Tiskane izdaje
Vodilni mož naše banke v lasti francoske Société Générale (SG) v prvem intervjuju za slovenski medij pojasnjuje poglede na naše gospodarsko in bančno okolje, posojila (tudi tajkunska), konkurenco, nakupe bank.
Gospod Turcot, v Sloveniji že nekaj let poslušamo pritožbe gospodarstvenikov, da banke premalo posojajo. Da morate banke več posojati podjetjem, poudarja tudi minister za finance Dušan Mramor. Se strinjate z njim?
V trenutni situaciji smo vse banke visoko likvidne in finančnih sredstev na trgu je dovolj. Nekatere banke so bile konec leta 2013 obilno dokapitalizirane in tudi depozitov v bankah je vse več. Zgolj v naši banki imamo recimo 200 milijonov evrov presežne likvidnosti. Nekaj te smo naložili v matični Skupini Société Générale po obrestni meri nič odstotkov, preostanek, 100 milijonov evrov, pa hranimo v Banki Slovenije, ki je del sistema Evropske centralne banke, po negativni obrestni meri, minus 0,2 odstotka. Centralni banki torej celo plačujemo, da hrani naša sredstva. Brez dvoma smo vse banke željne in pripravljene posojati denar podjetjem. In ker je v Sloveniji celo veliko bank, dvajset [sedemnajst bank in tri hranilnice], me zelo preseneča, če slišim govoriti o tem, da dobro podjetje z dobrim poslovnim načrtom ne bi moglo dobiti posojila.
Zakaj pa se potem vsota posojil v bančnih bilancah zmanjšuje?
Zakaj se zmanjšuje? Ne zato, ker bi banke zavračale prošnje dobrim podjetjem po posojilih, ampak zaradi vrste drugih razlogov. Nekatera podjetja so bila močno prezadolžena, zdaj pa svojo zadolženost zmanjšujejo. Kar nekaj podjetij je izdalo tudi svoje obveznice v Sloveniji ali zunaj nje. Dogajali so se nakupi, kar je prodajalcem prineslo kar nekaj denarja, s katerim so lahko poplačali dolgove. Tako je bilo recimo v primeru Agrokorja in Mercatorja, slednji je po prodaji lahko odplačal 200 milijonov posojil, nedavno se je nekaj podobnega zgodilo v primeru Heinekenovega nakupa Pivovarne Laško, ko je bilo poplačanih za 120 milijonov evrov posojil. Banke so torej dobile povrnjenih veliko preteklih posojil, in če se zdaj obseg izdanih posojil v bančnem sistemu zmanjšuje, to ne pomeni, da banke nočejo posojati denarja dobrim projektom podjetij, ampak je to tudi posledica vračil.
Slišimo tudi opozorila, da banke zdaj, ko je denarja dovolj, ne bi smele ponoviti napak iz predkriznega obdobja in znižati kreditnih standardov. Se strinjate?
Da. Žal ponovno opažamo nekatera neprofesionalna ravnanja. Stranke, ki še pred letom dni niso mogle preložiti odplačila posojil, nenadoma dobivajo kredite nekaterih bank – o imenih ne bom govoril –, kar lahko postane v naslednji gospodarski krizi znova velik problem. In davkoplačevalci bi bili tedaj lahko spet pozvani, da priskočijo na pomoč s svojim denarjem, država pa bi imela lahko spet velik primanjkljaj.
Evropska centralna banka je 3. decembra še znižala depozitne obrestne mere in podaljšala čas nakupov obveznic do marca 2017. Je to tisto, kar ste v bankah pričakovali od ECB, bi si želeli kaj več?
ECB se je odločila, da bo podprla evropsko gospodarstvo z uvedbo politike nizkih obrestnih mer. Na eni strani naj bi šlo za spodbuditev gospodarstva (tudi če v nekaterih državah ne bomo videli veliko očitnih vplivov), na drugi strani pa zmanjšuje donosnost varčevanja za vlagatelje in dobičkonosnost bank. Torej, v nekem trenutku se bo ta politika morala končati. V nekem trenutku ECB ne bo imela denarja, da bi še naprej kupovala državne obveznice ...
Po letih kriz in suhih krav za letos pričakujemo, da bo bančni sistem kot celota le posloval z dobičkom. Kaj pa vaša banka?
SKB bo imela dobre rezultate v letu 2015. Že leto 2014 je bilo izvrstno – v letu 2013, ki je bilo tudi sicer slabo za vse banke, smo izgubili 30,8 milijona evrov, kar je bil tedaj zgolj en odstotek celotne izgube slovenskega bančnega sistema. Leta 2014 smo ustvarili 35,3 milijona evrov dobička po obračunu davkov in več kot pokrili izgubo prejšnjega leta. Večji del rezultata je šel na račun povečanja čistih bančnih prihodkov in izboljšanja neto stroškov tveganj. Tudi letošnje leto je dobro, saj smo povečali tržni delež in število strank. Te dni smo prejeli tudi nagrado za banko leta 2015 v Sloveniji po izboru revije The Banker.
Nam lahko postrežete s številkami o posojilih, depozitih?
Da, tržni delež pri posojilih posameznikom je 11,1 odstotka, kar je dokaj visoko, pri depozitih znaša 8,3 odstotka, pri posojilih podjetjem je delež nekoliko nižji, 6,8 odstotka. A še vedno je visok, 16-odstoten, pri posojilih podjetjem z najboljšo bonitetno oceno in hkrati nizek pri posojilih slabim podjetjem. Tako nismo skoraj nič vpleteni v tako imenovana tajkunska posojila, bolj znana nekaterim drugim bankam v državi, ki so povzročila bančno katastrofo v letu 2013. Tržni delež pri depozitih podjetij znaša 8,5 odstotka.
Da, a Slovenija je v ožjem evropskem vrhu po obsegu slabih posojil. Kako to občutite pri vas?
Pomembno je, koliko oslabitev in rezervacij je bilo oblikovanih za slaba posojila. Imamo delež slabih terjatev, a je zelo dobro pokrit z oslabitvami in rezervacijami. Po precejšnjem povečanju v letu 2013 so se neto stroški tveganj v letu 2014 približali ravnem iz let pred gospodarsko krizo. To kaže pripisati na eni strani izboljšanju gospodarskih razmer v Sloveniji in dobrim rezultatom pri razreševanju naložb. Stranke so odplačale nekaj svojih posojil, oblikovane oslabitve in rezervacije zanje so se zato sprostile v dobiček. Nekatere banke pač niso oblikovale dovolj oslabitev in rezervacij. Enaka načela je treba upoštevati, kadar gre za državo. O slabih terjatvah bi ne smeli govoriti v bruto, ampak v neto stroških tveganj. V SKB pri ravnanju s tveganji uporabljamo stroga merila Société Générale, ki so zelo konzervativna, a nam zaradi njih tudi portfelj slabih posojil prinaša prihodke.
Slovenija je majhen bančni trg v primerjavi z Nemčijo, Francijo. Je nekaj zelo posebnega?
Prepričan sem, da vam bi vsak bankir kjerkoli povedal, da je v njegovi državi preveč bank. A za Slovenijo to še posebej velja, še vedno imamo 17 oziroma 20 bank, skupaj s hranilnicami, za dva milijona prebivalcev je to zagotovo preveč. Začenja se sicer proces zmanjševanja števila bank, Probanka in Factor banka izginjata. Banki Raiffeisen in Sberbank sta napovedali, da bosta odšli s trga, Banka Celje se je združila z Abanko, Poštna banka se bo z NKBM. Prepričan sem, da tudi nekaj manjših bank ne bo sposobnih obstati, saj je dobičkonosnost bančnega sistema zelo nizka. Bančni sistem v celoti je v zadnjih petih letih imel izgube. V letu 2015 bo bančni sistem verjetno znova dobičkonosen, predvsem zaradi velikega zmanjšanja neto stroškov tveganj, vendar pa neto bančni prihodki, prihodki iz poslovanja in bruto operativni prihodek (rezultat pred oslabitvami) padajo, kar je problematično. Zakaj? Banke so, globalno gledano, premajhne, obrestne marže so zelo zelo nizke, operativni stroški precej visoki, kar pomeni, da je dobičkonosnost vseh bank zelo nizka. Trenutno je to dejstvo nekoliko prikrito zaradi zelo nizkih neto stroškov tveganj. Bojim pa se, da bodo ob prihodnji krizi, ki se lahko spet pripeti nekega dne – upam, da čim kasneje –, neto stroški rezervacij šli znova navzgor, kar bi nekatere banke postavilo v zelo težak položaj.
A to je lahko tudi nakupna priložnost za druge. Kakšni so cilji vaših lastnikov, Société Générale, na slovenskem trgu? Bi, recimo, kupili Gorenjsko banko?
Če bi želeli kupiti Gorenjsko banko, tega ne bi povedali niti vam (smeh). Prvo in najbolj pomembno je: Société Générale je tukaj zato, da bo tu tudi ostala. Skupina je prisotna v 88 državah sveta, močna je v vzhodni Evropi, za katero velja, da ima potencial za rast. V lasti Skupine SG so velike banke v Rusiji, na Češkem, v Romuniji, na Poljskem, zelo močni smo na Balkanu, v Srbiji in na Hrvaškem, v Albaniji itd. SKB v Sloveniji je del strategije v regiji, saj lahko ustvarjamo sinergije pri bančnem poslovanju strank v različnih državah. V Sloveniji želi biti Skupina SG še naprej prisotna, tu želi še investirati. Ravno te dni je naša lizinška družba, SKB Leasing, kupila 50-odstotni delež podjetja BPF Financiranje, ki financira posrednike in končne kupce Citroenovih in Peugeotovih vozil v Sloveniji. Tako je podjetje BPF Financiranje prešlo v stoodstotno last Société Générale, saj je bila ta že prej lastnica 50 odstotkov podjetja. Gre sicer le za nekaj milijonov evrov veliko investicijo, a odločitev zanjo pomeni, da zaupamo in verjamemo v gospodarski razvoj Slovenije in v to, da je lahko banka, ki je profesionalno vodena, dobičkonosna tudi tukaj.
Glede prevzemov bank pa so zadeve precej zapletene. Že pred štirimi leti smo želeli kupiti eno od bank, Banko Celje, opravili smo skrbni pregled in poslali predlog glavnemu delničarju, NLB. Žal – ali pa na našo srečo – je bila naša ponudba zavrnjena. A nismo zaprli vseh vrat. Je pa veliko bolj enostavno kupiti zgolj portfelj banke kot pa banko v celoti in jo pridružiti, še posebej če gre za banko, ki ima sedež zunaj Ljubljane. Recimo, za zaposlene na sedežu Banke Celje v Celju ne bi bilo enostavno, če bi se morali po združitvi voziti na delo v Ljubljano. Vsekakor pa ostajamo odprti za nove priložnosti. Bomo videli, kaj se bo v prihodnjih mesecih ali letu dogajalo na slovenskem trgu.
Slovenija je dokapitalizirala nekatere banke in jih rešila (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje), vse so na poti do privatizacije. Kako je delovati v okolju, kjer je polovica konkurence v državni lasti: je to za vas dobro ali slabo?
Po omenjenih dokapitalizacijah in škandalih, ki so načeli ugled NKBM, NLB in drugih bank, smo sicer odprli kar nekaj novih računov strankam, a ne toliko, kot smo si želeli. Opažamo, da nekatere stranke drugih bank niso zadovoljne s svojo banko, a se jih mnogo ne odloči za zaprtje računa v njej. Za banke je ključno vprašanje, kako pridobiti in obdržati komitenta. Navsezadnje vsi ponujamo približno iste vrste bančnih produktov; vprašanje je torej, kako se razlikovati od konkurence. To je mogoče s ceno, s kakovostjo storitev in z ugledom.
Kar zadeva ceno, vemo, da pri nekaterih produktih in storitvah nismo najcenejša banka v državi, želimo pa biti poceni vsaj pri nekaterih, na primer pri stanovanjskih posojilih, pri katerih ostaneš s komitentom v poslovnem odnosu dolgoročno. Bili smo prvi pri uvedbi stanovanjskih posojil s fiksno obrestno mero in prav zdaj, še do konca januarja 2016, ponujamo posojila po fiksni, 3,05-odstotni obrestni meri. To je dobra ponudba; stranke imajo vse obdobje odplačila enako obrestno mero in jih zatorej ne čakajo nobena neprijetna presenečenja. Stranke se lahko odločajo med variabilno, spremenljivo obrestno mero, ki je nekaj pod fiksno, in fiksno, ki vseskozi ostane enaka. Več kot 50 odstotkov novih stanovanjskih posojil v SKB je že danih s fiksno obrestno mero.
Druga razlika med bankami je kakovost storitev. V dobi interneta stranke niso več pripravljene čakati cele tedne, da se jim odobri in izplača posojilo. Omogočamo jim hitro obravnavo in hitro izvedbo. Tretja stvar, po čemer se banke razlikujemo, pa je ugled. V stikih s strankami občutim, da so te ponosne, ker poslujejo z banko, ki ni bila nikoli vpletena v škandale, o katerih je zdaj vsak dan mogoče brati v časopisju. Mi nismo del teh zgodb in to je za komitente pomembno.
No, ko že omenjate škandale pri konkurenci: vemo, da sta šli tudi SKB in Société Générale nekoč skozi težke čase. Pred desetimi leti so bili oropani sefi strank SKB, vaši matični Skupini Société Générale pa je leta 2008 škandal s finančnim posrednikom Kervielom odnesel skoraj pet milijard evrov ...
Res je, a gre za popolnoma drugačno zgodbo. V primeru ropa so bile vse stranke pošteno obravnavane, poskrbeli smo, da niso utrpele škode, in to ni ničesar stalo ne države niti davkoplačevalcev. Kar zadeva primer Kerviel iz leta 2008, pa je šlo za prevaro, ki jo je povzročil goljuf. Ugled banke je bil tedaj okrnjen in zaposleni šokirani, a iz tega primera smo se naučili lekcije: uvedli smo nova kontrolna orodja in procese, da se podoben primer nikoli več ne bi ponovil. Leto 2008 je SG, kljub tej izgubi, zaključila z dobičkom in ta incident ni ničesar stal ne strank, ne države, ne davkoplačevalcev.
Kako tvegano je zdaj poslovati v Sloveniji, kakšna so makroekonomska in druga tveganja?
Zelo nas veseli, da ima Slovenija po štirih letih recesije impresivno gospodarsko rast, BDP se je leta 2014 povečal za 2,6 odstotka, letos pa že za 2,5 odstotka. Upam, da bo enako tudi v 2016. To ima zelo pozitiven učinek tudi na banke, pomeni več posojil, več aktivnosti, manj novih bankrotov in nove investicije. Okolje je trenutno pozitivno in upam, da se bo to nadaljevalo.
Kaj pa druga tveganja za banke, kakšno je prihodkovno tveganje?
To je pomembno, saj je dobičkonosnost bank, kot sem že omenil, zelo nizka. Obrestna marža je na globalni ravni 1,7-odstotna, kar je premalo, da bi lahko bil bančni sistem dobičkonosen tudi na dolgi rok. Na koncu leta 2015 bodo dve ali tri največje banke v državi zelo zadovoljne, da imajo za nekaj deset milijonov evrov dobička. A to je zelo malo. Banki velikosti, kot sta največji banki v Sloveniji, bi morali ustvariti veliko več dobička. In videli boste, žal, da bo celo v tem obdobju rasti, v letu 2015, nekaj bank v Sloveniji prikazalo izgubo.
Imate dober vpogled v slovenska podjetja: prej ste omenjali Pivovarno Laško, Mercator, banke so izgubljale denar tudi v Istrabenzu, Merkurju, Vegradu, SCT itd. Je slovensko gospodarstvo zdaj kaj bolj zdravo, kot je bilo pred dvema, tremi, petimi leti?
V Sloveniji sta dve vrsti podjetij. Nekatera, ki jih omenjate, so veliki konglomerati, prezadolženi, slabo upravljani in prizadeti zaradi krize. Nekatera podjetja so bila prestrukturirana, druga so izginila – a to je le del gospodarstva. Potem je še druga skupina podjetij, to so manjša, lokalna, izvozno usmerjena, recimo z letnim prometom od pet do 200 milijonov evrov, ki poslujejo zelo dobro. Nad temi sem zelo prijetno presenečen, saj je v Franciji izginilo veliko takšnih lokalnih podjetij. Ko grem na obisk v katero od naših poslovalnic in strank v manjše kraje po Sloveniji, se srečam z veliko manjšimi podjetji, ki so ustrezno vodena, nezadolžena, s premoženjem in velikim razvojnim potencialom, ki zaposlujejo stotine ljudi, s strokovnjaki in z odličnimi inženirji, z izdelki, ki se na primer vgrajujejo v nemške avtomobile. Ta slovenska industrijska podjetja, ki izvozijo veliko večino svoje proizvodnje, so name naredila velik vtis, saj francoska podjetja velik del proizvodnje selijo na Kitajsko ali pa enostavno zaprejo vrata, ker nimajo dovolj dobička. Te naše slovenske stranke pa se razvijajo in veseli smo, če jim lahko ponudimo posojilo.
Lahko naštejete nekaj takih podjetij?
So povsod po Sloveniji, ravno to je navdušujoče. Recimo, pred štirimi tedni, ko je bilo res lepo vreme, sem se peljal v Škofjo Loko. Ko sem od tam želel priti v Bohinj, sem spotoma prišel v kraj, kjer sem opazil tovarno Domel.
Da, ta je v Železnikih.
No, tam sredi hribov sem opazil to veliko tovarno. V podobno velikih francoskih krajih so vse take tovarne enostavno izginile. Tu, v Sloveniji, pa imate v takih krajih nekaj podjetij, ki izjemno dobro poslujejo, so dobro vodena, veliko izvažajo in investirajo, in prav o Domelu sem nedavno prebral, da so kupili premoženje drugega podjetja, ki je šlo v stečaj. Posebnost Slovenije so prav taka dobra podjetja in to je izvrstno za vašo državo.
Drži, taka podjetja so res slovenska posebnost, po drugi strani za prestolnico velja, da je sedež velikih in debelih podjetij; nekatera so bila tudi prodana, recimo Mercator. Mnogi obžalujejo njegovo prodajo, češ, Slovenci nimamo več nacionalnih šampionov v trgovini. Vaš pogled?
Mercator je še vedno slovensko podjetje. In kar je nadvse pomembno: je delujoče podjetje, se razvija in ponuja veliko dobrih izdelkov. Bolje je, da je pri življenju, kot pa da je v težki situaciji, kot je bilo pred prodajo. Pomembno je, da kupec v podjetje nekaj prinese, ne le da proda nepremičnine, odpušča in uničuje prevzeto podjetje. Kupec mora poskušati razviti kupljeno podjetje in mu dodati vrednost. To se je zgodilo v primeru SKB. Ko je Skupina SG banko kupila pred petnajstimi leti, jo je skušala narediti uspešno, in to nam je uspelo (smeh). Poskušali smo prinesti znanje, nekaj kapitala, prizadevali smo si za sinergije znotraj Skupine Société Générale, s sedeža družbe smo pripeljali nekaj strokovnih ljudi s specifičnimi znanji. Nekaj sodelavcev iz SKB je šlo svoje znanje delit in širit v okviru skupine v tujino. SKB je zdaj verjetno mnogo boljša, kot je bila nekoč, zagotovo boljša kot pred petnajstimi leti. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo z njo, če bi tedaj ne bila privatizirana.
Glede na to, kaj se je v zadnjem desetletju dogajalo z državnimi bankami, si tega raje ne predstavljam.
Ja, mogoče bi morali tudi zanjo nameniti milijone evrov za državno dokapitalizacijo.
V Evropi in po svetu smo priča vse hujšim krizam: zvrstile so se finančna, evrska, begunska in zdaj še varnostna kriza. Pariški napadi so boleče zarezali v vašo domovino, Francijo, in v vso Evropo. Kako naprej ob vsem tem?
Imamo hudo krizo z begunci, ki ne prihajajo le iz Sirije, ampak tudi iz drugih držav. Pa strašna drama v Parizu pred tedni. Še pred letom dni si nismo mogli predstavljati posledic sirske krize, begunce in nasilje. Svet postaja čedalje bolj nevaren in žal bomo morali namenjati vse več denarja za zagotavljanje varnosti ljudi v Evropi v prihodnjih letih. Moramo pa poskrbeti tudi za begunce, ne glede na to, kje so, saj so oni nedvomno prvi, ki trpijo.
