V dobre stare zalive

Jean-Claude Juncker je sestavil prihodnjo evropsko komisijo, Miro Cerar je sestavil prihodnjo slovensko vlado, Barack Obama je ob trinajsti obletnici terorističnega napada na New York jasno predstavil strategijo boja proti Islamski državi v Siriji in Iraku in v sosednjem Sredipolju se papež Frančišek ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne poklanja padlim in žrtvam v vseh vojnah. Med dogodki bi težko potegnili skupne imenovalce, razen tega, da v sedanjost presenetljivo zelo presevajo dileme in napake bližnje ter daljne preteklosti.

Po programu ali na loteriji

Alenka Bratušek se je v Junckerjevih kalkulacijah znašla kot popoln loterijski zadetek. Prvič je po njegovih omembah pomembno, da je ženska, ker se s tem zadovoljuje željo po ženskih kvotah. Potem je pomembno, ker je politično izkušena (nekdanja) predsednica vlade, kar ima dvojni učinek. Najprej tega, da bi pokazali, kako evropska komisija ni seštevek brezbarvnih birokratov in domnevnih strokovnjakov, temveč politična vlada, nato pa še tega, da bo imela specifične menedžerske sposobnosti vodenja ljudi, ki v redu korporativnega upravljanja niso navadni, temveč povsem posebni, saj v političnih krogih velja povišana stopnja egocentrizma, kapricioznosti, mestoma tudi osebne pokvarjenosti.

Tretjič pa je Bratuškova na politični tomboli popoln zadetek, ker bi Junckerju kot ena od podpredsednic komisije in v relativno pomembnem resorju lahko sestavljala koalicijo malih in voljnih proti interesu velikih in samovoljnih. Evropski tisk je opazil matrico, ki naj bi šla takole: z »degradacijo« Oettingerja iz komisarja za energijo v komisarja za digitalno agendo nekoliko oslabiti Nemčijo; s postavitvijo v Franciji neuspešnega francoskega finančnega ministra Pierra Moscovicija, ki bo postal komisar za gospodarske in finančne zadeve, se postavlja vprašanje, kako bo ta v EU branil Pakt stabilnosti, ki ga sam ni bil zmožen zagotoviti v svoji državi; podobna dilema gre pri imenovanju Grka za komisarja za migracije in Britanca za finančno stabilnost.

Na preseku vsega omenjenega je vprašanje, ali se nova evropska komisija sestavlja po vsebinskem programu ali po Machiavellijevem načelu umetnosti možnega.

Z Bratuškovo je Juncker dobil vse, kar je bilo v njegovem interesu – in Slovenija v tem kontekstu ni videti kot kdo ve kako pomemben dejavnik. Če bi kdo od politikov v Sloveniji na tem vzorcu v resnici rad odkril načelnost, bi ga lahko označili za nacionalnega junaka, pod pogojem, seveda, da bi bil v tem dosleden in bi v notranji politiki počistil vse poti, ki so vodile do koalicije voljnih v vladi Alenke Bratušek.

Da ne bo pomote: Junckerjev izbor Bratuškove nima nobene zveze z načelnostjo, izbrana je bila, ker služi v redu ne najbolj častnih političnih interesov. Toda nenačelnost slovenskih politikov nič ne zaostaja za evropskimi in mogoče bi bilo dobro, če bi slovenski politiki prenehali s kanonado proti Bratuškovi, kajti smešijo se bolj, kot si močno prizadet ugled Slovenije to zasluži, ali pa bi morali pozicijo suverenosti naše države postaviti tako visoko in za tako môčno, da bi EU lahko določali moralo, od česar so danes svetlobna leta.

Ko vedo, kaj hočejo

Ob trinajsti obletnici padca dvojčkov na Manhattnu je Barack Obama storil natanko to: namenil si je določati moralo »svobodnega« sveta proti terorističnemu svetu, v katerem »pobijajo ujetnike in otroke, zasužnjujejo, posiljujejo in prisilno poročajo ženske«. Sliši se kot vsakdanjost kake revne ameriške velemestne četrti, toda v mednarodni politiki se je začela vzpostavljati nova nevarnost, ki je vzniknila na spominu ubitega Osame bin Ladna: islamska država, kalifat kot nova oblika podružnice Al Kaide v Iraku. Poanta Obamovega načrta je bila v tem, da je povedal, zakaj si ZDA po 11. septembru po trinajstih letih lahko privošči nov načrt za prihodnost: po hudi recesiji in terorističnih napadih so ZDA na prihodnost pripravljene z najboljšimi tehnološkimi podjetji in univerzami, s cvetočo predelovalno in avtomobilsko industrijo. Kot pomembno pa je naznačil približevanje energetski neodvisnosti.

Poznavalci so v zadnjih mesecih opazili, da se cene nafte kljub politično kriznemu zaostrovanju na Bližnjem vzhodu ter na Krimu ne zvišujejo, ampak se celo nižajo. V ZDA se je proizvodnja nafte povzpela na prek 93 odstotkov zmogljivosti in dnevno naj bi je načrpali največ v zadnjih 27 letih. Obama je petega septembra v Walesu razkril svoj pogled na Rusijo in krizo v Ukrajini: »Edini razlog, zakaj so bili spopadi ustavljeni, so sankcije in grožnja z novimi sankcijami.«

Sankcije so uperjene v ruski obrambni, energetski in finančni sistem in takšen načrt si lahko privoščita le politično razvita, suverenostno močna in tehnološko avtohtona velikana, kakršna sta EU in ZDA. Vsaj ideja je taka.

Če tu pustimo ob strani (sicer pomembno) vprašanje, kdo v ZDA je v času spodletele globalizacije ujetnik koga, ZDA kapitala ali narobe, pa lahko vidimo dvoje: povečuje se namera po utrditvi (supra)nacionalnih sistemov, ki vsaj v grobem na individualistični doktrini priznavajo človekove pravice posameznikov, in taka govorica je pospremljena s priznavanjem pomena izobrazbe, univerz, visokotehnoloških podjetij, skratka tega, kar se pojmuje pod besedno zvezo visoke dodane vrednosti.

To lahko primerjamo z aktualno Slovenijo, v kateri besni razprodaja vsega, kar je bilo v ideologiji nacionalnih šampionov in nacionalnega interesa vredno. Glede na pretekle izkušnje, kakšne (ne)demokratične učinke je proizvajal slovenski nacionalni interes, se mu mnogi odrekajo z lahkoto in ne jočejo nad tovrstno razprodajo. Bolj nevarna je bila grška shema varčevanja na javnem sektorju po sistemu diagonale, ki je v končni posledici v Slovenijo vabila evropsko trojko, čemur je bila najbolj naklonjena desnica. Magična beseda je bila učinkovitost in finančna vzdržnost celotnega državnega in družbenega sistema in pravo vprašanje za Slovenijo je bilo in je še: kako je mogoče, da vsaka beseda, ki v svetu premika meje držav in družbenih sistemov, v Sloveniji dobi sprevržen pomen. Učinkovitost so onečastili tajkunski apetiti, konkurenca v šolstvu ni zgradila nacionalnega ponosa do visoke dodane vrednosti, temveč je spustila standarde znanja in osiromašila javne univerze, varovanje javnega sektorja često ni odraz obrambe vrednot meščanske države, temveč mnogokrat varuje inertno povprečnost mnogih dobro zlobiranih in politično podprtih birokratov, katerih edini program je živeti lagodno in se v tej maniri preriniti do rane upokojitve. V katerih nacionalnih katakombah ali ideoloških kavernah sta se v Sloveniji izgubili inovacija in radost do ustvarjalnega življenja? Zakaj se to kaže kot večni nesporazum?

V vzorcih sredi polja

Ko bo mandatar Miro Cerar s svojo novo vlado ugriznil v neizbežne reforme, bo moral imeti ta vprašanja zelo v mislih. Ni bilo spregledano, da je 11. septembra na Brdu pri Kranju povedal, kako Slovenija stoji pred etičnim izzivom in kako pri tem ni izpustil konsolidacije javnih financ, zagon gospodarstva, pospešitev znanosti ureditev sistema delovanja šolstva in to, da bi ljudje živeli v spodobni družbi. Prav tako ni bila spregledana njegova misel o enem ključnih problemov naše družbe, da smo »v preveliki meri zapadli v pohlep in da je količina neresnic, manipulacij in laži absolutno nenormalna, prevelika«. Toda tem spoznanjem bo bržkone treba pridati pogled na t. i. veliko sliko, ki bo Sloveniji dala vedeti, kaj se v svetu realno dogaja in kaj mora storiti, da se bo čez deset let lahko obnašala suvereno z razlogom, ki ga bodo morali vsi upoštevati in spoštovati. Te ambicije ni mogoče zadosti podčrtati in poudariti, kajti danes je ni videti in izčrpavanje desnice na enem zaporniku ter vseh ostalih na zavisti ob imenovanju Alenke Bratušek za podpredsednico evropske komisije kaže na poprimitivljenje politike in družbe, ki v resnici nikoli še nista bili zadovoljivo omikani.

Če k temu damo še humanistično dimenzijo in se ozremo v Sredipolje, v obletnico začetka prve svetovne vojne, to počnemo zgolj zato, da bi podčrtali, kje se je v dvajsetih letih končal pohlep kapitala, in da se zgodba, spojena s politiko in orožjem, praviloma vedno konča v skupni kostnici umrlih. Slovenija to zgodbo pozna, kakor tudi pozna nenehno politično zlorabljanje te zgodbe. Zdi se, da je dvajsetletna slovenska politika pravzaprav nenehno ponavljanje vzorcev, ki so v določenih zgodovinskih okoliščinah pripeljali v svetovno in nacionalno tragedijo. Zato svet z velikim zanimanjem opazuje dogajanje v Ukrajini, kjer se rišejo meje nove hladne vojne, ki bo velesili pripeljala v dobre stare fjorde, v katerih bodo v slogu lova na rdeči oktober tajno potopljene jedrske podmornice. Zdi se, da je vojna napoved ZDA islamski državi v Siriji predvsem uvertura v nov cikel mednarodnopolitičnega dogajanja, v katerem si bo svet priznal, da je kapitalski zmaj v vsem napuhu in pohlepu ušel izpod kontrole in ga je nekako treba spet prikleniti na verigo. ●