Tiskane izdaje
Na začetku prve svetovne vojne so francoski generali ugotovili, da so začela na bojišču veljati drugačna pravila. Njihovi vojaki so bili v belih rokavicah in rdečih hlačah imenitna tarča za novo nemško vojaško tehnologijo: puške z dolgim dosegom, strojnice, topove in letala. Po več krvavih porazih so morali spremeniti taktiko in podpreti zamisel o čisto drugačnih uniformah. Takšnih, ki ne bodo več razkazovale vojaške moči, temveč jo bodo prikrile.
Združili so tekstilno industrijo in abstraktno umetnost ter izdelali prve množične serije maskirnih uniform. Toda vojaki dolgo niso sprejeli novih oblačil. Kamuflaža je pomenila skrivanje in izogibanje spopadu. Veljala je za strahopetno in nevredno vojaškega poklica. Njeno podobo so začeli spreminjati šele prvi uspehi na frontah prve velike vojne. Strahopetnost je postala iznajdljivost. Zapleteni nevidni vzorci so omogočali nove vojaške strategije v zraku, na zemlji ali morju in izboljšali možnost preživetja na bojišču. Vojaška ministrstva so vlagala vse več denarja v razvoj kamuflažnih tehnologij, saj so jim prinašale veliko strateško prednost.
»Tehnologija strahopetcev, vohunov in drugih potuhnjencev je postala simbol človeške inteligence,« je kratko zgodovino kamuflaže povzel ameriški umetnik, oblikovalec in razvijalec protinadzornih izdelkov Adam Harvey. »Če hočete danes poskrbeti za svojo zasebnost in uporabiti izdelke za elektronsko kamuflažo, vam bodo prav tako očitali skrivaštvo in slabe namene. Propagandi internetnih podjetij in vladnih obveščevalnih agencij sta si zelo podobni. Če ne delite osebnih podatkov, ste nedružabni ali nevarni. Kršite družbeno normo. Zato poskušam spremeniti večinsko dojemanje kamuflažnih tehnologij in pokazati, zakaj je treba skrbeti za elektronsko zasebnost.«
V nasprotju s številnimi drugimi tehnoumetniki je Harvey razvil različne delujoče izdelke za varovanje zasebnosti, ki niso samo razstavni eksponati ali koncepti. Mogoče jih je kupiti v njegovi spletni (sicer zelo muhasti) trgovini z darili zasebnosti (privacy gift shop), si jih ogledati na razstavi (do 21. julija v ljubljanski galeriji Aksioma) ali preizkusiti poceni kopije njegovih zamisli v kitajskih spletnih trgovinah. Harveyja zanimajo vse oblike sodobnega nadzora, največ pa se je ukvarjal s kamerami in računalniškimi algoritmi, ki pomagajo strojem prepoznati oblike, strukture in človeške obraze. Zato je pogovor začel s fotografijo. Oziroma medijem, ki smo ga nekoč imenovali fotografija.
Elektronska očesa
»Vzemiva, da ste me med predavanjem fotografirali s pametnim telefonom in fotografijo objavili na družabnem omrežju. Nič posebnega, si najbrž mislite. Fotografi so vedno fotografirali govorce med nastopom in jih objavljali v časopisih. Toda fotografiranje z mobilnikom je v resnici čisto drugačen proces. Ko ste zajeli mojo podobo, ste me vnesli v veliko strukturirano podatkovno zbirko, me identificirali in opremili s številnimi podatki, ki omogočajo mojo prepoznavo, kjerkoli se bom pojavil,« je povedal Harvey. »Vaš mobilnik je med fotografiranjem shranil lokacijo in v datoteko zapisal, da je na fotografiji človeški obraz. Nato je izdelal matematični prstni odtis motiva in ga poslal Googlu ali Applu, še preden ste ga objavili na facebooku ali instagramu.«
Razumevanje »strukturirane zbirke podatkov« je verjetno najpomembnejša in hkrati najzahtevnejša naloga za komentatorje in uporabnike informacijske družbe. V analognem času so bile na fotografijah zapisane samo vidne informacije. Filmska emulzija je pod vplivom svetlobe in kemijskih reakcij izrisala črno-belo ali barvno podobo, ki so jo prepoznavali človeški gledalci. Pri mobilniški in drugi digitalni fotografiji pa vsaka pika vsebuje še druge informacije, ki jih naše oči ne zaznajo: podrobne barvne in sivinske odtenke, podatke o nevidnem svetlobnem spektru in vzorce svetlobnih pik, iz katerih je mogoče izdelati matematične modele za prepoznavanje posameznikov. Ti podatki sami po sebi niso zelo uporabni, dokler ostanejo v fotografskem albumu ali pomnilniku posamičnega mobilnika. Pravo moč pokažejo šele, ko jih združimo v velike povezane podatkovne zbirke, državne ali zasebne.
»Pri delu poskušam zasledovati predvsem dva najpomembnejša trenda: povečevanje tehničnih zmogljivosti in padanje cen opreme, ki je potrebna za izdelavo elektronskih nadzornih sistemov,« je pojasnil ameriško-berlinski ustvarjalec. »Zanesljivi algoritmi za prepoznavanje obrazov in umetno inteligenco so znani in javno dostopni. Vsak novejši mobilnik ima vgrajeno dovolj zmogljivo fotografsko tipalo, da lahko razloči vzorec očesne roženice ali krvnih kapilar na obrazu. Tudi kamere in računalniki so tako poceni, da si lahko vsak hotel že za nekaj tisočakov postavi sistem za nadzor parkirišč, hodnikov in skupnih prostorov, ki zna identificirati njihove goste. Države in velike zasebne družbe zato nimajo več monopola nad tehnologijami za prepoznavanje obrazov. Edina ovira so dovolj velike zbirke obrazov, iz katerih se uči umetna inteligenca.«
Zakaj je Yahoo prevzel fotografsko storitev flickr? Zakaj je Facebook za več kot milijardo dolarjev prevzel mobilno fotografsko omrežje instagram in je Google ponudil skoraj neomejeno hrambo fotografij za vse uporabnike njihovega operacijskega sistema android? Ne samo zaradi števila uporabnikov ali njihovih osebnih podatkov. Z nakupom storitve so pridobili tudi pravico do uporabe in obdelave vseh posnetkov, ki so jih zajeli in naložili lastniki mobilnikov. »Med njimi je bilo tudi na milijone človeških obrazov: družinskih fotografij, selfijev, popotnih in družabnih fotografij v različnih pozah, oblačilih in svetlobnih razmerah. Več je bilo teh obrazov, natančnejši so postajali sistemi za njihovo prepoznavo. Ta natančnost je zelo velika, saj lahko facebook prepozna skoraj vsak uporabniški obraz, ki je objavljen na družabnem profilu. Tudi če je fotografija slaba in je obraz skoraj nerazločen. Včasih je dovolj že posnetek ušesa, saj je oblika uhlja prav tako značilna kot prstni odtis.«
»Mi preštevamo elektronske prijatelje, se hvalimo s športnimi dosežki, objavljamo selfije, delimo članke in zbiramo odzive. Ne sprašujemo pa se, kakšen je poslovni model družabnih omrežij.« Foto Jože Suhadolnik/Delo
Ekonomija obrazov
Zakaj so obrazne tehnologije tako zanimive? Obrazi imajo veliko prednosti pred drugimi načini prepoznavanja uporabnikov v primerjavi z metapodatki (podatki o komunikacijskem prometu) in potrošniškimi informacijami, ki zanimajo oglaševalce.
Obraza ni mogoče pustiti doma, skoraj nemogoče se je skriti pred vsemi nadzornimi kamerami, tehnologije za prepoznavo obraza so zelo učinkovite na starejših nadzornih sistemih. Ponudniki tovrstnih storitev nagovarjajo državne ustanove (boj proti terorizmu), trgovce (sledenje kupcem v trgovinah) in načrtovalce javnih politik (analiza prometa). Vse pogostejša je tudi uporaba v medicini, saj znajo elektronska tipala zaznati številne simptome že z obrazno analizo: zaznati zgodnje znake bolezni ali psihične motnje, opaziti kožne spremembe in spremljati srčni utrip pa tudi razbrati govorico telesa, kar nekatera svetovalna podjetja že uporabljajo za pogovore s kandidati, poslovna pogajanja ali analizo fokusnih skupin.
»Trditev, da so podatki postali nafta 21. stoletja, ni prav nič pretirana,« se je strinjal Adam Harvey. Sedanji ustanovitelji informacijskih podjetij so zelo podobni nekdanjim naftnim baronom z začetka 20. stoletja. Tudi oni so – podobno kot je v knjigi Oil! (1927) opisal ameriški novinar Upton Sinclair – pred vsemi drugimi spoznali vrednost nove surovine in si zagotovili monopol nad naftnimi polji.
»Zgodnji naftni podjetniki so potovali po ameriškem podeželju in od kmetov poceni kupovali tedaj ničvredno zemljo, na kateri ni nič zraslo in kjer niso mogli pasti živine, ker je vse smrdelo po nafti. Lastniki družabnih omrežij se danes obnašajo zelo podobno, saj zelo dobro vedo, kakšna je vrednost uporabniških podatkov. Mi preštevamo elektronske prijatelje, se hvalimo s športnimi dosežki, objavljamo selfije, delimo članke in zbiramo odzive. Ne sprašujemo pa se, kakšen je poslovni model družabnih omrežij, in ne izdelamo analize koristi in tveganj, ki jih pomeni naše obnašanje.«
Koristi je v primerjavi s tveganji razmeroma malo, je prepričan Harvey. Če nekomu zaupamo podatke o vseh dogodkih v našem življenju v zadnjih dvajsetih letih, smo mu podelili zelo veliko moč. V ameriškem preiskovalnem novinarskem centru Pro Publica so ugotovili, da v Facebooku analizirajo uporabnike družabnega omrežja po več kot 50.000 kategorijah. Poznajo njihovo spolno, politično in versko prepričanje, glasbeni okus, prehranjevalne navade in prijateljsko omrežje. Banki, delodajalcu, politični stranki ali univerzi bi lahko prodali celotno analizo njihove osebnosti. Boste lahko odplačali kredit? Popijete preveč alkohola? Imate kronično bolezen? Za katerega politika ste volili? Vse to je mogoče zelo zanesljivo razbrati iz spletnega družabnega profila.«
Če tem podatkom dodamo zbirke fotografij, si zelo lahko predstavljamo prihodnost iz britanske televizijske nanizanke Black Mirror. Ustvarjalci tv-serije so med drugim predvideli družbo, v kateri bo mogoče o vsakem prebivalcu takoj ugotoviti, kakšna je njegova družbena vrednost – iz podatkov, ki jih od rojstva zbirajo elektronske zbirke. Prebivalci pa morajo ves čas nabirati pozitivne točke (z zdravim življenjem, primernim obnašanjem …), če hočejo računati na obetaven zmenek ali ugledno službo.
Tehnologije upora
Uporabnikov nočem prepričevati, naj nehajo uporabljati družabna omrežja ali objavljati fotografije, ker tega ne bodo upoštevali oziroma jih bodo pač objavljali in fotografirali drugi, je pojasnil sogovornik. Namesto tega se je odločil, da bo poznavanje nadzornih tehnologij raje uporabil za razvoj protinadzornih rešitev in iskanje slepih peg, v katerih se je mogoče skriti.
Leta 2008 je predstavil prvi projekt camoflash, za katerega je izdelal posebno svetlobno napravo za obrambo pred fotografiranjem – zmotilo ga je nenehno fotografiranje na plesnih zabavah, ki se jih je tedaj udeleževal. Dve leti pozneje je v projektu CV dazzle iskal načine, kako z nekaj preprostimi triki preslepiti računalniške algoritme, da na posamezniku ne bi prepoznali obraza. Sledila je posebna torbica za mobilnik off pocket, ki ni prepuščala nobenega signala in je preprečevala sledenje. Leta 2013 je pripravil provokativno modno revijo stealth wear, ki je vznemirila ameriške vladne agencije, saj je zasnoval posebna oblačila za skrivanje pred brezpilotnimi letalniki (droni), ki jih na Bližnjem vzhodu uporablja ameriška vojska (obleke, ki niso prepuščale toplote, je namenoma oblikoval kot muslimanska oblačila). V zadnjem letu je prikazal še napravo za naključno ustvarjanje lokacijskih podatkov skylift in napovedal oblačila hyperface – modne dodatke s posebnim vzorcem, na katerih algoritmi prepoznajo na desetine navideznih obrazov in ne znajo ugotoviti, kateri pripada lastniku.
»Vse moje projekte je mogoče izdelati z množično industrijsko proizvodnjo in jih ponuditi uporabnikom, ki se hočejo upreti množičnemu elektronskemu nadzoru. S tem hočem sprožiti bolj enakovredno oboroževalno tekmo, v kateri se bodo lahko nadzorovanci učinkoviteje branili pred nadzorovalci. Ta tekma ni enakovredna, saj so politični in gospodarski motivi za širjenje nadzora zelo močni, ampak verjamem, da bo tudi zasebnost pridobivala veljavo,« je zatrdil Harvey.
Medijska razkritja o množičnem nadzoru že spreminjajo ekonomiko internetnih podjetij. Ameriški Apple načrtno vgrajuje v elektronske naprave šifriranje podatkov, se upira zahtevam ameriške policije po odklepanju mobilnikov, omejuje internetne oglase in dovoljuje uporabnikom več nadzora nad zasebnostjo. Google, Facebook in druga internetna podjetja pa so vse bolj ranljiva, saj veliko večino prihodkov ustvarijo z oglasi in agresivno preprodajo osebnih podatkov. Če bi uporabniki prepoznali tveganja takšnega modela ali zahtevali delitev prihodkov v zameno za opravljeno delo in osebne podatke, se internetnim podjetjem ne bi več splačalo množično zbirati podatkov.
Ali ni takšno prepričanje preveč optimistično? Več ekonomistov je izračunalo, da so se uporabniki pripravljeni odreči osebnim podatkom že za približno deset dolarjev ali celo zastonj, če jim ponudimo popuste ali dovolj zasvojljivih internetnih dražljajev. Pa tudi prodaja zaščitnih torbic za mobilnike se je povečala šele takrat, ko so jih začeli ponujati nosečnicam, ki so se hotele zaščititi pred domnevno nevarnim elektromagnetnim sevanjem, in ne pred elektronskim sledenjem. Vprašanje je tudi, ali niso posamični uporabniki kamuflažnih tehnologij (šifriranje, posebne obleke …) še bolj izpostavljeni, saj v sedanjem elektronskem in fizičnem svetu zelo izstopajo.
Harvey se takšnih pomislekov zelo dobro zaveda, ampak kljub temu vztraja, da se odnos uporabnikov do elektronske zasebnosti vse bolj spreminja. Tudi zato, ker velikih podatkovnih zbirk ni mogoče zavarovati pred krajami, zlorabami in vdori. Analitsko podjetje, ki je ameriški republikanski stranki svetovalo v lanski predsedniški tekmi, je nedavno izgubilo osebne podatke o skoraj 200 milijonih Američanov – skoraj tretjini prebivalcev ZDA. Globalni računalniški napadi z izsiljevalskimi virusi, ki so v zadnjih dveh mesecih okužili na tisoče podjetij in javnih ustanov po svetu, prav tako opozarjajo na to, kako tvegano je zbirati in vzdrževati občutljive podatkovne zbirke.
»Vsi imamo pravico do nevidnosti in ni razloga, da bi se ji odrekli samo zaradi neznanja, sprijaznjenosti in prepričanja, da ne moremo ničesar spremeniti. Prvo drobno dejanje upora je lahko že prošnja, naj me poslušalci med predavanji ne fotografirajo in objavljajo na družabnih omrežjih,« je sklenil umetnik elektronske kamuflaže. »In hkrati preizkus, ali sem se zaradi zasebnosti pripravljen upreti statusni ekonomiji silicijeve doline: spletni pozornosti in bežnemu občutku pomembnosti, ko se zagledam na tujih družabnih profilih.«
