Tiskane izdaje
Nežen in sramežljiv, skoraj šepetaje govoreč sedeminsedemdesetletnik. Tisti, ki nam je zadnjih štirideset let z mojstrovinami, kot so Suspiria, Profondo rosso (Skrivnost zapuščene hiše), Phenomena (Nadnaravni pojavi), Tenebrae, La sindrome di Stendhal (Stendhalov sindrom), Trauma, če jih naštejem samo nekaj, gnal strah v kosti. Včasih tako učinkovito, da nekateri med nami še vedno zdirjajo čez hodnike, ki niso osvetljeni z dnevno svetlobo, in da še vedno nikoli zares ne verjamemo, da smo v lastnem domu varni pred čarovnicami in vsem hudim.
Med uspešnicami in tistimi, ki to niso bile, je sekal roke, glave, ruval očesa, obešal, na nas zlival hektolitre krvi. Včasih je njegova grotesknost tako natančno mejila z resničnostjo, da smo po projekcijah njegovih filmov iz telefonskih govorilnic na korzu jecljaje klicali starše domov, naj pridejo z avtomobilom po nas, v resnici samo sedem minut hoje stran.
V času ustvarjanja njegovo delo ni bilo vedno razumljeno, tlačili so ga sem in tja. To zelo dobro ve, zato mi na pomislek, če bi se le bil rodil petdeset let kasneje, bi bile njegove vitrine polne nagrad vseh sort, tudi oskarjev, seveda, odvrne: »Najverjetneje. A to več ni pomembno.«
Gledava se, on z žalostnim izrazom na obrazu, njemu lastnim vsa ta desetletja, in premišljujem o tem, kar je pred gručo novinarjev povedal uro poprej: da nikoli ni sam.
Maestro, ura je pol enajstih dopoldne, sediva sama v tejle sobici, zunaj lije. Priznam, da me je zaradi vsega, kar sem videla v vaših filmih, ta trenutek ob vas pošteno strah.
(Smeh.) Nikar. Vse je v redu. Samo mi trije smo tukaj. Ne bojte se.
Hej, kje – kdo? – je tretji?!
Moj dvojnik. V meni živita dva Daria.
Sveta pomagavka.
Eden sem jaz, drugi pa je moj mračni del. Najin dialog poteka po specifičnih kanalih, pogosto brez vnaprejšnjih opozoril. Nikoli ga še nisem srečal ali videl, drugega Daria. A je tu.
Kaj veste o njem?
Ne veliko. Samo to, da me nikdar ne zapusti ali pa v zelo redkih trenutkih. In vem, da je njegova prisotnost zlobne in perverzne narave.
Kdaj se je rodil ta dvojnik in zakaj je zloben?
Rodil se je skupaj z Dariem. Nikoli zares ne spregovori z menoj, čeprav bi si želel, da mi razloži katero od svojih skrivnosti.
Psihoanaliza pravi, da je za razlage o razpokah te in one sorte treba v otroštvo. Ste to storili?
Ne. Nikoli nisem bil na psihoanalizi. Mislim, da je bilo moje otroštvo, gledano s psihoanalitskimi očmi, znotraj norm. Starši so mi dajali veliko ljubezni, veliko pa sem bil tudi sam. Očeta in mamo sem videl samo ob večerih, nista me ravno utapljala v crkljanju, obenem pa se nisem čutil zapuščenega. Govorila sta mi: »Sin, pojdi po svoji poti, vedno te bova varovala.« Skratka, nisem bil mamin sinček, kot temu rečemo danes, nisem bil razvajen.
V vaših filmih vedno in zelo hitro trčimo ob Freuda.
(Smeh.) Če ne bi bilo Freuda, ne bi bilo mojih filmov. Odkar obstaja človek, obstajajo strahovi, ves čas isti, prastari strahovi, ki jih popisuje že Homer. Freud jih je samo naredil moderne, spremenil se je način, kako jih opisujemo.
Bi lahko rekli, da je vsak vaš film pravzaprav vaš obisk pri psihoanalitiku?
O, ja. Vedno, ko sem na Dunaju, zavijem v Freudovo hišo na Berggasse 19, edino ulico v mestu, ki gre v klanec. Zanimivo, kajne? Nietzsche pravi, da je največja modrost v življenju, da te ni strah. No, če je tako, nihče od nas ne bo nikdar moder, hvala bogu.
Maestro, zanimivo, in nisem prva, ki to pravi, da celo med vašimi najzvestejšimi občudovalci prevladuje zmotno mnenje, da ste postmodernist, ki ga naprej žene ironija – drugi vas imajo za genialnega režiserja grozljivk.
Oh, ja, nisem ne eno ne drugo, sem cineast. Snemam filme. Pišem scenarije. Tako preprosto. Sem vam omenil, da se je moj dedek boril na ozemlju nekdanje Jugoslavije, oh, v katerih vojnah že – v prvi svetovni ali je to bila še italijansko-osmanska? Pravite, da je po razlage treba v otroštvo, seveda. V čas odraščanja, mladosti.
Takrat, na pragu mladosti, ste pri osemnajstih ali nekaj prej šli študirat v Pariz in živeli ste v bordelu, kjer sta za vas skrbeli dve prostitutki?
Ja, tam sem odrasel, z njima. In obenem sem živel v mestu z najboljšo kinoteko na svetu. Tam sem gledal filme, ki so jih drugod redko predvajali ali pa jih sploh niso. In danes teh starih filmov, teh genialnih stvaritev, ni mogoče videti nikjer več. Takrat je film postal moja osebna vera. Ko sem se vrnil v Italijo, sem začel študirati režijo, kmalu pa sem začel pisati za različne edicije, postal sem filmski kritik, nato sem začel pisati scenarije in potem še snemati filme.
Prizor iz filma Suspiria.
Pred dnevi sem znova pogledala restavrirano različico enega od vaših filmov. Ko enkrat preizkusiš tehniko 3D, ni več vrnitve. Besede Martina Scorseseja. Kaj v resnici 3D ponuja režiji?
Vse. Tehnika 3D spremeni film v gledališče, v hologram. Ne nazadnje je v svoji različici 3D-tehnike Kliči M za umor posnel tudi Hitchcock. Pred časom sem si v ZDA imel možnost ogledati originalno verzijo. Večina scen je posnetih v izredno majhnem ambientu, toda 3D jim je dal globino, poudaril oblike predmetov in razdalje med njimi. Sloviti prizor, ko Grace Kelly porine škarje v Swannov hrbet, se je tako preoblekel v popolni realizem. Zanimivo, kako tridimenzionalnost otelesi domišljijo, naredi jo bolj prodorno. Še oblikovno in vsebinsko precej šibke filme naredi manj banalne, manj ploske …
Če vašim filmom česa ne gre očitati, je to, da so banalni. Čeprav ste nas včasih s pretiravanjem spravljali ob živce.
V resnici sem precej banalno bitje, moj dvojnik, s katerim sta se spoznala na začetku – ni. On navdiha nikakor ne išče v dnevnem časopisju. Ve, da je pri ustvarjanju filma potrebno veliko domišljije. Zato se spušča v svoja brezna, koplje in se vrača na površje.
Kaj vse najde v teh breznih?
Temo. Kače vseh sort, utripanja izruvanih src, ogledala z odsevi mrtvih duš, otroški jok …
O, bog.
Ja, o, bog.
Če se vrneva k banalnosti, ki si jo pripisujete – kakšna je potem vaša banalna vsakdanjost, iz česa je sestavljena?
Iz samote. Ne hodim na zabave, ne drsam po rdečih preprogah, imam malo prijateljev, večinoma obedujem sam doma, potujem sam – potujem res veliko – in sam hodim tudi v kino.
Če sodim po vaših filmih, sovražite ljudi, no, vsaj dokler so živi.
Bil sem novinar in vse od takrat imam samo eno prijateljico, prijatelja – nekoč pisalni stroj, danes računalnik. Ne, ne sovražim … Ne gibljem se v filmskih krogih. Družim se samo z ljudmi, s katerimi sodelujem pri delu, s scenografi, pomočniki režiserjev, scenaristi, kot je Franco Ferrini, ki je sodeloval pri skoraj vseh mojih projektih. Že leta si dopisujem z japonsko pisateljico Banano Jošimoto. Z resničnostjo nisva prijatelja.
Pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je govoril, da je življenje sestavljeno iz tistega, o čemer človek premišljuje čez dan.
Verjetno. Jaz gradim zgodbe.
Kako?
Uležem se na kavč, odejo potegnem čezse vse do čela in moje misli začnejo leteti svobodno in brezpogojno. Ko se nekje ustavijo, ko je vsebina delno definirana, se umaknem v hotel. Med pisanjem moram bivati v prostoru, kjer mi nič ne pripada.
Vas je kdaj strah lastnih misli?
Ne. Včasih pa imam more. Pred dnevi sem se med spanjem tako ustrašil, da sem se predramil in bil od groze primoran prižgati luč. Tako me je bilo strah. Zadnjič se mi je zdelo, da se nekdo sprehaja po stanovanju. V pižami sem se spustil v pritličje in zbudil vratarja. Moral sem z nekom govoriti. Mozaik scen, ki jih vidite v mojih filmih, se rojeva iz takšnih dogodkov, delcev onstranskega sveta, ki se v nočeh spušča k meni.
Si jih sproti zapisujete?
To pa ne. Česar si ne zapomnim, že ni vredno, da ostane v spominu.
Se spomnite, kako in kdaj ste med ljudi začeli sejati grozo? In kaj je z vsemi temi hodniki v vaših filmih?
Verjetno imam do tega naravno nagnjenje. Ko sem bil majhen, smo živeli na Piazzi del Popolo. Od moje sobe do jedilnice je vodil slabo osvetljen hodnik. Spomnim se medlih luči, težkih zastorov na oknih. Ko so me po večerji pošiljali spat, sem vzel zalet in jo ucvrl čez hodnik in zasopihan pristal pod odejo na postelji. Pri enajstih letih sem zaradi revmatične vročice nekaj mesecev preležal doma. Premamila me je očetova knjižnica, vse do Shakespearja in Cyranoja de Bergeraca, v meni sta prebudila predvsem romantični pogled na svet. In potem sem naletel na D'Annunzia, njegov roman Il Piacere, in potem sem odkril še Edgarja Allana Poeja: razpadajoča trupla, izruvani zobje, srca. Lahko bi rekel, da sem od faze prvega samozadovoljevanja preskočil naravnost na kult groze in misterija. Tako se je vse začelo.
Niste odgovorili, česa vas je strah – danes?
Zagotovo tega, da bi me kdo napadel, mi prizadel fizično zlo. Sem tudi hipohonder, kar naprej se tresem za svoje zdravje.
Prizor iz filma Skrivnost zapuščene hiše.
Prej, ko ste stopili v konferenčno sobo, ste morali najprej povedati, da ste se na poti iz Rima v Trst prehladili, in brž povlekli robec k nosu.(Smeh.) Ja, vem. Bojim se tudi ponovnega vzpona fašizma. Bojim se zmede na desnici. Ko sem bil majhen, sem pogosto slišal geslo: ljudstvo ne voli, ampak se bojuje. Jaz pa sem vedno volil. Strah me je tega, da bi ljudje bili lačni, da bi otroci umirali po nepotrebnem zaradi agresij, lakote. Včasih so ljudje počasneje postajali revni. Danes gre vse zelo hitro navzdol.
Menda vas moti, če vam rečemo, da ste režiser grozljivk?
Sem režiser in pika. Ampak ljudje žal lahko delujemo samo s pomočjo etiketiranja: van Gogh je slikal sončnice, Modigliani dolge vratove.
To sem vas vprašala zato, ker je vaša provenienca v resnici bergmanovska oziroma tista ameriškega in nemškega filma noir v štiridesetih in petdesetih …
Seveda. Blizu mi je nemški ekspresionizem in francoski novi val z Godardom, Truffautom in Chabrolom.
Premišljujete o svoji ustvarjalni zapuščini, kakšne si želite za svoje občinstvo?
Ljudje si drug drugega zapomnimo predvsem po načinu, kako se obračamo drug na drugega. Konec koncev so vsebine, ki si jih posredujemo, vedno iste. Želel bi si, da bi se me spominjali po mojem slogu. Da bi po nekaj minutah gledanja filma vzkliknili: hej, to pa je film Daria Argenta!
V vaših filmih ni vedno jasno, ampak zdi se, da je postavljena premisa, da če obstaja Bog, je za ovinkom tudi zlodej.
Drži. Me sprašujete o mojem krščanstvu? Najprej sem v sebi nosil Boga, potem sem ga izgubil in spet našel. V šole sem hodil k piaristom, očetom ubožnih šol, in pri njih sem po nekaj letih nehal verjeti v karkoli. O izvoru življenja sem se spet začel spraševati ob rojstvu hčera Fiore in Asie. Mar ni tako, da je ob čudežu rojstva treba v nekaj verjeti? Edini verjeten odgovor na ta čudež je zame bil, da Bog obstaja. Ko je umrl moj oče, sem počasi našel tisto pravo pot do vere.
Pogosto vas videvajo v cerkvici v rimski ulici Adige.
O, ja. Tam imata zame vedno čas duhovnik in nuna. Dolgo se pogovarjamo. Dosegla sta celo, da sem šel na pohod miru v Assisi. Mislim, da sem zaradi vsega tega postal boljši človek.
Verjamete v večno življenje?
Mislim, da bomo po tem življenju živeli naslednje, v kakšni obliki, pa ostaja skrivnost. Po Jezusu Kristusu verjamem v vstajenje.
Kaj se vam zdi najbolj bistveno v času tuzemstva?
Tišina. Ljubezen. Do prve in druge si moramo izboriti pravico. Do njiju, zdi se, navadno pridemo sočasno.
Suspiria velja za kronsko delo vaše filmografije. Ste vedeli, da ustvarjate mojstrovino?
Ne. V njej je precej mojih misli o človeški duši, obenem pa je to moj manifest novega vala grozljivk. In seveda sem kmalu našel veliko posnemovalcev, nekateri so to izražali na glas, da sem jim v navdih, drugi pač ne.
Kdo, na primer, ni priznal na glas?
Brian De Palma.
Aha. Ampak med vašimi oboževalci sta tako Carpenter kot Tarantino.
In tega sem vesel, vesel sem, da se talenta, kot sta onadva, navdihujeta pri meni.
Poleg strahu je Suspiria polna neukrotljivega nemira. Kaj vse je v njej?
In sva spet pri Freudu. Psihoanaliza je spremenila svet, mimo nje ne moreš ne pisati scenarijev ne naslikati slike in niti pisati ne. V Suspirii boste našli izseke iz zgodovine umetnosti, pa vse moje obsesije, moje sanje. Zato sem vesel, da je danes na voljo restavrirana kopija. Ko sem jo gledal, sem se vrnil v leto 1976, v čas snemanja.
Glasba iz tega filma še danes velja za eno najboljših v grozljivki. Kako priti do tako popolne poroke med gibljivimi sličicami in notami?
Predvsem gre za zelo globok odnos med njimi. In takrat sem vedel, da so česa takšnega sposobni samo člani glasbene skupine Goblin, ki v tem smislu ostajajo neponovljivi. Eksperimentirali smo z zvoki nekakšnega futurističnega sintesajzerja in jih kombinirali z etničnimi zvoki buzukija, ki sem ga odkril po naključju – med snemanjem smo naredili kratko pavzo in se odpravili na morje v Grčijo. Tam sem v nekem mestecu neko starejšo žensko slišal igrati na buzuki. Čarobno. In v Suspirii slišimo tudi sitar. Odlična kombinacija, ki so je takrat bili sposobni samo člani skupine Goblin.
Zdi se, da ima vaša filmska poetika več skupnega s tisto Davida Lyncha kot pa s poetiko režiserjev klasičnih grozljivk. Imam prav?
Verjetno imava podoben pristop do filmske umetnosti, če imate to v mislih. Sicer pa oba izhajava iz nadrealizma. Najini elementi suspenza so podobni in mislim, da nama je skupno tudi to, da življenje prikazujeva kot nekaj iracionalnega, celo mističnega, tako kot nemški ekspresionistični film in španski nadrealizem, predvsem skupina okrog Luisa Buñuela.
Zakaj ravno nadrealizem?
Zato ker je že zelo zgodaj pomagal oblikovati mojo poetično vizijo filma, seveda najprej v podobah, ampak še najbolj je vplival na moj način pisanja, ki naj bi bilo avtomatsko pisanje, da se pač prepustiš toku misli, jih zapisuješ, pa naj te pripeljejo kamorkoli.
Mar ni to strašljivo, nekakšna dirka brez ovir?
Ja, je, a tudi tega se lahko priučiš. In seveda med procesom ne razumeš vsega, sploh ne razumeš samega sebe, ampak pred menoj se vse zloži v celoto, ko gledam gor na platno. Šele takrat. Zanimivo, kako se strah vame naseli med pisanjem, med režiranjem nikdar.
Kot mladenič ste pisali novinarske tekste o filmski umetnosti in potem takoj scenarije, zakaj ne leposlovja?
Ne vem. To me ni zanimalo.
Danes bomo najboljše grozljivke našli med azijskimi kinematografijami, kajne?
Ja, Južna Koreja, Japonska, Tajska imajo zelo majhno, a izjemno močno produkcijo. Pa Argentina, seveda.
Zakaj je tako?
Ker je njihov strah grajen na psihologiji, zleze ti pod kožo in se priplazi do možganov. Zgodbe so napisane tako, da pri posamezniku potrkajo na mestih, kjer holivudske grozljivke navadno ne. V Evropi nekaj podobnega počneta Bruno Forzani in Hélène Cattet.
V avtobiografiji Paura (Strah) pripovedujete o tem, da so vas med snemanjem Suspirie nenehno preganjale samomorilne misli.
Seveda, a to nima nobene neposredne povezave s filmom. Samo dogajalo se je v istem obdobju. Pravzaprav sem bil v tistem času kar srečen, veliko smo hodili plesat, imel sem dve ali tri zaročenke, v rimskem hotelu, kjer sem živel, sem ponoči prirejal divje zabave, kjer smo gledali filme, predvsem Fellinijeve. Ljubil sem in bil sem ljubljen, a znotraj me je nekaj kljuvalo, nekaj mi ni pustilo, da bi me to veselje zares preželo – želja, da bi si vzel življenje, se je iz jutra v jutro krepila. Ne vem, zakaj. Prijatelj psihiater mi je svetoval, naj pred balkonska vrata in okna postavim omare. In prav te pregrade so mi rešile življenje.
Se hude misli nikdar več niso vrnile?
Nikdar. Tako kot so prišle, so tudi odšle.
Vam je življenje dovolj prizanašalo s preizkušnjami?
Mislim, da bi na to vprašanje lahko odgovoril pritrdilno. Tiste hude so kmalu prešle. Svoje so naredile tudi droge, dolgo nisem mogel začeti dneva brez zajetnega mastnega džointa. Ponosen sem, da nisem znorel. Treba je samo zamenjati okolje in že se človek počuti bolje. Zato sem pogosto menjal stanovanja, veliko sem potoval – sam. To, da ti med potovanjem ni treba ubesediti, kar vidiš, doživljaš, je nekaj najlepšega. Rad sem tujec na tujem in doma. Morda ima to nekaj opraviti s tem, da je mama Brazilka. V Braziliji nisem Brazilec, v Italiji pa ne Italijan.
Luca Guadagnino zaključuje remake vaše Suspirie s Tildo Swinton, Dakoto Johnson – vas to jezi?
Ah, ne. Luco poznam že dolgo, še ko je delal intervjuje z menoj za različne publikacije. Nekako mu zaupam, ker vem, koliko mu pomeni Suspiria, vem, da bo ohranil spoštovanje do nje. Povabil me je na snemanje, pa se nekako nisem odločil, da bi šel, nočem, da bi se zaradi moje prisotnosti on ali igralci počutili nelagodno. Morda pa si še premislim, Luca je zelo inteligenten režiser (smeh). Čeprav vseeno menim, da se mi remaki nikdar niso zdeli posebej zanimivi.
