Tiskane izdaje
»Domovina je prostor domačnosti, v katerem se nam ni treba pojasnjevati,« verjame nemški krščanski demokrat Mike Mohring. Naj živimo doma ali pa v tujini, z vsem srcem soglašamo. Gre za jezik ali dialekt, za hrano in navade, za spomine in posebnosti, ki jih drugi ne prepoznajo, gre za občutek topline, ko se vračamo. Domovina pa vsaj ekonomsko že dolgo ni dovolj niti največjim narodom, še manj vsem, ki ji v iskanju boljšega življenja vsaj za nekaj časa pokažejo hrbet.
Evropa nikoli ne bi smela pozabiti zlorab nacionalnih čustev, ki jih je doživela v še ne tako davni preteklosti, a po vsem svetu in tudi na stari celini že poteka novo opredeljevanje domovinskih čustev. Geslo Najprej moj narod! je pripomoglo tako k britanski odločitvi za izstop iz EU kot k zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, zdaj pa se širi po številnih drugih državah. Hrepenenja po novih opredelitvah domovine ne kaže povsod meriti z enakimi vatli. Položaj v Avstriji ali višegrajskih državah, kjer vodilne sile vse bolj poudarjajo tudi novi liberalizem, je drugačen kot v Kataloniji, severni Italiji ali na Škotskem, kjer nekateri spominjajo na stare zgodovinske in sedanje gospodarske krivice v velikih državah. Evropska unija je res nastala kot unija držav, a s predpostavko preseganja starih nacionalizmov tudi na njihovi ravni, zato je bistveno miroljubno pomirjevanje starih krivic in novih sporov.
Evropa, prostor miru
Evropa pa bi se morala zavedati tudi strah zbujajočih podrobnosti sedanjega časa s tistim pred prvo svetovno vojno. Kot poudarja ameriški preučevalec mednarodnih odnosov Walter Russell Mead, Balkana tedaj v sod smodnika niso spremenili območni nacionalizmi, s srbskim na čelu, ampak so jih za lastne interese izkoristile velike sile, kot sta Rusija in Avstrija. Od tam pa se je požar razširil na vso celino. »Porast odcepitvenih gibanj in politike identitete v postkolonialnem svetu tudi danes sovpada z naraščajočo tekmovalnostjo med velikimi silami.« Tokrat ne gre le ali celo predvsem za evropske, saj po Meadovem prepričanju najbolj očitno izkoriščanje lokalnih sporov vidimo v Siriji, Jemnu in Iraku. A je Evropa dvakrat ogrožena zaradi svojih napetosti in bližine drugih. Ali pa celo trikrat, če dodamo interese avtokratskih velikih sil, ki so lahko v nasprotju z našim razumevanjem – in iskanjem – demokracije.
Evropa mora ostati prostor miru, napredka in blaginje tudi v času, ko posledice zadnjih kriz in globalizacije ločujejo poražence in zmagovalce obeh procesov. Tudi zato prihod poldrugega milijona beguncev in migrantov po letu 2015 pušča nacionalistične sledove celo v visoko razviti in socialni Nemčiji, ki je zaradi svoje vloge v prvi in drugi svetovni vojni vsaj v svojem zahodnem delu notranje obračunavala s poblaznelim nacionalizmom – nacizmom. Nemški »domoljubni Evropejci za zaščito Zahoda« sicer niso zelo evropski in zahodni, saj v veliki meri prihajajo iz kluba prejšnjih »priseljencev«, če lahko tako imenujemo pogosto neintegrirane vzhodne Nemce in priseljence starodavnih nemških korenin po razpadu Sovjetske zveze. A so teroristi, kriminalci in iskalci socialne pomoči s tujimi koreninami v vsej državi zamajali občutek varnosti in zakonitosti, potem ko so že prej pretresli Francijo, Belgijo in številne druge države.
Nemško prebivalstvo se hitro stara, vsak peti novorojenček ima priseljenske korenine. Je rešitev domovine le še v uspešni integraciji ali pa se je Nemčija že spremenila v državo, »ki ne loči več med seboj in silami, ki jo razgrajujejo«, kot je zapisal Rolf Peter Sieferle? Foto: AFP
V obsegu, kakršnega doživlja Nemčija, so problem tudi »pošteni« begunci. Marsikje se sprašujejo, kdo pravzaprav integrira koga, mnogi Nemci pa s strahom pričakujejo, da se bodo mlajšim moškim, ki so prevladovali med zadnjim begunskim navalom, verjetno pridružile še njihove družine. Izkušnje iz časov gostujočih delavcev po drugi svetovni vojni so namreč pokazale, da so se turške islamske družine veliko počasneje integrirale od italijanskih ali jugoslovanskih, če se sploh so. Turški gastarbajterji vse prepogosto s seboj niso prinašali le delovne sile, ampak tudi svojo »domovino« z zapiranjem žensk med štiri domače stene, uboji hčera, ki so si našle nemške prijatelje, in seveda z islamsko vero, ki jo mnogi Evropejci vidijo v ozadju takšnega nazadovanja evropskih emancipacijskih procesov. A ima na primer spodnjesaški Salzgitter, kjer so začasno ustavili sprejemanje migrantov in je na nedavnih volitvah prepričljivo zmagala AfD, na tisoče praznih stanovanj. Številna nemška podjetja pa sredi večletnega gospodarskega vzpona opozarjajo na pomanjkanje delovne sile.
Tudi tu ni preproste enačbe, saj je v nedavni raziskavi ustanove za poslovno svetovanje Ernst & Young skoraj polovica vprašanih podjetij izjavljala, da begunci zaradi pomanjkljivih kvalifikacij niso rešitev zanje. Pri združenju nemških zagonskih podjetjih pa navajajo, da vsak tretji zaposleni najbolj inovativnih in energičnih dejavnikov ekonomije enaindvajsetega stoletja prihaja iz drugih evropskih držav ali tujine. Medtem se hitro stara tudi nemško prebivalstvo in vsak peti novorojenček ima priseljenske korenine. Je rešitev domovine le še v uspešni integraciji ali pa se je Nemčija že spremenila v državo, »ki ne loči več med seboj in silami, ki jo razgrajujejo«, kot je zapisal Rolf Peter Sieferle? Zgodovinar, ki je po ostrih kritikah storil samomor, v posthumno objavljenih razmišljanjih z naslovom Konec Nemčije piše, da država moralno živi nad svojimi zmožnostmi.
Odprta družba
Že znameniti profesor londonske School of Economics Karl Popper, ki je moral kot Avstrijec judovskih korenin pred Hitlerjevim Anschlußom bežati iz domovine, pa je svaril pred zapiranjem družb in vračanju k »tribalizmu«, ki kaj lahko vodi v totalitarizme. V Evropi še ni soglasja, v kaj naj se prelevi desetletja izjemno uspešen model vse tesnejšega združevanja, ki ga majejo zagovorniki »Evrope očetnjav«. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker predlaga poglobitev vseevropskega združevanja, francoski predsednik Emmanuel Macron evrskega območja, toda ali je to res lekcija uspešnih federalizmov in še posebej ameriškega? Kot sta morala spoznati Detroit in Portoriko, ZDA ne rešujejo svojih bankrotirancev z denarjem drugih in se morajo s strukturnimi reformami sami postaviti na noge, a se v Evropi v te dileme hitro vmeša nacionalizem.
Kako dolgo še? Ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo Robert Shiller za enaindvajseto stoletje napoveduje revolucijo, ki bo izzvala same gospodarske implikacije nacionalne države. »Osredotočila se bo na nepravičnosti iz dejstva, da so eni popolnoma naključno rojeni v revnih in drugi v bogatih državah. Delo vse več ljudi za mednarodna podjetja in spoznavanje ljudi od drugod vpliva tudi na naš občutek za pravičnost.« Ekonomist z univerze Yale v članku, objavljenem v številnih svetovnih medijih, spominja na vrsto intelektualnih revolucij v minulih stoletjih, ki so obračunavale z najrazličnejšimi zatiranji in se po njegovem prepričanju niso razširjale z vojnami, ki imajo več vzrokov, ampak z jezikom in komunikacijskimi tehnologijami, »dokler ideje, v nasprotju z vzroki vojn, ne postanejo sprejemljive«.
Shiller že ob angleški slavni revoluciji iz leta 1688 soglaša s tezo zgodovinarja Stevena Pincusa, da ni šlo le za nekrvavo odstranitev katoliškega kralja, ampak predvsem za svetovno revolucijo pravičnosti. »Ne gre za bojna polja, gre za kavarne s časopisi, ki so vsem na voljo, za prostor kompleksne komunikacije.« Te so pomagale tudi k drugim revolucijam pravičnosti nedavne zgodovine: knjiga Zdrav razum (Common Sense) Thomasa Paina iz leta 1776 je opravila z idejo, da so dedni monarhi duhovno superiorni od vseh drugih, k odpravi suženjstva pa bolj kot ameriška državljanska vojna splošno priznanje krutosti in nepravičnosti tega pojava. Shiller spominja, da so bile celo pomladi narodov iz leta 1848 najprej protest proti omejitvi volilne pravice na moške lastnike premoženja in aristokrate, tem pa je kmalu sledil boj za volilno pravico žensk.
Naslednja revolucija
V dvajsetem in enaindvajsetem stoletju smo videli širitev državljanskih pravic na rasne in spolne manjšine, naslednja revolucija pa po Shillerjevem prepričanju ne bo zmanjšala le privilegijev mesta rojstva, ampak tudi nacionalnosti, pa čeprav naraščanje protimigrantskega razpoloženja po vsem svetu zdaj kaže v nasprotno smer. Najpomembnejši koraki k naslavljanju nepravičnosti mesta rojstva po teh tezah ne bodo ciljali priseljevanja, ampak se bodo osredotočali na gospodarsko svobodo. Shiller navaja teze Paula A. Samuelsona, da bi popolnoma svobodne tržne sile izenačile cene vseh dejavnikov proizvodnje, vključno s plačili katerega koli standardiziranega dela po vsem svetu. »V popolnem svetu se delavcem zaradi višjih plač ne bi bilo treba seliti v drugo državo, le sodelovati bi morali v mednarodno prodajani proizvodnji.« Hitro zniževanje stroškov transporta, ki jih prinašajo nove tehnologije, po njegovem prepričanju povečuje možnosti takšnega izenačenja. »Naslednja revolucija bo najverjetneje izvirala iz dnevnih interakcij na računalniških monitorjih s tujci, ki jih bomo prepoznali kot inteligentne, spodobne ljudi, ki brez možnosti izbire živijo v revščini.«
Ameriški ekonomist poudarja tudi skrb za poražence zunanje trgovine v zdaj obstoječih nacionalnih državah, saj vsi ljudje potrebujejo stabilne temelje za kariero, ne glede na državo, v kateri prebivajo. Celo v Nemčiji, kjer je bil pojem domovine globoko osramočen zaradi zlorab v dvajsetem stoletju in kjer so poskrbeli za dober razvoj države, pa zdaj Heimat dobiva nova krila, omenjeni krščanski demokrat Mike Mohring predlaga celo domovinsko ministrstvo.
Tako kot pri vseh najbolj aktualnih dilemah sodobnosti se tudi pri novem zavedanju domovine zastavlja vprašanje, ali bo ostalo pozitivno. Bo pomagalo k širjenju ekonomske učinkovitosti in pravičnosti doma, v Evropi in svetu? In seveda: kdo bo integriral koga? Sedanji migrantski naval v Nemčijo je sicer zmanjšan, a še nikakor ni ustavljen, in že Afriki, od koder zdaj prihajajo mnogi, do leta 2050 napovedujejo podvojitev prebivalstva. Pri skladu Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA) ocenjujejo, da je v državah v razvoju vsako leto 90 milijonov nezaželenih nosečnosti. Mnogi od teh otrok doma ne bodo doživeli toplega občutka domovine, ampak si ga bodo iskali drugod.
