Kamele so v Avstralijo uvozili v petdesetih letih devetnajstega stoletja, skupaj z afganistanskimi in severnoindijskimi lastniki, saj so pomagale graditi železnico in telegrafski sistem. Ko je bila gradnja končana, so morali lastniki poiskati drugo delo, kamele pa so ostale v puščavi. V času, ko je Robyn pisala knjigo, se jih je potikalo naokoli približno 10.000. »Ekologi in živinorejci jih neznansko sovražijo.«
Pasja ljubezen
Potem se pogovarjava o samoti. »Poti so seveda knjiga o samoti. Predvsem o njej. Zame je samota vse. Pomembna je tudi intima, ampak samota je sveta. Hoja in samota.« Robyn je namreč redko jezdila kamele, hodila je z njimi, česar Aborigini niso razumeli. »Verjamem, da je hoja povezana s filozofijo. Preprosto se, ko premikaš noge, nekaj zgodi v glavi, in če mesece in mesece sam hodiš po pokrajini, v kateri ni ničesar, se spremeniš, tvoja zavest se spremeni. Neko noč, ko sem bila že dolgo sama, sem si zaželela glasbe in sem si na kasetarju zavrtela Satieja, a zvok klavirja mi je šel v tisti tišini na živce, zato sem raje srkala viski. Pogovarjala sem se sama s sabo, gledala v nebo in naglas govorila imena zvezd in ozvezdij.« Njena najljubša sopotnica je bila psička Diggity, s katero sta skupaj prišli v Alice Springs. Diggity je vedno spala z njo in jo čuvala pred strupenimi kačami. V enem najlepših stavkov v knjigi zapiše: »Dobri Bog nam je v svoji neskončni modrosti dal na voljo tri stvari, zaradi katerih je življenje znosno – upanje, humor in pse –, najboljša stvar med njimi pa so psi.« Diggity je spoznala v neki bolnišnici v Sydneyju, kjer je delala kot nočna čuvajka. Neke noči je v kleti zaslišala pasje cviljenje in tam našla v kletke zaprte potepuške pse, na katerih so delali poskuse. Seveda je vse spustila na svobodo in posvojila nebogljeno mladičko Diggity, s katero sta postali nerazdružljivi. Že naslednji dan je izgubila službo, a ji ni bilo mar.
»Zelo malo ljudi je, s katerimi bi s tako lahkoto povezala besedo ljubezen, kot sem jo s to čudovito drobno psičko. Tako rada sem jo imela, oboževala sem jo – tako da bi jo lahko kar pojedla s svojo neizmerno ljubeznijo. In Diggity nikoli, res nikoli, niti enkrat ni vzela nazaj svoje zvestobe, pa naj sem bila še tako zadovoljna, neprijazna ali jezna. Zakaj so psi sploh izbrali ljudi za družbo, tega ne bom nikoli razumela.«
Dva moška
Že na pripravah na potovanje ji je postalo jasno, da v Alice Springsu kot natakarica nikoli ne bo zaslužila dovolj, da bi si lahko kupila opremo, ki jo je potrebovala za pot. Zato je reviji National Geographic poslala pismo, ali bi jih morda zanimala zgodba o ženski, ki se bo s kamelami odpravila čez puščavo. Takoj so privolili, poslali so ji dva tisoč dolarjev in ji povedali, da bo v Avstralijo prišel mlad fotograf iz New Yorka z imenom Rick Smolan, ki bo dokumentiral njeno pot. »Svoje potovanje sem prodala za bednih dva tisoč dolarjev.« Rick, ki jo je na poti obiskal štirikrat, ji je šel s fotoaparatom in romantično predstavo o njej strašno na živce. Zdel se ji je mali krvosesni podrepnik. Da bi se ji prikupil, je neko noč na drevo obesil belo platno, na katero je projiciral fotografije. Mislil je, da ji bodo všeč, ker je bila na njih tako lepa, a je čisto znorela, saj se ji je zdelo, da so te fotografije čisto nekaj drugega od njenega potovanja. Na njih je bila videti kot manekenka iz Vogua. »Zdelo se mi je, kot da je ukradel mojo podobo in jo spremenil v nekaj drugega. In potem se je še zaljubil, kar je postalo še eno breme na moji poti.« Kot je zapisala, se je zaradi tega nadarjenega in velikodušnega mladega moškega, ki se je zaradi občutka nerodnosti ali nelagodja najraje skrival za svojimi nikoni, njeno potovanje brezupno zapletalo. Zdelo se ji je, da jo je oropal za prvotni pomen in bistvo njene poti in se je iz nekoga, ki ga je komaj opazila, spremenil v mlinski kamen okoli njenega vratu. »V moj križev pot. Udaril je tisti prvi oscilacijski element zmede, ki je postal tako značilen za to potovanje. Dovolil je Ricku, da se je 'zaljubil'. Ne vame, ampak v damo s kamelami.«
Rick Smolan na enem od predavanj pripoveduje, da ga je pri Robyn najbolj navdušilo to, kako dobro zna biti v trenutku, v sedanjosti. Ko sta nekega dne utrujena od poti počivala, ji je govoril zgodbe o svojih fotografskih potovanjih in ona mu je rekla: »Kdaj boš prišel sem?« Mislil je, da se ji je zaradi vročine zmešalo. »Saj sem tukaj!« »Ne, nisi,« mu je rekla, »prišel si sem in zdaj govoriš o stvareh, ki so se ti zgodile nekje drugje. Če hočeš biti tukaj, bodi tukaj!«
Še preden je bilo potovanje končano, so v National Geographicu izšle prve fotografije in postala je najbolj oblegana ženska v Avstraliji. Po puščavi so jo z letali in avtomobili začeli zasledovati novinarji, ki so hoteli o njej napisati članek. Ponujali so ji na tisoče dolarjev za ekskluzivno zgodbo. Ni imela več miru. Dama s kamelami je bila rojena.
Eden od junakov knjige je tudi Aborigin Eddy, ki je, ko ga je srečala, imel na eni nogi obut športni copat, na drugi pa ženski čevelj. Priključil se je njenemu potovanju, prav v tistem predelu puščave, kjer je bilo izjemno težko najti vodo. Obljubil ji je, da ji bo pomagal, če mu bo na koncu potovanja kupila puško. Vse jo je naučil o puščavi. Čeprav ni znal angleško, sta se vedno razumela. Naučil jo je oponašati ptice, strmeti v gore, loviti divje živali.
Potovanje v London
Ko se je vrnila v civilizacijo, je bila povsem izgubljena. Začela je brati roman Doris Lessing Zlata beležnica. Ko je prišla do konca, je pisateljici napisala dolgo pismo o tem, kako jo je njena knjiga potolažila, in Lessingova ji je odpisala: »Če znaš napisati tako lepo pismo, boš znala napisati tudi knjigo.« Odločila se je, da bo odpotovala k njej v London in začela pisati. »Doris je bila moja mama, ki je nikoli nisem imela, in bila je tudi moja literarna mama. Takrat sem bila tako mlada in naivna. Preden sem začela prebirati njene romane, sem brala samo knjige moških pisateljev, ker sem hotela vedeti, kako deluje moč, o čem premišljujejo moški. Zlata beležnica me je čisto prevzela, zdela se mi je pogumna, govorila je o notranjem svetu ženske, o tem, kako neizmerne so lahko njene misli. Živela sem v njeni kleti in pisala. Nekoč sem ji potožila, da vse, kar napišem, zveni enako. 'Draga Robyn, temu se reče pisateljski slog,' mi je rekla. Presrečna sem bila, ker ji je bila moja knjiga všeč. To mi je pomenilo največ.«
Ko je Doris Lessing pri štiriindevetdesetih letih umrla, je Robyn o njej napisala kratek esej. V njem opisuje njeno kaotično in inspirativno hišo. »Sredi Londona je rada sedela na verandi in opazovala okolico, kot to delajo ljudje na deželi.« Pri njej je spoznala zanimive ljudi, od filmskih zvezdnikov do pisateljev, emigrante brez denarja, čudake, založnike, izgubljene duše. »Doris nikoli ni zanimal status. Njena nedeljska kosila so bila zelo slavna. V kuhinji, v kateri so vedno bile gore umazane posode in kupi knjig in po kateri so se ponosno sprehajale mačke, je znala skuhati odlično mastno večerjo za petdeset gostov. Ob litrih in litrih rdečega vina smo klepetali o politiki, ki se je takrat še ukvarjala s pravičnostjo in ne le z nizkotnimi ambicijami kariernih politikov. Ali pa smo govorili o banalnih rečeh, to, kar je bilo vznemirljivo, je bila prav ta mešanica različnih ljudi, ki smo se znašli v istem prostoru.«
Nisem vedela, ali mi bo Davidsonova kaj povedala o moškem, v katerega se je zaljubila v Londonu, saj ga v številnih intervjujih, ki sem jih prebrala, ko sem se pripravljala na pogovor, ni omenjala. Vseeno sem se opogumila in jo prosila, naj kaj pove o Salmanu Rushdieju, s katerim sta bila skupaj tri leta in ki je ravno takrat, ko sta se spoznala, pisal Satanske stihe. Se je zavedal, kako nevaren bo postal ta roman? »Ja, se je,« je bila redkobesedna. »Ljubezen je v življenju pomembna. Ampak zares zaljubljena sem bila samo trikrat, enkrat v moškega in dvakrat v ženski. Romantična ljubezen je čudovita, ker z njeno pomočjo v sebi odkriješ krasne stvari in ker je čista energija. A hkrati je tudi grozljivo uničevalna. Na koncu spoznaš, da so najbolj pomembne stvari ljubezen, naklonjenost, prijateljstvo, vztrajnost in odpuščanje, spoštovanje, pomoč. Saj vem, da zveni kot kliše, ampak je res.«
Foto: promocijsko gradivo
Potovanje se je končalo na peščenih plačah sinjega Indijskega oceana. Kamele so bile čisto iz sebe, ker še nikoli niso videle toliko vode.
Ste še kdaj obiskali svoje kamele, ki ste jih pustili na farmi Woodleigh, kjer so se upokojile? »Deset let po potovanju sem šla k njim na obisk. Bile so zaprte v več kilometrov veliki ogradi. Takoj sem jih prepoznala in one mene. Prinesla sem jim darilo, lubenice in sadni sladoled. Takoj so se spomnile vseh mojih ukazov in so me prijazno ubogale. Ko sem se vračala na farmo, so me celo pot spremljale. Še vedno hodim tudi na obisk k Aboriginom, čeprav je boleče, ko vidim, kaj se dogaja z njimi, veliko je bolnih, živalske vrste izumirajo. Puščavo uničuje invazivna temnozelena trava, ki so jo prinesli iz Afrike in zdaj duši pokrajino in uničuje rastline, ki jih za prehrano uporabljajo Aborigini.«
* * *
Trenutno pišete avtobiografijo? »Da, njen naslov je Self Portrait with Imaginary Mother. Spomin je zelo zapletena stvar. Ugotavljam, kako lažniv je lahko, neresničen, izmuzljiv. V resnici je fantazija. Ko se recimo skušam spomniti potovanja čez puščavo, se najbolj dobro spomnim fizičnih stvari, bolečine, to, kako sem pobrala kos lesa, kožuha kamele. Nimam pa občutka sebe v njej.« Vaša knjiga je polna dualizmov: straha in poguma, moči in občutljivosti, mizantropstva in ljubezni. Je ta dualizem del vašega značaja? »Da. Čeprav obstaja v vsakem od nas, če pogledamo dovolj globoko.« Na svojem dolgem potovanju se je naučila dveh pomembnih stvari: da si tako močan in zmogljiv, kot si dovoliš biti sam, in to, da je najtežji del katerega koli podviga, da sprejmeš odločitev in narediš prvi korak. »Potovanja s kamelami se ne začnejo ali končajo, zgolj spreminjajo obliko,« je pred štiridesetimi leti zapisala mlada ženska, pred katero je bilo še vse življenje.
