Tiskane izdaje
Je eden najbolj znanih turških novinarjev. Delal je na televiziji in v časopisih. Napisal je več kot dvajset knjig in posnel vrsto dokumentarnih filmov. Nazadnje, pred obsodbo, je bil glavni urednik najstarejšega vseturškega dnevnika Cumhuriyet, ki je zdaj pod neverjetnim pritiskom oblasti, saj je predsednik Erdoğan zaprl tako rekoč ves uredniški odbor. Can Dündar, sicer doktor znanosti, živi v izgnanstvu v Nemčiji.
»Po zdajšnji turški zakonodaji sem pravzaprav terorist!« z dobršno mero grenkobe pove v evropskem parlamentu v Strasbourgu, kamor je bil decembra povabljen kot eden od treh kandidatov za nagrado Saharova. Z novinarstvom se ukvarja že več kot 35 let. Preživel je tri vojaške udare. Prav zato delo v turškem novinarstvu nikoli ni bilo posebej rožnato. Bila je cenzura, toda tako peklensko, kakor je zdaj, ni bilo še nikoli, pravi Can Dündar.
Predsednik Recep Tayyip Erdoğan je namreč storil to, česar generali pred njim niso mogli. Svojim bogatim prijateljem iz poslovnega sveta je namreč ukazal, naj kupijo medijske hiše. Vplivni turški poslovneži, v glavnem iz gradbeništva, tako zdaj obvladujejo več kot 60 odstotkov medijskega trga. Opozicijski časopisi in televizije imajo samo še kakšnih pet do deset odstotkov trga in so kajpak pod strahotnim pritiskom. Neposrednim in posrednim. Oglasov ne dobijo več, saj so podjetja, ki oglašujejo v njih, v hipu kaznovana, če se odločijo za ta neprevidni korak.
Takšnega pritiska na medije v Turčiji ni bilo vse od vojaškega udara leta 1980, pravi Can Dündar. V zaporih je zdaj okrog 140 novinarjev. Zaprtih je več kot sto medijskih hiš. Najmanj 2000 novinarjev je ostalo brez dela. Najuglednejši novinarji si na sodiščih malodane vsak dan podajajo kljuke. Predsednik Erdoğan toži vsakogar, za katerega meni, da ga je užalil. Takšnih primerov je že skoraj tri tisoč. Vsako kritiko namreč v hipu razglasi za žalitev, tako da je ta hip zagotovo najbolj »užaljen« predsednik sveta, pravi Dündar. Režim se še posebej grdo znaša nad kurdskimi novinarji; ti gnijejo v zaporih na jugovzhodu države, kjer živi večina kurdskega prebivalstva. Mnoge med njimi tudi mučijo. Mučenje, ki je bilo po letu 1980 strogo prepovedano, se znova vrača v krvavo orodjarno tajnih služb. In v Turčiji znova govorijo o uvedbi smrtne kazni, ki je bila tudi po zaslugi Sveta Evrope odpravljena leta 2002.
Can Dündar, ki je jeseni dopolnil 55 let, je v svoji uspešni novinarski karieri delal v številnih uglednih turških televizijskih hišah in časopisih. Posnel je vrsto zelo gledanih dokumentarnih filmov, med njimi tudi filma o ustanovitelju sodobne Turčije Kemalu Atatürku in znanem literatu Nazimu Hikmetu. V času velikih protestov v istanbulskem parku Gezi poleti 2013 je delal kot kolumnist v dnevniku Milliyet. Toda zaradi »preostrih mnenj« ga je lastnik nekega dne poklical k sebi in mu povedal, da v časniku noče videti komentarjev, ki so tako agresivni do vlade, saj ta takšnega pisanja ne bo tolerirala v nedogled. In bo prej ali slej vrnila udarec.
Zato se je odločil za selitev v levosredinski Cumhuriyet, ki je začel izhajati že v Atatürkovih časih. Februarja 2015 je postal glavni urednik. Mesec pred tem, bilo je po pokolu v pariškem Charlieju Hebdoju, je časnik v znak solidarnosti s pobitimi francoskimi kolegi ponatisnil Charliejeve karikature preroka Mohameda, kar je povzročilo hudo kri v dobršnem delu Turčije. Izvode Cumhuriyeta, ki jih policiji ni uspelo zapleniti, so verski gorečneži besno zažigali po vsem Istanbulu in hkrati žolčno grozili novinarjem.
Nekaj mesecev kasneje, bilo je maja 2015, so se začele nove težave. Cumhuriyet je namreč objavil ekskluzivno zgodbo o tem, kako Turčija na skrivaj pošilja orožje sirskim upornikom. Zgodba je bila opremljena s fotografijami in tudi z videoposnetkom tega velikega odkritja na turško-sirski meji. Vlada je ves čas govorila, da v Sirijo pošilja zgolj humanitarno pomoč, s tem razkritjem pa se je izkazalo, da v bistvu nenehno laže. Tudi zato so se v časniku odločili za res udarno (s)poročilo: Tu je zdaj orožje, za katero oblast trdi, da ne obstaja … Erdoğan je kajpak ponorel. Časopis in njegovega glavnega urednika je obtožil veleizdaje, blatenja mednarodnega ugleda Turčije in vohunjenja. Za Cana Dündarja je zato zahteval dvojno dosmrtno ječo.
Oblasti so ga – skupaj z Erdemom Gülom, šefom dopisništva v Ankari – aretirale novembra istega leta. V ječi sta presedela 92 dni, do februarja lanskega leta, ko ju je ustavno sodišče osvobodilo iz zapora, tako da sta na svobodi čakala na sodni proces. To je Erdoğana znova silovito razjarilo. Javno je izjavil, da sklepa ustavnega sodišča, ki se je s to potezo neprikrito postavilo na stran svobode tiska, ne bo spoštoval … Maja lani je sodišče v Istanbulu Dündarja obsodilo na pet let in deset mesecev zapora, Erdem Gül pa je dobil pet let ječe. Oba sta se kajpak pritožila, toda ker se je julija potem zgodil poskus državnega udara, sodišče za zdaj (še) ni našlo časa zanju.
Can Dündar je za poskus prevrata zvedel v Španiji, kjer je na dopustu pisal novo knjigo. Ker so že dva dni po udaru po Turčiji začeli krožiti seznami ljudi, ki jih je treba pri priči aretirati, mu je odvetnik svetoval, naj se raje ne vrača v domovino. Dündar je od takrat izgnanec. »Leto 2016 je bilo v resnici najhujše v mojem življenju. Dočakal sem ga v ječi, končal pa kot izgnanec. Če bi se vrnil domov, bi bilo tako, kakor da bi sam hotel položiti glavo pod giljotino. Zato ostajam v tujini. Domov se nameravam vrniti šele, ko bo konec izrednih razmer in zdajšnjega kaosa. Kdaj bo to, ne ve seveda nihče,« pravi Can Dündar, ki zdaj živi v Nemčiji. A točnega kraja iz varnostnih razlogov za javnost raje ne navaja. Roka turških varnostnih služb je namreč zelo dolga in režim v Ankari je že lani za njim razpisal tiralico.
Can Dündar. Foto: Branko Soban
Že nekaj časa živite v Nemčiji. Kje pa je vaš kolega in sojetnik Erdem Gül?
Ankari, kjer opravlja svoje prejšnje delo, kot naš dopisnik iz prestolnice. Erdem je pogumen novinar.
Ali Cumhuriyet sploh še obstaja? Ali časopisu dovolijo delati?
Položaj res ni rožnat. Aretirali so namreč kar deset članov uredniškega odbora. In zapirajo kajpak tudi novinarje, ne le urednike. Zaradi afere s karikaturami sta v zaporu denimo Hikmet Cetinkaya in Ceyda Karan. V časopis so medtem seveda prišli novi uredniki, prevzeli so posle in delajo naprej. Toda pritiski so v resnici strahotni.
Turčija postaja največji zapor za novinarje v svetu. Položaj je zdaj slabši celo kot v Rusiji ali na Kitajskem?
V Turčiji je bilo doslej veliko pisateljev in novinarjev, ki so krvavo plačali svojo zvestobo resnici. Toda še nikoli v zgodovini se ni v zaporih znašlo toliko novinarjev, kot jih sedi zdaj. In doslej v Turčiji še ni bilo voditelja, ki bi dejal, da je pisana beseda lahko nevarnejša od bombe. Zdajšnja oblast pa počne prav to. Zato je v zaporih zdaj toliko novinarjev. Vsaka kritika je za Erdoğana že napad nanj. Toda novinarji in pisatelji niso v zaporih zgolj zaradi svojega kritičnega pisanja. Oblast želi s tem utišati vse kritične glasove. In jih zlomiti. Vsa država se je zdaj znašla v nekakšnem mračnem oblaku strahu.
V Turčiji zdaj tako rekoč ni več neodvisnih medijev. Problem je, da so malodane vse pokupili osebni prijatelji predsednika Erdoğana.
Erdoğan je poslovneže, ki so mu blizu, preprosto prisilil, da so kupili časopisne in televizijske hiše. Zdaj jih zlorablja za obrambo svoje politike in za napade na politične nasprotnike. Zato je svoboda tiska zdaj pod dvojnim udarom: z ene strani po njej udriha Erdoğan, z druge pa svet biznisa.
Kaj se pravzaprav dogaja v Turčiji? Gre v resnici za največji lov na čarovnice doslej, kot ste izjavili pred časom?
Nedvomno. Kaj takšnega Turčija še ni doživela. Predsednik Erdoğan je poskus prevrata izkoristil za še več represije. V ječah je na tisoče ljudi. Na cesti so se čez noč znašli javni uslužbenci, učitelji, sodniki, novinarji. In seveda generali. Njegov cilj je zdaj referendum o spremembi ustave, ki naj bi postala v bistvu njegova ustava. Hoče nova pooblastila in popolno centralizacijo oblasti. Erdoğan želi postati nekakšen nov turški sultan. In dokler ta cilj ne bo uresničen, bo izredno stanje zlorabljal za pritisk na javnost in na medije. Na referendum hoče s popolnoma očiščeno Turčijo, zgolj s svojimi lojalisti in brez kritikov.
Teh tako rekoč ni več. Niti v parlamentu?
Edina prava opozicija v parlamentu je samo še prokurdska Ljudska demokratična stranka HDP, ki je tretja najmočnejša stranka v državi. A je v resnici brez prave moči. Njena voditelja sta namreč v zaporu. Za zapahi je tudi enajst poslancev. Nedolgo tega so aretirali še dva. Zapori so polni njihovih aktivistov in tudi (izvoljenih) županov na jugovzhodu države, ki so jih v ječe pometali še pred udarom.
Turška politika že od nekdaj deluje kot nekakšno nihalo, ki neprestano niha med mošejami in vojašnicami. Kje je zdaj?
V mošejah, vojašnice so pogorele. Erdoğan jih je požgal. Armada seveda mora iz politike. Tukaj ima Erdoğan prav. Toda problem je, da je zdaj iz Turčije naredil policijsko državo. In država je na ta način spet tam, kjer je že bila. Kakšna pa je razlika med vojaško in policijsko oblastjo? Tega nihala preprosto ni mogoče ustaviti. Ko se preveč približa mošejam, ga hoče vojska spraviti nazaj v vojašnice. Ko postane pritisk iz vojašnic premočan, začne znova rasti vpliv mošej. Turška inteligenca, stisnjena med ta dva ekstrema, pa vedno potegne krajši konec.
Kako torej pobegniti pred tem strašnim nihalom?
Težko. Težava je v tem, da je bila vojska od nekdaj edini pravi varuh sekularizma v državi. In to v državi, kjer civilna družba še ni dozorela, kjer so opozicijske stranke izjemno šibke, kjer so mediji nenehno pod pritiskom cenzure in kjer so univerze praktično nevtralizirane. V takšnih razmerah vojska v resnici (nemoteno) ostaja edini varuh sekularizma. Toda težava je, da ko vojska povzdigne glas, ne udari le po demokraciji, ampak s tem v bistvu močno okrepi tudi radikalni islam. In tako se vse znova zavrti v začaranem krogu. Izvrstna ilustracija tovrstnega stanja je bil pogreb enega od ubitih protestnikov proti vojaškemu udaru, ki se ga je udeležil tudi predsednik države. In kaj je tam govoril imam? Alaha je prosil, naj nas obvaruje pred zlom, še zlasti pred tistim, ki prihaja iz učenih in izobraženih glav …
Se je vojski julija lani torej znova zahotelo oblasti?
V Turčiji sem doživel vse zadnje tri vojaške udare. Toda ta je bil v resnici najbolj nenavaden. Sprva sploh nismo natanko razumeli, kaj se dogaja.
Zanimivo je, da je vojska tedaj zaprla poti v Evropo, odprta pa je pustila vsa vrata, ki peljejo v Azijo.
To je neke vrste odraz stanja v državi. Vrata v Evropo je Turčiji pred tem zaloputnila že Evropska unija. Zato je Erdoğan začel na široko odpirati poti v Rusijo in Azijo.
Je Evropska unija ravnala napak?
Zagotovo. Sodobna Turčija je bila zgrajena po evropskem modelu. Vsi so hoteli v Evropo. Zdaj pa ta zamrznitev pogajanj. Zakaj nihče ne govori o zamrznitvi turškega članstva v Natu? Ker hočejo, da turška vojska varuje evropske meje pred begunci. Zakaj nihče ne razmišlja o zamrznitvi trgovine s Turčijo, tudi ko gre za trgovino z orožjem? Ker so tu v igri finančni interesi. Evropsko unijo je v bistvu zanimala samo ena stvar: kako z denarjem ustaviti begunski val proti njenim mejam. Toda to je nadvse umazana trgovina, ki si je Evropa ne bi smela dovoliti, saj vendar temelji na človekovih pravicah, spoštovanju drugačnih … Evropa bi morala sprejeti te ljudi, ne pa Turčija.
Tudi sicer je ta umazani posel na zelo trhlih nogah?
Ta posel bi morali preprosto preklicati. Bistvo problema je Sirija. Rešiti je treba sirsko krizo in potem tudi beguncev ne bo več. Turčija seveda izsiljuje Evropsko unijo. Ne nazadnje noče spremeniti protiteroristične zakonodaje, po kateri sem jaz – tako kot mnogi drugi turški novinarji – pravzaprav terorist. Toda če bo Erdoğan zaradi nesoglasij z Brusljem beguncem odprl mejo proti Evropi, se bojim, da Evropska unija nima plana B, kaj storiti z njimi.
Omenili ste Sirijo. Zaradi vojne v turški soseščini in vašega pisanja o tej krizi ste tudi vi postali neke vrste begunec.
Kot novinar sem počel samo to, kar pravzaprav moram početi. Naš časopis je razkril umazano trgovino z orožjem, zaradi česar je Erdoğan v resnici povsem znorel. Toda vsi novinarji smo odgovorni izključno bralcem in ne morda vladi ali lastnikom. In prav smo imeli seveda mi. Erdoğan, ki je sprva grozil, da bodo odletele glave vsem, ki so bili vpleteni v razkrivanje zgodbe, je nazadnje moral priznati, da smo imeli prav. Orožje je v resnici šlo čez mejo. K turkmenskim upornikom, ki se borijo proti režimu Bašarja el Asada, kot je kasneje izjavil Erdoğan. Zato sem na sodišču dejal, da to ni nobena državna skrivnost, kot je trdil predsednik, ampak očitno samo njegova skrivnost. Ali pa skrivnost tajne službe MIT, ki je na njegov ukaz vozila orožje v Sirijo.
Toda prav ta vaša zgodba je razkrila, da tudi v tajnih službah ni prave enotnosti in skupne politike. Na meji, kjer so odkrili tovornjak z orožjem, je malodane izbruhnil spopad med obmejnimi enotami in specialci, ki so spremljali vozilo.
Na dlani je, da je za to trgovino vedel le ozek krog ljudi z Erdoğanom na čelu. Zato je na meji ob odkritju orožja, skritem pod medicinsko opremo, v resnici skorajda prišlo do obračuna. Toda ko je prišel klic iz Ankare, so se duhovi pomirili in tovornjak je krenil čez mejo v Sirijo. Tekma med tajnimi službami je očitna, kar kaže, da v državni mašineriji vendarle vlada kaos. Toda namesto da bi režim naredil red in kaznoval tiste, ki se ukvarjajo z nezakonito trgovino, se raje spravlja na nas, novinarje, ki pišemo o tovrstnih prepovedanih temah.
Zaradi te zgodbe ste morali pred sodišče. Tam so potem celo streljali na vas?
Takrat sem dejal, da sta se v istem dnevu nad menoj v bistvu zgodila dva poskusa umora. Najprej fizični poskus, ko je tik pred izrekom sodbe pred sodiščem nekdo streljal name. Na srečo me atentator ni zadel. Tudi žene ne. Lažje ranjen je bil le poročevalec televizijske hiše NTV Yağız Şenkal. Kljub dogodku je sodišče mirno nadaljevalo delo, kakor da se ni nič zgodilo. In me umorilo še enkrat: s kaznijo petih let in desetih mesecev zapora. Samo zato, ker sem kot urednik Cumhuriyeta opravljal svoje poslanstvo in izpolnjeval dolžnost do bralcev. Takšna je danes cena biti novinar v Turčiji.
Ali še imate turški potni list?
Ne, so mi ga razveljavili.
Zaplenili so ga tudi vaši ženi Dilek, ko je hotela iz Istanbula poleteti k vam v Nemčijo?
Tako ravnajo mafijske združbe, ki sporočajo: »Imamo tvojo ženo. Stori, kar ti ukažemo, sicer bo izginila …« Nikoli si nisem mislil, da se lahko v Turčiji zgodi kaj takšnega. Zdaj ne more iz države. A na srečo lahko vsak dan govoriva po telefonu. Toda to se ne dogaja samo nama. Taščo enega od domnevnih udeležencev udara so denimo kar na invalidskem vozičku odpeljali v zapor. Očeta še enega tovrstnega osumljenca so aretirali po molitvi v mošeji. Veliko ljudi je ostalo brez potnih listov. Na stotine družin je zdaj ločenih brez vsake obrazložitve ali sodnega procesa.
Kako vidite prihodnost Turčije?
Turčija seveda (še) ni Erdoğanistan. Predsednik Erdoğan ne predstavlja cele Turčije. Na srečo obstaja tudi druga Turčija, ki hoče v Evropo, ki hoče svobodo in človekove pravice. Ta Turčija zdaj hudo trpi. Je pod pritiskom, grožnjami, nadzorom. Ta pritisk se bo gotovo še stopnjeval, ne more pa trajati v nedogled. Zato sem kljub nezavidljivemu položaju, v katerem sem se znašel jaz in moja država, vendarle optimist. Turčija ne bo molčala. Upor v parku Gezi je dokazal, da se represija na dolgi rok ne more obnesti.
