Tiskane izdaje
Rešilec je pripeljal sorodnico na ljubljansko urgenco. Dvaindevetdesetletna gospa je imela težave s srčnim spodbujevalnikom in zdravniki niso upali tvegati zapleta. Zaradi stresa, neznanega okolja in demence je niso mogli pustiti v običajni čakalnici, ampak so jo po triažnem pregledu prestavili v poseben nadzorovan prostor. Sprejeli so jo ob štirih popoldne in kmalu po sprejemu sem se ji pridružil v sobi.
Čeprav bi se lahko preselila v čakalnico, sva raje ostala v nadzorovani sobi, saj sem med prihodom opazil, da na hodniku ni bilo niti enega prostega sedeža ali ležišča. V prihodnjih nekaj urah so pripeljali še tri bolnike na bolniških posteljah, zato sem se za nekaj časa umaknil v čakalnico in prepustil sedež starejši gospe, ki je spremljala bolnega soproga. A sem se moral kmalu vrniti, ker je sorodnica na vsake pol ure vztrajala, da hoče domov.
Za več kot deset ur sem obsedel v sobi z zelo dobrim razgledom na zadrege slovenskega javnega zdravstva.
Za prvimi vrati so bili zatohli čakalniški hodniki, na katerih se je drenjalo več kot sto kroničnih bolnikov, poškodovancev, alergikov, vročičnih otrok in njihovih svojcev. Za drugimi vrati pa so bili prostori za reševalce in zdravniško osebje, kjer so medicinske sestre prevzemale telefonske klice, razporejale bolnike na sezname, pomagale pri nujnih primerih in se odzivale na prošnje čakajočih v nadzorni sobi.
V čakalnici se je zdelo, da se neskončna čakalna vrsta nikamor ne premakne. Spremljevalci so spraševali, ali se lahko njihovi svojci kam uležejo, saj stoli niso bili primerni za daljše čakanje – še zlasti starejših bolnikov. Nihče jim ni povedal, zakaj čakajo in kdaj bodo na vrsti za pregled. »Vedno, ko me zdravnica pošlje na urgenco, se postaram za nekaj let,« je potožil moški srednjih let z utrujenim srcem. »Čakam vsaj deset ur, nihče nima časa zame in že zdaj vem, da bom čez tri mesece spet sedel tukaj,« je sprijaznjeno zavzdihnil.
Sprijaznjenost, utrujenost in jeza so bili skoraj edini izrazi na obrazih čakajočih, ki so se spraševali, »kaj za vraga počnejo ti dohtarji«. Odgovor na njihovo vprašanje sem lahko opazoval za drugimi vrati urgentne sobe. Med najinim čakanjem so reševalci pripeljali več nujnih primerov, ki jih je bilo treba oživljati. Vsaka reanimacija je ustavila vse druge dejavnosti za najmanj eno uro. Zdravniki in osebje so bili ves čas na nogah. Nihče si ni vzel časa za hitro malico ali počitek, saj je bilo treba ves čas razporejati postelje po prepolni nadzorni sobi, prevažati bolnike in lajšati najbolj boleče tegobe. Tudi na obrazih zdravstvenih delavcev so se naselila podobna čustva kot med čakajočimi bolniki – sprijaznjenost, utrujenost in jeza –, čeprav so jih poskušali zakriti.
»Na urgenco se stekajo vse težave slovenskega zdravstva,« mi je povedal medicinski tehnik, ko je ob dveh ponoči čakalnica nekoliko zadihala. »Velika večina čakajočih sploh ne sodi na urgenco, ampak bi jih morali pregledati specialisti. Ker pa so čakalne vrste pri specialistih tako zelo dolge, jih njihovi osebni zdravniki raje pošljejo k nam, kjer bodo sicer čakali deset ur, a bodo vsaj pregledani. Saj jih razumem. Vsak zdravnik hoče kar najbolje poskrbeti za svojega pacienta, ampak na koncu vse pade na nas, zato smo na urgenci kronično preobremenjeni,« je opravičujoče dodal in odpeljal spečega bolnika na pregled. Ob pol štirih ponoči sva po skoraj dvanajstih urah prišla na vrsto še midva.
Urgentna soba z razgledom je ločevala in hkrati povezovala dva zelo različna svetova, ki sta bila enako nezadovoljna z razmerami, v katerih sta se znašla.
Zelo dobro sem si predstavljal občutke bolnikov v čakalnici: njihov strah pred boleznijo, nemoč in jezo, ker se jim nihče ne posveti. Tudi sam nisem hotel razumeti, zakaj mora bolna devetdesetletnica skoraj pol dneva čakati na pregled in ji napornega čakalništva ne morejo olajšati niti z malo udobnejšim sediščem. V mislih sem sestavljal novinarsko zgodbo, v kateri bi raziskal dolge čakalne dobe pri specialistih in poiskal primere dobrih praks, kako morda že z manjšimi ukrepi olajšati čakanje na urgenci (informacijski zasloni, ki kažejo mesto v čakalni vrsti, so zelo učinkovit način za zmanjševanje čakalniškega stresa). Ampak je imela nadzorna soba nepredviden stranski učinek. Zaradi pogleda na oba prostora se nisem več mogel jeziti na dežurne zdravstvene delavce, ki so bili ves čas izjemno korektni. Kljub stresu in preobremenjenosti, ki ju niso doživljali samo tisti večer, ampak vsak delovni dan.
»V vojni, krizi, bolezni ali nesreči ljudje radi iščemo preproste razlage: hudobnega posameznika, zaroto ali sovražno družbeno skupino. Izvedeti hočemo, kam naj usmerimo jezo: kdo je kriv za naše težave in kako bi ga kaznovali. Vendar takšno razmišljanje še poglablja razdore med ljudmi, ki bi morali sodelovati in reševati skupne probleme,« mi je lani v San Franciscu povedal znani ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo, ki že od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja raziskuje psihološke in družbene mehanizme, v katerih običajni ljudje postanejo slabi.
Izkušnja na urgenci me je zelo spominjala na zimbardovske eksperimente. Na nekaj sto kvadratnih metrih sem opazoval skupine ljudi, ki jih zaradi neurejenih razmer v zdravstvu vse bolj razdvajajo nesmiselna in praviloma umetna nasprotja: med bolniki in zdravniki, med zdravniki in osebjem, med različnimi oddelki Kliničnega centra in celo med samimi pacienti. Zaradi takšnih razkolov je mogoče zelo hitro pozabiti, da imajo vsi urgentniki skupen namen: prejeti in ponuditi kakovostno zdravniško pomoč. Zelo podobna nasprotja in delitve pa je mogoče opazovati tudi v drugih plasteh slovenske družbe.
V nasprotnih ali celo sovražnih čakalnicah se vse pogosteje znajdejo učitelji in starši, študenti in upokojenci, državljani in javni uslužbenci ter vse druge družbene skupine, ki bi jih morali povezovati skupni cilji in naravna zavezništva. Za razpad teh zavezništev niso krive domnevne psihološke posebnosti Slovencev, ki jih medijski slovencologi sistematično prikazujejo skoraj kot posebno človeško podvrsto, ujeto v domačijskost in prikazni komunizma. Prebivalci Slovenije so zelo podobni drugim evropskim državljanom, kadar živijo, delajo in ustvarjajo v urejenem okolju. Bolniki niso nič bolj težavni kot njihovi sotrpini drugod po svetu. Zdravniki in osebje so dobro izobraženi in se za poklic večinoma odločijo zaradi idealizma. A so vsi skupaj ujeti v ranjenem in včasih načrtno spodkopanem sistemu javnega zdravstva, ki vse teže opravlja svoje naloge.
V takšnem sistemu lahko zelo hitro prevladajo sebičnost, strah in občutek ogroženosti, ko ljudje ne zaupajo več nikomur, ampak poskušajo sami poskrbeti zase in za svoje bližnje. Prevlada sebičnosti, strahu in ogroženosti bi trajno onemogočila razvoj kakovostnih in dostopnih javnih storitev, pri katerem morajo sodelovati vse plasti družbe: politika, gospodarstvo in stroka. Vendar takšna čustva zelo ustrezajo domačim politikom, ki ne spodbujajo sodelovanja, ampak po svoji podobi razbijajo družbo na nasprotnike, sovražnike in tekmece brez skupnega interesa ali cilja. Ter skrbijo, da bodo imeli prihodnji bolniki iz prepolne urgentne čakalnice še manj razumevanja do odtujenega sveta na drugi strani vrat.
