Upor je vedno pozitiven. Pomeni spremembo na bolje

Doma je iz dvojezičnega koroškega kraja v Rožu, iz Bilčovsa, kjer ima njena družina znamenito gostilno Pri Miklavžu. Že njen ded po materini strani in njen oče, oba Janka Ogrisa, sta bila pomembna slovenska koroška politika. Prvi je bil poslanec deželnega zbora v Celovcu že v prvi avstrijski republiki, drugi po drugi vojni. Del njene identitete kot koroške Slovenke ostaja, da izhaja iz družine, ki je bila pregnana v času nacizma.

Ana Blatnik izhaja iz avstrijske stvarnosti, ki je seveda drugačna od naše, vendar pa je za Slovence, predvsem Slovenke, izredno pomembna. Je pravzaprav trikrat stigmatizirana. Najprej, ker je ženska – ženskam pa pripada stekleni plafon, ki ga težko prebijejo. Politično se je angažirala in bila uspešna, s požrtvovalnim delom je zasedla vodilno vlogo v stranki SPÖ, v kateri se bori za enake možnosti spolov. Prizadevala si je za politično enakopravnost manjšin in tako postala vodilna v koroških političnih strukturah. Prebila je pregrado, ki jo ženske iz skupnosti manjšin zelo težko – postala je predsednica avstrijskega državnega sveta (1. 7.– 31. 12. 2014), kar je politično 4. mesto v državi. Je tudi podpredsednica Zveze slovenskih organizacij.

Že več kot trideset let je učiteljica v poklicni šoli v Beljaku, kjer poučuje logistiko. Odkar je v zveznem svetu, je razpeta med Dunajem, kjer preživi tri dni na teden, Bilčovsom, kjer je ponavadi ob koncih tedna, in Beljakom, kjer ob ponedeljkih in petkih še vedno poučuje. »Učiteljica sem zelo rada in z vsem srcem. Stik z mladimi je zame zelo pomemben. Z očitki, da je mladina slaba in lena, se ne strinjam. Če jih znaš motivirati, delajo brezkompromisno in z veliko vnemo. Včasih dijakom za domačo nalogo naložim, naj logistično pripravijo moj delovni teden …« se zasmeje, ko v enem zadnjih letošnjih jesenskih dni pripravlja čaj v družinski hiši, ki gleda dol, na Dravo. Doda, da jo v Avstriji poznajo predvsem kot tisto »dvojezično«, a sama se ima za več kot to: »Sem koroška Slovenka, prepričana Korošica, Avstrijka in vesela, da smo v EU.«

Svojo tretjo identiteto je našla v politični ideologiji socialne demokracije ter v reševanju ženske problematike. Gre za temo, glede katere je dolgo naivno mislila, da bo lahko spremenila svet, in hitro spoznala, da je za vsak najmanjši premik treba vložiti veliko dela, kot ženska še malo več. Navaditi se je morala tudi na kompromise, ki niso vedno samo slabi, kot je bil v dolgem političnem delovanju prepričan tudi njen oče Hanzi. Obema je skupno vodilo, da je treba v politiki »govoriti, govoriti, slišati in poslušati«. V nedeljo, 11. oktobra, bo na spominski prireditvi ob 72. obletnici prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču navzoče nagovorila kot slavnostna govornica.

Ko ste julija 2014 postali predsednica avstrijskega zveznega sveta, je bila za vas, kot ste povedali, prva in zelo huda preizkušnja ta, da je na vaša pleča padla organizacija žalnih slovesnosti ob pogrebu vaše drage kolegice Barbare Prammer, takratne predsednice avstrijskega parlamenta.

V ožji družini še nimam prave izkušnje s smrtjo, tako da sem bila tako na čustveni kot organizacijski ravni na to, kar se je zgodilo, popolnoma nepripravljena. Do zadnje črke je bilo treba upoštevati protokol, tudi glede tega, katere rože pridejo v poštev. Zelo sem hvaležna, da so mi pri tem pomagali sodelavke in sodelavci. In potem je prišlo tisto najtežje: govoriti pred ljudmi o svoji prijateljici, ki je umrla tretji dan po tistem, ko sem nastopila funkcijo predsednice zveznega sveta. Nisem bila prepričana, da bom zmogla. Bili sva namreč zelo povezani, nisva se vedno strinjali, ampak to naju je še bolj povezovalo. Vedno nama je nekako uspelo doseči kompromis. Zadnje dni pred smrtjo je cvetela, imela je čudovito kožo in njene oči so izžarevale toliko upanja; nihče ni mogel verjeti, da bo tako nenadoma odšla, čeprav je bila že nekaj časa hudo bolna. Kolegom sem govorila, da ne bom zmogla imeti govora. Ampak vedela sem, da se ne moram izmikati. Tako sem pred 1500 ljudmi govorila o Barbari. Uspelo mi je povedati, kaj in koliko me je povezovalo z njo. In kot so mi rekli, so to poslušalci čutili. To je bil moj začetek. In po takšnem začetku so, kar je razumljivo, pričakovanja visoka. Dokler ni bila na čelo parlamenta imenovana njena naslednica, sem prevzela vse njene naloge in dejavnosti. Mednarodne obiske, šla sem k papežu, nekajkrat v Slovenijo, na Češko, po vsej Evropi … In mi je šlo kar dobro.

Na kaj ste torej v dosedanji politični karieri najbolj ponosni?

Gotovo na to, da v avstrijskem parlamentu že deset let govorim dvojezično. Nikdar ne pripravim samo govora v nemščini, vedno je na voljo tudi povzetek v slovenščini, tako na avstrijskih tleh kot na mojih mednarodnih obiskih. To je simbol Ane Blatnik, da je dvojezična. Povsod, kjer sem se pojavila, so to mojo koroško slovenskost in dvojezičnost razumeli kot bogastvo … Na to sem zelo ponosna. Pred mojimi vrati je dvojezični napis. Biti koroška Slovenka ni (bilo) enostavno. Še zelo dobro se spominjam sedemdesetih let, ko je bil odnos med večino in manjšino napet.

To je danes drugače, saj imamo deželnega glavarja dr. Petra Kaiserja, ki se res zavzema in trudi za pozitivno naravnanost ter dobro sožitje med večino in manjšino.

In uspešen je – kot dokaz – kompromisna rešitev dvojezičnih tabel, integracija slovenske glasbene šole, aktivno sodelovanje v forumu za dialog, dvojezičnosti ne vidi kot oviro, temveč kot bogastvo, sodelovanje med Slovenijo in Koroško se zelo lepo razvija …

Najprej ste bili izvoljeni v deželni zbor, na predzadnjih volitvah pa ste se v soglasju z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem odločili, da greste v zvezni svet.

In pritisk, v pozitivnem smislu, sem doživljala tudi od mojih žensk, socialdemokratk, češ, tam boš lahko kaj spremenila, ker Dunaj le ni Koroška. Rada bi povedala, da ženska v politiki lahko stori veliko, vendar ne sama. Lahko spremeni, ja, ampak ne sama. Potrebuje solidarnost drugih žensk. Pa tudi moških.

Ampak včasih se zdi, kot da je med ženskimi političarkami več konkurence kot solidarnosti, in tu ne mislim samo na različna ideološka prepričanja …

Se strinjam, ampak to je treba preseči … Morali bi se podpirati med seboj, to odpira nova vrata. Velikokrat sem naletela na ovire, zaradi razlogov, ki so, lahko bi rekli, banalni: sem majhna, merim 156 cm. Ko sem prišla v zvezni svet, sem že na začetku povedala, da sem dvojezična in da povsod govorim v obeh jezikih. Da sem dobila privoljenje, pa je bilo potrebnih veliko pogovorov in prepričevanja, da mi ne gre za polarizacijo, temveč da želim narediti slovenščino javno in slišno. Nazadnje sem dobila soglasje prav vseh strank.

Obenem se zavzemam tudi za ženske kvote, ker so samo te porok za večji odstotek žensk na vseh področjih, tako v gospodarstvu kot politiki. Toda predsodkov je še vedno veliko, tudi moji strankarski kolegi so me na začetku gledali in spremljali kar malo posmehljivo. Ampak moje ženske mi dajejo moč in v meni prebujajo in ohranjajo idealizem. Ženske si bomo med seboj vedno povedale, da se je mogoče izkopati iz težav, da vse, kar ne gre prav, ni poraz, ampak lekcija. In ženskam pritičeta vztrajnost in kontinuiteta. Sem za zakonsko opredeljene kvote, ker drugače ne gre. To dokazuje tudi moja stranka, povsod, v programu in statutih, imamo zapisano kvoto 40 odstotkov, vendar v praksi tega ne delamo. V Skandinaviji so ženske prisotne povsod, ker je kvota obvezna. Politika mora sprejeti ukrepe, ki bi ženskam omogočali večje možnosti za kariero in ne samo za tradicionalne ženske poklice. Obenem pa menim, da je v politiki v ospredje treba postaviti skupnost in dialog, šele nato vse drugo.

Kaj pomeni biti predsednica zveznega sveta?

Predvsem je naloga zveznega sveta, da zastopa interese zveznih dežel, zato ga pogosto imenujejo tudi zbornica zveznih dežel. Vsaka zvezna dežela imenuje člane zveznega sveta po deželnozborskih volitvah. Imenuje jih deželni zbor na podlagi proporcionalnega sistema. Skupaj z državnim zborom sprejema zakone, tako da jih potrdi. Zvezni svet sam ne more sprejemati zakonov. Če zvezni svet ne potrdi zakona, ki ga je sprejel državni zbor, sklepa državnega zbora kljub temu ne more preprečiti. V določenih zadevah pa ima pravico veta, nakar ima zadnjo besedo zvezni zbor, ki ga sestavljajo člani državnega zbora in zveznega sveta.

Koliko žensk je med koroškimi župani?

Veliko premalo! Ženske ne samo kot županje, tudi v občinskih svetih in parlamentarnih klopeh enostavno še niso prodrle. Zagovarjam in zahtevam zakonsko kvoto, v Sloveniji jo že imate. Mislim, da je to edina možnost, da bomo našli več žensk v političnih mandatih.

Koliko so ženske v Avstriji sploh zainteresirane za politiko? Tradicija ljudskih strank je, na primer, da ženske v njej zagovarjajo tradicionalno porazdelitev vlog med spoloma. Kako vzpostaviti dialog z opcijo, ki zagovarja, da mora ženska »biti za štedilnikom«?

Pogosto slišimo od šovinističnih moških, a žal tudi od neozaveščenih žensk, da politika ni za ženske in da naj ostanejo doma, za ognjiščem. To bi bil velik korak nazaj v razvoju. Ženske želimo odločati na vseh področjih življenja, o katerih danes odločajo moški: o miru, vojni, oborožitvi, gospodarstvu, politični ekonomiji, zdravstvu, socialnem varstvu, izobraževanju itd. Politika ne more biti domena moških, ampak je pravica in dolžnost vseh. Imamo veliko žensk, zelo dobro izobraženih, ki bi bile zainteresirane delovati v politiki. Statistika kaže, da so ženske bolj izobražene od moških, da dalj časa oz. več študirajo kot moški. Tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji imamo izjemno veliko zaposlenih mater, zato je tako pomembno, da imamo dobro urejeno otroško varstvo, s fleksibilnim delovnim časom, ki ustreza staršem. Obenem bi rada poudarila, da je treba zagotoviti pravičnejšo delitev ustvarjenega pa tudi pravičnejšo delitev dela, plačanega in neplačanega. Da je treba omogočiti »partnersko vzgojo«, ki predvideva delitev gospodinjskega dela doma. Na svojem primeru lahko povem, da mi je bilo pogosto težko. Seje so bile pogosto razpisane za večerne ure, jaz pa sem si tako želela, da bi bila zaradi otroka doma. In tako gotovo razmišlja vsaka mati. Gre za zadeve, ki v 21. stoletju ne bi smele biti več vprašljive, ampak nekaj samoumevnega. Resničnost je na žalost drugačna.

Prej ste rekli, da vam v pisarni velikokrat stečejo solze in se tega ne sramujete več …

Na začetku se mi je to zdelo moj strašanski minus, zdaj ne več. Zjočem se, največkrat od jeze, potem pa grem naprej. Mislim, da je med nami premalo solidarnosti. Te izkušnje imam kot predsednica žensk v svoji stranki pa tudi kot vaščanka Bilčovsa, kjer se še vedno spopadam z, recimo, nerazumevanjem. Starejša generacija mojih sovaščanov misli, da mi je najvažnejša kariera, vse preostalo pa je temu podrejeno. Priznam sicer, da brez podpore moža ne bi šlo, saj imava že odraslo hčer, vendar mi je kljub politiki še vedno ostalo dovolj ženskih opravil. Pred zadnjimi volitvami mi je kolega, ki ga neizmerno cenim, rekel: »Ana, kaj pa misliš, vsak ženski mandat pomeni moški manj!« Groza me je, ko na okrajnih konferencah vidim ženske, kako se tiščijo v kakšni kuhinji in režejo salame in pečejo, češ da je to njihovo edino opravilo. Takrat jih skoraj naženem ven, naj se pokažejo, naj spregovorijo … Če sem zelo odkrita, v politiki sta dve vrsti žensk: takšne in drugačne.

Tako je tudi, ko gre za moške, mar ne?

Je, ampak ko se gre za mandate, se vsi postavijo drug za drugega ali vsi za enega. Pri ženskah bomo to redko doživeli.

Skoraj nisem našla fotografije delovnih teles zveznega sveta ali uradne fotografije, na kateri ne bi objemali moškega kolega oziroma jih vsaj držali prek komolca …

To je moja strategija, moje orožje. Deluje. Atmosfera postane mehkejša. Zelo me moti, če kdo reče, da sloni odgovornost ženske politike samo na ženskah. Nikakor se ne strinjam. To je družbeni dogovor. Za žensko politiko sta odgovorna tako moški kot ženska. Demokracija ne more delovati ne brez žensk ne brez moških.

Kaj so vaše prioritete pri ženski politiki?

Enakopravnost med spoloma, ki se vse do danes še ni razpletla, tako da bi bilo prav, in je še vedno zelo aktualna na vseh ravneh življenja, tako na delovnih mestih kot doma pri gospodinjstvu, vzgoji otrok, razdelitvi dela. Ena od mojih prioritet je tudi prizadevanje za ekonomsko samostojnost žensk in to, da čim več žensk sedi v organih, ki odločajo, deluje v gospodarstvu, zasede politične mandate. Zelo se zavzemam, da bi ob rojstvu uvedli tudi starševski osemtedenski dopust za moške. Spomnim se, ko je bila moja hčerka še dojenček in se je mož z vozičkom sprehajal po Bilčovsu, so vsi govorili: Joj, kakšna copata, on skrbi za otroka, ona se gre političarko. Zato moramo biti vztrajni in idealistični, da se stvari razvijajo naprej, na bolje. Ne bo šlo od danes na jutri, za to so potrebne generacije.

Doma ste bili upornica brez primere.

Ja, in to je bilo za mojega očeta strašansko breme. Vse, kar je naredil, je bilo po mojih takratnih ocenah popolnoma narobe. Toda prav uporništvo je bilo ključno za razvoj moje osebnosti in samozavesti. Oče živi blizu in je star 87 let, in če sem doma, ga vsak dan obiščem, ker je prav on tisti, ki me veliko kritizira, a njegove opombe so zame zelo pomembne. Iz njih se vedno poskušam kaj naučiti, čeprav mi gre velikokrat na živce. Vsak moj stavek analizira in pove, kaj ni bilo v redu. Politika je bila med mojim odraščanjem na dnevnem redu. Vse sem kritizirala, seveda. Brez argumentacij. Potem pa so me počasi doma začeli učiti, če nekaj kritiziram in se oglašam, moram ponuditi alternativo …

Naslov diplomske naloge vaše hčere Verene se glasi: Koliko emocij potrebuje politika.

V politiki so emocije veselje, žalost, veliko solz, trpljenje, idealizem, navdušenje, srčnost, hotenje, uporništvo … Dedek mi je vedno govoril, da je vsak poraz treba obrniti sebi v prid. Vedno je zagovarjal žensko politiko, vedno ko so bile proslave ali materinski dan, me je spodbujal, češ, pojdi, to so pomembne stvari. In govoril mi je tudi o ženskah, ki so bile med vojno doma, njihovi možje pa na fronti, in so pomagale partizanom. Tako kot so bile te ženske samostojne in sposobne; moški tega ne bi zmogli. Kako so si uredile logistiko, da so speljale svoje življenje in življenje otrok naprej … Kljub vsemu. Upor je pozitiven, vedno. Pomeni spremembo, spremembo na bolje. Ko je ded umrl, je zame izginil del nekega sveta. Z njim sem bila zelo povezana. Vedno mi je govoril: Poskusi, to je tvoja pot. Da sem, kjer sem, je predvsem njegova zasluga.

Jutri boste slavnostna govornica na prireditvi, ki obuja spomin na prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze, na katerem so se ženske sredi druge svetovne vojne postavile za svojo enakopravnost in volilno pravico. O čem boste spregovorili?

O pomenu in važnosti spominjanja na te ženske, ki so ustvarile podstat, na kateri zdaj mi in vi, ženske generacije, ki so sledile, delujemo. Poudarila bom, da je treba pogledati resnici v oči – enakopravnost med spoloma še ni dosežena.