Trikrat sem se ustavil in v vmesnem obdobju napisal svoje prve tri detektivke

Grigorija Čhartišvilija (1956) so slovenski bralci doslej poznali predvsem kot pisca detektivk pod psevdonimom Boris Akunin (prevedene imamo štiri njegove knjige). Knjigo Pisatelj in samomor, ruski intelektualni bestseler izpred dvajsetih let, ki smo ga zdaj dobili v slovenščini, je napisal, še preden je po svetu zaslovel kot žanrski pisatelj. Pred tem je bil urednik in prevajalec iz japonščine.

Japonska je, kot je videti, najbolj zaznamovala prvo polovico življenja Grigorija Čhartišvilija. Zanjo se je začel zanimati že v otroštvu: »V starosti, ko se opredeljujejo zanimanja, ki potem dolgo trajajo, sem prebral knjigo o življenju igralcev gledališča kabuki. V njej je bilo vse tako zelo nenavadno in je naredilo tako skrivnosten in lep vtis, da sem se zaljubil v Japonsko.« Takrat se je srečal tudi s pisateljem Jukiom Mišimo, ki ga je pozneje prevajal, in temo samomora. »Pri zemljepisu so med učence delili države, jaz sem dobil Tunizijo in Japonsko. Zbirati smo morali časopisne izrezke in občasno poročati. V Tuniziji se ni nikoli dogajalo nič, na Japonskem pa se je. In prav takrat je Jukio Mišima naredil harakiri. To me je pretreslo. Da si pisatelj na vsem lepem razpara trebuh! Nekoč sem videl nekega člana Zveze pisateljev, ki je prišel k nam v šolo. To je bil neki otroški pisatelj, ne spomnim se priimka, ampak to je bilo čisto neprimerljivo ‒ nikakor si nisem mogel zamisliti, da bi lahko on naredil kaj takega. Mislim, da se je prav takrat zgodilo to notranje kodiranje.«

Med študijem je eno leto preživel na Japonskem. Presenetilo ga je, da imajo Japonci popolnoma drugačen odnos do življenja in smrti. »Že v prvih dneh, potem ko smo prišli v univerzitetno mestece, je tam neko dekle, študentka, naredila samomor in pustila sporočilo. Vsakdanja zgodba ‒ zaljubljena je bila v nekega fanta, ta pa je ni maral. V sporočilu je bilo napisano: 'Nič hudega, združila se bova v naslednjem življenju.' Za Japonce okrog mene ta 'v naslednjem življenju' ni bil abstrakten zvok.«

Ob neki drugi priložnosti je bral »spise japonskih tretješolcev na standardno temo Kaj bom, ko bom velik. Če ne upoštevamo nacionalnih posebnosti (neki deček je hotel postati slaven sumo borec, neka deklica pa je razmišljala, da bi se izučila za gejšo), so otroci sanjarili približno o tem, o čemer naj bi devetletniki tudi sanjarili. Z neko razliko. Vseh trideset spisov se je končalo enako: z opisom svoje smrti, kar je pri nas čisto nepredstavljivo. Ta načelno drugačen odnos do konca življenja, brez strahu, je bil zame zelo pomemben.«

A zamisel za knjigo Pisatelj in samomor se ni izoblikovala na Japonskem. »Takrat sem bil mlad, neumen, in knjige me sploh niso zanimale ‒ zanimale so me čisto druge stvari, kakršne te v taki starosti najbrž tudi morajo zanimati.« Čhartišvili si je knjigo o samomoru zamislil in jo začel pisati, ko je bil star štirideset let. »Prej je ne bi mogel napisati, in ni rečeno, da je knjiga taka, kot bi morala biti. Mogoče bi moral počakati še kakšnih deset let.«

Kot pravi sam, je bila ena glavnih spodbud za pisanje te knjige strah, in pri tem navaja Milorada Pavića: »Če se premikaš v smeri, v kateri tvoj strah narašča, si na pravi poti.« Z leti se je v njem pojavljala vse večja potreba, da bi si odgovoril na vprašanje, ki so si ga zastavljali mnogi: Ali je samomor dopusten, ali ne krši pravil »poštene igre«, v kateri sodeluje vsak živeči?

»Na to vprašanje ima vsak svoj odgovor in drugače sploh biti ne more − pri tem namreč trčita argumentaciji, ki sodita v različna sistema: nravna in racionalna. Stvar je še toliko bolj zapletena, ker je moj svetovni nazor, tako kot pri večini rojakov moje generacije, čisto poganska mešanica materialistične vzgoje, samemu sebi sugeriranega spoštovanja do krščanstva, filozofskih teorij in osebnih prioritet. Zbrati v celoto vse informacije na to temo, pretehtati argumente za in proti − to je subjektivni razlog za mojo raziskavo.«

Za to, da je svojo knjigo naslovil Pisatelj in samomor, ne pa enostavno Samomor, je imel poseben razlog. Čhartišvili na literate gleda kot na podvrsto homo sapiensa, ki je dokaj kompaktna, ki jo je lahko identificirati in ki jo je poleg tega najlaže preučevati. Ta knjiga sicer ne govori o pisatelju samomorilcu, ampak o človeku samomorilcu. »Pisatelj se od navadnega človeka razlikuje po tem, da zaradi svojega ekshibicionističnega poklica dušo razkazuje javnosti − tako vemo, kaj je v njem. Pišoči človek je vajen brskati po sebi, njegov duševni ustroj je tisto gorivo, s katerim se hrani pero. Bolje se zaveda motivov za svoja dejanja in jih vsekakor bolje ubeseduje. Če literat naredi samomor, si ponavadi ni treba beliti glave s tem, zakaj ga je naredil: pisatelj že vnaprej odgovori naravnost (v pismu, dnevniškem zapisu, poslovilni pesmi) ali posredno − s svojim ustvarjanjem, celo s samim svojim življenjem.«

Kot ugotavlja Čhartišvili, ljudje ustvarjalnih poklicev sodijo v skupino visokega suicidalnega tveganja. Razlog za to vidi v razgaljenosti živcev, v posebni čustveni nezavarovanosti, povrh tega pa še v nevarni bogoskrunskosti obrti, ki so si jo izbrali. »Človeško ustvarjanje je po svoje bogoskrunsko − z gledišča večine religij je namreč Stvarnik en sam, zemeljski ustvarjalci pa so uzurpatorji, ki so si prilastili prednostno pravico Višje sile. To velja predvsem za pisatelje, ki ustvarjajo svoja vesolja. Kolikor bolj je pisatelj nadarjen, toliko bolj je to papirnato vesolje verodostojno in vitalno. Ampak pisatelj ni Bog,« ugotavlja Čhartišvili, »in breme, ki si ga oprta, je včasih pretežko.«

Ko se avtor sprašuje, po čem se samomor pisatelja razlikuje od samomora navadnega smrtnika, ugotavlja, da so razlogi za samomor pri pisateljih povečini enaki kot pri drugih ljudeh (ljubezen, norost, starost, bolezen, alkoholizem itn.), da pa obstajajo tudi značilno pisateljski razlogi, ki jih pri drugih ni: ustvarjalna kriza, emigracija in skušnjava, da bi svoje življenje spremenil v roman.

Knjiga Pisatelj in samomor ni klasična suicidološko-humanistična študija ‒ napisana je v dokaj sproščenem esejističnem slogu, zgodbarsko. »Njena glavna arhitekturna prednost je, da je sploh ni treba brati od začetka do konca, od prve do zadnje strani. Vsak razdelek in vsako poglavje je samostojen esej, tako da je mogoče poglavja brati (ali izpuščati) v poljubnem vrstnem redu.«

Posebna plast knjige so priloge, s katerimi se končuje vsak izmed razdelkov prvega, teoretičnega dela. To so vložene novele, ki naj bi ponazorile to ali ono plat suicidologije. Gre za kakšno podrobnost, ki se zdi avtorju še posebno zanimiva (samomorilske sekte, samomor pri Dostojevskem, evtanazija, uvod v teorijo in prakso harakirija, psihoanalitični portret Hemingwaya in Garyja itn.), zato jo prikaže v prvem planu.

Čhartišvili je želel s to knjigo poiskati odgovor na vprašanje o dopustnosti samomora, ki ga je vznemirjalo. »Ne univerzalnega odgovora, za vsakogar, ampak individualnega, zase. Da bi to dosegel, sem prebral na stotine biografij z mračnim finalom, pretehtal argumente privržencev in nasprotnikov prostovoljne smrti, priskrbel sem si celo zbirko portretov pisateljev samomorilcev in med znanci dobil sloves nekrofila.«

Jasnega odgovora na vprašanje, ali je samomor z gledišča višjega etičnega sodnika legitimen, ni našel. Ampak to in ono se je vseeno razjasnilo. »Splošen sklep, ki sem ga potegnil, je tak: ljudje do samomora nimamo in ne moremo imeti enakega odnosa. Pri samomoru gre včasih za malodušnost, histerijo ali skrunitev velikih skrivnosti življenja in smrti, kdaj drugič pa je to edina dostojanstvena rešitev. Nasveta ni in ga ne more biti. Obstajajo samo zgledi, samo precedensi, samo mera poguma in potrpljenja, ki sta vsakomur od nas odmerjena čisto individualno.«

Knjiga Pisatelj in samomor je bila za življenje Grigorija Čhartišvilija prelomna. »Ko sem pisal to mračno in depresivno knjigo, sem od časa do časa začutil, da se začenjam dušiti. Delati sem moral premore. Tako sem se trikrat ustavil in v vmesnem obdobju napisal svoje prve tri detektivke. To je bilo kot vdih svežega zraka.« Od leta 1998 so se tako začele na ruskem knjižnem trgu pojavljati stilistično dovršene, pretanjene, intelektualne detektivke z nepogrešljivimi črno-belimi reprodukcijami Maxa Ernsta na platnicah. Bile so polne aluzij na rusko klasiko in so bile še posebno med intelektualci izjemno priljubljene (tudi jaz, priznam, sem vsako prebral po šestkrat, sedemkrat). Govorile so o prigodah detektiva Erasta Fandorina, sramežljivega supermana s poudarjenim občutkom za svoje dostojanstvo, ki je živel na prelomu 19. in 20. stoletja. Podpisoval jih je nikomur znani B. Akunin. Vsi so se spraševali, kdo se skriva za tem psevdonimom, in neuspešno skušali identiteto avtorja ugotoviti s pomočjo stilističnih analiz. Da je to prav naš Čhartišvili, se je razkrilo šele veliko pozneje, ko je začel avtor v detektivke vpletati najprej svoje prijatelje, pozneje pa je v neki pripovedi eni izmed junakinj dal svoj pravi priimek.

Čhartišvili-Akunin je tako postal javna osebnost. Kot se za ruskega pisatelja spodobi, se je pogosto izrekal o različnih vprašanjih, ki so pomembna za rusko družbo, in ker je bil izjemno popularen, so njegovemu glasu zmeraj prisluhnili. Že iz njegovih knjig, tako Pisatelja in samomora kot detektivk, je razvidno, da je Čhartišvili blizu ruskim liberalnim krogom, ki so usmerjeni prozahodno in kritični do ruske oblasti. Pisatelj Pavel Basinski, avtor biografije o Tolstoju, ki ga po dvakratnem gostovanju v Sloveniji zdaj že nekoliko poznamo, je o njem rekel:

»Akunin-Čhartišvili je stoodstoten zahodnjak, globalist in desni liberalec. Vsi njegovi romani ‒ o tem sem že pisal in pri tem vztrajam ‒ so skoz in skoz ideološki. Veliko bolj kot na primer sentimentalna Mati Gorkega. To je še toliko bolj zanimivo, ker je do današnjega dne Akunin edini zares posrečen liberalni projekt pri nas.«

Še posebno oster je bil in je Čhartišvili v odnosu do Vladimirja Putina. V intervjuju za časopis Libération je denimo Putina primerjal s cesarjem Kaligulo, ki je »raje videl, da se ga bojijo, kot pa da bi ga imeli radi«. Ruskega predsednika je tudi sicer javno pozival k odstopu. Putin je izrazil domnevo, da je odnos Čhartišvilija do njega povezan z zadnjo rusko-gruzinsko vojno (leta 2008): »Vsi imamo radi pisatelja Akunina. Piše zelo zanimive knjige ‒ vsaj zame, ki imam rad rusko zgodovino. Kolikor vem, je sicer Akunin etnični Gruzinec. Razumem, da mu ruska politika med krizo in dogodki na Kavkazu, ki so bili pravzaprav oborožen konflikt med Gruzijo in Rusijo, morda niso bili všeč. Ampak nismo imeli izbire. Pobijali so Osete in naše mirovne sile.«

Leta 2014 je Čhartišvili javno nasprotoval priključitvi Krima k Rusiji in opozarjal, da bo Rusija zaradi tega zabredla v hudo gospodarsko krizo, ki se bo dotaknila vsakega prebivalca in se končala s katastrofo. »Mislim, da bo šlo Ukrajini dobro tudi brez Krima,« je pisal. »Zahodu ne bo žal denarne pomoči, da bi iz Ukrajine naredil vitrino demokratičnih vrednot. Prebivalci Krima bodo najbrž še bridko obžalovali, da so se odcepili. Ampak ta čas me veliko bolj zanima bližnja prihodnost moje lastne države, Rusije. Videti je mračna ... Oblast bo v tej situaciji ostro obračunavala z nasprotniki. Splet bo kastriran in cenzuriran, o navadnih medijih sploh ni, da bi govoril. Število političnih zapornikov se bo ves čas povečevalo in med njimi se bodo začeli pojavljati ljudje, ki jim politika sicer ni blizu. Vsak protest bo postal kaznivo dejanje.«

Kot je videti, se njegove napovedi za zdaj niso uresničile.

Ko se je po dogodkih v Ukrajini in priključitvi Krima rusko prebivalstvo konsolidiralo okrog oblasti, prozahodni liberalci pa so se znašli v manjšini, se je Čhartišvili v svoji državi začel počutiti kot tujec in se protestno preselil na Zahod. Živi izmenično v Veliki Britaniji, Franciji in Španiji ‒ v vsaki izmed teh držav ima vilo, v kateri stanuje po nekaj mesecev na leto in še naprej piše.

Čhartišvili se zadnja leta posveča predvsem ruski zgodovini. »Zmeraj me je zanimalo vprašanje: kaj je ruska država po svojem bistvu? Zakaj se v njej iz stoletja v stoletje ponavlja ena in ista kataklizma? Vsak poskus liberalizacije se konča s še hujšim zategovanjem vijakov. In že od samega začetka sem imel občutek, da za današnji razvoj dogodkov ni kriv Vladimir Putin osebno. Še več, ko se je ta človek po spletu naključnih okoliščin znašel na oblasti, sploh ni nameraval postati dosmrtni diktator, omejevati svobode in tako naprej. Sprva si je najbrž želel podrediti oligarhe, odpraviti problem separatizma ‒ njegovi cilji so bili torej skromni. Ampak potem so začeli delovati neki objektivni zakoni, in zgodilo se je to, kar se je v ruski zgodovini tudi že prej pogosto dogajalo. V tem mora biti neki razlog, ki je sistemske narave. Zdaj preučujem zgodovino Rusije konca 17. stoletja, ampak zdi se mi, da mi ta mehanizem že začenja postajati razumljiv. Če bi se jutri v Rusiji zgodila mirna revolucija, če bi vrgli Putina in bi prišel na oblast kak novi demokrat in pustil vse, kot je, bi čez nekaj časa ta demokrat enostavno postal nov diktator. Državna struktura namreč ne dovoljuje drugih vektorjev gibanja, zgnetena je tako, da ji najbolj ustreza vertikalnost. V prvih stoletjih obstoja Rusije je ta konstrukcija delovala dobro. Tudi sicer je izjemno trdna. Ampak v 21. stoletju se zakonitosti, po katerih deluje svet, spreminjajo. Tako imenovana mehka sila postaja toliko pomembnejša od arhaične trde sile, da ne moremo več živeti tako kot prej. Pri nas pa se še naprej država upravlja ne po zakonih, ampak po ukazih velikega kana, noben zakon ne more biti nad njegovo voljo. Za to je potrebna vladarjeva sakralnost.«

Z nekaterimi Čhartišvilijevimi političnimi nazori bi se lahko strinjali, z drugimi ne. Vse bolj očitno postaja, da se tudi Zahod, ki so si ga ruski liberalci v svojem upiranju ruski oblasti, ljudstvu in domoljubno usmerjeni inteligenci zmeraj nekritično jemali za zgled, spreminja in še manj kot prej ustreza njihovim predstavam o tem, kakšen naj bi bil svet, v katerem živimo.