Ukiniti!

Stanje se zdi dovolj nevzdržno in prignano do dovoljšnjega absurda, da je tudi tak razmislek prav enako relevanten kot vse ostalo, če z »relevanten« mislimo »popolnoma in absolutno nor«. Morda bi veljalo popustiti pod pritiskom tega, kar nam narekuje ulica. Morda bi si veljalo priznati, da, oprostite, kar kurc gleda kulturo.

Vlada je iskala in očitno našla bodočega ministra za kulturo. Do potrditve v državnem zboru zgolj tekoče posle opravlja minister, sicer pristojen za drug resor.

Da je bivša ministrica za kulturo s funkcije odstopila, je očitni vljudni formalizem; v praksi je bila, z izgubo šefovega zaupanja, odstopljena, pri čemer se osebno nagibam k tisti polovici mnenj, ki jemlje sodu izbijajoči vzrok za manj bistven od samega dejstva odstopa oziroma odstavitve. Pozicijo je zasedla popolnoma brez kompetenc in rezultati njenega ministrovanja so porazni. Sektor v tako resni krizi verjetno ni bil od osamosvojitve, finančno je podhranjen bolj kot kadarkoli. Odnos do kulture in umetnosti v splošni javnosti je, če naj se izrazimo skrajno milo, do bola ignorantski.

Hudič je v (dveh) detajlih

A grozljivo dejstvo je, da se odstop ni zgodil zavoljo rudnika. To je formalna fasada. Zgodil se je, ker bivša ministrica očitno slabo pozna moške značaje. Bizarno – kanček napak je, kaže, ocenila drobna detajla, namreč neko dejstvo značaja Karla Erjavca, ki je v prostem času njen strankarski šef, ministrica namreč pripada kvoti stranke Desus, in neko dejstvo značaja Mira Cerarja, ki je premier in nosi spričo tega največjo odgovornost za to, da se je dotična oseba sploh mogla znajti na položaju slovenskega ministra ali ministrice za kulturo.

Prvi detajl, pri katerem se je uštela, je značajska lastnost: Karl Erjavec ima raje sebe kot bivšo ministrico – in sicer tako v zasebnem kot v političnem smislu. Erjavec ima sebe najraje. (Ta aksiom bi si veljalo zapisati za uho tudi za splošno rabo, marsikaj se z njim pojasni.)

Do rudnika ni bilo absolutno nobene možnosti, da bi ministrico premier odstavil, in sicer ne glede na vse vsebinske razloge, na katere smo »deležniki« neutrudno, argumentirano opozarjali skozi dolge mesece bedne agonije, vse je bilo bob ob steno, celo gladovna stavka – formalistična medstrankarska matematika je pač pomembnejši argument od še tako vsebinskih ugovorov, mar ne, in ministrica je vsakič ostala v sedlu trdno kot svetovni prvak v jezdenju plemenskih bikov. Dokler ni jasno povedala in z dejanji nakazala, da namerava zignorirati vladni sklep glede idrijskega rudnika. Tedaj je bilo heca hitro konec, Erjavec je namreč v politiki dovolj dolgo, da ve, da kot njen strankarski šef nosi formalno odgovornost za tovrstno poniglavost in jo bo dobil servirano ob prvi priliki ter da bo to nespoštovanje vladne uredbe pripisano na njegov račun. Potencialno bi nato v določenih okoliščinah moglo ogroziti njegov lastni položaj. Kot bi, če si želimo predstavljati bolj plastično, iz omare padel, denimo, kak pralni stroj. Kristalno jasno je, da si Erjavec ne bo dovolil biti izpostavljen kot tako lahka tarča. Tu se je bivša ministrica uštela prvič. Drugič se je uštela, ko ni razumela moške samovšečnosti.

Feminizem in lobizem

No, od tod je šlo pa samo navzdol. V stampedu, ki je sledil, se je še enkrat več pokazalo, da tu ne gre za nikakršne plemenite namene, za dobro ljudstva oziroma tako ljubih »deležnikov«, marveč zgolj za ohranjanje lastne kože, če s kožo mislimo pozicijo. Ko kvazifeministična pasja bombica ni povzročila želenega poka, saj je šel ves morebitni pretekli trud dotične žene v smeri boja za enakopravnost spolov in pravice »drugega« spola še kar neopazno (v izogib besedi »nevidno«) mimo, se je oprijela zadnje slamice in ob odhodu vsaj glasno tresknila z vrati, po možnosti upajoč, premieru vsaj priškrniti kak prst, a mož se je že prej mirno obrnil na petah in sobo zapustil pri drugih vratih. Težava je, ker je verjetno kaj od tega, kar je imela povedati, relevantno in drži, a ne z načinom (drobna opomba: kdor javno rožlja s škandalističnim arzenalom tipa, denimo, »vpliv lobijev«, naj ima res dobre argumente, ki naj jih izvoli izpostaviti, ko je o njih neposredno povprašan, denimo v Odmevih – sicer naj raje molči, ker izpade neresen) ne s podtalnim izsiljevanjem lastnega pozicioniranja na mesto žrtve ji več od hipne pozornosti in nekaj simpatij res najbolj kroničnih odjemalcev Bilobila ni uspelo vzbuditi.

Nemogoče je mogoče

Problem, s katerim se ta čas ubadamo, pa je mnogo bolj pereč in veliko resnejši. Če namreč pogledamo odnos večinskega dela državljank in državljanov do slovenske kulture na eni strani ter odnos vlade in premiera do iste materije na drugi, nam postane res skrajno boleče očitno, da je popolnoma irelevantno, kdo naslednji zasede izpraznjeno mesto ministra za kulturo. Tej vladi in temu premieru je uspelo nemogoče: verjeli smo, da s kulturo v Sloveniji v formalnem smislu ni mogoče ravnati slabše kot takrat, ko je vlada pod vodstvom predsednika SDS ukinila samostojno ministrstvo. Pod aktualno vlado se, zavoljo izbire metode nonšalantne ignorance, dogaja podobno popolno razvrednotenje resorja in vseh, ki v njem delujemo, le da je tu učinek, če je to sploh možno, spričo volilnih obljub in kvazietične drže, na podlagi katerih se je vladajoča stranka povzpela na oblast, še toliko strašnejši. Zdi se, da nas večina enostavno ne more verjeti, da je kaj takega v tej konstelaciji dejansko mogoče. Ob čemer se človeku sitno vsiljuje prastari slogan celjske Kovinotehne, sploh ob zavoljo skrbi za lastno zdravje še tako površnem prebiranju komentarjev državljank in državljanov pod medijskimi prispevki na temo kulture. Nikakor ne gre generalizirati, skrajno skrb pa vzbuja prevladujoči sovražni diskurz, ki mu očitno ne nese niti do svojega nosu in ne zmore pa ne zmore razumeti, če povzamemo, zakwa sploh rabmo to jebeno kulturo. Namesto da bi vlada vložila ves trud v to, da izobrazi lastno populacijo ter ji, najprej s šnelkurzi, ker stanje je akutno, nato pa kar sistemsko, v obveznem osnovnošolskem izobraževanju, razkrije ta silni misterij nujnosti kulture za zasebni, pak i vobči blagor v neki civilizirani sredini, denimo v državi, sama samo nekoliko bebavo pogleduje okoli sebe v nadležni skrbi, kje bo našla naslednjega človeka v vrsti, ki naj zasede to nebodigatreba mesto. Ob čemer se človeku sitno vsiljuje naslov enega bolj znanih Musilovih romanov.

Ne potrebujete = ne obstaja

Morda pa res ni treba. Morda bi se veljalo usesti, vzeti glavo v roke in se ozreti okoli sebe. Stanje se zdi dovolj nevzdržno in prignano do dovoljšnjega absurda, da je tudi tak razmislek prav enako relevanten kot vse ostalo, če z »relevanten« mislimo »popolnoma in absolutno nor«. Morda bi veljalo popustiti pod pritiskom tega, kar nam narekuje ulica. Morda bi si veljalo priznati, da, oprostite, kar kurc gleda kulturo, in podleči absolutnemu neoliberalističnemu diktatu, katerega edino in edino zveličavno merilo je neposreden profit. Morda pa tu pri nas res je vse relativno. Morda bi dejansko veljalo ukiniti najprej 8. februar kot državni kulturni praznik (s proslavo vred, kakopak, še ena zoprna skrb manj), nato pa tudi ministrstvo za kulturo kot tako. Ne zgolj kot samostojno enoto, marveč vobče in enkrat za vselej. Država, v kateri živimo, se ravna po enem samem merilu: merilu uporabnosti. Ministrstva za kulturo niti državljani niti aktualna vlada ne prepoznavajo kot nekaj uporabnega. Mota se jim pod nogami kot kaka lačna Francka, točno, človeku se sitno vsiljuje, mar ne, in ne vedo, kaj z njim. Zakaj bi se mučili – priznajte si že vendar, priznajte nam, zaprite, požgite, pospravite, postavite tam en nakupovalni center, te fičnike pa prelijte kam drugam, najraje pač kam, kjer vam bodo skovali še za kak mesec odobravanja ljudskih množic, vsega sitih, lačnih vsega. Ukiniti, vam pravim, ne potrebujete – ukiniti.