Tiskane izdaje
Uradno ime Ukrajina so deželi nadeli ruski boljševiki in so z njimi leta 1918 nadomestili večstoletno poimenovanje Malorosija. Ko so na zemljevidu začrtali meje sovjetske Ukrajine, se niso obremenjevali ne z njihovo zgodovinsko utemeljenostjo, ne z etnično sestavo, ne z željami prizadetega prebivalstva. Vse meje med sovjetskimi republikami, ki so jih poimenovali po večinskem narodu v vsaki izmed njih, so šteli zgolj za administrativne in si niso predstavljali, da bo Sovjetska zveza nekoč razpadla. Še pomislili niso, da se bo lahko rusko prebivalstvo znašlo v vlogi podrejene manjšine znotraj neke neruske republike. Zato so avtonomije znotraj zveznih republik veljale le za neruske narode.
Po 23 burnih letih samostojnosti je Ukrajina delno zaradi teh napak boljševikov postala vozlišče štirih ostrih in medsebojno povezanih konfliktov – dveh notranjih ukrajinskih in dveh meddržavnih.
Med Zahodom in veliko Rusijo
Prvi konflikt je prišel na površje novembra 2013, ko so se v ukrajinski prestolnici Kijev začeli množični protesti na osrednjem Trgu samostojnosti (Majdanu). Povod za negodovanje znatnega dela ukrajinske javnosti je podal sam ukrajinski predsednik Viktor Janukovič s tem, da je tik pred zasedanjem vrha Evropske unije v Vilni odpovedal podpis pod že pripravljenim asociacijskim sporazumom z EU. Notranja politična kriza v Ukrajini je izrazila, med drugim, globoka razhajanja ter večletna kolebanja in razpetost ukrajinskih elit med »Zahodom« in veliko sosedo Rusijo. Množični protesti na ulicah in trgih so sicer izvirali iz globokega nezadovoljstva z nesposobnimi in močno korumpiranimi voditelji, z gospodarskim nazadovanjem, z revščino in s politično nestanovitnostjo, ki spremljajo mlado državo vse od razglasitve samostojnosti. Sprva mirne proteste so po spopadih s posebnimi policijskimi enotami začeli spremljati tudi nasilje, vandalizem in vdori v vrsto državnih poslopij.
Kmalu so se nemiri razširili na več drugih mest, predvsem na zahodu Ukrajine, in po treh mesecih pripeljali do odstopa ukrajinske vlade. Te razprtije so pretresale predvsem del prebivalstva države, za katerega je ukrajinščina prvi občevalni jezik. Notranja kriza je dosegla vrelišče med 20. in 22. februarjem letos, ko je med obojestranskim streljanjem v središču Kijeva padlo 88 ljudi. Takoj po podpisu sporazuma s predstavniki vstajnikov je predsednik republike Janukovič naskrivaj pobegnil. Skupaj z njim je v Rusijo zbežala skupina visokih ukrajinskih uradnikov, tesno povezanih z ruskimi varnostnimi službami. Pobegli predsednik je pred ruskimi televizijskimi kamerami izjavil, da je bilo ogroženo njegovo življenje. Svojo odstavitev ter imenovanje začasnih predsednika republike in predsednika vlade je javno označil za neustavna dejanja in za državni prevrat. Nastala praznina na legitimnem državnem vrhu, neredi in občasno nasilje tudi zunaj prestolnice so razgalili notranjo šibkost ukrajinske države ter razklanost in nizko legitimnost njenih pogosto medsebojno sprtih elit.
Notranja politična kriza je potekala pretežno v osrednjem in zahodnem delu dežele. V vzhodni in južni Ukrajini, s Krimom vred, pa ni bilo javnih protestov zoper politiko predsednika Viktorja Janukoviča. Prav glasovi volivcev iz teh pokrajin so ga namreč pripeljali v predsedniško palačo. Do vidne politične razlike je prišlo zaradi zelo drugačnega odnosa večine prebivalstva vzhodne Ukrajine do Zahoda in Evropske unije. Kriza je razgalila kulturno in politično razklanost Ukrajine kot družbe ter neustreznost njene politične ureditve, večinoma podedovane iz sovjetskih časov. Čeprav je Ukrajina večnacionalna država z zelo veliko rusko in več drugih narodnostnih manjšin, ima njen celinski del ustroj centralizirane unitarne države. Politična kriza v osrčju države je tako dala povod in podžgala drugi notranji konflikt, pri katerem je nepodpis asociacijskega sporazuma z EU imel le obrobni pomen.
Dejansko so napetosti med osrednjimi ukrajinskimi oblastmi in predstavniki ruskega in ruskojezičnega prebivalstva na Krimu, v Donecku, Lugansku in drugod na vzhodu in jugu Ukrajine trajale vse od razkroja Sovjetske zveze. Ruska manjšina se ni najbolje počutila in intimno se ni sprijaznila z ločitvijo Ukrajine od Rusije. Osrednja ukrajinska oblast in še posebej ukrajinski nacionalisti so vztrajno zavračali predloge o posebnem statusu pokrajin s pretežno ruskojezičnim prebivalstvom. Izjema je bil le polotok Krim. To pokrajino je rusko cesarstvo vojaško osvojilo in nasilno priključilo sebi pred 230 leti. Po večkratnih surovih pregonih domorodskega tatarskega prebivalstva in drugih neslovanskih manjšin, ki so se nadaljevali tudi pod sovjetsko oblastjo, se je radikalno spremenila etnična in kulturna podoba Krima. Leta 1954 so ga ob kršenju sovjetske ustave, in ne da bi povprašali večinsko rusko prebivalstvo, administrativno premestili iz Ruske federacije v Ukrajino, kjer pa so mu dodelili status avtonomne republike. Rusko in ruskojezično prebivalstvo Ukrajine je zaradi še vedno tesnih vezi z Rusko federacijo bilo v zadnjih dveh desetletjih posebej občutljivo na gospodarsko nazadovanje Ukrajine. Namesto nekoč nekoliko višje življenjske ravni v primerjavi s severno Rusijo so se v tem obdobju plače in pokojnine v Ukrajini znižale do polovice in celo tretjine ustreznih ruskih zneskov. Ukrajinski parlament je po zamenjavi državnega vrha februarja–marca 2014 še bolj razjezil in odtujil rusko in številno ruskojezično prebivalstvo, ko je sprejel zakon, s katerim je odpravil ruščino kot uradni jezik v 12 ukrajinskih pokrajinah. Začasni predsednik Ukrajine ga je sicer razveljavil, zelo škodljivega političnega učinka izglasovanega zakona pa ni mogel odpraviti. To dejanje so spretno uporabili ruski separatisti in ruski državni mediji.
Odcepitvene težnje
Drugi notranji konflikt je izbil na površje, ko so brezvladje in razprtije v Kijevu ponudili priložnost za javno izražanje (tudi pred televizijskimi kamerami) dolgo tlečih odcepitvenih teženj na jugovzhodu Ukrajine, za trganje ukrajinskih zastav in izobešanje ruskih državnih zastav na državnih poslopjih. Oster konflikt se je na Krimu razpletel z okupacijo polotoka s približno 30.000 vojaki Ruske federacije, z vdajo brez odpora približno 22.000 pripadnikov ukrajinske vojske, z močno večinsko referendumsko odločitvijo prebivalstva o samostojnosti, z odcepitvijo od Ukrajine skoraj brez človeških žrtev in z vključitvijo Krimske republike in mesta Sevastopol kot zveznih enot v Rusko federacijo.
Drugače od Krima pa se je pred razglasitvijo samostojne Donecke in Luganske ljudske republike začelo nasilje, sledila pa mu je prava vojna med ruskimi in ruskojezičnimi vstajniki na eni strani ter ukrajinsko vojsko in prostovoljci ukrajinske »Narodne garde« na drugi. V preteklosti so sicer že nekajkrat izbruhnili krvavi oboroženi spopadi med Ukrajinci in rusko oziroma sovjetsko armado, nazadnje v zahodni Ukrajini v letih 1945–1947. Leta 2014 pa so se prvič v zgodovini ruski vstajniki, tokrat kot manjšina na ozemlju Ukrajine, bojevali s številčnejšo in bolje oboroženo ukrajinsko državno vojsko. V tem spopadu bi bili ruski separatisti zagotovo poraženi, če bi bila Ukrajina notranje trdnejša, bolje vodena in manj korumpirana država z bolje poveljevano in motivirano vojsko. Drugi, še pomembnejši razlog za trdoživost vstaje ostaja le delno prikrita podpora Ruske federacije prek dolge in neoznačene meddržavne meje. Odcepitev Krima in vstaja v vzhodni Ukrajini imata več podobnosti s konflikti v zadnjih štirih desetletjih v nekaj večnacionalnih državah: na Cipru, v nekdanjih sovjetskih republikah Moldaviji, Gruziji, Ruski federaciji in Azerbajdžanu, na prostoru nekdanje SFRJ pa na Hrvaškem, v BiH, Srbiji in Makedoniji. Izidi teh konfliktov so bili različni – od porazov secesionistov do njihovih delnih, začasnih ali popolnih uspehov, v odvisnosti predvsem od zunanje podpore.
Ukrajina proti Ruski federaciji
Zaradi vpletenosti Ruske federacije je drugi notranji konflikt v Ukrajini prerasel še v tretji, tokrat meddržavni konflikt med Ukrajino in Rusko federacijo. Napetosti med tema naslednicama Sovjetske zveze so se z občasnimi zaostritvami začele že kmalu po razpadu skupne države. Ruska elita se ni do zdaj nikoli povsem sprijaznila s samostojnostjo nekdanje »Malorosije«. Meddržavne napetosti in razprtije pod površjem so se nanašale na posedovanje sovjetskega jedrskoraketnega orožja na ozemlju Ukrajine, na delitev sovjetske črnomorske flote, na uporabo stare ruske mornariške postojanke Sevastopol in drugih vojaških naprav ter na status ruske vojske na Krimu, na dobavno ceno in tranzit ruskega plina, na delovanje ruskih tajnih služb na ozemlju Ukrajine, na podeljevanje ruskih potnih listov ukrajinskim državljanom itn. Rusko državno vodstvo je tudi močno skrbel morebitni vpliv ukrajinske »oranžne revolucije« na politično sceno v Rusiji, meddržavne odnose pa je najbolj obremenilo sicer omahljivo približevanje Ukrajine Evropski uniji in Natu.
Predsednik Vladimir Putin in drugi visoki ruski predstavniki so večkrat javno in ostro nasprotovali širitvi obeh integracij v neposredno soseščino Rusije in, po njihovih besedah, na ruska »zgodovinska ozemlja«. Še posebej morebitno širitev Nata na Ukrajino je rusko vodstvo obravnavalo kot neposredno grožnjo varnosti Ruske federacije. Zahodni politiki pa niso resno jemali teh ruskih protestov in napovedi protiukrepov. Ponavljali so, da ima vsaka evropska država pravico, da sama odloča o svojem povezovanju z drugimi državami. Rusko državno vodstvo in rusko javnost so povsem neuspešno poskušali prepričati, da širitev Nata ni uperjena zoper njih. Naposled je leta 2008 sodu izbila dno obljuba Nata Ukrajini (in Gruziji), da bosta nekoč sprejeta v zavezništvo. Po besedah vidnega ameriškega strokovnjaka Johna Mersheimerja je ta odločitev izhajala iz »zgrešene strategije« administracije Georgea Busha. V sprejetje te obljube so ZDA, sicer s težavo, prepričale svoje evropske zaveznice v Natu. Že čez nekaj mesecev po tej odločitvi Nata je Putin izrabil pustolovščino gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija in brez večjih težav vojaško in politično kaznoval njegovo državo. Tedaj so bili verjetno izdelani tudi operativni načrti za odcepitev in ponovni prevzem Krima in Sevastopola. Skoraj idealna priložnost za to dolgo pripravljano operacijo se je ponudila februarja 2014 po pobegu predsednika Janukoviča. To priložnost je Moskva zgrabila in v treh tednih učinkovito kaznovala še Ukrajino. Ostrim diplomatskim protestom in obtožbam na račun Ruske federacije sta sledila ustavitev političnega in kulturnega sodelovanja ter drastično zmanjšanje pred tem močnega gospodarskega sodelovanja, predvsem v energetiki in oborožitveni industriji. Nekateri analitiki so tedaj visoko ocenjevali celo nevarnost prave vroče vojne med Ukrajino in Rusijo.
Ameriške in evropske sankcije
Tretji ukrajinsko-ruski konflikt je potegnil za sabo še širši meddržavni spor v zvezi z Ukrajino. Povod za prvi konflikt je bil neposredno povezan s sicer neuspešno politiko »vzhodnega sosedstva« Evropske unije. Njeni visoki uradniki, z visoko predstavnico Catherine Ashton vred, niso pravočasno doumeli, morda še do danes ne, da forsiranje te politike poglablja delitve in ogroža notranjo stanovitnost večnacionalne ukrajinske države. Visoki predstavniki EU so Ukrajini nehote naredili medvedjo uslugo s svojimi zgrešenimi in nespretnimi posegi v notranjo krizo, z enostransko in nekritično podporo tudi zelo vprašljivim »demokratom«, predvsem iz vrst ukrajinskih nacionalistov. Po Putinovih trditvah so se tudi ameriške službe, paradržavne ustanove in fundacije že več let v imenu »širjenja demokracije« aktivno mešale v ukrajinske notranje zadeve in podpirale politične nasprotnike predsednika V. Janukoviča. Obljuba članstva Ukrajine v Natu pa je bila poglavitni razlog, da se je Moskva odločila za okupacijo Krima in njegovo vključitev v Rusko federacijo. Med nemiri v Kijevu je postalo vidno aktivno delovanje visokih predstavnikov ZDA, ki je bilo delno usklajeno s predstavniki EU. To ameriško udejstvovanje pa je bilo ravno tako enostransko, kar je še bolj poglobilo notranjo ukrajinsko krizo.
Uvedba najprej ameriških in nato evropskih ukrepov zoper Rusko federacijo je zaostrila širši meddržavni konflikt, v katerem zoper Rusko federacijo nastopajo ZDA, z različnimi vložki druge članice Nata in države članice Evropske unije. Nobeni zahodni ukrepi pa ne bodo Krima vrnili Ukrajini. Zato so ekonomske sankcije ne samo obojestransko škodljive, ampak tudi nesmiselne. Če je bil in ostaja njihov namen preprečiti množični vdor ruske vojske, zasedbo in priključitev Ruski federaciji še vzhodnega dela celinske Ukrajine, so te sankcije nepotrebne. Ruska vojska bi lahko to že zdavnaj izpeljala, pa tega ni, in prepričan sem, da tudi ne bo – ne glede na ukrepe. Povsem jasno pa je, da Moskva ne bo dovolila vojaškega poraza vstajnikov.
Zmanjševanje napetosti
Za vsaj delno umiritev štirih zgoraj navedenih konfliktov bi bila ključna mirna ureditev notranjega konflikta med ukrajinsko osrednjo oblastjo in rusko govorečo skupnostjo na jugovzhodu države. Prav kmalu tega ni pričakovati. Nekaj pozitivnih premikov pa vendarle vliva vsaj nekaj optimizma. Pod pokroviteljstvom Ovseja je prišlo do srečanj med predstavniki ukrajinske vlade in vstajnikov, kar je pomenilo posredno priznanje slednjih s strani Kijeva. S pogajanji v Minsku so dosegli zmanjšano intenzivnost in ponekod ustavitev oboroženih spopadov, izmenjavo ujetnikov, dogovor o razmiku med oboroženimi enotami dveh vojskujočih se strani ter o humanitarnem koridorju. Septembra 2014 je ukrajinska vrhovna rada (parlament) na predlog predsednika Porošenka sprejela zakon o dodelitvi posebnega statusa Donceki in Luganski provinci. Ukrajinska elita je tako delno dojela, da Ukrajina ne more preživeti v enem kosu s sedanjo ureditvijo. To je bil hvalevreden, a še vedno izrazito nezadosten korak v smeri zahtev vstajnikov. Do tega javnega priznanja pa je prišlo z večletno zamudo in šele po tem, ko je vojna že povzročila več kot tri tisoč registriranih civilnih in še več tisoč neznanih vojaških žrtev, velikansko gospodarsko škodo in čez milijon beguncev, večinoma v Rusko federacijo. In nazadnje so na zadnjem vrhu zavezništva v Walesu iz svojih sklepov umaknili obljubo Ukrajini o članstvu v Natu.
Predsednik Ukrajine Petro Porošenko, žal, še vedno vstajnike imenuje »teroristične organizacije«. Njegov nastop v ZDA je že otežil, povsem nerazumne izjave predsednika ukrajinske vlade Arsenija Jacenjuka pa prav škodujejo pomiritvi v razklani Ukrajini. Vprašanje Krima bo še dolgo ostalo politično kontroverzno in se priključilo seznamu »zamrznjenih« konfliktov v Evropi. Umiritev na jugovzhodu Ukrajine pa bi odprla pot ustavnim reformam v smeri njene federalizacije. Posebno razmerje Ukrajine z Evropsko unijo bi lahko uredili tako, da bi bilo primerno tudi za Turčijo. Po zgledu Finske bi bila za Ukrajino najbolj primerna nevtralna drža ob nadaljevanju sodelovanja s članicami Nata v okviru Partnerstva za mir. Slednje je pred kratkim med 24 ukrepi predlagala skupina vidnih ruskih in ameriških osebnosti, ki so se zbrale v finskem mestecu Bojsto. Z enostransko odpravo gospodarskih in nekaterih drugih ukrepov zoper Rusko federacijo bi lahko Evropska unija konstruktivno prispevala k postopnemu znižanju napetosti v vzhodni Evropi in rahljanju ukrajinskega konfliktnega vozla. Tak razvoj bi bil tudi v našem interesu in bi ga morali politično podpreti.
