Tiskane izdaje
"Ni dobro biti ne kreditojemalec ne kreditor, pri posojilu pogosto pogubiš sebe in prijatelja ..."
Hamlet, Shakespeare, 1600
Dovolite mi, da na podlagi dejstev in notornih argumentov komentiram zelo kritične ugotovitve nekaterih domačih pravnih strokovnjakov, povezanih z deviznim kreditiranjem, predvsem z valutno klavzulo v švicarskih frankih, v predkriznem času. Ne poznam osnutka zakona, ki naj bi ga napisali za reševanje tovrstnih dolžnikov oziroma v škodo bank. A če bo slednji res predlagan državnemu zboru, je nujno, da se o tovrstni problematiki spregovori zelo konkretno in s številkami.
Nekateri pisci govorijo, da so kreditiranje v švicarskih frankih organizirale banke z namenom prevare, da so strankam vsiljevale kreditne pogodbe v švicarskih frankih, da se pogodbeniki niso zavedali, da gre za borzne posle, oziroma še več, za aleatorne posle, da so enostransko prikazovale pogodbeno tveganje, da valutna klavzula že v Jugoslaviji ni bila dovoljena, da so banke s tovrstnimi posli ustvarjale oderuške dobičke in še bi lahko naštevali kritične pripombe. Ob tem človek ne more prezreti temeljnega namena, da se škoda, ki so jo zaradi valutnih tveganj utrpeli kreditojemalci, socializira, porazdeli med bankami in dolžniki. Zanimivo je, da se ob taki kritiki predlagatelji na eni strani sklicujejo na 2. čl. Ustave RS, ki med drugim govori, da je naša država socialna država, na drugi strani pa posegajo daleč v antični čas, sklicujoč se na Lex Rhodia de iactu, ki datira iz 150 let pred Kr. in ureja škodo pri morskem prevozu v primeru velike havarije – namreč če se je v takem primeru ladja rešila tudi tako, da je bilo treba določen tovor odvreči v morje, se je škoda sorazmerno porazdelila med lastnike tovora, potnike in ladjarja. Po mojem skromnem mnenju je primerjava ladjarja s finančnim posrednikom, kar banka je – deluje kot agent, v svojem imenu zbira finančne vire, da jih potem v svojem imenu posreduje tistim, ki jim zaupa –, nesprejemljiva, zato na tej osnovi ne more biti porazdelitve škode, ki je nastala npr. zaradi valutnega tveganja. Če bi veljala »ladjarska logika«, bi bilo za banke najbolj enostavno, da bi »kreditno tveganje«, do katerega prihaja zaradi neodplačila kreditov, porazdelili med ostale kreditojemalce, ki redno odplačujejo kredite, in tudi deponente, ki banki denar zaupajo. Ob dejstvu, da so bile vse pogodbe o hipotekarnih kreditih overjene pred notarji, bi morda kazalo vprašati tudi slednje, kakšno je bilo razumevanje pogodbene vsebine s strani pogodbenikov.
Ob taki primerjavi z antično pomorsko ureditvijo bi raje spomnil na Sirahovo knjigo iz Stare zaveze, ki izhaja iz istega časovnega obdobja in v kateri Sirah govori tudi o posojilu in poroštvu, čeprav v tistem času še ni bilo bank, ljudje pa so denar vedno posojali. Sirah opozarja: »Dokler posojilojemalec ne dobi posojila, bo upniku poljubljal roke, hlapčevsko se bo izražal o denarju svojega bližnjega. Ko pa bi moral vrniti, bo zavlačeval, se nemarno izgovarjal in tarnal nad razmerami. Če si bo opomogel, bo prinesel komaj polovico in še to naj ima upnik za naključno najdbo. Če pa ne, je upnik ob denar, za zahvalo pa si je v izposojevalcu nakopal še sovražnika, ki bo upniku vračal s kletvijo in zmerjanjem in mu namesto z lavo povrnil s sramoto.« Sirah opozarja tudi poroke, naj dobro premislijo, komu gredo za poroka, kajti prav poroštvo je že ugonobilo veliko vplivnih mož in jih premetavalo kot morski val. Mogočne može je pognalo iz domovine, da so se morali potikati med tujimi narodi. Ergo, zavzemaj se za bližnjega po svojih močeh in pazi nase, da ne propadeš. Na podobno vsebino je opozarjal že Sofokles v Antigoni leta 442 pred Kr., ko tebanski kralj Kreon govori o denarju kot najhujšem zlu.
Dovolj o že videnem in slišanem. Kljub temu na tem mestu še o valutni klavzuli, ki naj bi bila prepovedana že v Jugoslaviji. Ta trditev ne drži. Obratno, devizni zakon in zakon o kreditnih poslih s tujino sta vedno dovoljevala valutno in zlato klavzulo. Enako ureditev je sprejela tudi RS, kar prav tako izhaja iz deviznega zakona, ki je bil sprejet z »osamosvojitveno zakonodajo« v Ur. listu RS št. 1. V mednarodnem privatnem pravu veljajo devizno, statusno in davčno pravo za ius cogens, ne glede na prvi pogodbeni princip, ki ga predstavlja pogodbena avtonomija. Še več, civilna zakonodaja je vedno dovoljevala tudi indeksacijo (glej npr. zakon o obligacijskih razmerjih, ki je v Jugoslaviji začel veljati leta 1978; enako tudi pozitivna zakonodaja v RS). Kar zadeva uporabo valutne klavzule, naj ad informandum navedemo tudi nekatere zakone, ki jih je državni zbor sprejel na začetku slovenske osamosvojitve, kot so zakon o sanaciji bank za 2,2 milijarde nemških mark (november 1992), zakon o sanaciji Slovenskih železarn, zakon o sanaciji Splošne plovbe, zakon o odkupu terjatev od podjetij, ki so izvajala investicijska dela v tujini. Na drugi strani je znano, da smo v istem času uporabljali TOM – temeljno obrestno mero kot indeksacijo, pri kateri je bilo v začetnem obdobju uporabljeno časovno okno trimesečne inflacije, kasneje pa se je uporabljala letna inflacija. Na podlagi iste logike in zaradi visoke inflacije, ki se je zniževala postopoma, je bila v praksi uporabljena revalorizacija kreditov glavnice kot tudi lastniškega kapitala, ki je bila zaradi znižanja inflacije v »evropske okvire« opuščena leta 2002.
Na tem mestu velja poudariti še nekaj: nekdanja Jugoslavija je prišla v gospodarsko krizo zaradi zadolžitve v tujini, domače potrebe je poravnavala z domačo valuto – dinarjem, ki ga je Narodna banka Jugoslavije tiskala, »kolikor ga je država potrebovala«. Slednja je tudi uporabila različne tečajne modele, s katerimi bi izboljšala splošno gospodarsko situacijo, vendar noben ni prinesel želenih rezultatov. Znano je, kaj se je zgodilo leta 1983: Mednarodni denarni sklad je bil zaprošen, da nam pomaga iz finančne stiske. Zaradi te pomoči so bili sprejeti različni omejitveni ukrepi pri porabi deviz (npr. uvedba racionalizacije goriva 40 litrov na mesec, prioritetne liste za plačevanje v tujino, pri čemer je odplačilo tujega dolga predstavljalo prvo prioriteto, nato plačilo zdravil in drugih pripomočkov, dolžnost transferja deviznih dobroimetij na račune Narodne banke Jugoslavije v tujini in tudi dejstvo, da poslovne banke, pri katerih je imelo prebivalstvo odprte devizne račune, večkrat niso bile sposobne izplačati deviznih hranilnih vlog zaradi že omenjene transferne dolžnosti). Z drugimi besedami, prebivalstvu je bilo zelo poznano devizno tveganje, kajti dinar je dnevno izgubljal vrednost, na drugi strani pa je bila nemška marka »rezervna valuta«, če si hotel kakorkoli privarčevati. Obrestno tveganje pri visokih dnevnih tečajnih razlikah je imelo simboličen pomen. Za tujo valuto sta vedno obstajala dva tečaja: uraden in tržni na »sivem trgu«, ki je bil rezultat tržne ponudbe in povpraševanja po devizah. Še nekaj, ko govorimo o devizah, kakšna je mednarodna definicija: devizo predstavlja dobroimetje, ki ga ima domača banka na računih pri tuji banki, in sicer pri tisti, kjer je posamezna valuta zakonito plačilno sredstvo, kar pomeni: dolarji so locirani pri bankah v ZDA, danske krone pri bankah na Danskem, angleški funt pri bankah v Veliki Britaniji in švicarski frank pri bankah v Švici. Ergo, če imam sam devizni račun v švicarskih frankih pri domači banki, ima slednja moje dobroimetje pri eni od švicarskih bank.
Tečajna politika
Devizni tečaj kaže ceno, po kateri se ena valuta zamenjuje za drugo valuto. V majhnih odprtih gospodarstvih predstavlja prvo najpomembnejšo ceno. Zaradi visoke inflacije, s katero je bila Slovenija soočena ob uvedbi lastne valute, tolarja, je bil devizni tečaj hkrati tudi v funkciji cenovne stabilnosti. V razmerah, v kakršnih je bila država oziroma njeno gospodarstvo, se je ob dejstvu, da Banka Slovenije na začetku ni imela deviznih rezerv, celoten bančni sistem v Sloveniji pa skupaj 180 milijonov nemških mark, in zaradi visoke inflacije, ki je ob zamenjavi tolarja z dinarjem mesečno presegala 21 %, odločila za t. i. upravljano drsenje tolarja, kar pomeni za politiko drsečega tečaja.
V svetovnem merilu se je v novejšem času politika drsečega tečaja pričela leta 1971, ko so ZDA odpravile zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, kar pomeni, da so bili tečaji svetovnih valut »prepuščeni dnevnemu spreminjanju« na deviznih trgih(glej npr. Rudiger Dornbusch: Open Economy, Oxford University Press 1993)
Kljub prvi regulaciji poslovanja na deviznem trgu so bila tečajna nihanja med glavnimi svetovnimi valutami velika, zato se je leta 1985 skupina petih največjih centralnih bank G5 septembra v newyorškem hotelu Plaza dogovorila za skupne nastope na deviznem trgu, z namenom, da se s skupno ponudbo oziroma povpraševanjem na deviznem trgu pomaga »dosegati ciljane tečaje glavnih svetovnih valut«. Februarja 1987 se je v Parizu sestala skupina G6, da bi se dogovorila, da se vpliva na stabiliziranje tečajev okrog tedanjih tržnih vrednosti. Dogovor je znan kot Louvre Accord. Tovrstni dogovori so prinesli določene rezultate pri gibanju posameznih valut, dokler so v posameznih državah veljale različne restrikcije za gibanje kapitala. Ko je v EU začela veljati maastrichtska pogodba, leta 1993, so bile v celoti uveljavljene vse štiri svobode: prosto gibanje ljudi, blaga, storitev in kapitala in so tudi taki dogovori med najpomembnejšimi centralnimi bankami ostali neučinkoviti, kajti dnevne transakcije na deviznih trgih so presegale trilijone dolarjev, takih rezerv pa centralne banke niso imele, da bi intervenirale s svojo ponudbo. Iz časa po uvedbi popolne svobode za gibanje kapitala se spominjam rednega sestanka guvernerjev v banki BIS, ko je nemška marka dosegala največjo vrednost v primerjavi z ameriškim dolarjem: potrebnih je bilo le 1,26 nemške marke za dolar, nekaj mesecev pred tem pa 1,76 marke. Nemški guverner Hans Tietmeyer je prosil ameriškega kolega Alana Greenspana, naj Fed intervenira za krepitev dolarja, »sicer bo nemško gospodarstvo začelo umirati«. Odgovor ameriškega kolega je bil: dragi Hans, ti veš, da smo brez moči, če so naši državljani nespametni in potujejo po svetu in zaradi tega plačujejo drago, naj to počnejo, ker ne bo trajalo večno.
Tu velja ad informandum omeniti še primer Zahodne Nemčije ob združitvi z Vzhodno Nemčijo. Obe državi sta imeli plačilno sredstvo marko. Uradni tečaj v Vzhodni Nemčiji v primerjavi z zahodnonemško marko je bil 1:1, na trgu pa ste morali za eno zahodnonemško marko odšteti med štiri in pet vzhodnonemških mark. Ob združitvi obeh Nemčij se je zastavilo temeljno vprašanje, po kakšnem tečaju naj bi se zamenjala ena zahodnonemška marka za eno vzhodnonemško? Odločilno besedo je imela politika in odločila, ne glede na stanje v vzhodnonemškem gospodarstvu, da bo menjava naslednja: 2000 vzhodnonemških mark vsakdo lahko zamenja po sistemu 1:1, zneske nad 2000 mark pa po sistemu 1:2. Nemška centralna banka se s tako rešitvijo ni strinjala in je opozarjala, da menjalni tečaj ni realen, zato je protestno odstopil nemški guverner Poel. Poznejši dogodki so pokazali, da so bile ocene Bundesbanke realne in da je tudi zato Nemčija morala uvesti poseben davek za pomoč nekdanji Vzhodni Nemčiji.
Tudi pri ocenjevanju izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev kot pogoja za vstop v denarno unijo je politika imela odločilno besedo. Italija in Belgija nista izpolnjevali pogoja o najvišjem nivoju javnega dolga (60 odstotkov GDP), pa sta kljub temu postali inicialni članici monetarne unije. Pri Grčiji se je ta kriterij v celoti spoštoval in ni postala članica 1. januarja 1999. Kljub temu da je postala članica 1. januarja 2002, pa je bila v njenem primeru sprejeta velika izjema, da je v zadnji noči pred uvedbo evra grška drahma devalvirala za 14,5 odstotka, kar je pomenilo velik šok za devizne trge. (O vplivu političnih odločitev na devizne tečaje glej John R. Freeman: Democracy and Markets. The Case of Exchange Rates. Vienna 1999.)
Evro in švicarski frank
»Rojstvo« nove evropske valute 1. januarja 1999 za finančne trge ni bilo presenečenje, kajti EU se je postopoma pripravljala tudi na monetarno unijo. Naj spomnimo, 1. januarja 1994 je pričel delovati Evropski monetarni inštitut, predhodnik ECB, ki mu je predsedoval baron Lamfalussy, dolgoletni direktor banke BIS v Baslu, preizkusen bančnik, in sicer vse do 1. julija 1998, ko je začela delovati Evropska centralna banka, ki je vodila priprave na izdajo nove evropske valute. Naključje je hotelo, da je sredi avgusta istega leta zaradi izrednega padca cene nafte bankrotirala Rusija – sodček se je prodajal po 9 dolarjev –, kar je bistveno zmanjšalo njene prihodke in onemogočilo redno odplačevanje dolga. Devizni trgi so postali nemirni, prav tako tudi Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, hkrati pa tudi EU, kjer se je zastavljalo vprašanje, ali bo projekt evro uspešen. V tem času je prišlo do velikih nihanj pri posameznih valutah, pri čemer je v Evropi predvsem Danska utrpela veliko izgubo deviznih rezerv, ker je centralna banka »branila« tečaj danske krone pred velikimi količinami tujega denarja, ki je prihajal iz Rusije in tudi nekaterih drugih delov sveta. »Obleganje« danske valute je trajalo vse do začetka oktobra istega leta, ko je Danska zaprosila EMI za intervencijo oziroma za vstop v mehanizem ERM2 z dogovorom, da centralni tečaj ostane v koridorju +1 do -1 odstotno točko; s tem statusom danska krona še danes eksistira. V istem času, prve dni oktobra 1998, se je japonski jen v enem dnevu razvrednotil za 18 odstotkov, kar je bil velik šok za trge. Več strokovnjakov pri Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki kot tudi pri Fedu sem spraševal, kaj je vzrok nenadni depreciaciji, ki se je zgodila prek trga, in ne z odločitvijo centralne banke ali vlade; nihče mi ni znal odgovoriti. Naj dodamo, da je bila v letih 1996 in 1997 velika kriza »azijskih tigrov«, predvsem Tajske in Singapurja, z velikim razvrednotenjem teh valut, ki se je pozneje pojasnjevala tudi z visoko depreciacijo japonskega jena, ki je pomenila, da je treba za ameriški dolar namesto 80 jenov odšteti 120 jenov. V času azijske krize pa se je zaključeval tudi proces vračanja Hongkonga h Kitajski, ki se je uradno sklenil 1. julija 1997, ko se ji je Hongkong priključil, vendar s kompromisom, da bo tudi v prihodnje zadržal lastno valuto, honkongški dolar, ki je vezan na ameriški dolar. Pred tem dogodkom, že v času pogajanj o njegovem bodočem statusu, se je zaradi negotovosti začel »velik eksodus« finančnega premoženja bogatih Kitajcev v smeri zahodne obale severne Amerike, Kanade in Kalifornije pa tudi v smeri Evrope, zlasti v Švico.
Vsi ti dogodki in še nekateri niso ustavili procesa oziroma priprave na novo evropsko valuto, kar pomeni, da je bila slednja izdana kot knjižni denar s 1. januarjem 1999, in sicer s protivrednostjo 1 ECU, pri čemer je bila npr. nemška marka zamenjana s tečajem 1,9626; avstrijski šiling s tečajem 13,8104; italijanska lira s tečajem 1.943,05 (te valute navajam zato, ker so tudi slovenski državljani imeli svoje prihranke v njih in so jih dobro poznali). Na drugi strani je Švica ohranila lastno valuto kljub različnim razpravam o smotrnosti take rešitve. Na koncu je prevladalo skupno stališče, »da Evropa potrebuje Švico, pa tudi obratno« (glej Paul Temperton: The Euro, Chichester 1998. Kaj predstavlja Švica v bančništvu z vidika bančne tajne, finančne in cenovne stabilnosti, glej Hans Vontobel: Unverbucht, Zürich, 1990). Z drugimi besedami, ob »rojstvu evra« je bilo menjalno razmerje med frankom in evrom 1,6102 franka za evro, hkrati pa se je tečaj evra v primerjavi z ameriško valuto formiral pri vrednosti 1,1789 dolarja za evro.
Pozitiven sprejem evropske valute na deviznih trgih ni trajal dolgo, kajti začela je izgubljati vrednost in po dobrem letu in pol kotirala pri 0,84 dolarja za evro. Pojavila se je velika zaskrbljenost, kaj bo z novo valuto – tudi zato, ker na trgu še ni bilo evrskih bankovcev, temveč so bile nacionalne valute. Zasedanje Mednarodnega denarnega sklada, ki je bilo konec septembra 2000 v Pragi, se je ukvarjalo predvsem z dvoje vprašanj: kako pomagati evropski valuti, da bi pridobila začetno vrednost, in kako ustaviti rast cene nafti, ki je grozila, da bo prešla »magično mejo« 35 dolarjev za sod. Kar zadeva evro, ni bilo pravega odgovora oziroma učinkovite intervencije na deviznih trgih, le jasne izjave najvišjih finančnikov, da evru popolnoma zaupajo; kar zadeva ceno nafte, je ameriški predsednik Clinton izjavil, da bodo ZDA intervenirale na naftnem trgu iz lastnih rezerv, in cena je takoj začela padati.
Slovenija in nova evropska valuta
Ob tem dogajanju na svetovnih trgih Slovenija še ni bila članica EU in je naprej vodila lastno denarno politiko s svojo valuto in se hkrati pogajala za vstop v EU. Eden od pogojev je bila tudi zahteva po svobodnem gibanju kapitala, ki je bila v celoti realizirana leta 2002, ko je postalo dopustno, da imajo domači državljani devizne račune kjerkoli v tujini, s hkratno dolžnostjo, da o teh poročajo domači davčni upravi.
Vstop v EU 1. maja 2004 skupaj z drugimi devetimi državami pa je dodatno pomenil veliko prelomnico za celotno gospodarstvo kot tudi za vse državljane. Navedimo nekaj dejstev, ki so bistveno vplivala na domače terms of trade tudi pri bančnem poslovanju:
⚫ aprila 2004 je Slovenija sprejela zakon o obdavčitvi obresti, ki je začel veljati 1. 1. 2005;
⚫ že konec junija istega leta je slovenski tolar vstopil v mehanizem ERM2, kar je pomenilo, da centralni tečaj tolarja nasproti evru niha lahko največ za +15 -15 %, pri čemer je trg hitro ugotovil, da Banka Slovenije dobro upravlja tečaj, kar je pomenilo, da je bil tečaj tolarja v primerjavi z evrom stabilen, s tem pa so dejansko odpadle tečajne razlike, s katerimi so se tržni udeleženci v preteklosti vedno srečevali; logično tudi, od uvedbe evra je v pogodbah z valutno klavzulo nemško marko nadomestila nova valuta;
⚫ zaradi izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev je bila naslednja dolžnost centralne banke, da se zniža dolgoročna obrestna mera na raven treh najboljših unijskih držav. Tovrstno zniževanje je šlo tako daleč, da smo imeli na trgu t. i. »obrestno inverzijo«, kar pomeni, da so bile v tem obdobju dolgoročne obrestne mere nižje od kratkoročnih. Če je na trgu tako stanje, se pričakuje, da bo konkretna valuta apreciirala, kar se je dejansko v Sloveniji zgodilo julija, ko se je določalo menjalno razmerje med evrom in tolarjem, po katerem se je 1. januarja 2007 začela zamenjava, je nominalno ostalo enako, kot je bilo konec junija 2004, ko je tolar vstopil v mehanizem ERM2, kar pomeni, da je praktično tolar apreciiral v primerjavi z evrom za inflacijski nivo v zadnjih dveh letih. Z drugimi besedami, menjalni tečaj med tolarjem in evrom, ki je bil določen sredi julija 2006, je bil enak kot ob vstopu v ERM2, to je 239,64 tolarjev za evro;
⚫ članstvo Slovenije v EU je hkrati pomenilo zmanjšanje deželnega tveganja, slednje pa je povzročilo veliko zanimanje tujih bank na denarnem trgu za domači bančni sistem, ki se je v praksi kazalo tako, da so velike likvidnostne viške preusmerile tudi v Slovenijo (približno 16 milijard evrov), kar je bankam v Sloveniji omogočilo, da so povečevale svojo kreditno ponudbo; pri tem naj omenimo, da je bila leta 2004 izhodiščna obrestna mera pri ECB 2 odstotka in se je prvič povišala šele decembra 2005 za četrtino odstotne točke (po napadu na newyorški trgovinski center 11. 9. 2001 je skupina največjih centralnih bank G7, da bi se izognili eventualni krizi, sklenila, da bodo vodile ohlapno denarno politiko, z visokim nivojem likvidnosti in cenenim denarjem);
⚫ vse te pozitivne spremembe so bile dobrodošle za 23.000 varčevalcev iz stanovanjske varčevalne sheme, ki jo je slovenska vlada vzpostavila leta 1999, istega leta, kot je bil uveden DDV. Kot vemo, je pri tej shemi vlada dodala mesečni znesek na nivoju, s katerim je posameznik varčeval, in na ta način vzpodbujala tovrstno varčevanje in v končni posledici tudi investicije v gradbeništvu ter s tem nove stanovanjske površine. Trg je vedel, da je treba varčevati vsaj pet let, da lahko najamem kredit pod ugodnejšimi pogoji. Ta informacija, ki je bila notorno znana, je bila vsekakor vgrajena v razmišljanje vsakogar, predvsem pa gradbenih podjetij, nepremičninskih agentov in tudi bank. Pri zadolževanju prebivalstva, gledano grosso modo, je značilno, da tri četrtine angažiranih kreditov uporabijo za nakup nepremičnin in eno četrtino za kratkoročne kredite, namenjene dnevni potrošnji.
Kot rečeno, pozitivno ozračje na domačem in tujih trgih je imelo za posledico veliko kreditno rast, ki je generirala tudi splošno rast DBP in seveda investicij. V letu 2007, ko smo prevzeli evro, so letne investicije dosegle na letni ravni 32 odstotkov DBP, kreditna rast 40 odstotkov in splošna rast prek 6 odstotkov. Iz premoženjskih bilanc slovenskega bančnega sistema je razvidno, da se je stanje kreditiranja nebančnega sektorja v letu 2004 povečalo za 2,1 milijarde evrov, v letu 2005 za 3,2 milijarde, leta 2006 za 4,1 milijarde, v letu 2007 za 8 milijard in v letu 2008, ko se je uradno začela finančna kriza, za 5,3 milijarde evrov. Tu naj odgovorim tudi na kritiko »oderuških dobičkov«, ki naj bi jih banke ustvarjale s tečajnimi razlikami in obrestno maržo: v letu 2007, ko je bila kreditna rast najvišja, je bila neto obrestna marža najnižja in je dosegala nekaj več kot 1,75 odstotka, kar pomeni, da je rezultat v bilanci uspeha generirala predvsem količina novega posla, ne pa povečevanje obrestne marže.
Kaj se je med tem časom dogajalo na deviznih trgih, predvsem z vidika tečajev evro in ameriški dolar ter evro in švicarski frank: v času med letom 1999 in letom 2004, ko smo postali članica EU, je švicarski frank revalviral in dosegel »največjo moč« pri tečaju 1,40 franka za evro, kar pomeni, da je apreciiral približno za 15 odstotkov. Ko so prvi kreditojemalci začeli najemati kredite z valutno klavzulo v švicarskih frankih v Sloveniji, po vstopu v EU, je kotiral pri 1,45 franka za evro. Njegovo razvrednotenje se je nadaljevalo vse do septembra 2007, ko je postal »najšibkejši« v primerjavi z evrom in je bilo treba za evro plačati 1,67 oziroma 1,68 franka. To pomeni, da je nekdo, ki je sklenil pogodbo pri vrednosti 1,45 franka, zaradi njegove depreciacije nasproti evru znižal dolg v evrih za približno 15 odstotkov, vsako poznejše sklepanje tovrstne pogodbe je prinašalo nižji »prihranek«. Razumljivo je, da tisti, ki je vstopal v razmerje pri 1,67, ni bil deležen tega rezultata. Na drugi strani, ko se je začela ponovna apreciacija franka, je prvi, ki je vstopal v razmerje pri 1,45 franka za en evro, še vedno do mejnega zneska privarčeval pomembno vsoto v evrih. Sočasno ko je švicarski frank postal najšibkejši v primerjavi z evrom, je tudi ameriški dolar dosegel svoje najnižje menjalno razmerje, in sicer pri 1,60 dolarja za evro, kar pomeni, da je dolar depreciiral za več kot 27 odstotkov.
Finančna kriza, ki se je formalno začela 15. septembra 2008, je imela velik vpliv na svetovne trge in tudi na domače razmere. V istem letu je začela pospešeno rasti inflacija, julija 2008 je v Sloveniji dosegla 7,2 odstotka, v EMU 4,2, kar je imelo za posledico, da je ECB dodatno dvigovala obrestno mero, ki jo je začela decembra 2005 in avgusta 2008 prišla do nivoja 4,25 odstotka. Tuje banke so v strahu za lastno pozicijo odpovedovale financiranje bank v Sloveniji, zato so domače banke dodatno povečevale obrestno mero za varčevanje, ki je dosegla celo 5,55 odstotka, kajti trimesečni evribor je sam presegel znamko 5 odstotkov. V začetku oktobra istega leta so zopet največje centralne banke v svetu, skupaj s švicarsko, iskale načine, kako ublažiti krizo, in prvi ukrep je bil zniževanje obrestne mere, ki je junija 2014 prišel do ničelne obrestne mere oziroma celo uvedel negativno obrestno mero za likvidnostne viške, ki jih imajo poslovne banke pri centralni banki. Glede na moje vedenje in znanje v preteklosti ne poznam primerov, da bi moral upnik plačevati dolžniku obresti, ker mu je posodil denar. Denarna zgodovina kaže obratno sliko: dolgo je trajala diskusija med filozofi in teologi o upravičenosti obresti, kajti obresti naj bi pomenile zaračunavanje časa, čas pa je absolutna kategorija, ki ne pripada smrtnikom, temveč nesmrtnim, višjim bitjem, Bogu ali več njim. Mislim, da bo trenutna praksa z negativno obrestno mero še zaposlovala razprave prihodnjih rodov, kajti sedanja situacija po mnenju mnogih predstavlja veliko prerazdeljevanje premoženja od upnikov k dolžnikom, ki ga še ni bilo po drugi svetovni vojni.
Če se vrnemo k švicarskemu franku in našim pogodbenikom, moramo ugotoviti, da so vsi ti dogodki tudi vplivali na njegovo gibanje. Spominjam se, da so mi švicarski kolegi pripovedovali, koliko denarja je prišlo v Švico zaradi grške in ciprske krize, koliko z Bližnjega vzhoda in iz Južne Amerike. Vse to je morala njihova centralna banka odkupiti, s tem prevzeti valute prodajalcev in ob nadaljnji apreciaciji lastne valute zaradi negativnih tečajnih razlik beležiti milijardne izgube, zaradi česar so bile velike diskusije tudi v švicarskem parlamentu. Če bi bila Švica unijska država, kot je Danska, bi se lahko reševala podobno, vendar vemo, da ni tako. Tudi fiksiranje tečaja švicarskega franka na 1,20 za evro ni dalo želenih rezultatov. Obratno, izguba v centralni banki je še dodatno narastla, zaradi česar je morala centralna banka opustiti tudi fiksacijo tečaja in ga prepustiti »prostemu drsenju«.
Ob takih tečajnih gibanjih so banke v Sloveniji pisno opozarjale kreditojemalce z valutno klavzulo, da ponovno ocenijo svojo pozicijo, hkrati s pripravljenostjo, da se pogodbeno razmerje spremeni, tako v zvezi s samo klavzulo kot tudi glede drugih pogodbenih pogojev. Kot mi je znano, so nekateri reagirali na ta opozorila oziroma ponudbo, drugi pa verjetno upali, da se bodo tečajna razmerja znova vrnila na nivoje, pri katerih so sklepali kreditna razmerja. Očitek bankam, da so slednje vedele oziroma bi morale vedeti, kakšna bodo bodoča tečajna gibanja, je povsem neutemeljen, kajti ne poznam nikogar, ki bi v sedanjih in preteklih razmerah lahko napovedoval katere koli vrednosti za navzkrižne tečaje glavnih valut, in kot že rečeno, pri prostem gibanju kapitala, globalizaciji, neprestano deluje t. i. »tržna arbitraža«, ki jo vedno spremljajo določene špekulacije in pričakovanja, ki jim niso kos tudi največje centralne banke s svojimi deviznimi rezervami. Če se konkretna pogodbena razmerja med bankami in posameznimi kreditojemalci analizirajo še bolj detajlno, potem je stanje od pogodbe do pogodbe lahko zelo različno po finančnih učinkih. Npr. če vzamemo kredit, ko je bilo menjalno razmerje 1,45 franka za evro, je tak kreditojemalec v začetni fazi beležil pozitivne tečajne razlike, nadalje, če je s kreditom kupoval nepremičnino, je slednjo kupil po nižji ceni kot drugi kreditojemalci, ki so vstopali v razmerje pozneje, pri šibkejšem franku, in na drugi strani je zaradi velikega povpraševanja med tem časom cena na nepremičninskem trgu bistveno narastla. Spomnimo se, koliko je stal kvadratni meter stanovanja v Ljubljani leta 2004 in kakšno raven je dosegel leta 2007: ali naj bi se tudi ta razlika porazdelila? Enako velja za dogodke na kapitalskem trgu, kajti nekateri so se zadolžili s klavzulo tudi za nakupe vrednostnih papirjev. Znano je, da je npr. ljubljanska borza leta 2007 dosegla po rasti vrednosti premoženja na letnem nivoju evropski rekord, indeks rasti je presegel 74 odstotkov. Spomnimo se, da je bila konec leta privatizacija Nove kreditne banke Maribor, pri kateri je sodelovalo prek 100.000 vlagateljev, ki so skupaj vplačali več kot 2,3 milijarde evrov, mnogi od njih v kombinaciji z najetimi krediti. Ne nazadnje, ko človek analizira preteklost in ugotavlja dobičke in izgube, si tisti, ki so kupovali stanovanja po najvišjih cenah, tudi zastavljajo vprašanja, zakaj niso počakali na čas, ko je šla marsikatera gradbena firma ali investitorji v stečaj in so se enaka stanovanja prodajala po polovični ali še nižji ceni. Z drugimi besedami, tovrstnih vprašanj je nešteto, ne le pri nas, skoraj v vsej Evropi. Kot vem npr. v Franciji so velike tovrstne posle sklepale bolnišnice, v Nemčiji in Avstriji mesta in podjetja. Neue Züricher Zeitung je predlani posvetil celostransko analizo mestu Dunaj. Še več, v Avstriji so predvsem podjetja, tudi zaradi simbolične obrestne mere, podobne posle sklepala z valutno klavzulo v japonskih jenih, kajti vemo, da se je recesija na Japonskem pričela že v devetdesetih letih, kar je pripeljalo do različnih diskusij glede obrestne mere in tudi do razvrednotenja japonske valute. Če pa človek pogleda še bolj nazaj, ko smo bili v Jugoslaviji, lahko ugotovi, da so se s podobnimi problemi ukvarjali v letih 1980 do 1990 v Avstraliji, ko je prišlo do deregulacije trga in je prišlo do velikih obrestnih diferenc med avstralskim dolarjem, švicarskim frankom in japonskim jenom, ki so znašale tudi do 9 odstotnih točk. Vse to se je spremenilo in nastali so podobni problemi kot povsod v svetu (Več glej npr. v delu Ross Cranston: Banks Liability and Risk; The liability of Australian Banks, London 1995).
Končno vprašanje ostaja odprto, odgovor pa tudi jasen: nihče od tržnih udeležencev ni vedel in ni mogel vedeti, kakšna naj bi bila prihodnja tečajna gibanja. Temeljno vprašanje za banke je bilo in ostaja tudi v prihodnje, da tudi tečajno tveganje obravnavajo v okviru kreditnega tveganja, kar z drugimi besedami pomeni, ali bo lahko kreditojemalec skladno s pogodbo odplačeval kredit točno ob dogovorjenem času. Tisti, ki misli, da je banka tako ali drugače zavarovana s hipoteko, se zelo moti in pozablja, kako dolg je lahko postopek, da se premičnina, na kateri je hipoteka, unovči, kar pomeni, da gre med tem časom lahko v stečaj sama banka. V nasprotju z vsemi drugimi tržnimi subjekti se banki ne priznava t. i. dolžniška zamuda (mora debitoris), kajti vsaka zamuda pri izplačilu a vista denarja ali zapadlega depozita bi pomenila, da je banka nelikvidna, nelikvidnost pa lahko predstavlja dnevni stečaj. Še več: če je neka banka nesolventna, pa ima zaupanje pri svojih upnikih in je likvidna, lahko nadaljuje poslovanje. Na drugi strani vemo, kar kaže poslovna praksa predvsem v gradbeništvu, da je marsikateri glavni izvajalec poplačal podizvajalca npr. v naravi z delom stanovanjske stavbe, pa je slednji iskal kupca s plačilom v denarju. Žal – ali pa k sreči – banka take možnosti nima, da bi deponentu namesto izplačila v denarju poplačala s prenosom hipoteke. Skratka, pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalca se analizirajo različna tveganja, z enim samim namenom, da se čim bolj preverijo, kaj se lahko zgodi v prihodnosti, kar bi onemogočilo kreditojemalcu, da bo vračal kredit. Gre torej za denarno vračilo, ker le slednje lahko rešuje tudi posamezno banko. Npr. koliko delovnih mest je bilo izgubljenih v krizi, tudi s strani kreditojemalcev, kaj naj naredi banka v takem primeru? Ni druge rešitve kot iskati novo modificirano solucijo z namenom, da bosta oba preživela, kajti banka sama dolguje množici upnikov, ki zaupajo njej. Resnici na ljubo je treba tudi priznati, da politiko tveganj sprejema v vsaki banki nadzorni svet, slednja pa je lahko strožja ali milejša. Sprejemati večja tveganja pa pomeni, da je banka visoko likvidna in ima na trgu posebne interne poslovne cilje. Glede na dejstvo, da je bila poslovna praksa bolj ali manj enotna, o slednjih ne moremo govoriti.
Sklep
V delu Wieder die Goetter-die Geschichte von Risiko und Risikomanagment von der Antike bis heute avtor Peter L. Bernstein ugotavlja, da brez sprejemanja tveganj današnji razvoj na vseh področjih ne bi bil tam, kjer je, začenši pri kirurgiji, letalstvu, financah, skratka pri celotnem našem udejstvovanju. Skupna naloga pogodbenikov je, da jih analizirata, ovrednotita, z namenom, da bosta skupaj dosegla pogodbeni cilj. Vsi trgi delujejo po principu, »dam, da dobim«, enosmernih cest trg ne pozna, zato ostaja pogodbena avtonomija, ne glede na dodatno številno regulacijo, tudi v prihodnje temeljni princip, izhajajoč iz uvodnih določil, ki jih poznajo vsi civilni kodeksi, ki govorijo o poštenju in izhajajo iz svobodne pogodbenikove volje, kajti če se slednja demantira, zaradi zvijače, zmote ali prisile, potem volja ni bila svobodna in je tako pogodbeno razmerje nično ex tunc, presumpcija, ni nastalo. Na drugi strani se človek vprašuje, ali bi iz teh kreditnih pogodb zaradi drugačnih tržnih gibanj nastajal dobiček, kot tudi je, za nekatere v začetnem obdobju, kot smo nakazali, na več področjih, ali bi kdo predlagal, da se tako pridobljeni porazdeli? V človeški naravi je, da kadar je nekdo v dvomu in potrebuje nasvet in zanj nekoga zaprosi, da si bo običajno, če je na podlagi nasveta uspešen, tak rezultat pripisoval sebi, v nasprotnem primeru pa bo prišel k svetovalcu in mu očital, da ga je »napačno usmeril«. Kot vemo, na področju investicijskega bančništva imamo tudi v Sloveniji že od leta 2007 sprejeto regulacijo MIFID, ki je uvedla vrsto obličnosti zaradi pojasnjevanja različnih tveganj in tržnih posebnosti. Ergo, ne posegajmo v veljavno sklenjena pogodbena razmerja s tako ali različno zakonodajo, temveč naj se iščejo rešitve med pogodbeniki, tako kot je prvotno razmerje nastalo. Vsak drugačen pristop bi lahko načel vrsto novih vprašanj, najmanj pa to, kako so nekateri izgubili denar ob virtualnem stečaju banke ali kje je pravičnost, da mora upnik plačevati obresti dolžniku, kar se prakticira zadnja tri leta na relaciji med poslovnimi bankami in centralno banko in tudi med nekaterimi poslovnimi bankami in večjimi komitenti.
Naj končam zopet s Sirahovim pozivom pri opisovanju posojila: »Drži besedo, izkaži se upniku zanesljivega, pa boš ob vsakem času dobil, kar potrebuješ.«
Dr. France Arhar je nekdanji guverner
