Tiskane izdaje
Dvaindvajsetletni Tahir A. je elegantno sprejel žogo, se zagradil, »šolsko« dvignil pogled, naredil dva koraka v levo in z desnico po tleh ustrelil v desni kot gola. Vratar se je vrgel za žogo, a je bil prekratek. Tahir je želel ostati resen, a čez nežen, skoraj deški obraz se mu je razlezel nalezljiv nasmešek. Zadetka je bil neizmerno vesel in njegovo veselje so delili tudi soigralci. Padale so »petke« in pohvale. Prijatelji v moštvu so begunca iz sirskega mesta Deir ez Zor, ki ga že skoraj tri leta nadzirajo pripadniki samooklicane Islamske države, stiskali k sebi.
Tahir je eden izmed skoraj štiridesetih članov FC Lampedusa St. Pauli, pred točno tremi leti ustanovljenega nogometnega moštva, za katero igrajo le begunci in migranti. V treh letih je čez nogometni klub, ki so ga ustanovili in ga vodijo (večinoma) aktivistke in aktivisti ter nekdanji nogometaši iz znamenite hamburške četrti St. Pauli, kjer domuje tudi legendarni nogometni klub, ki že dobrih sto let ponosno nosi ime pristaniške, zabavljaške in prav v vseh pogledih docela alternativne četrti, »šlo« približno sto nogometašev beguncev. Nekateri so ostali, nekaj so jih nemške oblasti deportirale. Veliko jih je na severu Nemčije zaživelo povsem novo življenje.
Tahir, ki je v Siriji obiskoval fakulteto za petrokemijo, v Nemčiji pa že pridobil azil in delovno dovoljenje, pravi, da se vsakega treninga prav posebej veseli. Rad je s tovariši, ki imajo za seboj podobno kalvarijo. Imajo ogromno skupnih tem, a glavna je vseeno nogomet. Večina izmed fantov navija za Real Madrid in Manchester United. Ob vsakem srečanju uvodnih nekaj minut namenijo zadnjim nogometnim derbijem. Tudi njihovi nogometni vzorniki so »predvidljivi«. »Živim z nemško družino, ki me je povabila k sebi. Tu, v Hamburgu, se dobro počutim. Upam, da bom to jesen že lahko študiral. Nekoč bi rad pomagal svoji družini. Mama, oče, brat in dve sestri živijo v Turčiji,« je v klubskih prostorih FC St. Pauli pred začetkom vadbe povedal Tahir, ki je v Siriji sedem let igral za lokalni nogometni klub. Zdaj v Hamburgu igra za globalno begunsko nogometno moštvo.
»Hoteli smo narediti nekaj dolgoročnega«
»Obstaja pomoč in obstaja 'pomoč'. Mi nismo želeli biti eni izmed tistih, ki so se za kratek čas priklopili na begunsko zgodbo, oprali svojo vest in plačali odpustke. Nočemo biti 'pomočniki'. Hoteli smo narediti nekaj dolgoročnega. Nekaj, kar bo povezano s skupnostjo in bo del vseh nas,« v kavarni ob obnovljenem štadionu FC St. Pauli pove Nico Appel, duhovna voditeljica FC Lampedusa in ena izmed petih trenerk, ki vodijo nogometaše begunce. Nico, sicer grafična oblikovalka, je tudi sama dolgo časa igrala nogomet, a nikoli profesionalno. Že dvajset let je tesno povezana z ikonografskim hamburškim nogometnim moštvom, ki ima navijaške klube po vsem svetu. Predvsem pa je FC St. Pauli znan po svojih protirasističnih in protifašističnih stališčih, ki so na tribunah evropskih štadionov bolj izjema kot pravilo.
Foto: Jure Eržen
Ideja o begunskem nogometnem klubu se je v St. Pauliju, med bordeli in pivnicami, pojavila pred štirimi leti. Tedaj je z Lampeduse, italijanskega otočka, ki je v prvih letih 21. stoletja postal metafora begunske tragedije, v Hamburg prispelo tristo večinoma afriških beguncev. Mestne oblasti so jih najprej oskrbele, a kaj hitro so bili prepuščeni samim sebi in – ulici. Del beguncev, ki je iz Severne Afrike prek smrtonosnega Sredozemlja prispel na bogati sever Nemčije, je pod svoje okrilje vzela lokalna cerkev. Za preostale so začeli skrbeti angažirani prebivalci tradicionalno levičarske in človekoljubne četrti ob reki Elbi. Na skupnih druženjih so aktivisti in begunci odigrali nekaj nogometnih tekem in rodila se je globalna begunska ekipa.
Z ulic na štadione
To je bilo še v času, ko sta tako Evropa kot Nemčija begunsko vprašanje razumeli kot nekaj »eksotičnega«, skoraj izoliranega. Tako imenovana balkanska begunska pot, nemško odprtje meja, tisoči beguncev in migrantov na zunanjih in notranjih mejah Evropske unije, množično umiranje ljudi v Sredozemlju, kaos v Grčiji, evropsko-turški dogovor na bazarju človeških življenj, radikalizacija varnostnega diskurza, gradnja zidov, spreminjanje zakonodaje in razmah skrajne desnice so bili za poljubne opazovalce tedaj še popolnoma nepredstavljivi.
»Ljudi smo hoteli umakniti z ulic. Aktivisti smo se povezali. Začeli smo organizirati piknike, srečanja, učenje nemškega jezika, različne delavnice. Hkrati smo begunce tudi varovali – ker jih je bila večina brez urejenih dokumentov, jim je grozila deportacija. Postavili smo se zanje v okviru našega slogana – ni rase, ni spola, ni razreda. Na teh temeljih je zrasel tudi FC Lampedusa,« je pravila Nico, ki najbolj od vsega verjame v pogovor. Travmatiziranim ljudem je treba dati čas in celega sebe, drugače ne gre. Ključna sta izobrazba in vključevanje. »Nisem učiteljica, nisem socialna pedagoginja. A rada bi nekaj spremenila. V zadnjem letu se je ozračje v Nemčiji spremenilo. Za begunce je težje. Navdušenje je – skupaj s 'pomagači' – izginilo. Naša naloga je zato še toliko težja. To velja tudi za tradicionalno odprti Hamburg,« je povedala glavna trenerka FC Lampedusa St. Pauli, kjer lahko nogomet igra, kdor hoče. Ne glede na znanje ali talent. Toda grobosti in žaljenja v begunskem moštvu ne prenašajo – dva razborita nogometaša sta se morala posloviti.
Ženski občutek
* * *
»Podaj, podaj, ne samo 'driblat'. Gremo, Rooney, daj že to žogo od sebe!« je eden izmed somalskih nogometašev sredi treninga zaklical proti tehnično podkovanemu in rooneyjevsko čokatemu afganistanskemu mladeniču, ki je za nekaj minut preprosto pozabil podajati. Na igrišču, pokritem z umetno travo, je pod žarometi žuborelo. Po pol ure lahkotnih vaj, ki jih Nico in njena ženska trenerska ekipa sicer uporablja pri treniranju mlajših kategorij, je sledila vadba prostih strelov, nato pa medsebojna tekma. Pol fantov si je nadelo rdeče, pol pa zelene »markirke«. Fantje med petnajstim in štiriindvajsetim letom so bili razigrani, veseli, sproščeni; »osvobojeni« tekmovalnega naboja. To je tudi cilj Nico in njene aktivistično-trenerske ekipe. FC Lampedusa prav zato ne igra v nobeni ligi. Fantje igrajo le na turnirjih in prijateljskih tekmah v Nemčiji in v tujini.
Najbolj jih je očaralo gostovanje v Barceloni, kamor so prišli šele po hudem boju z birokrati, na pomoč jim je priskočil tudi vsemogoči (več kot le) klub iz katalonske prestolnice. V Barceloni jih je novembra lani sprejela tudi županja Ada Colau Ballano in jim podelila posebno humanitarno nagrado. Toda obisk v Barceloni je zaznamovala deportacija enega izmed članov moštva.
* * *
»Bilo je nepozabno. To so bile moje sanje … Vse življenje sem si želel videti štadion Nou Camp, neverjetna izkušnja,« je v klubskih prostorih, kjer se je skupina starejših, dodobra porejenih lokalnih možakarjev s pivom in cigaretami pripravlja na tedensko rekreacijo, povedal osemnajstletni in izjemno sloki Somalec Moto. V Hamburg je napadalec FC Lampedusa prišel pred dobrima dvema letoma. Na poti iz vasice pri Mogadišu do Nemčije je bil osem mesecev. Iz Somalije je – sam – prek Etiopije in Sudana pripotoval v Libijo, tam pa je, čakajoč na ladjo proti Evropi, preživel več mesecev. Skupaj z dvesto sotrpini je po nevarni plovbi med Libijo in Italijo, na kateri je samo lani umrlo več kot 5000 beguncev in migrantov, prispel na Sicilijo. V italijanskih begunskih taboriščih je Moto preživel mesec dni, potem pa nadaljeval pot proti Nemčiji.
»Težko je bilo. Nisem si predstavljal, da se bom lahko kdaj počutil tako varno in svobodno. Sploh pa si nisem predstavljal, da bom še kdaj lahko s prijatelji igral nogomet,« je veselo razlagal mladenič, ki je za begunsko nogometno moštvo slišal od somalskih prijateljev. Moto v Hamburgu skupaj z begunskimi tovariši živi v integracijski hiši. V domači Somaliji je, ne glede na vojne razmere, nogomet igral čisto vsak dan. Kako je nogomet priljubljen v padli državi na afriškem rogu, sva se s fotografom Juretom Erženom večkrat prepričala med poročanjem o krvavi državljanski vojni, ki je nekdanjo italijansko kolonijo skupaj z grozljivimi posledicami podnebnih sprememb spremenila v zmes ruševine in puščavskega peska.
Sveta igra, igra sveta
Trening FC Lampedusa St. Pauli, ki poteka vsak četrtek zvečer, med tednom pa večina fantov igra tudi pri drugih klubih, je bil od daleč videti kot trening vsakega malo boljšega amaterskega moštva. Od blizu je bilo vse skupaj precej drugače. Brez prekrškov. Brez kletvic. Brez vpitja. Brez ostre hierarhije. Brez jasno določenih vlog. Brez samim sebi namenjenim avtoritarnim trenerskim vložkom. Skoraj brez kontaktov.
Jogo bonito, lepa igra. Sveta igra, igra sveta.
»Zaradi agresivnosti in mačizma nikoli nisem želela igrati nogometa z moškimi. Moški nogomet je absolutno preveč tekmovalen. Nogomet je lepa igra, ponuja veliko socialno-pedagoških možnosti in aktivnosti. Mi jih izkoriščamo,« je med zares le blagim usmerjanjem svojih varovancev dejala Nico in nas opomnila, da je v Nemčiji ženskam šele od leta 1974 dovoljeno igrati nogomet. Nico ne skriva, da je na misiji. Emancipacijski, humanistični, aktivistični, družbeni, človeški in tudi – politični. Kot nogometašica ve, da je nogomet eden redkih univerzalnih jezikov. Lahko ga govoriš lepo, lahko le klatiš latovščino, a razumemo ga vsi.
Zato je lahko nogomet tudi zelo politična igra.
* * *
Foto: Jure Eržen
Žoga je hitro tekla. Lucidne podaje so prekinjali neskončni dribling in sem ter tja kak strel iz absolutno nemogočega položaja. Obrambnim nalogam se nihče izmed dvajsetih nogometašev – razen prav posebej razposajenega bolgarskega vratarja – ni kaj dosti posvečal. Na nasprotni strani igrišča, kjer so se med seboj bojevali rekreativci, je od udarcev in folklornega nogometnega zmerjanja glasno pokalo. Dva pristopa.
»Ne, nogometa nikoli prej nisem igral organizirano. Naučil sem se ga na ulici, tako kot tudi vse drugo,« se je tik pred začetkom treninga med pomerjanjem novih majic zarežal 24-letni Said, ta večer najstarejši nogometaš na igrišču. Najstarejši, a daleč najbolj motoričen. Med prekinitvami igre je v slogu nigerijskega nogometaša Obafemija Martensa izvajal serije vzvratnih salt, med treningom in po njem pa serijsko kadil. Said je v Nemčijo s severa Afganistana prišel že leta 2011. S petnajstletnim Denisom, kosovskim Albancem, ki je v Nemčijo skupaj z družino prišel pred dvema letoma, sta kar med medsebojno tekmo izmenjavala navidezne udarce in brce tajskega boksa, a mimo njiju ni šla niti ena žoga.
»Tu je vse drugače. Lepo, mirno, vsi so prijazni. Zelo rad prihajam sem. Igramo drugačen nogomet, to je čisto veselje,« je po treningu, ko so fantje počasi prihajali iz klubske slačilnice, dejal mali in izjemno živahni Denis iz kosovskega Uroševca. Nemške oblasti njegove prošnje za azil niso odobrile.
