Ustava je morala republike

Po 25 letih države ni mogoče reči, da smo demokracijo izbrali kot trajno obliko družbe, saj je v Sloveniji kriminala preveč, pravnosti – pravilnosti in pravičnosti družbe – pa premalo za demokracijo. Za to je prva odgovorna politika.

V demokraciji je dolžnost politike kot oblasti, da vzpostavi, vzdržuje in se podredi pravni državi. Oblast mora vzpostaviti in vzdrževati okoliščine, v katerih deluje profesionalna etika pravosodnih poklicev, od policista prometnika – in tisočev vmes – do ustavnega sodnika. Za državo je njihovo delo enako vredno, ker brez njih demokracija ne deluje. Oblast ščiti pravosodje pred njo samo, če hoče, da bo »neodvisno in nepristrano« delilo pravico. Če politika/oblast teh okoliščin ne zagotavlja vsak dan, ni legitimna; če pa jih zagotavlja in pravosodje ne deluje lege artis – kot zahteva služba –, takrat niti pravosodje niti politika nista legitimna.

Torej, če pravosodje ne zagotavlja delovanja pravne države, mora politika/oblast poseči v pravosodje, sicer izgubi demokratični smisel. Prav iz te dolžnosti politike izhaja njena vrhovna odgovornost; vse druge odgovornosti (policistov, tožilcev, sodnikov) za svoje delo so samo poklicne. Če politika ne posreduje, pa bi morala, vemo, da politika noče pravne države, ker noče demokracije. Zato tudi politika, na oblasti in opoziciji, ki komodno kritizira pravosodje, ne naredi pa nič, ni legitimna.

Izpostavljati moramo odgovornost politike, ker volja za delovanje pravne države in pravosodja izhaja iz politike in ne pravosodja. V širšem kontekstu odnosa med demokracijo in pravno državo sem pojasnil relevantnost politične in irelevantnost pravosodne volje; ta postane relevantna šele, ko ji politika zagotovi razmere, v katerih avtonomijo in zunanje nevmešavanje upravičuje samo profesionalnost (pravo)sodnikov. (Sobotna priloga Dela, 8. oktobra 2016). Ta svoboda je v celoti rezultat politikuma, zato mora biti odgovornost politike pri vzpostavitvi, vzdrževanju in imenovanju (pravo)sodnikov jasna – tudi če izbor prepusti stroki (sodni svet), jo mora nadzirati; sama se ne bo, tako kot se ne morejo zdravniki, univerzitetniki itd.

Dve etiki in dve praksi

Tudi nobena od treh vej oblasti se ne more nadzorovati sama. Vendar pa etika medsebojnega nadzora in delovanja treh vej oblasti ni enotna. Za politični veji velja politična etika, za pravosodje pa nepolitična, profesionalna/poklicna etika. Ker sta dve etiki v temelju različni, nista kompatibilni in med njima ni možna sinteza; skratka, ni možno iz ene in druge vzeti najboljše in narediti tretjo etiko. To počno slabe demokracije; v praksi gre za oblastni voluntarizem razpolaganja z državnim kot strankarsko zasebnim: prebende, to je visoke službe ambasadorjev, generalov, bankirjev, sodnikov, so nagrade za zvestobo nazoru oblastne moči, ne pa etiki poklica. Zato se upravičenemu očitku nazorske zvestobe, kot kriteriju izbora, ne morejo izogniti niti ustavni sodniki, saj se tako izbirajo zato, da bi delovali po drugačni etiki kot preostalo »nižje« pravosodje.

Politika, ki ni hotela pravne države in samozavestnega pravosodja, je nezaupanje javnosti krepila, saj je spodbujala udobno (s)prehajanje nazorsko pravih, iz strank in njihovih »civilnih družb«, na ustavno sodišče in nazaj. Da to vodi v podrejanje prava karieri in ne kariere pravu, potrjuje praksa in nekaj kandidatov za nove sodnike! Zato evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sporoča oblasti, da ni važno, kako »sodniki nad sodniki« vidijo sebe, ampak to, kako jih vidijo državljani.

Šibke demokracije – na primer naša – ne zmorejo vzpostaviti meritokracije, ki v demokraciji edina zagotavlja ugled in celo dopušča neenakost. Edini pravi ugled (pravo)sodnikov – diplomatov, zdravnikov, inženirjev, novinarjev – stoji in pade na profesionalni etiki. Naše nazorsko ravnotežje ustavnega sodišča je nemeritokratski, za demokracijo škodljiv princip, ker inercija slabega na vrh zrine »nazorsko« lojalne in strokovno šibke.

Ugled je razumeti tako, kot so antični ljudje razumeli rimsko dignitas; dostojanstvo, oprto na ugled, ki izhaja iz delovanja, kot ga diktira »služba«. Sodnik, diplomat, zdravnik osebni nazor podredijo (ustavni) etiki – pravičnosti, interesu države, Hipokratovi prisegi –, ki je v republiki nad vsemi osebnimi nazori. Da slabo razumemo odnos med moralo in pravom, kažejo ne samo sodbe ustavnega sodišča, ampak tudi zadnja stavka zdravnikov. Hipokratova prisega je moralni imperativ, po teži na ravni ustavnega načela, in sicer da dolžnost zdravnika do bolnika vedno in v vsem presega njegovo pravico do stavke. Še posebej če zdravniki zahteve vpenjajo v še večji zaslužek že najbolje plačanih.

Nezdružljivost dveh etik je nujna za zahodno svobodo. Demokracija kot njena tehnologija zato zahteva, da se nadzor med politično in nepolitično oblastjo vzpostavi na različnih etikah in posledično praksah. Zato je nujna jasna meja med politiko/oblastjo in nepolitiko/pravom. Politika v boju za oblast je vedno kreativna, pravo(sodje) je vedno konservativno, saj ga je politika pooblastila, da ji onemogoča zlorabo oblasti. Dejstvo, da je načelno v politiki (kreativno) dovoljeno vse, kar ni prepovedano, zlahka zlorabljajo veliki lopovi za »zakonito« bogatenje, saj jih šibka pravna država ne zmore ustaviti.

Če je za rekrutacijo, organizacijo in delovanje zakonodajne in izvršne veje oblasti odločilna političnost/nazorskost, je za pravosodje odločilna nepolitičnost/nenazorskost. Politika lahko uveljavi idejo delitve oblasti samo tako, da pravosodje od vrha do tal – od ustavnega sodnika do policista operativca – deluje po drugačnih kriterijih kot politični veji. Ker je profesionalna etika nekompatibilna s politično, so drugačni tudi kriteriji izbora (pravo)sodnikov; od tal do vrha izhajajo samo iz »etike poklica« prav zato, ker obravnavajo zadeve nazorskega značaja – etične in politične v religioznem ali ideološkem smislu. Naša praksa nazorske rekrutacije daje slabe rezultate, ker zaradi šibke politične in pravne tradicije sprevrača v politično opredelitev.

Na vrhu ni nič, kar ni tudi spodaj

Zato je slab argument, da je nazorskost ustavnega sodišča po naše upravičena, ker se to ukvarja z nazorskimi/političnimi problemi; s takimi se ukvarjajo vse pravosodje in socialne službe. Vsi organi pravosodja – vse vrste policij, tožilstev, sodišč – obravnavajo politične probleme, namreč vsi problemi republike (politeje) so politični v smislu problemov družbe ali mednarodne skupnosti; od nasilja v družini, splava, istospolnih zvez, pedofilije klerikov, korupcije policije, izvrševanja kazenskih sankcij, kriminala bankirjev, politikov, klerikov, migrantov pa do agresije držav, genocida, etničnega čiščenja itd. Ustavnemu sodišču bo še naprej padal ugled, saj sistemsko in praktično lebdenje med politikumom in etiko profesije ni jasno na strani slednje. Da je upravičeno mnenje, da ustavno sodišče odloča prevečkrat politnazorsko, kažejo tekoči špetiri o novih sodnikih.

Politika lahko zaupa pravosodju veliko moč, samo dokler je to oprto na etiko poklica; namreč tako konkretizacija politične moči kot namere zakonodajalca so prepuščene profesionalnosti pravosodne moči, ki vsak dan z delom razlaga in uporablja zakone. Ta moč je taka, da parlament lahko ukine ustavno sodišče, ne more pa spremeniti njegovih sodb. Politika ve, da lahko samo pravna država kroti njene »demokratične dile« mimo zakona. Zato pravna država deluje samo, če politika res hoče, da jo pravosodje nadzira z nepolitično (uzakonjeno) etiko; naši neuzakonjeni idejni nazori ne nadzorujejo, ampak pravičnost bolj hlinijo. A priori nezaupanje v naše nazorsko ustavno sodišče ni odpravljivo, tudi zato, ker ga krepijo »nazorske« sodbe.

Šibkost mantre

Za sodbo ustavnega sodišča o istospolnih sem napisal (Sobotna priloga Dela, 11. junija 2016), da je v njej po človeški plati vse narobe, zato so take tudi etične, pravne in politične posledice; vse so proti ustavi. Razlog vidim v levo-desni »nazorski uravnoteženosti« sodnikov nad sodniki. Ker jim tudi tokrat ni šlo za pravičnost, ampak kdo bo koga premagal, je jasno, da ima praksa »mračnih večin« samo slabe posledice.

Borut Pahor, predsednik republike, je nas, državljane, miril z mantro, »da čeprav se z odločitvami ustavnega sodišča ni vselej mogoče strinjati, jih je treba spoštovati« (STA, 22. junija 2016). Načelno nikakor; prav sodb »sodišča nad sodišči« demokracija ne spoštuje a priori. Nepravične sodbe ni treba spoštovati. Vendar nespoštovanje ne izhaja iz nespoštovanja pravne države, ampak iz nuje poprave napak ustavnega sodišča; demokracija jih popravlja, sicer propade. Za zdaj celo krivične sodbe ubogamo, jih pa ne spoštujemo, ker nam vest (nazor!) brani; kar pomeni, da ubogljivost lahko izsilimo, spoštovanja pa ne. In kogar skrbijo žalitve ustavnega sodišča, naj ga bolj skrbijo razžaljeni državljani; zagrenjene manjšine hitro postanejo besne večine, če ne deluje pravna država – in prav je tako!

Sodbe ubogamo tudi zato, ker jih oblast lahko uveljavi s silo. Sila ni hec, upravičena je le, če sodba temelji na ustavnem postulatu, ne pa njegovi (namerni!?) zlorabi kot v tej sodbi. Ker so vsi principi, ki predvidevajo uporabo sile, vedno politične narave, je tudi neizvrševanje sodb ustavnega sodišča vedno politični in ne pravni problem. Skratka, ko bodo sodniki spoštovani, bodo sodbe imele večjo možnost, da bodo spoštovane. Hočem reči, da nam mora predsednik republike kot prvi člen politične verige izbora ustavnih sodnikov (ustava, 163. člen) dati tudi prvi razlog za spoštovanje; in to tako, da jih neha izbirati po znanih kriterijih nazora, ampak ubere težjo pot uveljavitve primata stroke; tako bo tudi jasno sporočil parlamentu, da bo za predlogi vztrajal, saj tak izbor a priori veča možnost za neodvisnost in prevlado profesionalnega etosa sodnikov. Predsednik republike ima idealen ustavni položaj – odgovarja državljanom volivcem, ne pa strankam –, in zato dolžnost, da jasno razločuje politično od nepolitične oblasti (pravosodja), ki politiko nadzira, sicer demokracija ni možna. Predsednik republike mora prvi prekiniti z uporabo kriterijev, ki so samodejno nižali ugled ustavnega sodišča.

Spoštovali bomo sodbe, ki bodo zadostile najprej ustavni pravičnosti, že takoj nato pa tudi osebnemu čutu za prav(ično) – brv med pravom demokratične države in moralo državljanov mora biti zlahka prehodna. Ker je formiranje ustavnega sodišča, »sodišča nad sodišči«, vrhovni primer odločilne volje politikov in zanemarljive volje sodnikov, vemo, da so za neugled odgovorni politiki, ki prvi izbirajo. Ni dvoma, da je politika zrinila ustavno sodišče v položaj, slab za pravosodje in družbo. In dokler bo za izbor odločilen tako reducirani nazor sodnika, bo ugled ustavnega sodišča upravičeno še padal. Prakse in predlogi za nove sodnike jasno kažejo, da politika hoče imeti najprej »nazorsko« svoje in šele potem profesionalno ustrezne. Zato so predlogi upokojenih ustavnih sodnikov, kdo je ali ni primeren (Šorli, Jaklič …), smešni; ali mislijo to vedno početi? Dokler bo kriterij nazorskost, po kateri so bili sami izbrani, bo politika uveljavljala svoj interes s svojim izborom – in prav je tako!

Zato ugleda ustavnega sodišča ne rušijo kritike nazorskosti in njihove posledice, ampak njihova odsotnost. Kritike so nujne, da bi ustavili pad ugleda; ta me zanima tudi v kontekstu širše odgovornosti politike za blokado pravne države.

Nazor razkriva skrivano

Nazor je etično prepričanje, je vera v to, kar imamo za resnično. Osebni etos/drža se kaže samo v tem, kako svojo vero/prepričanja/vrednote uporabljamo v konkretnih ravnanjih. Nazor imamo zato vsi: poljedelec in astrofizik, ulični policaj in ustavni sodnik, klerikalec in komunist. Zato je nazor/morala to, kar počnemo, in ne, če se »oznanjamo« kot levi ali desni. Prav zato, ker imamo vsi ljudje nazor, ta ne more biti kriterij izbora za (pravo)sodne poklice; sploh pa ne reducirani levo-desni na ustavnem sodišču.

Če je tudi nazor po naše odločilen, potem ni mogoče reči, da sodniki razlagajo ustavo z namenom, da bi odkrili njen pravi pomen. Obratno, oni nazor, osebno resnico, oktroirajo ustavi – takrat nazor piše novo ustavo. Vendar nazor razkriva skrivano. Namreč, zakoni so po hierarhiji samo konkretizacija ali realizacija ustave. In kaj počno nazorski sodniki ustavnega sodišča, ko načrtno sprožijo proces, ki anulira zakon o pravicah istospolnih, skladen z ustavo? Implementirajo ustavo ali delajo novo (neustavno) pravo? Zame to drugo. Zato naj vedo, da če imamo ustavo in zakon za pravična, hitro ugotovimo, kdaj so nepravični sodniki.

Kakšen je ta nazor? Prevečkrat (ustavno) nenačelen, je mentaliteta, ki se preoblači: enkrat večina »mračnih« istospolnim vzame pravice tako, da, kot rečeno, sproži proces, ki anulira zakon, skladen z ustavo, drugič večina »samozavestnih« anulira sodbe treh nižjih sodišč, enoglasno »polnohlačarsko« pa se izmika jasni sodbi o krivdi ali nedolžnosti osamosvojitelja (Patria-Janez Janša) in celo od nižjih sodnikov zahteva, da o tem – česar se sami ne upajo – razsodijo oni, češ da to zahteva pravna država. To je perverzna razlaga pravne države, ki jo najbolj ogroža prav izmikanje! (M. Krivic naj pozorno bere, kar sem napisal, ne pa, kar ima v glavi! Napisal sem, da so »polnohlačarji« spravili Janšo in nas državljane v najslabši možen položaj, ker si niso upali odločiti, da ni kriv!) Spet enkrat večina iste mentalitete obsodi novinarja zaradi žalitev (Aleksič, 2009), ki ga evropsko sodišče eskulpira v imenu svobode govora (2014); potem večina istega nazora (»mračni«) pretkano sproži referendum in prevali vlogo sodnika o človekovih pravicah (istospolnih) na »pravično« ljudstvo – kar je sramota! Pred tem je mentaliteti iste večine, v obleki »predvidljivih«, jasno, da odločitev o vračanju gozdov Cerkvi ne sme prepustiti referendumu (in ga preventivno prepove, 1997), saj bi »nepravično« ljudstvo lahko bilo proti, češ da je vračilo krivično ali celo, ker ima gozd za tako dobro kot mesta, gore, vode. Zato je, milo rečeno, bizarno trditi, da je v zadevi vračanja gozdov »na koncu odločilo tehtanje … med načelom pravne države in načelom socialne države«. Za večjo pravičnost »tržiti« socialno državo za pravno pomeni, da socialna ni več pravica; ampak socialna država je ustavno načelo prav zato, ker ni z ničimer nadomestljiva. Kdor postavlja ustavna načela v odnos ali – ali, ne sme biti ustavni sodnik! Ustavna načela so morala republike; načela si med seboj niso nadrejena, so komplementarna, med seboj se podpirajo in demokracija zahteva hkratno delovanje vseh – zato niso à la carte. Socialna država ni mogoča brez PD, demokratična PD nima smisla brez socialne države itd.

Tu gre za nazorski konstitucionalizem, ki prelahko ogroža svobodo in ustavo. V izsiljenih in vse pogostejših pojasnilih, ki so posledica polemik – kar je dobro –, nadsodniki vse slabše argumentirajo tudi druge zadeve: enoletni pripor Milka Noviča, financiranje zasebnih šol, Patria-JJ itd.

Da so med upokojenimi in aktivnimi »sodniki nad sodniki« za »levo-desno ravnotežo«, je jasno, sicer se ne bi dali izbrati, niti bi mnogi bili izbrani. Ker vemo, da so tam zato, ker so izbrani tudi po tem kriteriju, vemo tudi, da so njihove odločitve nazorsko in (ne)strokovno pričakovane; torej tudi predvidljivost razkriva skrivano. Zato upravičeni očitki naši nazorskosti, kot vgrajeni napaki, ne bodo prenehali. Namreč ko se profesionalni etos podredi nazoru, se pravo podredi karieri, takrat so tudi neustavne sodbe nujne.

Nazorski sodniki sodijo pričakovano za državljane in one, ki so jih postavili. Vemo, kako bo »mračni« nazor odločal o zadevah dostojanstva človeka v kontekstu pravice do splava, pravicah drugačnih, manjšinskih, istospolnih; pa o smrtni kazni, evtanaziji, ugovoru vesti, tretjem spolu – torej o svobodi, ki je ustvarila moderni Zahod.

Nazor – kvazipolitikum

Ko politika policistom, tožilcem in sodnikom, od tal do vrha izbranim po kriteriju stroke, nadredi nazorski organ (US), ruši pričakovano koherenco – notranjo profesionalno in etično trdnost – celotne veje oblasti. Zato se vrh pravosodja (US) ne sme niti rekrutirati niti delovati po kriterijih vrha političnih vej. Upoštevaje našo prakso, nazor ni eden od kriterijev, ampak je odločilen in zato so posledice slabe. Ko tako kvazipolitičnost – nazor v družbi deluje samo kot političnost – oktroiraš vrhu pravosodne piramide, potem nazor ipso facto postane kriterij za oceno delovanja vseh spodaj – od vrhovnega sodišča do lokalnih policij, in to v levo-desni reducirani optiki. Pravna zadeva prehaja – se dviga – skozi organe pravosodja in konča na nazorskem US, zato sodba nujno odraža nazorsko oceno vseh prejšnjih postopkov – policije, preiskovalcev, tožilcev, sodnikov. Skratka, sodbo US »kontaminira« etika, nasprotna vsem spodnjim fazam. To nažira koherenco sodne veje, saj frustrira »spodnje« kot ljudi in profesionalce. Zato je (načrtna?) napaka, če za US, vrh pravosodja, velja nazorski kriterij, za pravosodje pod njim (več tisoč oseb) pa profesionalni! Rezultat je dekonstruktivna napetost v sodni veji; zato za one »spodaj« US ne more biti ne vzor, ne zaveznik, ne opora. Nazorska politizacija US po naše kot taka ovira PD.

Politiki, avtorji deformacije sistema, naj vprašajo policiste, tožilce in sodnike – več tisoč njih –, kaj menijo o nazorskem ravnotežju »sodišča nad sodišči«. Ustavni sodniki bodo spoštovani od kolegov in državljanov, če bodo iz iste »profesionalne čete«, ki so samo trenutno na sodnem vrhu; so »primi inter pares« – prvi med enakimi; kar sedaj niso. Da nazor, nujen za politični veji, nujno niža kriterij stroke v nepolitični veji, vedo policisti, tožilci, sodniki in »mi ljudstvo«. Sodni minister Goran Klemenčič, če hoče biti uspešen z reformo, naj poizve, kaj »tisoč spodnjih« meni o nazorskosti »devetih zgornjih«.

Izkušnja in levo-desni monizem

Glede na izkušnje 20. stoletja, posebno pa naše med 1941–45–90, je kriterij nazora zmota. Saj na »vrhu« odločajo »levi« s kompleksom pred zgodovino za to, kar niso storili, in »desni«, ki jim – v imenu sedanje pravičnosti –, ne samo tacite, očitajo prav to. Jung bi rekel, da tu deluje kolektivna (pod)zavest.

Po smrtonosnem stoletju na Zahodu ne smemo niti prava, niti sodnikov, niti sodbe spoštovati a priori. Demokracija gre še dlje; zakonov in sodnikov, ki Sokrate vseh časov obsojajo na smrt, ne smemo spoštovati, saj je proti bistvu prava, če v imenu take PD kdorkoli izgubi življenje. V imenu PD je tudi kralj in zakonodajalec Kreont obsodil na smrt Antigono; ta je pokopala brata izdajalca, kršila kraljevi zakon in država jo je usmrtila. Hočem reči, da so antični v tragedijah definirali probleme sodobnega prava. Namreč prav zaradi prelahke zlorabe, sicer nujne zveze med moralo, pravom, zakonom in nazorom sodnika, nemška ustava daje pravico upreti se kršilcem ustave. Dejansko gre za dolžnost upora proti smrtonosnim izkušnjam 20. stoletja.

Res je, da se Nemci upravičeno boje sami sebe, vendar to velja tudi za nas in vse iz bivše Jugoslavije. Hočem reči, da je, tudi zaradi nazorskega US, 25 let premalo, da bi brez skrbi spoštovali demokratično pravo(sodje). PD je nujna za demokracijo, zato, da se ne bi bali samih sebe – in to je razlog, da se »vmešavam« v materijo, za katero levo-desni ustavni monisti mislijo, da je njihova. V teh zadevah je pravo še najmanj stvar pravnikov. Zato je tudi z vidika slovenske izkušnje preteklosti levo-desno nazorsko ravnotežje US politično slabo. Praksa enkrat »leve« in drugič »desne« pravičnosti le-te ne izravnava (Aristotel), ampak vodi v trajnejšo nepravičnost.

Še nekaj o negativnem zlitju horizontov (Gadamer), in sicer drugače kot sodnik Jan Zobec. »Levi in desni« nazori se prelahkotno zlivajo ne samo v »mračni monizem«, ki jemlje pravice istospolnim, ampak tudi ko skupno ogroža PD: ko se izmika, prelaga na nižje, zavlačuje, ne konča zadev zaradi strahu pred lastnim pravom, kar je tudi posledica zavesti, da politika pravosodja zares ne podpira. Ko se samooklicana nazorska različnost zlije v politični monizem, PD ne deluje. Zato pravim, da se nazor/delujoče vrednote/vest kaže v tem, kar počnemo, in ne, če se razglašamo za leve ali desne. Kot vemo, so se na začetku države levo-desni duhovni horizonti zlili v enotno mentaliteto, ki je izbrisala 30.000 »južnjakov«.

Ker sodbe levo-desne nazorskosti US v republiki delujejo kot metoda kulturnega (sodnega in družbenega) boja, US upravičeno ne more biti blagi razsvetljevalec naroda (Koskeniemmi), kar je škoda.

In kaj pravijo drevesa?

»Problem slovenskega sodstva je sodstvo samo,« trdijo drevesa. Ta živijo v gozdu, ga sicer ne vidijo, zmorejo pa – sodniki nad sodniki (Krivic, Zobec, Deisinger) napake najti pri drugih. Gre za vrsto izmikanja, ki jo monisti vedno utrjujejo s »krivi so drugi, mi ne!« Oni »spodaj« – tisoč in več – so »zakrknjeni, totalitarni, starorežimski, kolektivistični« –, mi nismo. Ta epistemološka nadutost – hubris je prej junake uničeval, danes jih samo ironizira – je posledica sistemsko nazorske pomračitve. Zato trditev, »krivi so drugi«, lustracijsko navdihuje: posekajte gozd, poln lubadarjev! Gozd smo vedno ljudje. Zato je dobro, da ima minister Klemenčič o sodstvu boljše mnenje (Objektiv, 10. 12. 16) kot drevesa.

Kaj »znajo pametnega in prepričljivega povedati« naši Ulpijani, pišem v »Nazor razkriva skrivano«. Tu le misel: ko se levo-desni nazor zlije v enoten politično monistični horizont, »krivi so oni spodaj, ne mi zgoraj«, je jasno, da ta vrsta nazorsko selekcioniranega znanja ne ščiti ustave in demokracije. Očitno med posledice take nazorskosti sodi tudi gojenje zmotne predstave o sebi. Očitno trk med nazoroma »krivih brez krivde in krivdo očitajočih« dobiva eshatološko raven. Branilci nazorskosti si nadevajo metafizični obstret, ko trde, da je za sodnika pomembno, »ali veruje v Boga ali ne … ko pridejo na US tista 'zadnja' najtežja vprašanja« (Krivic). Z bogom upravičimo, kar hočemo, razen demokratične ustave. Demokracija ustavno ločuje cerkev od države in religijo od politike prav zato, ker se v republiki ni mogoče glede česar koli, in še najmanj, ko gre za »zadnja najtežja vprašanja«, sklicevati na boga. Sklicevanje na božje – tudi tacite ali intimno – je neustavno tudi zato, ker ta nazor pozna t. i. etični obrat, ki je povsem nesprejemljiv za demokratično etiko. O tem več drugič, če bo treba! Vemo pa, kako ta »nazor« danes ogroža svobodo Poljakov ali Madžarov, in bo tudi nas, če bo imel priložnost.

Božje eshatologije ubijajo demokracijo in pravo, ki izhajata iz tradicije, povsem nasprotne monoteistični; in ustava se, hvalabogu, nikjer ne opira na to etiko. Zato levo-desni metafiziki v sodniških togah za republiko ne morejo biti »nepristranski«. S primitivno percepcijo o zakrknjenosti onih tisoč spodaj nadsodniki uničujejo princip sodelovanja, nujen za demokracijo.

Modro nebo

Naša nazorska politizacija krepi zmote »nadsodnikov«: da je nad njimi samo »modro nebo«, češ da imajo zadnjo besedo, da imajo moč ukiniti zakone, ki jih sprejme politika, ki pa ne more spremeniti njihovih sodb; da so izvoljeni podobno kot politiki itd. Njihova »zadnja beseda« in vse njihove moči so samo proceduralne narave, ne pa vsebinske; demokracija mora napake US, ko jih je preveč kot pri nas, popraviti, sicer propade. Kdor meni, da ima US vse te pristojnosti, ker ga politika hoče vsaj malo politizirati (mu dati politično investituro), ne razume demokracije. Tudi zato, ker naša nazorskost US spreminja v politični sodni organ, brez politične odgovornosti, nas ne more prepričati, da spore rešuje samo po kriterijih ustavnega prava – sodbe kažejo, da sploh ne.

Nekdo, ki ga že dolgo cenim kot osebnost in pravnika, mi je jasno rekel, da je naše »nazorsko ravnotežje nujni korektor, ki blaži prehude zlorabe prava s strani pravosodja, ki je 90-odstotno 'rdeče', ker je takega vzdrževala politika«. Zanj je nazorskost samo manjše zlo, ne pa dobra rešitev. Zato tudi zame tako US ne more biti korektor, prej destruktor koherentnosti pravosodnega sistema. Prilagajati sestavo US, vrh te veje, kot protiutež levo-desnima političnima vejama oblasti, pomeni vnaprej jih izpostaviti očitkom nazorskosti in pristranosti. Ker tezo o »rdečem sodstvu« lahko vlečemo še 25 let, nazorsko ravnotežje 5:4 ne rešuje ničesar, ampak, kot vidimo, poglablja težave družbe, ki mora zaupati pravosodju od vrha do tal.

V nekaj mesecih se je objav o pravu, demokraciji in US nabralo za knjigo – to kaže, da nas zelo briga prihodnost. Zato naj politika podpre reformo sodstva, ki jo načrtuje minister Klemenčič. Če ji bo uspelo, tudi prvi ešalon osamosvojiteljev, katedralnega klera in bankirjev ne bo več sodno nedotakljiv.

In drugič, če bo interes?

Delovanje US je izostrilo odnos prava in morale – konkretno me zanima nazorski pozitivizem in à la carte morala sodnikov. Rečeno drugače: kdaj sodniški konstitucionalizem ogroža enakost in svobodo?